018-386/2012 Radio Televizija Slovenija

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter Sonje Drozdek Šinko in Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Izvajanje storitev čiščenja poslovnih prostorov RTV Slovenija", in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik ISS Facility Services, d.o.o., Tržaška cesta 37A, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javni zavod Radiotelevizija Slovenija, Kolodvorska 2, Ljubljana, dne 14. 12. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 6. 11. 2012, s katerim je vlagatelj zahteval razveljavitev naročnikove odločitve o oddaji naročila, kot je razvidna iz dokumenta "Odločitev o oddaji javnega naročila JN-S0281" dne 19. 10. 2012, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je predmetno javno naročilo, ki ga oddaja v odprtem postopku, dne 24. 8. 2012 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN9211/2012, dne 31. 8. 2012 pa še v Uradnem listu EU, pod številko 2011/S 167-277201. Dne 19. 10. 2012 je naročnik sprejel odločitev o oddaji javnega naročila, in sicer da predmetno javno naročilo dodeli ponudniku Cleaning, d.o.o., Cesta 24. junija 25, Ljubljana " Črnuče (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 6. 11. 2012, vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da naročnik v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila ni navedel roka za vložitev zahtevka za revizijo in višine takse. Vlagatelj nadaljuje, da je na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika ugotovil, da ga je naročnik pozval k obrazložitvi ponudbenega predračuna. Po mnenju vlagatelja izbrani ponudnik s predvidenim številom delavcev ne bo mogel opravljati storitev v skladu z normativi Obrtne zbornice Slovenija (v nadaljevanju: OZS). Naročnik je v razpisni dokumentaciji določil, da bo moral izvajalec storitve izvajati kvalitetno, po pravilih stroke, v skladu z veljavnimi predpisi in normativi čiščenja OZS. To pomeni, navaja vlagatelj, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval, da morajo ponudniki zagotoviti prisotnost zadostnega števila čistilcev v skladu z normativi OZS. Vlagatelj je ob pripravi ponudbe in ob upoštevanju naročnikovih zahtev ugotovil, da bo moral zagotoviti 26 delavcev, izbrani ponudnik pa je v obrazložitvi navedel, da bo storitve čiščenja izvajal s 17 delavci. Naročnik bi zato moral ponudbo izbranega ponudnika izločiti kot nepopolno, navaja vlagatelj, in dodaja, da naročnik sploh ni preveril, ali lahko izbrani ponudnik s tako majhnim številom delavcev in nizko ceno materiala sploh izvede naročilo. Vlagatelj še navaja, da je naročnik storil tudi postopkovne napake, saj na ovojnicah, v katerih je izbrani ponudnik predložil dopolnila, niso bile navedene ure prejemov. Naročnik je pojasnil, da so ure prejema zapisane v poštni knjigi, te pa je šele naknadno vpisal na ovojnico, pri čemer se je izkazalo, da naročnik s poštno knjigo sploh ne razpolaga. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila in izločitev ponudbe izbranega ponudnika kot nepopolne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 12. 11. 2012, vloženo na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, izjasnil o revizijskih navedbah vlagatelja. Izbrani ponudnik navaja, da normativi OZS sicer vsebujejo navedbo, da je 8 urni normativ za čiščenje poslovnih prostorov 1.200 m2 na osebo, vendar pa je pripisano, da so normativi odvisni od pogostosti in zahtevnosti čiščenja, opreme, vrste materialov ter želenega standarda. Izbrani ponudnik je na podlagi ogleda lokacije ocenil, da lahko storitve čiščenja izvaja s 17 delavci, pri čemer je upošteval zahtevnost in pogostost čiščenja ter vrste materialov. Vlagateljeve navedbe so po mnenju izbranega ponudnika pavšalne in nedokazane, tudi v delu, ki se nanaša na cene sanitarno-higienskih materialov, v zvezi s katerimi izbrani ponudnik navaja, da so stroški, ki jih je upošteval, ustrezni in upoštevajo vse potrebno v skladu z razpisno dokumentacijo. Izbrani ponudnik zaključuje, da je ponudbo dopolnil pravočasno, tudi sicer pa vlagatelj sploh ne zatrjuje, da dopolnitev ne bi bila pravočasna.

