018-308/2012 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Vidi Kostanjevec v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za "popravilo in zamenjavo izpušnih sistemov za potrebe Policije in MNZ" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Peter Caserman, s. p., Pod Hruševco 14, Vrhnika, ki ga zastopa Odvetniška družba Krapenc, o. p., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 29. 10. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje naročila male vrednosti (objava 3. 8. 2012 na portalu javnih naročil, pod št. objave NMV1930/2012) z dokumentom "Odločitev o oddaji naročila male vrednosti" št. 430-796/2012/6 (15131-12) z dne 27. 8. 2012 sodelujoča ponudnika obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Franci Meden, s. p., Dolenjska cesta 133a, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je (brez pooblaščenca) vložil zahtevek za revizijo z dne 7. 9. 2012 in z navajanjem pomanjkljivosti ponudbe izbranega ponudnika v šestih točkah meni, da "ponudba izbranega ponudnika ni pravilna, ker dokumentacija ni povsem popolna, nikjer ni cenikov za dejanske storitve, cene iz cenika in v ponudbi se bistveno preveč razlikujejo, da bi imele podlago v dejanskih veljavnih cenikih", izbrani ponudnik "ni ponudil katalizatorjev z ustreznimi ekološkimi standardi", zato "zahteva["] revizijo odločitve o oddaji naročila male vrednosti".

Izbrani ponudnik se je z vlogo, brez datuma, oddano 18. 9. 2012 priporočeno po pošti, izjasnil o zahtevku za revizijo in z navajanjem posameznih argumentov zaključil, da meni, da je oddal "pravilno ponudbo s popolno dokumentacijo, kar je razvidno tudi v Odločitvi o oddaji naročila male vrednosti št.:430-796/2012/ (15132-12)".

Naročnik je z dokumentom št. 430-796/2012/17 (15131-12) z dne 27. 9. 2012 zahtevek za revizijo zavrnil.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 430-796/2012/18 (15131-12) z dne 2. 10. 2012 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 2. 10. 2012, vloženo po pooblaščencu, opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo in podrobno pojasnjuje, zakaj so naročnikovi razlogi za zavrnitev zahtevka za revizijo "neutemeljeni in niso v skladu s splošnimi načeli javnega naročanja in veljavno zakonodajo". Vlagatelj predlaga, da "Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi, razveljavi odločitev o oddaji naročila male vrednosti, opr. št. 430-796/2012/6 (15131-12) z dne 27.8.2012 ter zadevo vrne naročniku v ponovno odločanje, tako, da naročniku naloži odpravo kršitve ter odloči, da naročnik vlagatelju povrne stroške postopka".

Državna revizijska komisija je podaljšala rok za rešitev zadeve (dopis št. 018-308/2012-3 z dne 23. 10. 2012).

Državna revizijska komisija je vpogledala v obvestilo o naročilu male vrednosti, razpisno dokumentacijo, ponudbo izbranega ponudnika, vlagateljevo ponudbo in odločitev o oddaji naročila. Državna revizijska komisija je zavrnila izvedbo dokaza s primerjavo podatkov iz vlagateljeve ponudbe s prilogama (izpisa s spletne strani www.avto.net za primerljivi vozili vozilu z oznako L) k vlogi z dne 2. 10. 2012, ker sta nebistveni za rešitev zadeve, saj se nanašata na dokazovanje neutemeljenosti naročnikove trditve o ekonomski neupravičenosti vlagateljeve ponudbene cene, ki jo je naročnik podal šele v odločitvi o zahtevku za revizijo. Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika, vlagatelja in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Zahteva za pravno varstvo v postopkih javnega naročanja se lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila zoper vsako ravnanje naročnika, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil, ali ZPVPJN ne določa(ta) drugače (prvi odstavek 5. člena ZPVPJN).

Obvezne sestavine zahtevka za revizijo so določene v 15. členu ZPVPJN. Med drugim so to skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN očitane kršitve, skladno s 6. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN pa dejstva in dokazi, s katerimi se kršitve dokazujejo.

