018-318/2012 Univerzitetni Klinični center Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Vidi Kostanjevec, v postopku pravnega varstva ob oddaji javnega naročila za dobavo čistilnih sredstev " sklop 3 (sredstva za strojno pomivanje posode), na podlagi pritožbe družbe ECOLAB, podjetje za proizvodnjo pralnih sredstev in drugih kemičnih proizvodov, trgovino in storitve, d.o.o., Vajngerlova ulica 4, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki o.p., d.o.o., Ljubljanska c. 11, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnik UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 9.10.2012

odločila:

1. Pritožba se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je s sklepom štev. NK-563/12 z dne 24.9.2012 zavrgel vlagateljev zahtevek za revizijo, ki ga je ta vložil zoper naročnikovo obvestilo o oddaji javnega naročila štev. Ob-472/12-DeS z dne 28.8.2012. V obrazložitvi je navedel, da vlagatelj ne izkazuje drugega elementa aktivne legitimacije, t.j. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer navaja, da zaradi kršitev naročnika ni bil izbran oz. svojih pravic v postopku ni mogel zaščititi, vendar pa svojih navedb prav z ničemer ne utemeljuje in ne dokazuje popolnosti svoje ponudbe, tako da v predmetnem postopku javnega naročila vlagateljeva ponudba sploh ne bi mogla biti izbrana kot najugodnejša. Naročnik se sklicuje še na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi štev. 018-449/2011 in zaključuje, da vlagatelju ni moč priznati aktivne legitimacije, saj ni uspel izkazati, da je naročnik njegovo ponudbo neupravičeno označil kot nepopolno in da mu je ali bi mu lahko z domnevno kršitvijo naročnika, ko je ponudbo izbranega ponudnika označil za popolno, nastala škoda.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj pravočasno vložil pritožbo (vloga z dne 28.9.2012), s katero predlaga, da se izpodbijani sklep o zavrženju zahtevka za revizijo razveljavi in vlagatelju povrnejo stroški pritožbenega postopka. Vlagatelj navaja, da se naročnik moti, ko iz podobnega primera Državne revizijske komisije v zadevi štev. 018-449/2011 napravi enak zaključek, saj je v tistem primeru takratni vlagatelj sam priznal, da njegova ponudba ni popolna, pri tem pa tudi ni navedel, kakšno korist (pravni interes) bo od postopka z revizijo sploh imel. V predmetni zadevi pa je vlagatelj zatrjeval, da je njegova ponudba popolna in da bi moral biti izbran. Naročnikovo sklepanje o vlagateljevih trditvah v zvezi z (ne)popolnostjo njegove ponudbe pomeni presojo njihove vsebine, zato s takšnimi argumenti ni mogoče utemeljiti odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo, ampak kvečjemu odločitev o njegovi zavrnitvi. Vlagatelj pojasnjuje, da ima interes za uspeh z revizijskim zahtevkom tudi v primeru, če bi se izkazalo, da njegova ponudba ni popolna. Kot izhaja iz sklepa Državne revizijske komisije štev. 018-199/2012 z dne 6.8.2012, bi namreč v primeru, če bi vlagatelj uspel v delu, ki se nanaša na neizpolnjevanje osnovnih sposobnosti izbranega ponudnika KIMI d.o.o., hkrati pa ne bi uspel z dokazovanjem popolnosti svoje ponudbe, moral naročnik po ugotovitvi, da v postopku ni bila oddana nobena popolna ponudba, zaključiti, da javno naročilo ni uspelo in bi moral glede istega predmeta sprožiti nov postopek oddaje javnega naročila, v katerem bi lahko sodeloval tudi vlagatelj.

Naročnik je z dopisom štev. NK-600/12 z dne 3.10.2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila.

