018-246/2012 Ortopedska bolnišnica Valdoltra

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Vide Kostanjevec, kot predsednice senata ter Sonje Drozdek Šinko in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, v postopku revizije oddaje javnega naročila »Dobava in montaža naprave za neprekinjeno napajanje - UPS« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj TOS Celje d.o.o., Ulica XIV. divizije 14, Celje, ki ga zastopa odvetnik dr. mr. Konrad Plauštajner, Miklošičeva 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ORTOPEDSKA BOLNIŠNICA VALDOLTRA, Jadranska cesta 31, Ankaran (v nadaljevanju: naročnik), dne 16.10.2012

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se delno ugodi in se razveljavi referenčna zahteva iz točke 8.10 točke 8 (Pogoji za priznanje sposobnosti) razpisne dokumentacije, in sicer v delu, ki se nanaša na višini nazivnih moči.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v znesku 1.156,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, da ne bo izvršbe.

3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 16.07.2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi. Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 20.07.2012, pod št. objave JN 7912/2012.

Vlagatelj je pred potekom roka za oddajo ponudb vložil zahtevek za revizijo (dokument, z dne 06.08.2012). Vlagatelj zatrjuje, da naročnikova svoboda pri določanju pogojev in meril ni absolutna, temveč je postavljena znotraj temeljnih načel javnega naročanja. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik v točki 8.10 določil pogoj, ki omenjenih kriterijev ne izpolnjuje in je diskriminatoren do njega in do njemu podobno velikih gospodarskih subjektov na trgu.
Vlagatelj opozarja, da sporna zahteva, ki se nanaša na dokazovanje tehnične/kadrovske usposobljenosti za več kot 5 let nazaj ne vzdrži že iz formalnih razlogov, saj nasprotuje 45. členu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2). Naveden člen namreč glede dobav ali opravljenih storitev dopušča dokazovanje le za tri leta nazaj. Določbo je potrebno šteti kot ius cogens, ki jo naročnik ne more prilagoditi svojim interesom tako, da bi omenjeni rok širil. Glede na hiter tehnološki razvoj pa bi bila vsaka širitev rokov iz 45. člena ZJN-2 tudi sicer nesmiselna.
Diskriminatornost naročnikove zahteve izhaja iz dejstva, da sta v Sloveniji najmanj dva ponudnika (Mides, Sicon), ki zahtevane pogoje lahko izpolnita, tudi glede dobave ali servisiranja UPS naprav večje moči (200 kVA). Zato je naročnikovo zahtevo po referenci le ene naprave po letu 2007 možno razumeti le kot pripravo za izbiro vnaprej izbranega ponudnika. Iz postavljenega pogoja se vidi, da naročniku niso pomembne reference z najnovejšo opremo, ampak le iskanje poti za potrditev izbire vnaprej izbranega ponudnika. Vlagatelj navaja še, da je bilo v Sloveniji v zadnjih treh letih inštaliranih le nekaj UPS naprav 200 kVA in da se vse UPS naprave, ne glede na moč, servisirajo in vzdržujejo po enakem tehnološkem postopku, kar pomeni, da je tisti, ki servisira malo UPS napravo usposobljen, da servisira tudi močnejšo ali najmočnejšo. Vlagatelj pojasnjuje, da naročnik zahteva referenco za UPS napravo, ki je manjša od tiste, ki jo kupuje (referenčna zahteva se glasi na 200 kVA, kupuje pa 300 kVA), s čimer potrjuje, da se manjše in večje UPS naprave servisirajo po istem tehnološkem postopku.
Vlagatelj pojasnjuje, da ima dovolj kvalitetnih referenc z dobavami in vzdrževanjem UPS naprav do 120 kVA, nima pa zahtevane reference za 200 kVA napravo.
Vlagatelj še navaja, da s predloženim certifikatom proizvajalca UPS opreme, to je RPS S.p.A. iz Italije (blagovna znamka RIELLO AROS UPS) izkazuje, da so njegovi strokovnjaki usposobljeni za montažo in vzdrževanje UPS naprav tudi do moči 800 kVA.
Vlagatelj zatrjuje tudi, da je naročnik sporno določbo iz točke 8.10 razpisne dokumentacije formuliral na nepravilen in diskriminatoren način, s tem pa je kršil temeljna načela ZJN-2, zlasti načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, enakopravnosti ponudnikov, gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter načelo sorazmernosti. Kršeno pa je tudi načelo svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Konkurenca med ponudniki je prizadeta, če se s skonstruiranim pogojem izloča tiste ponudnike, ki bi enako dobavo ali delo lahko opravili popolno. Če ni konkurence in je pogoj pisan na kožo ponudnika, ki ga bo edini izpolnjeval, ni več enakovrednega obravnavanja ponudnikov. Če se namenoma oži krog ponudnikov, to vpliva tudi na višjo ceno javnega naročila, torej bodo sredstva porabljena neučinkovito. Postavljanje nepotrebnih in diskriminatornih pogojev pa pomeni takšno izvajanje javnega naročanja, ki ni smiselno povezano s predmetom javnega naročila.
V danem primeru se pogoj nanaša na ponudnikove osebne lastnosti (tehnični in kadrovski vidik), naročnik pa je postavil zahtevo, ki je nesmiselna zlasti iz tehničnega vidika, saj je vlagatelj sposoben dobaviti in vzdrževati tudi močnejšo UPS napravo - vse tja do 800 kVA. Glede prodaje in dobave takšne naprave pa je jasno, da jo lahko izvede vsak ponudnik takšnega blaga na slovenskem trgu, potrebno znanje za montažo, servisiranje ter vzdrževanje naprave pa (vlagatelj) izkazuje še s certifikatom.
Vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija v primeru, če že naročnik sporne zahteve ne bo razumno omilil, imenuje ustreznega strokovnjaka s področja trženja in vzdrževanja UPS naprav. Strokovnjak naj pojasni, ali je potrebno za dobavo večjih UPS naprav (200 kVA ali več) iskati specialne dobavitelje ter kdo na slovenskem trgu nudi takšne naprave in ali je potrebno za vzdrževanje oziroma servisiranje močnejših UPS naprav imeti še dodatno specialno znanje, ki ga vzdrževalci naprav pod močjo 200 kVA nimajo.
Vlagatelj predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na točko 8.10 in zahteva, da se mu priznajo stroški revizije v priglašenem znesku.