Če naročnik o zahtevku za revizijo meritorno odloči in ga zavrne (prva alinea prvega odstavka 28. člena ZPVPJN), mora skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN najpozneje v treh delovnih dneh od sprejema odločitve zahtevek za revizijo, vso dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in vso dokumentacijo o predrevizijskem postopku posredovati v nadaljnjo obravnavo Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj se lahko skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN v treh delovnih dneh od prejema odločitve iz prve ali druge alineje prvega odstavka 28. člena ZPVPJN opredeli do navedb naročnika v tej odločitvi, vendar ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (z dne 7. 9. 2012) navaja razloge, zakaj ponudba izbranega ponudnika "ni pravilna". Čeprav vlagatelj ni navedel nobene konkretne določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), ki naj bi jo naročnik v postopka oddaje javnega naročila kršil s tem, ko je izbral ponudbo izbranega ponudnika, pa je iz zahtevka za revizijo jasno razvidno, da vsebinsko uveljavlja vsaj kršitev prvega odstavka 80. člena ZJN-2, skladno s katerim mora naročnik ponudbo, ki ni popolna, ob siceršnjem upoštevanju pravil o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2, izločiti. Na podlagi razlogov, ki jih vlagatelj navaja v zahtevku za revizijo, in glede na to, da zahteva "revizijo odločitve o oddaji naročila male vrednosti", je Državna revizijska komisija štela, da vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila male vrednosti (kar naj stori bodisi naročnik na podlagi druge alinee prvega odstavka 28. člena ZPVPJN bodisi Državna revizijska komisija na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN). Slednje potrjuje tudi izrecni predlog iz vloge z dne 2. 10. 2012, v kateri vlagatelj predlaga, da se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila male vrednosti.

Naročnik je o zahtevku za revizijo, kar ni sporno niti vlagatelju (gl. vlogo z dne 2. 10. 2012), odločil, in sicer z dokumentom št. 430-796/2012/17 (15131-12) z dne 27. 9. 2012. Ker je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil, je očitno, da je ravnal po prvi alinei prvega odstavka 28. člena ZPVPJN. To je naročnik tudi izrecno zapisal v dokumentu št. 430-796/2012/17 (15131-12) z dne 27. 9. 2012 (gl. str. 6). Po prejemu naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo je vlagatelj vložil vlogo z dne 2. 10. 2012, ki pa, kot bo Državna revizijska komisija predstavila v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, ne predstavlja le vlagateljeve opredelitve do naročnikovih navedb iz odločitve o zahtevku za revizijo, temveč vlagatelj v njej širi trditveno podlago in navaja nove kršitve ZJN-2 (tj. kršitve ZJN-2, ki jih ni mogoče razbrati iz zahtevka za revizijo niti po vsebini), česar pa ne uspe opravičiti, kot to zahteva peti odstavek 29. člena ZPVPJN.

Revizijski postopek poteka pred Državno revizijsko komisijo (druga alinea 2. člena ZPVPJN) in se začne, ko med drugim Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 29. člena ZPVPJN od naročnika prejme zahtevek za revizijo (30. člen ZPVPJN). Iz prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, ki določa pooblastila Državne revizijske komisije za odločanje v revizijskem postopku, je razvidno, da Državna revizijska komisija odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo, ne pa o (ne)utemeljenosti naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo. Zato se vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 neuspešno sklicuje, da je naročnikova odločitev o zahtevku za revizijo (dokument št. 430-796/2012/17 (15131-12) z dne 27. 9. 2012) izdana v nasprotju s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN.

Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, ponudba ni popolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vendar pa mora naročnik pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZJN-2 (česa ponudnik ne sme spreminjati) in tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (poprava očitnih računskih napak).

Skladno s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je formalno nepopolna ponudba tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila. Če je formalna pomanjkljivost ponudbe nebistvena, ponudba ni formalno nepopolna.

Vlagatelj najprej izpostavlja, da je priloga 5 v točki b pomanjkljivo izpolnjena, saj izbrani ponudnik ni navedel "evidence, iz katere bi bilo razvidno, da bil podan predlog za začetek postopka prisilne poravnave, stečaja ali prisilnega prenehanja, ter ni uveden oziroma ni v postopku prisilne poravnave, stečaja ali prisilnega prenehanja".