Po pregledu pritožbe in odstopljene dokumentacije Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva pritožba neutemeljena, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi je Državna revizijska komisija že enkrat odločala o sporu med vlagateljem in naročnikom. Takrat je Državna revizijska komisija z odločitvijo štev. 018-199/2012-4 vlagateljevemu revizijskemu zahtevku ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila z dne 31.5.2012. Kot je razvidno iz obrazložitve cit. odločitve, je Državna revizijska komisija v takratnem revizijskem postopku najprej ugotovila (str. 5 in 6 obrazložitve), da vlagatelj pri posameznih spornih identih ni izpolnil tehničnih zahtev iz razpisne dokumentacije glede pakiranja blaga ter da zaradi tega naročniku ni mogoče očitati, da je s tem, ko je njegovo ponudbo izločil iz postopka, ravnal v nasprotju z določbami 2., 78. in 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2). Državna revizijska komisija je v nadaljevanju zapisala, da je glede na ugotovljeno neprimernost vlagateljeve ponudbe ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nepopolna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode in da zato vlagateljevih navedb v delu, ki se nanašajo na vpogled v ponudbe konkurenčnih ponudnikov, ter v delu, ki se nanašajo na domnevne pomanjkljivosti v ponudbah drugih ponudnikov, praviloma ne bi vsebinsko presojala. Ker pa je vlagatelj v takratnem zahtevku za revizijo zatrjeval tudi kršitve, povezane s pravico do vpogleda v dele konkurenčnih ponudb (22. člen ZJN-2), ki so jih ponudniki označili kot poslovno skrivnost, je Državna revizijska komisija ob upoštevanju načela hitrosti in učinkovitosti (9. člen ZPVPJN) ter načela enakopravne obravnave vseh ponudnikov sama vpogledala v sporne dele ponudb, pri čemer je v dveh konkurenčnih ponudbah ugotovila enake pomanjkljivosti, kot so bile tiste, ki so povzročile izločitev vlagateljeve ponudbe. Državna revizijska komisija je zato na podlagi 39. člena ZPVPJN razveljavila odločitev naročnika ter mu v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN naložila, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila upošteva ugotovitev o tem, da tudi v ponudbah drugih ponudnikov pri spornih identih prihaja do enakih odstopanj kot v ponudbi vlagatelja, ter ponovi postopek ocenjevanja in vrednotenja ponudb ob upoštevanju načela enake obravnave vseh ponudnikov (9. člen ZJN-2), posledično pa na podlagi enakih kriterijev za vse ponudnike sprejme eno izmed odločitev, ki jih v tem primeru omogoča ZJN-2.

Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, ki je bila predložena Državni revizijski komisiji ob tokratnem sporu med vlagateljem in naročnikom, je naročnik v nadaljevanju postopka sprejel (novo) odločitev o oddaji javnega naročila štev. Ob-472/12-DeS z dne 28.8.2012, s katero je sporno naročilo oddal ponudniku KIMI d.o.o., Planjava 1, Trzin (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), in sicer potem, ko je ponudbe vlagatelja in preostalih dveh konkurenčnih ponudnikov ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije v zadevi 018-199/2012 spoznal za nepravilne in jih kot take izločil iz postopka. Iz predložene spisovne dokumentacije je dalje razvidno, da je vlagatelj zoper navedeno naročnikovo odločitev ponovno vložil zahtevek za revizijo (vloga z dne 28.9.2012), s katerim zahteva, da se odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi " tega pa je naročnik s tokrat izpodbijano odločitvijo zavrgel zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Iz določil 26. in 31. člena ZPVPJN izhaja, da je izkazovanje aktivne legitimacije ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je ponudnik v postopku javnega naročanja upravičen do pravnega varstva. Naročnik in Državna revizijska komisija sta namreč po prejemu zahtevka za revizijo dolžna (med drugim) preveriti tudi, ali je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, ter v primeru, če omenjena (procesna) predpostavka ni izpolnjena, zahtevek za revizijo s sklepom zavreči (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN ter tretji odstavek 31. člena ZPVPJN).