Naročnik je dne 20.08.2012 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik ugotavlja, da se zahtevek za revizijo nanaša na razpisno dokumentacijo, ki je bila objavljena dne 20.07.2012 in s popravkom dne 27.07.2012, ni bila spremenjena. Ker razpisna dokumentacije v delu, ki je predmet zahtevka za revizijo ni bila spremenjena, bi moral vlagatelj zahtevek za revizijo vložiti najkasneje do 01.08.2012. Ker vlagatelj tega ni storil, je potrebno vsebinsko presojo vlagateljevih navedb, skladno s prvim odstavkom 25. člena ZPVPJN, zavrniti.

Naročnik navaja, da so revizijski očitki tudi sicer neutemeljeni, saj je potrebno določilo 45. člena ZJN-2 upoštevati v celoti, ne pa jemati posamezne določbe tega člena iz konteksta. Naročnik zatrjuje, da je določitev zahtevanih referenc v njegovi domeni. Naročnik opozarja na določilo drugega odstavka 45. člena ZJN-2, ki pri izkazovanju tehnične sposobnosti ponudnika uporablja izraz »lahko«, na šesti odstavek 45. člena ZJN-2, ki določa, da obdobje poslovanja ponudnika ne more biti določeno kot odločilni kriterij in na možnost, da predmetno javno naročilo predvideva tudi oddajo skupne ponudbe oziroma določa, da tehnične in/ali kadrovske pogoje iz 8. točke lahko izpolni več partnerjev v okviru skupne ponudbe.
Naročnik pojasnjuje, da postavljen kriterij naprave (200 kVA) pomeni, da je razmerje nazivnih tokov med 192 in 480 A, kar pa je za delo in montažo same naprave zelo pomembno. Priklop take naprave v obstoječi energetski sistem investitorja in delo na nizkonapetostnem razdelilnem ogrodju transformatorske postaje zahteva poznavanje postopkov izklopa in ponovnega vklopa transformatorske postaje v sistem, posebno montažno opremo za zaključevanje in priklop kabelskih povezav, postopkov za zagotavljanje pravilnih preklopov iz obstoječega ogrodja na nov razdelilnik itd. Na podlagi teh predpostavk je bil izbran kriterij naprave 200 kVA, ki že zahteva poznavanje vseh opisanih faz dela. S tem si investitor zagotavlja minimalne pogoje, da bo delo opravljeno v skladu s tehničnimi pogoji in da ne bo naknadnih težav ob samem zagonu naprave in bodo izključene napake, ki so lahko posledica pomanjkanja izkušenj na tem področju. Izbran kriterij 200 kVA je milejši od moči predvidene naprave 300 kVA, ker se je želelo razširiti krog ponudnikov naprav. Postavljen kriterij torej zagotavlja, da imajo ponudniki dovolj izkušenj pri delovanju in montaži močnejših naprav ter pozneje pri vzdrževanju. Predvidena UPS naprava se vključuje direktno v napajalni sistem kompleksa Ortopedske bolnišnice Valdoltra in je namenjena zagotavljanju neprekinjenega napajanja najobčutljivejših sklopov (operacijski prostori, intenzivna terapija, diagnostika) in zato želi naročnik kvalitetno opremo in izvedbo, ki bo izključevala čim več možnih napak tako pri montaži kot pri delovanju.
Naročnik še navaja, da je upoštevajoč zavrnitev zahtevka za revizijo, zavrnil tudi zahtevo za priznanje stroškov. Naročnik ob tem opozarja, da je vlagatelj zahteval le priznanje stroškov in ne tudi njihovega povračila, kar pomeni, da (ne glede na izid postopka) do povračila stroškov ni upravičen. Naročnik zahteva povrnitev stroškov v višini 1.020,00 EUR.