Državna revizijska komisija je vpogledala v razpisno dokumentacijo, pri čemer je ugotovila, da je naročnik v 5. točki Pogoji za udeležbo pri oddaji javnega naročila (druga zaporedna stran Povabila k oddaji ponudbe) določil, da morajo ponudniki med drugim predložiti izpolnjen in podpisan dokument "Izjava o dokazovanju sposobnosti ponudnika za izvedbo predmetnega javnega naročila (priloga št. 5)" (4. točka prvega odstavka 5. točke). Državna revizijska komisija je vpogledala v obrazec priloga št. 5, pri čemer je ugotovila, da vsebuje posamezne izjave o izpolnjevanju sposobnosti. Iz razpisne dokumentacije sicer ni neposredno razvidno, kako je določen kateri izmed pogojev, je pa na njihovo vsebino mogoče sklepati glede na vsebino izjav (priloga št. 5), ki jih morajo ponudniki potrditi (podpis in žig).

V prilogi št. 5 je naročnik v točki b pod naslovom I. "Dokazovanje osnovne sposobnosti in za opravljanje poklicne dejavnosti za izvedbo javnega naročila" določil:
"Izjavljamo, da proti nam kot ponudniku ni bil podan predlog za začetek postopka prisilne poravnave, stečaja ali prisilnega prenehanja ter ni uveden oziroma nismo v postopku prisilne poravnave, stečaja ali prisilnega prenehanja.
Navedba evidence in organa, pri katerem naročnik pridobi dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz te točke: _".

Iz priloge št. 5, točka b pod naslovom I., izhaja, da so morali ponudniki navesti dva podatka, in sicer evidenco in organ. Vlagatelj izpostavlja, da izbrani ponudnik ni navedel evidence, ne navaja pa, da ni navedel organa.

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je ugotovila, da je izbrani ponudnik predložil potrjen (podpis in žig) obrazec priloga št. 5, pri čemer je točko b pod naslovom I. izpolnil le s podatkom za organ (tj. Okrajno sodišče Ljubljana). Vlagatelj ne navaja, da je organ, ki je naveden v predloženem obrazcu, napačen.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je pomanjkljivost ponudbe izbranega ponudnika, ki jo očita vlagatelj, nebistvena v pomenu iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, zato ponudba izbranega ponudnika v tem delu ni niti formalno nepopolna. Odsotnost zahtevanega podatka ne vpliva na razvrstitev ponudbe glede na merila, postopki, ki so navedeni v izjavi, pa potekajo pred pristojnimi organi (izbrani ponudnik je navedel organ), zato bi naročnik lahko sam preveril (drugi stavek prvega odstavka 78. člena ZJN-2) pred organom, ali je izbrani ponudnik v katerem izmed položajev, ki so navedeni v izjavi iz priloge št. 5, točka b pod naslovom I.

Vlagatelj nadaljnje pomanjkljivosti ponudbe izbranega ponudnika očita v zvezi s ponudbenim predračunom in cenikom, ki ju je izbrani ponudnik predložil v ponudbo.

Državna revizijska komisija je vpogledala v razpisno dokumentacijo, pri čemer je ugotovila, da je naročnik v 4. točki Navodila za izdelavo ponudbe (druga zaporedna stran Povabila k oddaji ponudbe) navedel, da "ponudba mora vsebovati zlasti naslednje elemente" in jih naštel po posameznih alineah, med drugim so to "izpolnjen obrazec Ponudbeni predračun (Priloga št. 1)"(četrta alinea) in "veljavni cenik posameznih delov izpušnih sistemov za osebna in kombinirana vozila, z navedenim popustom v % mora biti fiksen za celotno obdobje veljavnosti pogodbe" (sedma alinea). Ponudbeni predračun in veljavni cenik nista relevantna le za popolnost ponudbe v pomenu iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, temveč tudi za ocenjevanje ponudb (6. točka Merilo z izbiro najugodnejšega ponudnika; tretja zaporedna stran Povabila k oddaji ponudbe). Cenovno najugodnejša ponudba po predračunu prejme 70 točk, druge ponudbe pa manj, in sicer upoštevaje formulo, ki jo je določil naročnik. Naročnik je določil še, da ponudbe lahko dobijo po največ 15 točk še za vsakega izmed popustov ("Višina popusta v % na nadomestne dele in celotne izpušne sisteme po veljavnem ceniku izven ponudbenega predračuna" in "Višina popusta v % za storitev po veljavnem ceniku izven ponudbenega predračuna"), ki ju je opisal v nadaljevanju.