V 14. členu ZPVPJN je določeno, da je treba aktivno legitimacijo priznati vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (1. alineja prvega odstavka 14. člena). Iz navedene določbe izhajata dva bistvena elementa za priznanje aktivne legitimacije, in sicer: interes za dodelitev javnega naročila ter možnost nastanka škode, ki bi vlagatelju utegnila nastati zaradi zatrjevane kršitve. Za priznanje aktivne legitimacije morata biti oba elementa izpolnjena kumulativno. Vlagatelj mora za priznanje aktivne legitimacije izkazati, da ima interes za pridobitev naročila (kar v obravnavanem primeru ni sporno) kot tudi, da bi mu zaradi kršitev, ki jih navaja v zahtevku za revizijo, lahko nastala škoda. Možnost nastanka škode mora biti povezana z zatrjevano kršitvijo in se v vsakem postopku ugotavlja posamično, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (na primer predmeta naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo, ipd.). Zakon za izkaz aktivne legitimacije ne zahteva konkretiziranja škode, ampak zahteva le izkaz določene stopnje verjetnosti njenega nastanka. Da pa bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana (vsaj hipotetična) vzročna zveza med zatrjevano naročnikovo kršitvijo pravil o javnem naročanju (zatrjevanim protipravnim ravnanjem) in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnilo nastati) zaradi naročnikove kršitve teh pravil (škodno posledico). Če med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče govoriti o aktivni legitimaciji v smislu 14. člena ZPVPJN (prim. zadeva 018-246/2012).

V konkretnem primeru vlagatelj zatrjuje, da ima interes za uspeh z revizijskim zahtevkom tudi v primeru, če bi se izkazalo, da njegova ponudba ni popolna, saj naj bi, če bi s svojim zahtevkom uspel v delu, ki se nanaša na izločitev izbranega ponudnika (ne bi pa uspel z dokazovanjem popolnosti svoje ponudbe), naročnik moral ugotoviti, da v postopku ni bila oddana nobena popolna ponudba (in da javno naročilo ni uspelo) ter bi moral glede istega predmeta začeti nov postopek oddaje javnega naročila, v katerem bi lahko sodeloval tudi vlagatelj.

Takšno pojmovanje vzročne zveze, kot ga v obravnavanem primeru ponuja vlagatelj, in ki temelji na predpostavki, da bo naročnik, če bo vlagatelj uspel izločiti še zadnjega preostalega konkurenčnega ponudnika, ki je sodeloval na predmetnem razpisu, sporni razpis ponovil, ni mogoče sprejeti. Ne le, da se veriga vzrokov in posledic po tej razlagi vzročne zveze razširi preko okvirjev konkretnega postopka oddaje javnega naročila (kar lahko pripelje do nesprejemljivih položajev, v katerih ratio revizijskega postopka ni več čim hitrejša odprava naročnikovih kršitev, temveč siljenje naročnika v nov postopek oddaje javnega naročila), ampak tudi temelji na (napačni) predpostavki, da bi bil naročnik, če mu v konkretnem postopku ne bi ostala niti ena pravilna ponudba, dolžan pričeti nov postopek javnega naročila za identičen predmet. Takšne dolžnosti predpisi o javnem naročanju naročniku ne nalagajo. Nasprotno: v skladu z veljavnimi predpisi je odločitev o tem, ali bo pričel s postopkom javnega naročila ali ne (to velja tudi za primere neuspešne oddaje javnega naročila), v celoti prepuščena naročniku. Ker je v skladu s pravno teorijo (ratio legis vzročnost) kot pravno upoštevne vzroke za nastanek škodne posledice mogoče šteti (le) tiste okoliščine, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice, navedeno pomeni, da je vzročna zveza med domnevnimi kršitvami naročnika v konkretnem postopku oddaje javnega naročila in možnostjo nastanka škode na strani vlagatelja prekinjena najkasneje v trenutku, ko je ta postopek (ob upoštevanju pravil o javnem naročanju) tako ali drugače pravnomočno zaključen.