Naročnik je z dopisom, z dne 23.08.2012, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka

Vlagatelj se je dne 29.08.2012 opredelil do navedb naročnika. Vlagatelj poudarja, da je naročnik napačno interpretiral pravočasnost zahtevka za revizijo. Vlagatelj navaja, da je zahtevek za revizijo vezal na popravek razpisne dokumentacije, ki je bil objavljen dne 27.07.2012, vsak popravek razpisne dokumentacije pa avtomatično vpliva na podaljšanje roka za vložitev revizije. Rok za revizijo je vezan na zadnjo spremembo na Portalu javnih naročil, ZPVPJN pa ne omenja, da mora biti sprememba vezana na vsebino, ki je predmet revizije. Vlagatelj pojasnjuje, da sta bila dne 06.08.2012 objavljena tudi dva popravka, s katerima je naročnik spremenil tehnično specifikacijo UPS naprave, in sicer vrednost vhodnega faktorja moči je spremenil iz >0,99 na > = 0,99 ter vrednost THDi iz > 3 % na > = 3,5 %.
Vlagatelj navaja, da naročnik ne pove, v čem naj bi (vlagatelj) napačno interpretiral 45. člen ZJN-2. Če zakon določa, da se lahko dokazovanje tehnične in kadrovske usposobljenosti zahteva le za tri leta nazaj, potem je naročnik ravnal avtoritativno in izven razumne razlage, da je zahteval petletno referenco. Navedeno nakazuje na dejstvo, da ima naročnik favorita, ki se bo pojavil z referenco pred avgustom 2009, kar v nasprotju z zakonom širi možnost udeležbe ponudnikov, ki v zadnjih treh letih zahtevane reference nimajo.
Tudi naročnikovo tolmačenje, da mora imeti ponudnik izkušnje z 200 kVA UPS, preklopom transformatorskih naprav, delom z debelimi kabli ipd., ne vzdrži. Ta dela bi za vlagatelja opravil podizvajalec Artel d.o.o., ki ima na tem področju veliko referenc. Njihova največja inštalacija je bila 630 kVA. Vlagatelj pojasnjuje, da se inštalacija in preklop transformatorske postaje izvede enkrat, ob vključitvi UPS naprave v energetski sistem. Ko se UPS sistem vzdržuje, ni več potrebnih posegov v transformatorsko postajo, saj se dela na UPS opravijo v stanju, ko je UPS preklopljen v ročni bypass. Ročni bypass je montiran v sami UPS napravi. V primeru, da bi prišlo do takšne okvare UPS naprave, da bi jo bilo potrebno nadomestiti z drugo, pa je predvidena preklopna omarica za preklop v bypass, ki je tudi predmet javnega razpisa. S tem bypassom se spet doseže preklop v stanje, v katerem je možno UPS napravo odstraniti, brez da bi se (za uporabnika) zaznala kakršnakoli dela, poseg v transformatorsko postajo pa zopet ni potreben.
Vlagatelj navaja, da v primeru, če so v njegovi vlogi zaznamovani stroški, pomeni to ne le zahtevek za njihovo priznanje, ampak tudi naročnikovo obveznost, da stroške plača. V priznanju stroškov je namreč zajeta tudi zaveza plačila.
Vlagatelj še navaja, da gredo naročniku lahko samo potrebni stroški, torej administrativni stroški in poštnina, nikakor pa ne stroški v višini 1.020,00 EUR, ki so izenačeni z odvetniškimi stroški. Poleg tega naročnik stroškov ni obrazložil - zahteva torej nekaj, do česar ni upravičen, pri tem pa ne pove, kaj zahteva in zakaj.