Naročnik je dne 16. 11. 2012 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa navaja, da kršitve glede pravnega pouka niso bistvene, saj je vlagatelj na podlagi sklica na zakonsko določbo pravilno ugotovil višino takse. Naročnik se sklicuje na pojasnila izbranega ponudnika in navaja, da so bile dopolnitve ponudbe posredovane pravočasno. Glede nepopolnosti ponudbe izbranega ponudnika naročnik navaja, da ga je v postopku preverjanja ponudbe pozval k pojasnitvi ponudbenega predračuna oz. ponudbene cene po elementih ponudbe. Na podlagi prejetih pojasnil je naročnik ugotovil, da je ponudba pripravljena skladno z zakonodajo in zahtevami naročnika. Naročnik je sledil tudi utemeljitvi izbranega ponudnika glede neobičajno nizke ponudbe, ki pa je pravo javnih naročil ne prepoveduje, pri čemer se naročnik sklicuje na prakso Državne revizijske komisije. Naročnik se sklicuje tudi na navodila OZS, v skladu s katerimi so normativi le v pomoč uporabnikom in izvajalcem storitev za določitev povprečnega standarda dnevnega čiščenja oz. so le orodje in vodilo k višji zavesti uporabnikov, niso pa regulator tržnih razmer.

Naročnik je z vlogo z dne 21. 11. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 22. 11. 2012 na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da bo moral izvajalec čiščenja zagotoviti prisotnost zadostnega števila delavcev v skladu z normativi OZS, izbrani ponudnik pa s 17 delavci teh zahtev ne izpolnjuje. Naročnik se pri tem ne more sklicevati na to, da njegovi prostori odstopajo od tistih, ki so uporabljeni pri normativu, saj to iz razpisne dokumentacije ni razvidno. Vlagatelj v nadaljevanju dodatno navaja, da je bila razpisna dokumentacija nejasna, saj naročnik zatrjuje, da ponudniki niso bili dolžni upoštevati normativov OZS, kljub dejstvu, da je bilo to zapisano na več mestih. Posledično tudi ponudbe niso primerljive, saj bi bile ponudbe drugačne, če bi ponudniki vedeli, da zahteva po zagotavljanju zadostnega števila delavcev skladno z normativi OZS dejansko ni zahteva. Te kršitve vlagatelj ni mogel uveljavljati v zahtevku za revizijo, saj je naročnik šele v odločitvi o zahtevku za revizijo zapisal, da ponudnikom ni treba zagotavljati skladnosti z normativi OZS. Vlagatelj opozarja še na napačen pravni pouk, ki ga je naročnik navedel v odločitvi o zahtevku za revizijo. Na podlagi navedenega vlagatelj vztraja pri zahtevku za revizijo, če pa bi se ugotovilo, da naročnik ni storil zatrjevanih kršitev, naj Državna revizijska komisija ugotovi, da je naročnik kršil zakonska določila, zaradi česar je treba razveljaviti celoten postopek oddaje javnega naročila.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V predmetnem postopku pravnega varstva je sporno vprašanje, ali je naročnik kršil določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2) in razpisne dokumentacije, ko je izbranemu ponudniku priznal kadrovsko usposobljenost in njegovo ponudbo, po preverjanju ponudbene cene, izbral kot najugodnejšo. Čeprav vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja tudi druge kršitve ZJN-2 in ZPVPJN, so te navedbe po oceni Državne revizijske komisije za rešitev spora med vlagateljem in naročnikom nepomembne. Strinjati se je sicer mogoče z vlagateljem, da naročnik v odločitvi o oddaji predmetnega naročila z dne 19. 10. 2012 ni navedel višine takse, ki jo je treba plačati ob vložitvi zahtevka za revizijo, niti ni navedel roka, v katerem je mogoče vložiti zahtevek za revizijo, temveč je ponudnike v pravnem pouku le napotil na posamezne določbe ZPVPJN, ki urejajo rok za vložitev zahtevka za revizijo in višino takse. S tem naročnik ni upošteval določbe prvega odstavka 79. člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik v odločitvi o oddaji naročila opozoriti ponudnike o možnem pravnem varstvu ter navesti, kje in v kakšnem roku se vloži zahteva za uveljavitev pravnega varstva in kakšna je višina takse. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da kršitev prvega odstavka 79. člena ZJN-2 ni vplivala na vlagateljev položaj oz. uveljavljanje pravnega varstva, saj je vlagatelj pravočasno vložil zahtevek za revizijo, ki mu je priložil tudi potrdilo o plačilu takse v ustrezni višini. Enako Državna revizijska komisija ugotavlja tudi za vlagateljeve navedbe v zvezi z napačnim pravnim poukom, ki ga je naročnik zapisal v odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Ker se je v predmetnem postopku pravnega varstva revizijski postopek začel neposredno po zaključku predrevizijskega postopka, kot to določa prvi odstavek 29. člena ZPVPJN, napačen pravni pouk ni vplival na obseg pravnega varstva.