Naročnik je v prilogi št. 1 (na prvi in drugi zaporedni strani) določil tabelo, v kateri je naštel 11 različnih vozil (označeni s črkami A, B, C, D, E, G, H, I, J, K in L; v nadaljevanju: A"L) in zanje zahteval, da ponudniki navedejo "ceno za kos z delom v EUR brez DDV" (stolpec št. 2) za postavke "zmenjava prednjega izpušnega lonca" (te postavke ni le pri vozilu z oznako C), "zmenjava zadnjega izpušnega lonca", "zmenjava cevi", "zmenjava katalizatorja (EURO 4)" in "zmenjava celotnega izpušnega sistema". Naročnik je nadalje pod oznako O določil postavko "zamenjava sonde lambda pred katalizatorjem (4 žice)", pod oznako P postavko "zamenjava sonde lambda za katalizatorjem (4 žice)", pod oznako R postavko "varjenje in ravnanje izpušnih kolektorjev", pod oznako S postavko "zamenjava gibljivih cevi", kot končno oznako pa je določil M in postavko "meritev izpušnih plinov". Naročnik je za postavke pri vozilih z oznakami A"L ter postavke z oznakami O, P, R, S in M navedel "okvirne količine za dve leti" (stolpec št. 1). V stolpcu brez številčne oznake, poimenovanem "Vozila, opis del in materiala", je naročnik navedel opombo "pod spodnjimi opisi se smatra delo in material razen pri meritvah izpušnih plinov". Naročnik je v nadaljevanju tabele (druga in tretja zaporedna stran) določil še, kaj je predvideno pri varjenju in ravnanju izpušnih kolektorjev (prvi okvir) ter katere so naročnikove potrebe in kako bo potekala storitev (drugi okvir), zahteval pa je tudi obstoj možnosti popravila in zamenjave izpušnih sistemov še vozil drugih znamk (tretji okvir).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vpis cene v stolpec št. 2 (razen pri postavki z oznako M) pomenil vpis cene tako materiala kot dela (storitve).

Naročnik je v prilogi št. 1 (na tretji zaporedni strani) predvidel tudi razdelka za vpis višine popustov, zahteval pa je tudi, da "popust v % na nadomestne dele in celotne izpušne sisteme po veljavnem ceniku izven ponudbenega predračuna in popust v % za storitev po veljavnem ceniku, ki velja za storitve izven ponudbenega predračuna morata biti fiksna za celotno obdobje veljavnosti pogodbe".

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in ugotovila, da je izbrani ponudnik predložil izpolnjen in potrjen (podpis in žig) ponudbeni predračun (priloga št. 1), predložil pa je tudi "cenik" z veljavnostjo od 1. 1. 2012. V tem ceniku je navedeno (str. 17), da "cene so z DDV-jem (20%)" in "v ceno je vključena montaža".