Ker je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ocenila, da za meritorno odločitev o zahtevku za revizijo potrebuje strokovno mnenje, je na podlagi prvega in drugega odstavka 36. člena ZPVPJN, s sklepom št. 018-246/2012-5, z dne 12.09.2012, za izdelavo strokovnega mnenja imenovala mag. Borisa Žitnika, Rošpoh 5 a, Maribor (v nadaljevanju: strokovnjak). Državna revizijska komisija je strokovnjaku posredovala vso relevantno dokumentacijo (razpisno dokumentacijo, zahtevek za revizijo, odločitev naročnika o zahtevku za revizijo in opredelitev vlagatelja do navedb naročnika). Z istim sklepom je Državna revizijska komisija vlagatelju naložila, da mora založiti predujem za pridobitev strokovnega mnenja v znesku 500,00 EUR in predložiti potrdilo o vplačilu predujma. Iz potrdila, ki ga je vlagatelj posredoval Državni revizijski komisiji, je razvidno, da je bil predujem v višini 500,00 EUR vplačan dne 14.09.2012.

Državna revizijska komisija je strokovno mnenje (dokument, z dne 24.09.2012) prejela dne 05.10.2012 in ga v skladu z drugim odstavkom 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) posredovala vlagatelju in naročniku. Naročnik na mnenje ni podal pripomb, vlagatelj pa je Državno revizijsko komisijo z dopisom, z dne 10.10.2012, obvestil, da se s podanimi ugotovitvami strokovnjaka strinja.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju prejetega strokovnega mnenja, je Državna revizijska komisija, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

V obravnavanem primeru vlagatelj očita naročniku, da je referenčna zahteva iz točke 8.10 postavljena v nasprotju s 45. členom ZJN-2, ki dopušča reference le iz zadnjih treh let. Zlasti pa vlagatelj zatrjuje, da je sporna referenčna zahteva (skladu s katero mora ponudnik izkazati, da je dobavil in montiral vsaj eno UPS napravo z močjo 200 kVA ter da vzdržuje oziroma je vzdrževal vsaj eno napravo z močjo 200 kVA ali več) diskriminatorna ter ni smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Naročnik je v sklepu, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil uvodoma navedel, da je zahtevek za revizijo iz razloga, ker se nanaša na razpisno dokumentacijo, ki s popravkom ni bila spremenjena, vložen prepozno.

Z naročnikovim stališčem se ni mogoče strinjati. Roki za vložitev zahtevka za revizijo so določeni v 25. členu ZPVPJN. V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZPVPJN se zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, vloži v osmih delovnih dneh od dneva objave obvestila o javnem naročilu (prva alineja) ali obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbor najugodnejšega ponudnika iz razpisne dokumentacije ali predhodno objavljenega obvestila o naročilu (druga alineja), ali prejema povabila k oddaji ponudb (tretja alineja).

