018-186/2012 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Sonji Drozdek-šinko, v postopku odločanja o zakonitosti revizije postopka oddaje javnega naročila "Nakup pisarniškega materiala, papirja in tonerjev za tiskalnike" (v sklopu B2 - alternativni tonerji za tiskalnike) in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil pritožnik EXTRA LUX, d. o. o., Ljubljana, Središka ulica 21, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova ulica 20, Ljubljana (v nadaljevanju: pritožnik), zoper ravnanje naročnika UNIVERZA V LJUBLJANI, FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE, Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 07. 2012

odločila:

1. Pritožnikova pritožba z dne 08. 06. 2012 se zavrne.

2. Pritožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 02. 02. 2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup pisarniškega materiala, papirja in tonerjev za tiskalnike za obdobje od 01. 05. 2012 do 30. 04. 2015. Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku (s sklenitvijo okvirnega sporazuma) je bilo dne 10. 02. 2012 (pod številko objave JN1548/2012) objavljeno na Portalu javnih naročil, v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije številka 2012/S 31 pa (pod številko dokumenta 049786) dne 15. 02. 2012 (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestili o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku sta bili na Portalu javnih naročil objavljeni dne 20. 03. 2012 (pod številko objave JN3111/2012) in dne 21. 03. 2012 (pod številko objave JN3146/2012), dodatne informacije pa so bile objavljene tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije številka 2012/S 58 (dne 23. 03. 2012 pod številko dokumenta 093652) in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije številka 2012/S 59 (dne 24. 03. 2012 pod številko dokumenta 095224).

Naročnik je dne 25. 04. 2012 sprejel "ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA po odprtem postopku" (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere med drugim izhaja, da se v sklopu B2 - alternativni tonerji za tiskalnike (v nadaljevanju: sklop B2) javno naročilo odda ponudniku "PAVLIN proizvodnja, trgovina, storitve, d.o.o., Grič 9, Ljubljana", čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Pritožnik je dne 25. 05. 2012 priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 25. 05. 2012 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo pritožnik zatrjuje nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika, v posledici pa predlaga in zahteva, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija ugotovi, da je (naročnik) kršil določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), zahtevku za revizijo pa ugodi, tako da razveljavi odločitev o oddaji naročila glede sklopa B2. Pritožnik v zahtevku za revizijo nadalje naročniku predlaga in od njega zahteva, da ponovno pregleda ponudbe, prejete v sklopu B2, ugotovi, da so vse prispele ponudbe nepopolne, jih kot take izloči in sprejme odločitev skladno z določili ZJN-2 in razpisne dokumentacije. Pritožnik zahteva tudi, da mu naročnik povrne stroške, nastale z revizijo.

Naročnik je dne 30. 05. 2012 sprejel sklep, s katerim je pritožnikov zahtevek za revizijo zavrgel, pritožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov postopka zavrnil, obenem pa odločil tudi, da mu je pritožnik dolžan povrniti stroške predrevizijskega postopka (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik ugotavlja, da pritožnik nima aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, saj ne le, da ni oddal ponudbe za sklop B2 (s čimer ne izkazuje pravnega interesa za vložitev zahtevka za revizijo in nima interesa za dodelitev javnega naročila v omenjenem sklopu), temveč ni izkazal niti verjetnosti nastanka škode, ki bi mu nastala zaradi naročnikovega ravnanja. Verjetnost nastanka škode se pritožniku, kot zatrjuje naročnik, v sklopu B2 kaže le v tem, da bi pritožnik lahko sodeloval v potencialnem postopku s pogajanji brez predhodne objave zaradi razveljavitve odločitve o oddaji javnega naročila, Državna revizijska komisija pa je že v več svojih odločitvah jasno poudarila, da se mora interes za dodelitev naročila izkazovati z zatrjevanjem, da ima vlagatelj še vedno možnost dobiti posel znotraj določenega postopka oddaje javnega naročila. Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo nadalje ugotavlja tudi, da pritožnik zahtevek za revizijo vlaga pod okriljem varovanja javnega interesa, pri čemer ne skriva, da poskuša uveljaviti lasten zasebni interes, prav tako pa dodaja, da je imel pritožnik možnost vložiti zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo, vendar tega ni storil.