Iz doslej razloženega sledi, da trditvena podlaga, s katero vlagatelj tako v zahtevku za revizijo kot tudi v pritožbi utemeljuje svojo aktivno legitimacijo, ne nudi opore za sklepanje o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem naročnika in možnostjo nastanka škode na strani vlagatelja.

Državna revizijska komisija se tudi ne more strinjati z vlagateljem v tem, da je naročnik ob presoji aktivne legitimacije presegel meje odločanja, ki jih dopušča zakon (vlagatelj navaja, da je v konkretnem primeru zatrjeval, da je njegova ponudba popolna in da bi moral biti izbran, ter da sklepanje o trditvah o (ne)popolnosti njegove ponudbe pomeni presojo njihove vsebine, kar bi kvečjemu lahko utemeljevalo odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne pa tudi odločitev o njegovem zavrženju). Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, je vlagatelj v zahtevku za revizijo z dne 11.9.2012 pod točko I ("Aktivna legitimacija v postopku revizije") svoje procesno upravičenje utemeljeval s sledečim: "Vlagatelj je oddal (po njegovi oceni) pravočasno in popolno ponudbo za izvedbo predmetnega naročila, vendar pa v postopku oddaje javnega naročila zaradi kršitev naročnika ni bil izbran oz. zaradi postopanja naročnika svojih pravic v postopku ni mogel zaščititi, javno naročilo pa je bilo oddano drugemu ponudniku, kar izhaja iz popravka obvestila o oddaji javnega naročila in vpogleda v spis pri naročniku. V kolikor bi naročnik ravnal na zakonit način in bi vlagateljevo ponudbo ocenil za popolno oz. za nepopolno ocenil vse ponudbe, bi moral odločiti, da javno naročilo ni uspelo in izvesti nov postopek oddaje javnega naročila, na katerem bi pod enakimi pogoji lahko sodelovali vsi ponudniki, vključno z vlagateljem, kar mu je nedvomno v interesu, saj bi na ta način dosegel, da bi bila lahko izvedba predmeta javnega naročila oddana njemu." (V nadaljevanju vlagatelj navaja domnevne kršitve, ki se nanašajo na naročnikove ugotovitve v zvezi z osnovno sposobnostjo izbranega ponudnika.)

Naročnik v konkretnem primeru torej ni odločal o (ne)popolnosti vlagateljeve ponudbe (o čemer se je razpravljalo že v predhodnem revizijskem postopku), ampak je skladno z določilom tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN odločal (le) o (ne)obstoju vlagateljeve aktivne legitimacije, in sicer na podlagi okoliščin konkretnega primera (ki so opisane spredaj v obrazložitvi tega sklepa) ter na trditveni podlagi, s katero je vlagatelj v zahtevku za revizijo z dne 11.9.2012 v obravnavanem primeru utemeljeval svojo aktivno legitimacijo za vodenje postopka pravnega varstva. Kot rečeno, pa takšna trditvena podlaga v okoliščinah danega primera ne utemeljuje možnosti nastanka škode na strani vlagatelja.

Ob vsem navedenem Državna revizijska komisija zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, s tem ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel, zato je pritožbo vlagatelja na podlagi 55. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljeno.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v pritožbi tudi predlaga, da mu naročnik povrne stroške postopka, kot so opredeljeno navedeni v predloženem stroškovniku in se nanašajo na sestavo pritožbe.

Ker mora naročnik potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku, vlagatelju povrniti (le) v primeru, če je pritožba utemeljena (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija pa je vlagateljevo pritožbo zavrnila, je na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN (v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN) zavrnila tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 9.10.2012


Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor
- Odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki o.p.,, d.o.o., Ljubljanska c. 11, 3000 Celje
- KIMI d.o.o., Planjava 1, 1236 Trzin
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv (spis-tu)

Natisni stran