Prav tako so po oceni Državne revizijske komisije nebistvene in neutemeljene navedbe glede dopolnjevanja ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo navaja, da iz ovojnic, v katerih je izbrani ponudnik posredoval dopolnitve oz. pojasnila ponudbe, ni razvidna ura prejema, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, ali so bile dopolnitve izvedene pravočasno. Vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje nepravočasnosti poslanih dopolnil, temveč zatrjuje le, da pravočasnosti iz podatkov na ovojnicah ni mogoče ugotoviti. Njegovim navedbam zato že na podlagi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. in nasl. členi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN) ni mogoče slediti, saj sploh ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati kršitve določb ZJN-2. Dejstvo, da iz ovojnic pravočasnost ni razvidna, namreč ne predstavlja kršitve katerekoli določbe ZJN-2.

Kot je bilo že zapisano, sta v predmetnem postopku pravnega varstva bistveni vprašanji, ali je naročnik izbranemu ponudniku upravičeno priznal kadrovsko usposobljenost in ali je njegovo ponudbo, po preverjanju ponudbene cene, upravičeno izbral kot najugodnejšo. Ti vprašanji bosta v nadaljevanju predmet presoje Državne revizijske komisije.

Vlagateljeve revizijske navedbe, da izbrani ponudnik s ponujenim številom delavcev ni izpolnil naročnikovih zahtev, je treba najprej presojati z vidika določb ZJN-2, ki urejajo priznanje kadrovske usposobljenosti. Gospodarski subjekti lahko v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZJN-2 izkažejo izpolnjevanje kadrovske sposobnosti na različne načine, in sicer z navedbo tehničnega osebja ali strokovnih organov, ki bodo sodelovali pri izvedbi naročila, ali z navedbo izobrazbene in strokovne kvalifikacije oseb pri izvajalcu storitve oziroma gradnje in/ali kvalifikacije oseb, odgovornih za vodenje projektov, zlasti pa oseb, ki bodo vodile izvedbo storitve oziroma gradnje. ZJN-2 v 45. členu določa le načine dokazovanja kadrovske usposobljenosti, medtem ko je naročnik tisti, ki mora, upoštevajoč posebnosti predmeta konkretnega javnega naročila, v razpisni dokumentaciji določiti posamezne vsebinske kadrovske zahteve glede strokovne usposobljenosti vodilnih delavcev, minimalnega števila delavcev, posebnih kvalifikacij itd., ki jih mora izpolnjevati ponudnik, da dokaže kadrovsko usposobljenost za izvedbo naročila. Ponudba ponudnika, ki ne izpolni pogoja za izpolnjevanje kadrovske sposobnosti, ni pravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in posledično tudi ni popolna (16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa jo je dolžan na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2 izločiti iz postopka.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik v poglavju 3.2.1 Splošne tehnične zahteve med drugim določil:

"Izvajalec bo moral za kvalitetno čiščenje poslovnih prostorov, v skladu z normativi čiščenja Obrtne zbornice Slovenije, na posameznem objektu zagotoviti prisotnost zadostnega števila čistilk / čistilcev z opravljenim preizkusom iz varstva pri delu. Izvajalec bo moral zagotoviti stalnost kadrovske zasedbe za redno čiščenje v posameznem objektu, kader bo lahko zamenjal samo v primeru dopustov in bolniških odsotnosti ali v primeru, če naročnik s kadrom ni zadovoljen, in še to le s predhodno najavo in naročnikovim soglasjem. Izvajalec bo moral zagotoviti redno kontrolo čiščenja poslovnih prostorov s strani osebe z ustrezno izobrazbo."