Pritožnik je odločitev o zahtevku za revizijo prejel dne 06. 06. 2012, dne 08. 06. 2012 pa je na pošto priporočeno oddal pritožbo z dne 08. 06. 2012. V pritožbi pritožnik predlaga in zahteva, da Državna revizijska komisija ugotovi, da je naročnik kršil določbe ZPVPJN, pritožbi ugodi, tako da odloči, da mora naročnik odločiti o zahtevku za revizijo v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, ali zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo in sama odloči, kot izhaja iz zahtevka za revizijo, oziroma podredno, da Državna revizijska komisija v celoti razveljavi javno naročilo za sklop B2. V pritožbi pritožnik zahteva tudi, da mu naročnik povrne stroške (pritožbenega) postopka.

Pritožnik svojo pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem, da izkazuje aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo. Pritožnik zatrjuje, da določilo drugega odstavka 14. člena ZPVPJN zgolj primeroma našteva dejanska stanja, ko je potrebno aktivno legitimacijo priznati, glede na to pa je jasno, da oddaja ponudbe očitno v vsakem primeru ni predpostavka za aktivno legitimacijo, temveč je mogoče aktivno legitimacijo priznati vlagatelju v določenih primerih tudi, če ni oddal ponudbe. Pritožnik ugotavlja, da bi imel aktivno legitimacijo, če bi naročnik ravnal pravilno in izločil nepopolno ponudbo izbranega ponudnika, saj bi v tem primeru lahko pristopil k postopku s pogajanji zaradi neuspelega postopka, pri čemer naročnik ne bi smel bistveno spremeniti razpisne dokumentacije (in s tem pogojev javnega razpisa). Po načelu "od večjega k manjšemu" bi zato moral imeti pritožnik v tem postopku še toliko večji interes (oziroma aktivno legitimacijo), saj je naročnik kršil zakon s tem, ko je izbral nepopolno ponudbo. Pritožnik v svoji pritožbi še opozarja, da je v zahtevku za revizijo utemeljil nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika, da "je potrebno preveriti morebitna koruptivna ravnanja znotraj naročnika", pa tudi, da je o nepravilnostih obvestil zagovornike javnega interesa.

Naročnik je v prilogi spremnega dopisa z dne 13. 06. 2012, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o postopku javnega naročanja, skupaj z dokumentacijo predrevizijskega postopka postopka oddaje tega javnega naročila in dokumentacijo postopka s pritožbo, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 15. 06. 2012 prejela vlogo pritožnika z dne 14. 06. 2012, skupaj s prilogo.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-186/2012-3, z dne 15. 06. 2012, pozvala na dopolnitev oziroma odstop dotlej še neodstopljene dokumentacije. Naročnik je omenjeni poziv prejel dne 19. 06. 2012, dne 22. 06. 2012 pa je Državna revizijska komisija prejela vlogo naročnika z dne 21. 06. 2012, poimenovano "Dopolnitev dokumentacije", skupaj s prilogami.

Po pregledu predložene in odstopljene dokumentacije ter preučitvi pritožbenih navedb pritožnika je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. in 70. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je pritožnik svoj zahtevek za revizijo vložil zoper odločitev o oddaji naročila v sklopu B2. Omenjeno dejstvo med naročnikom in pritožnikom ni sporno, saj iz zahtevka za revizijo (drugi odstavek na strani 2) med drugim izhaja, da "[v]lagatelj vlaga zahtevek za revizijo zoper Odločitev o oddaji javnega naročila, sklop B2: tonerji - alternativni", naročnik pa v odločitvi o zahtevku za revizijo (v 1. točki izreka) navaja, da se zahtevek za revizijo pritožnika "zoper odločitev naročnika o oddaji javnega naročila v sklopu B2: tonerji - alternativni" [â??] "zavrže". Dejstvo, da je pritožnik zahtevek za revizijo vložil (zgolj) zoper odločitev o oddaji naročila v sklopu B2, je ugotovila tudi Državna revizijska komisija.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija v nadaljevanju pristopila k vsebinski obravnavi pritožnikove pritožbe (vložene na podlagi petega odstavka 26. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik pritožnikov zahtevek za revizijo zavrgel z obrazložitvijo, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev zahtevka za revizijo, saj ne le, da za sklop B2 ni oddal ponudbe (in tako nima interesa za dodelitev javnega naročila v sklopu B2), temveč ni izkazal niti verjetnosti nastanka škode, ki bi mu zaradi naročnikovega ravnanja nastala.

Iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN izhaja, da naročnik po prejemu zahtevka za revizijo v predrevizijskem postopku opravi predhodni preizkus zahtevka za revizijo, v katerem med drugim preizkusi tudi, ali je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN (tretja alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN). šele v primeru, če zahtevek za revizijo omenjeni pogoj (vključno z ostalimi pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN) izpolnjuje, ga naročnik sprejme v (vsebinsko oziroma meritorno) obravnavo (del drugega odstavka 26. člena ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da zahtevka za revizijo ni vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, ga najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN).

Iz prvega odstavka 14. člena ZPVPJN (v povezavi s prvim odstavkom 26. člena ZPVPJN) izhaja, da se aktivna legitimacija v predrevizijskem in revizijskem postopku prizna
- vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda,
- zagovorniku javnega interesa.

Upoštevaje doslej navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da pritožniku aktivne legitimacije v predrevizijskem postopku v konkretnem primeru ni mogoče priznati na podlagi druge alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, saj ga ni mogoče šteti za zagovornika javnega interesa. Zagovorniki javnega interesa, ki lahko uveljavljajo pravno varstvo v postopku oddaje javnega naročila, so namreč taksativno našteti v drugem odstavku 6. člena ZPVPJN, med njimi pa pritožnika ni (naštetega).

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da se aktivna legitimacija (na podlagi prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) prizna vsaki osebi, če sta kumulativno (to je skupno) izpolnjena dva elementa aktivne legitimacije: (1.) interes za dodelitev javnega naročila in (2.) škoda, ki je ali bi lahko osebi nastala z domnevno kršitvijo naročnika (torej nastala škoda ali možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve naročnika).

Iz razloga, ker je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila rok za oddajo (prejem) ponudb že potekel (naročnik je že tudi sprejel odločitev o oddaji naročila) se v konkretnem primeru šteje, da je interes za dodelitev zadevnega javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo (prvi stavek drugega odstavka 14. člena ZPVPJN). Besedne zveze "[š]teje se, da", ki začenja prvi stavek drugega odstavka 14. člena ZPVPJN, pri tem ne gre razumeti na način, kot ga v pritožbi (prvi odstavek točke "Ad 1)") podaja pritožnik, to je na način, da besedna zveza "[š]teje se, da" nakazuje na to, da "so v navedenem odstavku zgolj primeroma našteti nekateri primeri oziroma dejanska stanja, ko je potrebno aktivno legitimacijo priznati". Citirano besedno zvezo je namreč razumeti na način, da vzpostavlja zakonsko domnevo o tem, kdaj je potrebno šteti, da je oseba izkazala interes za dodelitev javnega naročila. Glede na navedeno Državna revizijska komisija smiselno pritrjuje naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (šesti odstavek na strani 3) meni, da besedna zveza "[š]teje se, da" pomeni "vzpostavitev zakonske domneve in ne insinuira na primeroma določene razloge priznanja aktivne legitimacije".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med naročnikom in pritožnikom ni sporno niti, da pritožnik v sklopu B2 ni oddal svoje ponudbe. Iz pritožnikovega zahtevka za revizijo namreč izhaja, da pritožnik v njem navaja, da "[m]ed strankama ni sporno, da vlagatelj za navedeni sklop" (to je sklop B2; navezala Državna revizijska komisija) "ni oddal ponudbe" (drugi odstavek na strani 2 zahtevka za revizijo), pa tudi, da "[v] konkretnem primeru vlagatelj" (v sklopu B2; navezala Državna revizijska komisija) "ni oddal ponudbe" (drugi odstavek na strani 3 zahtevka za revizijo), naročnik pa v odločitvi o zahtevku za revizijo (šesti odstavek na strani 3) ugotavlja, da "[v]lagatelj" [â??] "ni oddal ponudbe za izpodbijani sklop" (to je sklop B2; navezala Državna revizijska komisija). Dejstvo, da pritožnik v sklopu B2 ni oddal svoje ponudbe, je ugotovila tudi Državna revizijska komisija in sicer z vpogledom v pritožnikovo ponudbo (v obrazcu ponudbe za sklop B2 ni navedena cena) ter v odločitev o oddaji naročila.