Iz navedene določbe ZPVPJN je razvidno, da morajo ponudniki v primeru, kadar vlagajo zahtevek za revizijo zoper vsebino razpisne dokumentacije, le-tega praviloma vložiti v roku osmih delovnih dni od dneva objave obvestila o javnem naročilu, oziroma od dneva objave obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, pri čemer zahtevka za revizijo ne morejo vložiti po poteku roka za prejem ponudb (razen pri oddaji naročil male vrednosti, pri oddaji storitev iz Seznama storitev B ter v vseh postopkih, ko naročnik določi rok za prejem ponudb, ki je krajši od desetih delovnih dni - drugi in tretji odstavek 25. člena ZPVPJN ).

Vlagatelj je zahtevek za revizijo zoper določbe razpisne dokumentacije pri naročniku vložil pred potekom roka za oddajo ponudb. Navedeno med strankama ni sporno in ni predmet zahtevka za revizijo. Kot je razvidno iz objav na Portalu javnih naročil, je naročnik odgovore na vprašanja potencialnih ponudnikov na Portalu javnih naročil objavil dne 26.07.2012, 31.07.2012, 03.08.2012, 06.08.2012 (tri odgovore), 07.08.2012, 09.08.2012 in 10.08.2012 (pet odgovorov). Naročnik je spremenil in dopolnil razpisno dokumentacijo že z odgovorom, ki ga je objavil dne 26.07.2012. S tem odgovorom je naročnik spremenil razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na višino zneska garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Ker (že) omenjen popravek predstavlja spremembo zahtev iz razpisne dokumentacije in ker zakon ne določa, da bi se moral zahtevek za revizijo (da bi bil vložen pravočasno v smislu zgoraj predstavljenih zakonskih določb) nanašati le na naknadno spremenjene ali dopolnjene dele razpisne dokumentacije, je vlagateljev zahtevek za revizijo vložen znotraj zakonskega roka. Poleg tega je naročnik razpisno dokumentacijo spremenil in dopolnil (v delu, ki se nanaša na predmet obravnavanega javnega naročila) tudi na dan vložitve zahtevka za revizijo (06.08.2012) in nazadnje še dne 10.08.2012, kar pomeni, da bi bil lahko zahtevek za revizijo v konkretnem primeru vložen najkasneje do poteka roka za oddajo ponudb. Kot izhaja iz odstopljene dokumentacije, je bil (naknadno podaljšani) rok za oddajo ponudb določen dne 17.08.2012 ob 11.00 uri.

Naročnik v točki 8.10 točke 8 (Pogoji za priznanje sposobnosti) postavil naslednjo referenčno zahtevo:

»Ponudnik je od 01.01.2007 dobavil in montiral najmanj eno UPS napravo z močjo 200 kVA ter vzdržuje/je vzdrževal najmanj eno napravo z močjo 200 kVA ali več.

Dokazilo: najmanj eno potrdilo investitorja o dobavi in montaži ter zagonu in najmanj eno potrdilo investitorja o vzdrževanju UPS-a.«

Iz zgoraj citiranega referenčnega pogoja izhaja, da je naročnik od ponudnikov zahteval najmanj eno referenco o dobavi in montaži UPS naprave s točno določeno močjo v višini 200 kVA in najmanj eno referenco o vzdrževanju UPS naprave z močjo najmanj 200 kVA. Obe navedeni referenci sta morali biti pridobljeni v zadnjem petletnem obdobju oziroma od 01.01.2007 naprej.

