018-347/2012 Elektro Gorenjska, d.d.
Številka: 018-347/2012-17Datum sprejema: 26. 11. 2012
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) ter 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.; v nadaljnjem besedilu: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, po članici Vidi Kostanjevec, v postopku odločanja o zakonitosti odločitve o stroških revizije postopka oddaje javnega naročila "Dobava elektromateriala" in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil pritožnik TELMA TRADE, d. o. o., Motnica 13, Trzin, ki ga zastopa ODVETNIŠKA PISARNA MUŽINA, ŽVIPELJ IN PARTNERJI, d. o. o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: pritožnik), zoper ravnanje naročnika ELEKTRO GORENJSKA, d. d., Ulica Mirka Vadnova 3A, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 26. 11. 2012
odločila:
1. Pritožnikovi pritožbi, kot izhaja iz VIII. točke pritožnikove vloge z dne 15. 11. 2012, poimenovane "VLOGA V SKLADU S PETIM ODSTAVKOM 29. ČLENA ZPVPJN IN PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH", se v delu ugodi ter se naročniku naloži, da je dolžan pritožniku povrniti nadaljnje stroške predrevizijskega postopka v znesku 6,00 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.
V preostalem delu se pritožnikova pritožba zavrne.
2. Pritožnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 11. 6. 2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila (številka JN-7/2012) za dobavo elektromateriala, obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku (s sklenitvijo okvirnega sporazuma) pa je bilo dne 14. 6. 2012 (pod številko objave JN6415/2012) objavljeno na Portalu javnih naročil in dne 19. 6. 2012 (pod številko dokumenta 190540) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2012/S 115 (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku so bila na Portalu javnih naročil objavljena dne 10. 7. 2012 (pod številko objave JN7430/2012), dne 19. 7. 2012 (pod številko objave JN7894/2012) in dne 31. 7. 2012 (pod številko objave JN8319/2012), obvestila o dodatnih informacijah pa so bila objavljena tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije številka 2012/S 134, z dne 14. 7. 2012 (pod številko dokumenta 222428), številka 2012/S 140, z dne 24. 7. 2012 (pod številko dokumenta 232944), ter številka 2012/S 148, z dne 3. 8. 2012 (pod številko dokumenta 246390).
Naročnik je
" dne 21. 9. 2012 sprejel "DELNO OBVESTILO o oddaji javnega naročila", številka JN-7/2012 671095,
" dne 28. 9. 2012 sprejel "POPRAVEK DELNEGA OBVESTILA o oddaji javnega naročila", številka JN-7/2012 673819,
" dne 3. 10. 2012 sprejel "SPREMEMBO DELNEGA OBVESTILA o oddaji javnega naročila", številka JN-7/2012 679781, "DELNO OBVESTILO II. o oddaji javnega naročila" ["] "(2. in 3. sklop)", številka JN-7/2012 674339, in "SPREMEMBO DELNEGA OBVESTILA o oddaji javnega naročila", številka JN-7/2012 674340,
" dne 4. 10. 2012 sprejel "SPREMEMBO DELNEGA OBVESTILA o oddaji javnega naročila", številka JN-7/2012 674410.
Pritožnik je dne 16. 10. 2012 priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 16. 10. 2012 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), o katerem je naročnik odločil s sklepom številka JN-7/2012 682134, z dne 7. 11. 2012 (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). Z omenjenim sklepom je naročnik odločil, da se
" vlagateljevemu (pritožnikovemu) zahtevku za revizijo glede sklopa številka 11 ugodi,
" vlagateljev (pritožnikov) zahtevek za revizijo glede sklopov številka 2, 3 in 13 zavrne,
" vlagateljevemu (pritožnikovemu) zahtevku za povračilo "stroškov iz sklopa 11" ugodi,
" vlagateljev (pritožnikov) zahtevek za povračilo "stroškov iz sklopa 2, 3 in 13" zavrne.
Odločitev o zahtevku za revizijo je pritožnik (po svojem pooblaščencu) prejel dne 12. 11. 2012, dne 15. 11. 2012 pa je na pošto priporočeno oddal svojo vlogo z dne 15. 11. 2012, poimenovano "VLOGA V SKLADU S PETIM ODSTAVKOM 29. ČLENA ZPVPJN IN PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH" (v nadaljevanju do nadaljnjega: vloga z dne 15. 11. 2012). V omenjeni vlogi se pritožnik opredeljuje do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, obenem pa podaja pritožbo zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka "iz sklopa 11".