Iz citiranih določil razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik od ponudnikov zahteval, da zagotovijo prisotnost zadostnega števila čistilcev, pri čemer ni postavil minimalnih zahtev glede njihovega števila oz. ni določil, kolikšno število delavcev se bo štelo kot zadostno. Določitev zadostnega števila čistilcev je torej naročnik prepustil ponudnikom, pri čemer jih je med drugim zavezal, da morajo (poleg njegovih zahtev in specifičnosti predmeta javnega naročila) upoštevati tudi normative čiščenja OZS. Citirano določbo razpisne dokumentacije, v kateri naročnik ponudnikom pri zagotavljanju zadostnega števila delavcev nalaga upoštevanje normativov OZS, si vlagatelj razlaga na način, da je, upoštevajoč priporočene normative OZS, naredil lastne izračune minimalnega števila delavcev. Na podlagi tako narejenih lastnih izračunov vlagatelj zatrjuje, da ponudniku, ki ponuja manj kot 26 delavcev, naročnik ne bi smel priznati kadrovske usposobljenosti. Iz vlagateljevih navedb bi lahko sklepali, da so normativi OZS glede oblikovanja cen čiščenja in zagotavljanja ustreznega števila delavcev po eni strani zavezujoči in da po drugi strani predstavljajo minimalna izhodišča. Vendar, kot je razvidno iz spletnih strani OZS, njeni normativi niso niti zavezujoči niti ne predstavljajo minimalnih zahtev, ki bi jih moral obvezno upoštevati vsak izvajalec storitev čiščenja. OZS oz. njena sekcija čistilcev objektov sprejema cenik, ki je, kot je izrecno navedeno na spletni strani, informativen, pri čemer je tudi navedeno, da je za natančno ceno storitev čiščenja potrebno napraviti ogled ter pri tem upoštevati specifičnost dela, vrsto nečistoč, velikost površine čiščenja in pogostost čiščenja. Enako velja tudi za 8 urni normativ za čiščenje poslovnih prostorov (1 delavec za čiščenje 1.200 m2 za 8 ur), ki ga vlagatelj jemlje kot podlago za izračun potrebnega števila delavcev. Tudi ta normativ ni absoluten, temveč predstavlja priporočilo, ki naj ga upoštevajo izvajalci storitev čiščenja, pri čemer morajo tudi v tem delu upoštevati lastne tehnologije čiščenja in specifičnost konkretnih površin, vrsto nečistoč, velikost in pogostost površine čiščenja itd.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da normativi OZS, glede na določbe razpisne dokumentacije, sicer predstavljajo izhodišče za določanje števila delavcev, ki bodo izvajali storitve, in posledično cene čiščenja, vendar pa jih ni mogoče obravnavati kot absolutne kategorije in na njihovi podlagi določati minimalnega števila čistilcev, ki jih mora zagotoviti ponudnik za priznanje kadrovske usposobljenosti. Na podlagi dejstva, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil minimalnega zahtevanega števila čistilcev, ki jih mora zagotoviti posamezen ponudnik, temveč je to prepustil posameznim ponudnikom, in na podlagi dejstva, da normativi OZS niso zavezujoči in absolutni, je treba sprejeti razlago, da je število delavcev določil vsak ponudnik zase, poznavajoč lastno tehnologijo čiščenja in upoštevajoč specifične naročnikove zahteve. Slediti vlagatelju, ki na podlagi lastnih izračunov navaja, da izbrani ponudnik ne ponuja zadostnega števila čistilcev, bi na eni strani pomenilo neupoštevanje določb razpisne dokumentacije, v skladu s katerimi je zadostno število delavcev določil vsak ponudnik zase, hkrati pa bi priporočilom OZS dalo naravo zavezujočih pravil, zaradi česar bi bila izločitev ponudbe na tej podlagi povsem arbitrarna. Navsezadnje je treba upoštevati, da morajo ponudniki, ki imajo izkušnje na področju izvajanja storitev čiščenja, poznati predmet naročila, tehnologije čiščenja, materiale itd., na podlagi česar pripravijo ponudbo, vlagatelj pa s tem, ko minimalno zahtevano število delavcev utemeljuje na lastnih izračunih, izbranemu ponudniku ne priznava poznavanja predmeta naročila oz. mu vsiljuje lastne kalkulacije.