Vlagatelj navedeni referenčni zahtevi oporeka iz treh razlogov. Vlagatelj zatrjuje, da je zahteva postavljena v nasprotju z 2. alinejo točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2, ki dopušča reference le iz zadnjih treh let, zlasti pa se ne strinja z naročnikovima zahtevama, v skladu s katero se mora (vsaj) ena referenca nanašati na dobavo in montažo UPS naprave s točno določeno močjo v višini 200 kVA, vsaj ena referenca pa na vzdrževanje naprave z močjo 200 kVA ali več. Vlagatelj namreč zatrjuje, da se UPS naprave, ne glede na njihovo moč, servisirajo in vzdržujejo po enakem tehnološkem postopku, glede dobave takšne naprave pa je po njegovem prepričanju jasno, da jo lahko izvede vsak ponudnik takšnega blaga na trgu.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (med drugim v odločitvah št. 018-109/2009 in 018-214/2011) zavzela stališče, da gre pri triletnem obdobju, ki ga ZJN-2 določa v drugi alineji točke a) drugega odstavka 45. člena, za zakonsko minimalno določen časovni razpon za izkazovanje referenc, kar pomeni da lahko naročniki določijo tudi daljše časovno obdobje, s čimer omogočijo sodelovanje še širšemu krogu potencialnih ponudnikov. Iz navedenega razloga vlagateljevemu očitku, da bi moralo biti referenčno obdobje omejeno le na zadnja tri leta ni mogla slediti.

ZJN-2 naročnika na več mestih zavezuje, da osnovne elemente javnega naročanja, torej predmet, pogoje in merila, določi na pregleden in sorazmeren način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo ponudnikov in pošteno konkurenco. Prvi odstavek 7. člena ZJN-2 tako določa, da naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. V skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena ZJN-2 mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila, pri čemer ne sme ustvarjati okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Javno naročanje se mora izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila (10. člen ZJN-2).

V zvezi z določanjem pogojev za priznanje sposobnosti, ZJN-2 v osmem odstavku 41. člena določa, da lahko naročnik od kandidatov in ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa in tehnične in poklicne sposobnosti. Količina informacij za ugotavljanje minimalne stopnje sposobnosti ponudnika za posamezno naročilo mora biti povezana in sorazmerna s predmetom naročila. Zahtevane minimalne stopnje sposobnosti ponudnika mora naročnik navesti v obvestilu o javnem naročilu. Ponudniki lahko izkažejo izpolnjevanje tehnične oziroma kadrovske sposobnosti glede na naravo, količino ali pomembnost in uporabo gradnje, storitve ali blaga, pri čemer lahko ponudniki, kot to določa 2. alineja točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2, tehnično sposobnost izkažejo s predložitvijo seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev.

Za odgovor na vprašanje, ali je sporna referenčna zahteva smiselno povezana in sorazmerna s predmetom javnega naročila, se je Državna revizijska komisija oprla na prejeto strokovno mnenje. Državna revizijska komisija sprejema ugotovitve strokovnjaka, ki jih je v zvezi navedenim vprašanjem zapisal v svojem strokovnem mnenju. Mnenje strokovnjaka je rezultat strokovne preučitve obstoječe razpisne dokumentacije ter temelji na strokovnem znanju s področja predmeta javnega naročila. Pridobljeno strokovno mnenje pojasnjuje strokovna vprašanja, ki so se pojavila med presojo utemeljenosti vlagateljevih navedb, zato predstavlja ustrezno osnovo, ki omogoča sprejem odločitve o zahtevku za revizijo.

Državna revizijska komisija je strokovnjaku postavila dve vprašanji, in sicer: 1. »Ali je potrebno za dobavo večjih (močnejših) UPS naprav iskati (le) takšne dobavitelje, ki so vsaj enkrat že dobavili UPS napravo z močjo 200 kVA?« ter 2. »Ali je potrebno za vzdrževanje oziroma servisiranje močnejših UPS imeti še dodatno specialno znanje, ki ga vzdrževalci naprav pod močjo 200 kVA nimajo?«