V VIII. točki vloge z dne 15. 11. 2012 pritožnik zatrjuje, da bi mu moral naročnik glede na ugoditev zahtevku za revizijo za sklop številka 11 v celoti povrniti priglašene stroške odvetniškega zastopanja, četudi bi mu naročnik (glede na ugoditev zahtevku za revizijo v enem sklopu in njegovo zavrnitev v treh sklopih) upravičeno priznal le delež priglašenih odvetniških stroškov, pa bi ta znesek moral znašati več kot 200,00 EUR. Pritožnik ob tem dodaja, da zakon naročniku ne omogoča, da bi "o ugoditvi zahtevku za povrnitev stroškov odločal po prostem preudarku", temveč mora naročnik v omenjenem primeru priznati vse potrebne stroške.
Naročnik je v prilogi spremnega dopisa številka JN-7/2012 685383, z dne 19. 11. 2012, odstopil (preostalo) dokumentacijo o postopku javnega naročanja, skupaj z dokumentacijo predrevizijskega postopka postopka oddaje tega javnega naročila in dokumentacijo postopka s pritožbo (vlogo z dne 15. 11. 2012), v odločanje Državni revizijski komisiji.
Po pregledu predložene in odstopljene dokumentacije ter proučitvi pritožbenih navedb pritožnika je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. in 70. člena ZPVPJN ter 154. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da ima pritožnikova vloga z dne 15. 11. 2012 dvojno naravo, saj v njeni VIII. točki predstavlja pritožbo zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka "iz sklopa 11", kot izhaja iz tretjega odstavka izreka naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, v njeni IX. točki pa predstavlja opredelitev pritožnika do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Omenjeno ugotovitev potrjuje tudi zatrjevanje pritožnika v VII. točki vloge z dne 15. 11. 2012, ki se glasi: "V sklopu 11, za katerega je naročnik zahtevku za revizijo ugodil, vlagatelj vlaga pritožbo na podlagi desetega odstavka 70. člena ZPVPJN zoper odločitev o stroških, za sklope 2, 3 in 13 pa opredelitev skladno s petim odstavkom 25. člena ZPVPJN" (pravilno: skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN; opomba Državne revizijske komisije).
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija v nadaljevanju odločala zgolj o vsebini vloge z dne 15. 11. 2012, izhajajoče iz njene VIII. točke (v nadaljevanju: pritožba), ki predstavlja pritožbo pritožnika zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka "iz sklopa 11", kot izhaja iz tretjega odstavka izreka naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, ni pa odločala o vsebini IX. točke vloge z dne 15. 11. 2012. Vsebina IX. točke vloge z dne 15. 11. 2012 namreč predstavlja opredelitev pritožnika do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, to pa bo Državna revizijska komisija (ob spoštovanju določb ZPVPJN) upoštevala v postopku odločanja o pritožnikovem zahtevku za revizijo (v delu, v katerem ga je naročnik zavrnil) v revizijskem postopku.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da pritožnik pritožbo vlaga na podlagi desetega odstavka 70. člena ZPVPJN.
Iz ZPVPJN izhaja, da je zoper naročnikovo odločitev o stroških dopustna pritožba v skladu s šestim poglavjem ZPVPJN. Odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka postane pravnomočna z dnem, ko poteče rok za vložitev pritožbe, če ta ni vložena, ali z dnem, ko Državna revizijska komisije pritožbo zavrže ali zavrne. Pravnomočna odločitev naročnika o potrebnih stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, in odločitev Državne revizijske komisije o potrebnih stroških, nastalih v predrevizijskem, revizijskem ali pritožbenem postopku, je izvršilni naslov (70. člen ZPVPJN, v povezavi s 50. členom ZPVPJN).