Naročnik sicer ima možnost na podlagi določb razpisne dokumentacije in ZJN-2 preveriti ponudbo, če meni, da je ponudnik s ponujeno ceno in številom delavcev odstopil od normativov OZS v taki meri, da morda ne bo mogel izvesti javnega naročila. S tega vidika je treba vlagateljeve revizijske navedbe (tudi v delu, kjer zatrjuje, da je izbrani ponudnik ponudi prenizko ceno potrošnega materiala) presojati tudi z vidika določil, ki urejajo preverjanje neobičajno nizke ponudbe. 21.a točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 določa, da je neobičajno nizka ponudba tista, ki s svojo ceno ali načinom izvedbe bistveno odstopa od primerljivih tržnih cen oziroma uveljavljene prakse, ponudnik pa je s kalkulacijami, novo tehnološko rešitvijo in obrazložitvijo ne more pojasniti. Postopanje s ponudbo, za katero naročnik oceni, da je neobičajno nizka, je določeno v 49. členu ZJN-2. Če naročnik meni, da je pri določenem naročilu ponudba neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve, mora naročnik, preden zavrne takšno ponudbo, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev tega naročila, oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb in jih je naročnik predhodno določil in od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. Te podrobnosti se lahko nanašajo zlasti na ekonomičnost načina gradnje, proizvodnega procesa ali ponujene storitve, izbrane tehnične rešitve in/ali izjemno ugodne pogoje, ki jih ima ponudnik pri izvedbi gradnje, dobavi blaga ali opravljanju storitev, izvirnost gradenj, blaga ali storitev, ki jih predlaga ponudnik, skladnost s predpisi o zagotavljanju zaposlovanja in pogoji za delo, ki veljajo v kraju izvedbe gradenj, storitev ali dobav blaga in možnost, da ponudnik pridobi državno pomoč. Naročnik mora te postavke preveriti ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila. Če naročnik ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, tako ponudbo izloči.

Iz citiranih določil 49. člena ZJN-2 je razvidno, da mora naročnik v primeru, če oceni, da ponudnik za ponujeno ceno storitev čiščenja ne bo mogel opravljati v skladu z njegovimi zahtevami in normativi, izvesti postopek preverjanja njegove ponudbe. V tem postopku ima ponudnik pravico podati pojasnila o tistih elementih ponudbene cene, ki jih določi naročnik, šele na podlagi preučitve teh pojasnil pa se nato naročnik lahko odloča, ali bo njegovo ponudbo izločil ali uvrstil v nadaljnji postopek pregledovanja in ocenjevanja ponudb. Določba 49. člena ZJN-2 se torej nanaša (le) na tiste položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje (po njegovem mnenju) nizko ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba (kljub nizki ceni) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Določba 49. člena ZJN-2 je namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z nizko ceno, za katero naročnik oceni, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik možnost, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se v postopku, predpisanem v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil ponudnika prepriča, da je njegov sum o neobičajno nizki ponudbi utemeljen.

Poudariti je treba, da je odločitev o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajne nizke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje. Naročnik je namreč tisti, ki pozna specifičnosti predmeta naročila in ki je dolžan pred začetkom postopka oddaje javnega naročila določiti tako zahteve, v skladu s katerimi bo moral izvajalec izvajati javno naročilo, kot tudi izvesti analizo trga, na podlagi katere se seznani s tržnimi razmerami ter določi ocenjeno vrednost naročila. Prav tako je naročnik tisti, ki mora v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZJN-2 določiti tiste elemente ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb.