Državna revizijska komisija pridobljeno strokovno mnenje povzema v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa. Strokovnjak je v strokovnem mnenju uvodoma pojasnil, da je naročnik v Popisu materiala in dela (v poziciji 1.1 Elektroinstalacije - jaki tok v točkah od 1 do 16) navedel spisek materialov, opreme in del, ki bodo vgrajeni v nizkonapetostni prostor njegove transformatorske postaje, kakor je to razvidno iz razporeditve opreme v tlorisu NN prostora (risba 3 v PZI št. 06-01/12-EN). Pri tem je strokovnjak ugotovil, da se razpisana naprava za neprekinjeno napajanje bolnišnice vključuje v nizkonapetostni prostor že obstoječe transformatorske postaje, kar bo zahtevalo tudi prestavitev že obstoječe kompenzacijske naprave na drugo stran prostora. Strokovnjak je pojasnil, da je iz tlorisa razvidno, da bo moral ponudnik, ki bo razpisano opremo dobavil, paziti na prostorske omejitve, ki so v dokumentaciji PZI natančno definirane. Strokovnjak je ob tem opozoril, da lahko ponudniki ponudijo tudi večjo nazivno moč in je potrebno posledično preveriti, ali dimenzije takšne opreme ustrezajo. Strokovnjak je tudi pojasnil, da je namen vključitve celotnega sistema (ne samo naprave) neprekinjenega napajanja v kritičnih trenutkih, ob izpadu normalnega napajanja, porabnikom zagotoviti normalno in neprekinjeno napajanje, predvsem tistim nujnim porabnikom, ki bodo zagotavljali zanesljivo delovanje bolnišnične opreme in katere prekinitev električnega napajanja bi povzročila nevarnost za življenje ljudi v bolnišnični oskrbi, bodisi direktno bodisi indirektno po ponovni vzpostavitvi napajanja z električno energijo. Ob zelo zanesljivem delovanju same naprave UPS bo morala v napajalnem procesu porabnikov zanesljivo delovati tudi vsa oprema v celotnem sistemu oskrbe z električno energijo nujnih porabnikov (akumulatorji, vmesniki in komunikacijski elementi, stikalni blok z opremo, električni kabli in povezave, itd …). Prav iz tega razloga se v praksi pojavljajo okvare in odpovedi sistema tudi če UPS naprava dobro deluje. Zato je zelo pomembna izkušenost montažerja, ki opravi montažna dela kot celoto, jo funkcionalno preizkusi v okviru celotnega sistema in v mejah projektiranih parametrov ter v celoti jamči za njeno brezhibno delovanje. Pomembno pa je tudi, da jo zna strokovno in zanesljivo vzdrževati.

Strokovnjak je tudi pojasnil, da sprememba nazivnega električnega toka UPS naprave po posamezni fazi iz skupne moči UPS 120 kVA na skupno moč 300 kVA predstavlja povečanje električnega nominalnega toka iz 173 A na 433 A (pri moči 200 kVA je el. tok 289 A) in zahteva temu primerno dimenzioniranje tokokrogov električnih naprav. To pa v električnem smislu predstavlja enak projektni in računski postopek za vse tri variante dimenzioniranja električne opreme za navedena fazna toka. Navedeno pomeni, da glede načina montaže in nameščanja opreme, ob upoštevanju danih gabaritov, ni razlike v sistemskem obvladovanju namestitvenega načina. Posledično pa tudi v postopku vzdrževanja opreme, krmiljenja, regulacije in vodenja ni sistemske razlike. Naprava, ki bo dobavljena v nominalni moči 300 kVA se glede na vključitev v energetski sistem nizkonapetostnega razvoda, krmiljenja, signalizacij in nadziranja ne razlikuje glede na navedeno razliko v zahtevani moči od naprave z manjšo močjo.

Strokovnjak je ob upoštevanju navedenih pojasnil odgovoril na obe postavljeni vprašanji, in sicer: 1. »Za dobavo sistemov neprekinjenega napajanja tudi večjih moči je treba iskati dobavitelja, ki ima dokazane izkušnje za več, v zadnjih (npr. treh letih) že dobavljenih, dobro delujočih in dobro vzdrževanih sistemov neprekinjenega napajanja tudi, če so manjše nominalne moči (npr. med 100 in 300 kVA.) in 2. »Za vzdrževanje naprav za neprekinjeno napajanje oziroma še prej kompleksnega sistema napajanja, regulacij in vodenja ter vključevanja v zahtevna napajanja občutljivih električnih porabnikov, ki ne smejo ostati brez električne energije, je potrebno znanje, ki pa se v rangu moči naprav (npr. med 100 in 300 kVA) bistveno ne razlikujejo.