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja številne argumente, s katerimi utemeljuje, da "cenik" z veljavnostjo od 1. 1. 2012, ki ga je predložil izbrani ponudnik v ponudbo, ni veljavni cenik, kot to določa razpisna dokumentacija. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 navaja še dodatne argumente, s katerimi utemeljuje, da "cenik" z veljavnostjo od 1. 1. 2012, ki ga je predložil izbrani ponudnik v ponudbo, ni veljavni cenik, vendar slednji argumenti niso pravočasni v smislu ZPVPJN, vlagatelj pa jih sicer tudi ni uspel opravičiti (gl. peti odstavek 29. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da je vlagatelj z nekaterimi izmed njih odgovarjal na naročnikove navedbe v odločitvi o zahtevku za revizijo, vendar bi vlagatelj moral in mogel že v zahtevku za revizijo zatrjevati morebitno neskladnost "cenika" z veljavnostjo od 1. 1. 2012, ker niso ločeno prikazane cene materiala in storitev, saj je v material vključena že montaža. Vendar ne glede na navedeno Državna revizijska komisija dodaja, da ni pristojni organ za ugotavljanje kršitev Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 s sprem.; v nadaljevanju: ZVPot) in Pravilnika o načinu označevanja cen in storitev (Uradni list RS, št. 63/99 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik), ki ju vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 večkrat izpostavlja. Ne glede na odgovor, ali in koliko bi lahko bila relevantna razdelitev na blago in storitve pri ocenjevanju ponudb po merilih glede popusta, pa vlagatelj v zahtevku za revizijo sploh ni zatrjeval neskladnosti v zvezi z ocenjevanjem ponudb. Vlagatelj kršitve 48. člena ZJN-2 ni uveljavljal niti po vsebini.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz razpisne dokumentacije ne izhaja, da je naročnik zahteval, da morajo biti cene v ponudbenem predračunu (priloga št. 1) navedene upoštevaje cene iz veljavnega cenika. To pomeni, da so lahko ponudniki v ponudbeni predračun (priloga št. 1) za postavke pri vozilih z oznakami A"L ter postavke z oznakami O, P, R, S in M vpisali cene, ki so jih posebej ali izključno oblikovali za izvedbo konkretnega javnega naročila, in ne tistih cen, ki jih sicer za tako blago in take storitve zaračuna(va)jo po veljavnem ceniku. Tudi v primeru, če so oziroma bi bile v ponudbi izbranega ponudnika cene v ponudbenem predračunu (priloga št. 1) nižje od cen iz "cenika" z veljavnostjo od 1. 1. 2012, to ni v nasprotju ne z zahtevami razpisne dokumentacije ne z ZJN-2. Zato je nerelevantna primerjava cen za postavke pri vozilih z oznakami A"L ter postavke z oznakami O, P, R, S in M glede na veljavni cenik, nerelevantno pa je tudi, da med ponudbenim predračunom (priloga št. 1), ki ga je izbrani ponudnik predložil v ponudbo, in "cenikom" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 obstaja "diskrepanca", ki se jo "vidi" "na prvi pogled", kot to navaja vlagatelj (druga zaporedna stran zahtevka za revizijo). Vlagatelj sicer tudi izpostavlja, da za vozili z oznakama C in E v "ceniku" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 ni navedena cena katalizatorjev, vendar ne glede na do sedaj navedeno in ne glede na to, ali bi to vprašanje lahko postalo relevantno v kakšni drugačni obliki v kasnejši fazi izvedbe postopka javnega naročanja, Državna revizijska komisija dodaja, da so cene katalizatorjev v "ceniku" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 navedene na str. 15, vlagatelj pa niti ne navaja kakšnih dejstev (in niti ne predlaga dokazov), ki bi lahko omogočila zaključek, da katalizatorjev, kot so opisani na str. 15 "cenika" z veljavnostjo od 1. 1. 2012, ni mogoče vgraditi na vozila z oznakama C in E.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi dejstva, ki jih zatrjuje vlagatelj, da "cenik" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 vsebuje cene, ki so na tržne razmere previsoke, da "ne vsebuje normativov za montaže posameznih delov izpušnega sistema, kot je to pri vseh ostalih serviserjih v Sloveniji, ki jih" vlagatelj "pozna["]", da "še najmanj pa ne ustreza višina režijske ure", da so za vozilo Renault Clio "napačno razdeljeni lonci po letnikih vozil ["], po oznakah vozil ["], po prostorninah motorjev ["]" in da "ponujeni cenik naročniku ne omogoča dejansko kontrolo nad cenami vgrajenega materiala za določen tip vozila, saj ni nikjer tudi nikakršnih kataloških številk, iz katerih bi bilo morebiti to nedvoumno razbrati pri dobaviteljih", še ne pomenijo, da "cenik" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 ni veljavni cenik, ki ga izbrani ponudnik uporablja pri izvajanju svoje dejavnosti. Tudi v primeru, če bi bil ta cenik neskladen z ZVPot in s Pravilnikom, notranje neskladen (npr. pri vozilu Renault Clio) in bi izbrani ponudnik zaračunaval nekonkurenčno visoke cene za svoje storitve in/ali blago, bi to ne vplivalo na vprašanje veljavnosti navedenega cenika, temveč na vprašanja oblikovanja cen ter njegove skladnosti s predpisi, stroko ali prakso.