Kot je razvidno iz dokumentacije, je naročnik v postopku pregledovanja in vrednotenja ponudb izbranega ponudnika pozval, naj pojasni ponudbeni predračun po posameznih elementih (koliko delavcev je vključeno v ponudbeno ceno, kateri so upoštevani stroški dela ter ostali stroški v zvezi s samo izvedbo storitev, vključenost sanitarno-higienskega materiala, kakšna je stalnost kadrovske zasedbe skladno z normativi OZS itd.). Izbrani ponudnik je obrazložitev ponudbe posredoval z dokumentom z dne 11. 10. 2012, naročnik pa je, kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila, na podlagi obrazložitve ponudbe ocenil, da je ponudba pripravljena v skladu z zakonodajo in njegovimi zahtevami, na podlagi česar njegove ponudbe ni izločil, temveč ga je izbral kot najugodnejšega ponudnika.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila naročnik sicer preverjal ponudbo izbranega ponudnika zaradi dvoma o uspešni izvedbi naročila, vendar je po prejemu obrazložitve ocenil, da je ta ustrezno obrazložil svojo ponudbo in da je zagotovil, da bo za ponujeno ceno izvedel predmetno javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti. Naročnik torej po prejemu obrazložitve ponudbe izbranega ponudnika ni izločil, temveč jo je izbral kot najugodnejšo. Kot je bilo že zapisano, je ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika, upoštevajoč ponudnikovo obrazložitev posameznih ponudbenih postavk, ni neobičajno nizka, naročnikova avtonomna poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje, zato takšne odločitve Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti. Opozoriti pa je treba, da naročnik s tem nase prevzema tudi poslovno tveganje in odgovornost za sklenitev pogodbe z izbranim ponudnikom. S tega vidika je zato treba vlagateljev zahtevek za revizijo zavrniti.

Vlagatelj v vlogi z dne 22. 11. 2012, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, navaja, da bi bilo treba v primeru, če Državna revizijska komisija ne bi ugotovila kršitev, zatrjevanih v zahtevku za revizijo, razveljaviti celoten postopek oddaje javnega naročila, saj naj bi to pomenilo, da so določila razpisne dokumentacije nejasna in da so posledično povzročila neenakopravno obravnavo. Pri tem se vlagatelj sklicuje na to, da te kršitve prej ni mogel navesti, saj naj bi naročnik šele v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navedel, da normativov OZS ni treba upoštevati. Vlagateljevim navedbam tudi v tem delu ni mogoče slediti. V predmetnem postopku pravnega varstva namreč niti naročnik niti Državna revizijska komisija nista zavzela stališča, da normativov OZS ni potrebno upoštevati, temveč je bilo ugotovljeno, da normativi niso zavezujoči in absolutni, temveč lahko predstavljajo le izhodišča za pripravo ponudbe oz. izhodišča za njeno preverjanje v smislu neobičajno nizke ponudbe.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati kršitev določil ZJN-2 in razpisne dokumentacije, ko ponudbe izbranega ponudnika ni izločil iz postopka. Državna revizijska komisija je zato v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo navedel stroške, ki so mu nastali v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagatelju ni priznala povrnitve v stroškovniku navedenih stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Izbrani ponudnik je v vlogi, v kateri se je izjasnil do vlagateljevih navedb, navedel tudi stroške, ki jih je imel z revizijskim postopkom. Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povračilo stroškov zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru njegov prispevek k rešitvi zadeve ni bil bistven in ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve ter da posledično stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 14. 12. 2012


predsednica senata
mag. Maja Bilbija, univ.dipl.ekon.
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:

- Javni zavod Radiotelevizija Slovenija, Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana
- ISS Facility Services, d.o.o., Tržaška cesta 37A, 2000 Maribor
- Avbreht, Zajc in partnerji, odvetniška družba, o.p., d.o.o., Šestova ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv

Natisni stran