V posledici dosedanjih ugotovitev in v posledici opravljenega predhodnega preizkusa pritožnikove pritožbe (54. člen ZPVPJN) je Državna revizijska komisija v nadaljevanju pristopila k vsebinski obravnavi pritožbe.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz tretjega odstavka izreka naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo izhaja, da je v njem sklenil, da se vlagateljevemu (pritožnikovemu) zahtevku za povračilo "stroškov iz sklopa 11" ugodi, naročnik pa vlagatelju (pritožniku) v roku petnajstih dni od izdaje odločitve o zahtevku za revizijo povrne strošek takse za sklop številka 11 (ki znaša 2.412,26 EUR) in (skladno s prostim preudarkom) 200,00 EUR za nagrado "za postopek in izdatke, povečano za 20 % DDV".
Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da bi mu moral naročnik glede na ugoditev zahtevku za revizijo za sklop številka 11 v celoti povrniti priglašene stroške odvetniškega zastopanja, četudi bi mu naročnik (glede na ugoditev zahtevku za revizijo v enem sklopu in njegovo zavrnitev v treh sklopih) upravičeno priznal le delež priglašenih odvetniških stroškov, pa bi ta znesek moral znašati več kot 200,00 EUR. Pritožnik ob tem dodaja, da zakon naročniku ne omogoča, da bi "o ugoditvi zahtevku za povrnitev stroškov odločal po prostem preudarku", temveč mora naročnik v omenjenem primeru priznati vse potrebne stroške.
Iz prvega stavka tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN (v smislu pravne relevantnosti za odločitev o pritožbi) izhaja, da mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Ker je v konkretnem primeru naročnik z odločitvijo o zahtevku za revizijo pritožnikovemu zahtevku za revizijo glede sklopa številka 11 ugodil (nezakonitost izločitve svoje ponudbe, predložene v sklopu številka 11, pritožnik pretežno zatrjuje v III. točki zahtevka za revizijo), mora torej naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju (pritožniku) povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku, vključno s takso.
Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da mu je naročnik (v tretjem odstavku izreka odločitve o zahtevku za revizijo) morebiti priznal povrnitev stroška takse v prenizkem oziroma neustreznem znesku, pač pa zatrjuje, da mu je naročnik (v tretjem odstavku izreka odločitve o zahtevku za revizijo) v prenizkem oziroma neustreznem znesku priznal povrnitev priglašenih stroškov odvetniškega zastopanja.
Čeprav iz tretjega odstavka izreka odločitve o zahtevku za revizijo izhaja, da je naročnik povrnitev nagrade (pooblaščenca) za postopek predrevizijskega postopka in izdatke priznal "skladno s prostim preudarkom", je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali so omenjeni stroški priznani v skladu z določbami ZPVPJN (zlasti tretjim odstavkom 70. člena). Če je temu tako, je namreč šteti, da je naročnik (četudi je zapisal, da je povrnitev nagrade (pooblaščenca) za postopek predrevizijskega postopka in izdatke priznal "skladno s prostim preudarkom") stroške priznal ob upoštevanju določb ZPVPJN.
Pritožnik je v zahtevku za revizijo med drugim zahteval, da mu naročnik povrne tudi stroške nagrade "za postopek 1.400,00 EUR" (povečano za 20 % davek na dodano vrednost) in sicer v 15 dneh od odločitve o zahtevku za revizijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V predrevizijskem postopku se vlagatelju priznajo stroški odvetniških storitev v skladu z zakonom, ki ureja odvetništvo (drugi odstavek 70. člena ZPVPJN).
Iz dela drugega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009 in sprem.; v nadaljevanju: ZOdv-C), ki je pravno relevanten za odločitev o pritožbi, izhaja, da znaša nagrada za revizijski postopek po določbah zakona, ki ureja postopek revizije postopkov oddaje javnih naročil, do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena zakona, od 200 do 1.400 eurov in obsega nagrado za revizijski postopek pred naročnikom in pred Državno revizijsko komisijo. Nagrada vključuje opravo vseh dejanj v revizijskem postopku, zlasti pripravo vseh vlog v revizijskem postopku in udeležbo na sestankih.
Ob vpogledu v pritožnikov zahtevek za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da pritožnik v njem zatrjuje, da je naročnik ravnal nezakonito s tem, ko je njegovo (popolno) ponudbo izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila v sklopih številka 2, 3, 11 in 13, kar pomeni, da je naročnik pritožnikovemu zahtevku za revizijo ugodil v enem od štirih sklopov pritožnikovih zatrjevanj.