Državna revizijska komisija na podlagi argumentov iz zahtevka za revizijo ne more zaključiti, da izbrani ponudnik ni predložil cenika, ki je njegov veljavni cenik. Vlagateljevi argumenti sicer lahko nakazujejo, da bi bilo s "cenikom" z veljavnostjo od 1. 1. 2012 "nekaj narobe", vendar to v postopku po ZPVPJN ne zadošča. Ne le trditveno, temveč tudi dokazno breme je na vlagatelju (gl. 6. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), ki pa ga vlagatelj ni zmogel. Zato Državna revizijska komisija ni mogla zaključiti, da v ponudbi ni predložen dokument, ki ga je zahtevala razpisna dokumentacija.

V prilogi št. 5 je naročnik v točki b pod naslovom III. "Dokazovanje tehnične in kadrovske sposobnosti za izvedbo javnega naročila" določil:
"Izjavljamo, da ponujeno blago ustreza zahtevam iz razpisne dokumentacije, ter da je ponujeno blago skladno z zahtevami standardov, navedenimi v tehnični specifikaciji predmetne razpisne dokumentacije za posamezno blago " artikel."

Kot že ugotovljeno, je izbrani ponudnik predložil potrjen (podpis in žig) obrazec priloga št. 5, kar pomeni, da je tudi potrdil izjavo v točki b pod naslovom III.

V primeru postopka oddaje naročila male vrednosti (7. točka prvega odstavka 24. člena ZJN-2) " ki je postopek oddaje javnega naročila, ki ga v konkretnem primeru izvaja naročnik " mora naročnik preveriti obstoj in vsebino podatkov iz izbrane ponudbe oziroma drugih navedb iz ponudbe, kadar dvomi v resničnost ponudnikovih izjav (drugi stavek prvega odstavka 77. člena ZJN-2). Iz dokumentacije ni razvidno, da bi naročnik preverjal podatke iz izbrane ponudbe, ne izhaja pa niti, da bi dvomil v resničnost izjav.

Vlagatelj nadalje navaja, da izbrani ponudnik za vozili z oznakama K in L "zelo verjetno ni ponudil pravilnega materiala in bi bilo za razčistitev dejanskega ponujenega materiala potrebno, da ["] predloži preračune, ki jih je naredil za omenjeni vozili. Za vse izpušne lonce in ponudbe, ki imajo nenavadno nizko ceno, naj predloži potrebne homologacije, če te niso originalni rezervni deli, in cene za posamezen rezervni del iz ponudbe. Ker imata omenjeni vozili poleg zahtevanih izpušnih delov še veliko drugih sestavnih delov na celotnem izpušnem sistemu, bi bilo dobro pregledati tudi popis vsega uporabljenega materiala, ki je bil obračunan (s cenami) v ponudbi za celotna izpušna sistema za ti dve vozili.".

Iz citiranih vlagateljevih stališč ni mogoče jasno razbrati, katero kršitev očita naročniku.

Če vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik ni ponudil zahtevanih postavk in da je zato njegova ponudba neprimerna v pomenu iz 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ter da bi jo zato moral naročnik izločiti skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, je treba ugotoviti, da vlagatelj niti ni zatrjeval kršitve, ampak o njej ugiba, čemur postopek pravnega varstva po ZPVPJN ni namenjen, saj sta trditveno in dokazno breme na vlagatelju (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da naročnik ni zahteval, da morajo ponudniki v ponudbo predložiti homologacije, preračune ali popise materiala.

Če pa vlagatelj želi izpostaviti, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka (21.a točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2. Naročnik namreč ponudbe izbranega ponudnika ni zavrnil, vlagatelj pa sicer tudi ni v položaju, za katerega je namenjen institut neobičajno nizke ponudbe. Naročnik je izbral ponudbo, ki je cenejša od vlagateljeve ponudbe, zato je očitno, da naročnik vlagateljeve ponudbe ni izločil, ker bi bila neobičajno nizka.

Institut neobičajno nizke ponudbe ureja 49. člen ZJN-2. Ta daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. ZJN-2 v teh primerih od naročnika zahteva, da pred zavrnitvijo takšne ponudbe od ponudnika pisno zahteva podatke o elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, in od ponudnika zahteva, da jih vrednostno utemelji.

V zvezi z institutom neobičajno nizke ponudbe iz 49. člena ZJN-2 je Državna revizijska komisija že večkrat (npr. zadeve št. 018-209/2010, 018-330/2010, 018-032/2012) zapisala, da se 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena ZJN-2 je torej namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" in jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ponudbi utemeljen.

Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (npr. zadeve št. 018-080/2010, 018-238/2011, 018-422/2011), da je odločitev o tem, ali bo naročnik pričel postopek ugotavljanja neobičajne nizke ponudbe, predmet njegove avtonomne presoje.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz naročnikove dokumentacije postopka oddaje javnega naročila ne izhaja naročnikova odločitev o tem, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka in da jo želi kot takšno zavrniti. Nasprotno. Iz naročnikove dokumentacije (dokument "Odločitev o oddaji naročila male vrednosti" št. 430-796/2012/6 (15131-12) z dne 27. 8. 2012) je razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo ponudbo. Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje in takšne odločitve Državna revizijska komisija s svojo odločitvijo ne more nadomestiti.

Vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik "ni ponudil katalizatorjev z ustreznimi ekološkimi standardi" in še "meni", da izbrani ponudnik "ni uporabil pravilnih katalizatorjev, pa čeprav je dal v ponudbo univerzalne, zato je potrebno pregledati certifikate kakovosti ponujenih katalizatorjev za vsa vozila in normative vgradnje le teh, in seveda ceno za mehanično uro, da boste videli, če so preračuni pri vseh vozilih točni. Cene pri dveh ponudnikih za katalizatorje za motorje s prostorninami do 2000 ccm in kakovosti očiščevanja izpušnih plinov EURO 3 so pri obeh 170 ur. Pri vozilu G pa cena nobenega ponudnika ne pade pod 350.- EUR, dela za zamenjavo je vsaj 1,5 ure, kar nikakor ne more rezultirati v ponujeni ceni 80,- EUR iz ponudbe" izbranega ponudnika, "ker cena ponudbe že presega normativ vgradnje in ponudnikove režijske ure."

Tudi iz citiranih vlagateljevih stališč ni mogoče jasno razbrati, katero kršitev očita naročniku.

Če vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik ni ponudil zahtevanih postavk in da je zato njegova ponudba neprimerna v pomenu iz 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ter da bi jo moral naročnik zato izločiti skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, je treba ponoviti, da vlagatelj niti ni zatrjeval kršitve, ampak o njej ugiba, čemur postopek pravnega varstva po ZPVPJN ni namenjen, saj sta trditveno in dokazno breme na vlagatelju (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Dejstvo, da "so cene za katalizatorje pri vseh vozilih skoraj identične, pa čeprav se vozila razlikujejo tako po prostorninah kot tudi letnikih in vrsti pogonskega goriva", še ne kaže, da izbrani ponudnik "ni uporabil pravilnih katalizatorjev". Izbrani ponudnik je tudi predložil potrjen (podpis in žig) obrazec priloga št. 5, kar pomeni, da je tudi potrdil izjavo v točki b pod naslovom III.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da naročnik ni zahteval, da morajo ponudniki v ponudbo predložiti certifikate kakovosti in normative vgradnje, pa niti dokazila za skladnost z ekološkimi standardi.

Če pa vlagatelj želi izpostaviti, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka (21.a točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), pa je treba ponoviti, da v obravnavanem primeru ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2. Naročnik namreč ponudbe izbranega ponudnika ni zavrnil, vlagatelj pa sicer tudi ni v položaju, za katerega je namenjen institut neobičajno nizke ponudbe. Naročnik je izbral ponudbo, ki je cenejša od vlagateljeve ponudbe, zato je očitno, da naročnik vlagateljeve ponudbe ni izločil, ker bi bila neobičajno nizka.

Tudi v primeru, če bi vlagateljeve navedbe tolmačili, da vlagatelj navaja, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna v pomenu iz 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, saj naj bi bila "ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence" (to vlagatelj sicer izrecno zatrjuje v vlogi z dne 2. 10. 2012), Državna revizijska komisija ugotavlja vsaj dvoje. Tudi v primeru, če bi se morala Državna revizijska komisija opredeljevati do vprašanja poštene konkurence, ni jasno, v čem bi bil ta pravni standard prekršen zaradi ponujenih cen. Nadalje pa je treba navesti, da je oblikovanje ponudbene cene v prosti domeni vsakega ponudnika.

Vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 zatrjuje tudi kršitev 46. člena ZJN-2, ki se nanaša na standarde za zagotovitev kakovosti. Tudi v primeru, če bi morala Državna revizijska komisija tolmačiti, da je vlagatelj že v zahtevku za revizijo navajal kakšno dejstvo, ki po vsebini pomeni sklicevanje na 46. člen ZJN-2, ne pa šteti, da je vlagatelj z uveljavljanjem kršitve 46. člena ZJN-2 prepozen glede na peti odstavek 29. člena ZPVPJN, pa pojasnjuje, da v tej fazi postopka, ko je rok za predložitev ponudb že potekel (določen na 13. 8. 2012, do 12. ure; točka I.11 objave), in je ob vložitvi zahtevka za revizijo potekel tudi rok petih delovnih dni po poteku roka za predložitev ponudb, vlagatelj niti na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPVPJN ne more uveljavljati kršitev, ki so usmerjene v oblikovanje vsebine razpisne dokumentacije ali obvestila o javnem naročilu. Namreč, prvi del 46. člena ZJN-2 je uporabljiv v razpisni fazi. Očitno je sicer, da vlagatelj kršitev v tej smeri ni uveljavljal, vendar naročnik ni zahteval predložitve dokazil o usklajenosti ponudnika z veljavnimi standardi za zagotovitev kakovosti, zato ni uporabljiv niti tisti del 46. člena ZJN-2, ki naročniku nalaga sprejem enakovrednih potrdil ali drugih dokazil o enakovrednih ukrepih za varstvo okolja. Neutemeljeno pa je, da vlagatelj skuša s sklicevanjem na 46. člen ZJN-2 doseči, da bi se izbranemu ponudniku šele po poteku roka za predložitev ponudb nalagala obveznost predložitve dokazil, ki jih naročnik ni zahteval že v razpisni fazi. Drugačno ravnanje bi pomenilo naročnikovo kršitev tretjega odstavka 71. člena ZJN-2.

Vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 tudi glede očitkov, ki jih je navajal pod 2. točko zahtevka za revizijo, navaja, da gre za neobičajno nizko ponudbo, kot jo določa 21.a točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz 2. točke zahtevka za revizijo ni bilo mogoče zaključiti, da vlagatelj očita kršitev 49. člena ZJN-2 in/ali 21.a točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Vlagateljeva kršitev je zato prepozna, pa tudi ni opravičena (peti odstavka 29. člena ZPVPJN). Vendar tudi v primeru, če bi to kršitev šteli za pravočasno, je treba ugotoviti, da ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2. Zato je tudi nerelevantno dejstvo, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ni navajal cen, ki naj bi jih imel po pogodbi z izvajalcem Izpušni sistemi Lauš, d. o. o. Slednja ugotovitev velja tudi za nadaljnja opozorila v vlogi z dne 2. 10. 2012, s katerimi vlagatelj izpostavlja, da ga naročnik ni seznanil s cenami po pogodbi z izvajalcem Izpušni sistemi Lauš, d. o. o.

Vlagatelj v vlogi z dne 2. 10. 2012 še zatrjuje kršitev enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), ker se je naročnik pri utemeljevanju zahtevka za revizijo skliceval na predhodno sodelovanje z izbranim ponudnikom. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik med pogoji ni določil, da mora biti ponudnik dosedanji izvajalec pri naročniku. Dejstvo, da je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navedel, da je imel v preteklosti z izbranim ponudnikom sklenjenih več pogodb za servisiranje izpušnih sistemov, da z izvajanjem pogodb oziroma s kakovostjo storitev ni imel težav in da so vozila, ki jih je servisiral izbrani ponudnik, brez težav opravila tehnični pregled glede izpušnih plinov (str. 6 odločitve o zahtevku za revizijo), ne pomeni, da je naročnik kršil enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2), temveč je le utemeljeval zahtevek za revizijo in s tem smiselno povedal, da nima dvomov v resničnost ponudnikovih izjav (prim. prvi odstavek 77. člena ZJN-2).

Upoštevajoč vse navedeno je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točka izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 29. 10. 2012

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
" Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana,
" Odvetniška družba Krapenc, o. p., d. o. o., Tržaška cesta 216a, 1000 Ljubljana,
" Franci Meden, s. p. Dolenjska cesta 133a, 1000 Ljubljana,
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
" v arhiv, tu.

Natisni stran