Iz strokovnega mnenja je razvidno, da strokovnjak ne vidi prednosti v tistih referencah, ki se nanašajo na višje nominalne moči UPS naprave niti v delu, ki se nanaša na njeno vzdrževanje niti v delu, ki se nanaša na njeno dobavo. Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom v tem, da gre v obravnavanem primeru, glede na predmet konkretnega javnega naročila, za zahtevno naročilo, pri katerem v postopku realizacije ne sme prihajati do napak in da zato upravičeno išče ponudnika, ki ima dovolj izkušenj pri delovanju, montaži in vzdrževanju UPS naprave. Kot izhaja (tudi) iz strokovnega mnenja, se razpisana naprava vključuje v napajalni sistem kompleksa Ortopedske bolnišnice Valdoltra in je namenjena zagotavljanju neprekinjenega napajanja njenih najobčutljivejših sklopov (operacijski prostori, intenzivna terapija, diagnostika …). Prekinitev električnega napajanja bi povzročila nevarnost za življenje ljudi (bolnikov), bodisi direktno bodisi indirektno po ponovni vzpostavitvi napajanja z električno energijo. Vendar pa Državna revizijska komisija zlasti tudi ne more spregledati vlagateljevih argumentov (ki jih v celoti potrjuje tudi mnenje strokovnjaka), da se UPS naprave, ne glede na njihovo moč, servisirajo in vzdržujejo po enakem tehnološkem postopku, kar pomeni, da je tisti, ki servisira UPS napravo z močjo npr. 120 kVA, usposobljen, da servisira in vzdržuje tudi močnejšo UPS napravo. Iz strokovnega mnenja torej izhaja, da sta delo in potrebno znanje za inštalacijo in vzdrževanje UPS naprave med 100 kVA in 300 kVA v osnovi enaka oziroma, da v postopku vzdrževanja opreme, krmiljenja, regulacije in vodenja med UPS napravo 100 kVA in UPS napravo 300 kVA ni sistemske razlike. Pri preizkušanju referenčne sposobnosti je torej nazivna moč (dobavljenih in vzdrževanih) UPS naprav med 100 kVA in 300 kVA izenačena, bistvene pa so pozitivne izkušnje pri montiranju naprave v sistem kot celoto ter strokovnost in zanesljivost pri njenem vzdrževanju.

Ob upoštevanju vseh zapisanih ugotovitev je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Naročnik bo moral razpisno dokumentacijo v razveljavljenem delu ustrezno spremeniti oziroma dopolniti, pri čemer naj upošteva ugotovitve iz obrazložitve tega sklepa. Spremembe (in dopolnitve) razpisne dokumentacije bo moral naročnik objaviti skladno z ZJN-2.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških vlagatelja temelji na tretjem odstavku 70. člena ZPVPJN in 154. členu ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo tudi v predrevizijskem in revizijskem postopku. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 750,00 EUR, odvetniško nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) in 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08), po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter 20 % DDV na odvetniško nagrado, pavšalni znesek v višini 20,00 EUR za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV, vse skupaj v znesku 1.734,00 EUR. Državna revizijska komisija je kot nepotrebne ocenila ostale priglašene odvetniške stroške.

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija ocenila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga ocenjuje na 2/3 (vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo v dveh, od skupaj treh zatrjevanih kršitvah), povrne 1.156,00 EUR potrebnih stroškov, nastalih s predrevizijskim in revizijskim postopkom.

Državna revizijska komisija o stroških, nastalih v zvezi z izdelavo strokovnega mnenja ni odločala, ker jih vlagatelj ni priglasil.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Na drugi strani je prav tako naročnik zahteval, da mu vlagatelj povrne stroške v znesku 1.020,00 EUR. ZPVPJN v četrtem odstavku 70. člena povrnitev stroškov naročniku s strani vlagatelja veže na zavrnitev zahtevka za revizijo. Poleg tega naročnik navedenih stroškov (niti po vsebini niti po višini) ni izkazal, zato je Državna revizijska komisija odločila tako, kakor izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 16.10.2012
predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisij



Vročiti:

- ORTOPEDSKA BOLNIŠNICA VALDOLTRA, Jadranska cesta 31, Ankaran
- odvetnik dr. mr. Konrad Plauštajner, Miklošičeva 4, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana
- Arhiv - tu

Natisni stran