Državna revizijska komisija po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin (primera) ugotavlja, da gre v konkretnem primeru pritožnikovega zahtevka za revizijo v delu, v katerem mu je naročnik v predrevizijskem postopku ugodil, za povprečen primer, v katerem se ob upoštevanju 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in sprem.; v nadaljevanju: Zakon o odvetniški tarifi) določi srednja vrednost nagrade v razponu. Omenjeni zaključek je Državna revizijska komisija napravila glede na obseg in težavnost odvetniške storitve (ki sta povprečna), uporabo tujih pravnih virov (pritožnik ne v zahtevku za revizijo ne v pritožbi ne zatrjuje, da je bila uporaba tujih pravnih virov v konkretnem primeru potrebna), posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij (pritožnik ne v zahtevku za revizijo ne v pritožbi ne zatrjuje, da je bilo v konkretnem primeru potrebno posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij), pravno specialistično znanje (pritožnik ne v zahtevku za revizijo ne v pritožbi ne zatrjuje, da je bilo v konkretnem primeru potrebno posebno pravno specialistično znanje), uporabo tujega jezika, pomena zadeve (pritožnik ne v zahtevku za revizijo ne v pritožbi ne zatrjuje posebnega pomena zadeve) in prihodkov ter premoženjskih razmer stranke (pritožnik ne v zahtevku za revizijo ne v pritožbi ne zatrjuje posebnosti glede prihodkov ter premoženjskih razmer stranke).
Zaključek, da gre za povprečen primer, bi bilo po oceni Državne revizijske komisije potrebno napraviti tudi v navezavi na vsebino preostalega zahtevka za revizijo, v katerem pritožnik zatrjuje kršitve naročnika glede izločitve njegove ponudbe v sklopih 2, 3 in 13. Upoštevaje navedeno srednja vrednost nagrade v razponu, upoštevaje drugi odstavek 19. člena ZOdv-C, za odločitev o celotnem zahtevku za revizijo znaša 800,00 eurov (EUR).
Ker je pritožnik z zahtevkom za revizijo uspel v delu, je naročnik upravičeno sklenil, da se na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in 154. ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, pritožniku (zaenkrat), v sorazmerju z doslej doseženim uspehom v postopku, ki je v konkretnem primeru četrtinski (pritožnikovemu zahtevku za revizijo je naročnik glede sklopa številka 11 ugodil, ni pa mu ugodil glede sklopov številka 2, 3 in 13), kot potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku, prizna (tudi) nagrado za predrevizijski postopek v znesku 200,00 EUR, povečano za 20 % davek na dodano vrednost (tarifna številka 6007 Zakona o odvetniški tarifi). Iz "Seznam[a] davčnih zavezancev - pravne osebe" v stisnjeni obliki, javno dostopnega na spletni strani Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščena odvetniška pisarna, ki zastopa pritožnika, v seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da pritožnik v svoji pritožbi ni uspel dokazati, da v konkretnem primeru glede na okoliščine primera priglašeni stroški za odvetniško nagrado nad priznanimi v znesku 200,00 EUR predstavljajo potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZRPJN). Omenjenega zaključka v ničemer ne spreminja upoštevanje "količin[e] navedb in pravnih argumentov" (drugi odstavek pritožbe na strani 2), saj sta bila "količin[a] navedb in pravnih argumentov" pri odmeri nagrade za predrevizijski postopek upoštevana kot obseg in težavnost odvetniške storitve (ki sta v konkretnem primeru povprečna). Omenjenega zaključka v ničemer ne spreminja niti zatrjevanje pritožnika v pritožbi (drugi odstavek pritožbe na strani 2), da "je delež uspeha upoštevaje tudi vrednost posameznega sklopa znašal vsaj 31 %, naročnik pa je priznal zgolj 11 % priglašenih stroškov", saj vrednost posameznega sklopa pri odmeri nagrade za predrevizijski postopek v konkretnem primeru ni pravno relevantna (v konkretnem primeru je sicer ocenjena vrednost javnega naročila v sklopu številka 13 več kot enkrat in pol višja od ocenjene vrednosti javnega naročila v sklopu številka 11).
Pritožnik svojih zatrjevanj, da so potrebni stroški priprave in vložitve zahtevka za revizijo v konkretnem primeru "nedvomno presegli priznanih 200 EUR", tudi sicer ustrezno ne argumentira, niti za svoja zatrjevanja ne predlaga izvedbe (ustreznih) dokaznih predlogov.
Kljub temu torej, da iz tretjega odstavka izreka odločitve o zahtevku za revizijo izhaja, da je naročnik povrnitev nagrade (pooblaščenca) za postopek predrevizijskega postopka v izpostavljenem delu priznal "skladno s prostim preudarkom", je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, da so ti priznani v skladu z določbami ZPVPJN (zlasti v skladu s tretjim odstavkom 70. člena), 19. členom ZOdv-C, 13. členom Zakona o odvetniški tarifi in 154. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN.
Vendar pa je ob doslej navedenem potrebno ugotoviti, da omenjeni pritožniku priznani znesek potrebnih stroškov ne vključuje izdatkov, povečanih za 20 % davek na dodano vrednost, pa čeprav
" je naročnik v tretjem odstavku izreka naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo zapisal, da "naročnik vlagatelju povrne" ["] "200,00 EUR za nagrado za postopek in izdatke, povečano za 20 % DDV",
" je pritožnik v zahtevku za revizijo zahteval, da mu naročnik povrne tudi izdatke "(tar. št. 6002 ZOdvt) 20,00 EUR".
Ob upoštevanju dosedanje obrazložitve tega sklepa Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi moral naročnik v posledici ugoditve zahtevku za revizijo glede sklopa številka 11 pritožniku priznati tudi pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tarifna številka 6002 Zakona o odvetniški tarifi) v znesku 20,00 EUR, povečano za 20 % davek na dodano vrednost (tarifna številka 6007 Zakona o odvetniški tarifi), v sorazmerju z doslej doseženim (četrtinskim) uspehom pritožnika v predrevizijskem postopku pa skleniti, da bo pritožniku povrnil tudi nadaljnji strošek 6,00 EUR (ena četrtina od 20,00 EUR = 5,00 EUR + 20 % davek na dodano vrednost), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Državna revizijska komisija je rok za povračilo nadaljnjih stroškov predrevizijskega postopka pritožniku določila v 15 dneh po vročitvi tega sklepa ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od poteka navedenega roka. Skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik zato ne more izpolniti obveznosti in priti v zamudo z njeno izpolnitvijo, preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije, s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov (pritožniku).
Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija pritožbi na podlagi 55. člena ZPVPJN v izpostavljenem delu ugodila in odločila, da je naročnik pritožniku dolžan povrniti nadaljnje stroške predrevizijskega postopka v znesku 6,00 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. V preostalem delu je Državna revizijska komisija pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.
O stroških postopka glede dela pritožnikovega zahtevka za revizijo, v katerem ta zatrjuje kršitve naročnika glede izločitve njegove ponudbe v sklopih 2, 3 in 13, bo odločeno v odločitvi Državne revizijske komisije o pritožnikovem zahtevku za revizijo v revizijskem postopku.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Če je pritožba utemeljena, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju (pritožniku) povrniti potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
Glede na doseženi uspeh pritožnika s pritožbo (pritožnik je s pritožbo uspel samo v sorazmerno majhnem delu) je v konkretnem primeru Državna revizijska komisija odločila, da pritožnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (154. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V Ljubljani, dne 26. 11. 2012
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
" ELEKTRO GORENJSKA, d. d., Ulica Mirka Vadnova 3A, 4000 Kranj
" ODVETNIŠKA PISARNA MUŽINA, ŽVIPELJ IN PARTNERJI, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
" Odvetniška pisarna LMR, d. o. o., Dunajska cesta 151, 1000 Ljubljana
" ELTIMA, d. o. o., Ljubljana-Črnuče, Ljubljana, Šlandrova ulica 8C, Ljubljana " Črnuče
" ELEKTRONABAVA, d. o. o., Ljubljana, Cesta 24. junija 3, 1231 Ljubljana - Črnuče
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
" v arhiv " tu