Pritožnik v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila prevzel razpisno dokumentacijo, od naročnika v zvezi z njo zahteval pojasnila in v nekaterih sklopih (ne pa v sklopu B2 - čeprav je zahtevek za revizijo vložil zoper odločitev o oddaji naročila v sklopu B2) oddal svojo ponudbo, vendar pa zgolj omenjeno dejstvo v konkretnem predrevizijskem (in revizijskem) ne zadošča za zaključek, da je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN. Nasprotno. Vse navedeno nakazuje zgolj na to, da pritožnik svoje ponudbe v sklopu B2 ni imel interesa oddati, saj jo je oddal v vseh ostalih sklopih, razen v sklopu B2, v sklopu B2 pa je ni oddal, ker je "ugotovil, da ne izpolnjuje pogoja, ki se nanaša na reference" (drugi odstavek zahtevka za revizijo na strani 2).

Pritožnik v zahtevku za revizijo tudi sicer, ko utemeljuje svojo aktivno legitimacijo, zgolj povsem pavšalno zatrjuje, da "v času pred oddajo ponudbe" [â??] "ni imel aktivne legitimacije za vložitev revizijskega zahtevka, saj pogoj ni bil absolutno nesorazmeren, temveč zgolj relativno" (nesorazmeren). Pritožnik ob tem svojega zatrjevanja, da "pogoj ni bil absolutno nesorazmeren, temveč zgolj relativno" (nesorazmeren), ustrezno ne konkretizira, niti za svoja zatrjevanja, podana v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo, ne prilaga ustreznih dokazov oziroma ne predlaga izvedbe ustreznih dokaznih predlogov. Poleg tega pritožnik ob citiranem v zahtevku za revizijo sam dodaja, da "obstajajo tuji ponudniki, ki izpolnjujejo referenčni pogoj, vendar realno gledano ni pričakovati, da bi oddali ponudbo pri nas, čeprav bi to bilo teoretično mogoče".

Aktivna legitimacija (v smislu pravne relevantnosti za konkretno zadevo) se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila (prvi element za priznanje aktivne legitimacije), pri čemer se šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN). Pritožnik v sklopu B2 svoje ponudbe ni oddal, v posledici pa v konkretnem primeru in v konkretnem postopku oddaje javnega naročila v sklopu B2 ni izkazal interesa za dodelitev predmetnega javnega naročila. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, se mora interes za dodelitev naročila izkazovati z zatrjevanjem, da ima vlagatelj (v konkretnem primeru pritožnik) še vedno možnost pridobiti posel znotraj določenega postopka oddaje javnega naročila, ni pa mogoče interesa priznati vlagatelju (v konkretnem primeru pritožniku) v primeru, kadar si z vložitvijo zahtevka za revizijo prizadeva razveljaviti celoten postopek oddaje javnega naročila, interes pa izkazuje zgolj z negotovo možnostjo sodelovanja v morebitnem ponovljenem postopku.

Ker pritožnik v konkretnem postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu B2 ni oddal svoje ponudbe, mu v tem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila tudi ni in mu z domnevno kršitvijo (naročnika) ne bi mogla nastati škoda (drugi element za priznanje aktivne legitimacije). Pritožnik namreč (celo v primeru, če bi se njegova zatrjevanja v zahtevku za revizijo izkazala kot utemeljena) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bila v izpodbijanem sklopu B2 njegova ponudba v tem postopku oddaje javnega naročila izbrana kot najugodnejša (saj je v sklopu B2 ni oddal). Iz pritožnikovih navedb je mogoče ugotoviti, da se realna stopnja verjetnosti nastanka škode v izpodbijanem sklopu B2 kaže le v morebitni možnosti nadaljnjega sodelovanja v morebitnem ponovljenem postopku oddaje javnega naročila, ne pa v postopku oddaje tega (konkretnega) javnega naročila. Pritožnik namreč v pritožbi (tretji odstavek na strani 3) zatrjuje, da bi "ob zakoniti ponovitvi postopka v izpodbijanem sklopu naročnik bil prisiljen znižati referenčne pogoje", [â??] "ob takšni predpostavki pa bi" [â??] "lahko oddal konkurenčno popolno ponudbo in tudi bil izbran kot najugodnejši ponudnik".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v konkretnem primeru dejansko stanje tudi ni enako (sicer zgolj) hipotetičnemu dejanskemu stanju, ki ga pritožnik podaja v svoji pritožbi, po katerem "bi na primer morali odreči aktivno legitimacijo vlagatelju, ki ni bil vabljen k oddaji ponudbe v postopku s pogajanji zaradi objektivnih razlogov, povezanih z varstvom izključnih pravic, pa je naročnik postopek izvedel neupravičeno". V navezavi na citirano (sicer zgolj) hipotetično dejansko stanje velja pripomniti, da ZPVPJN v osmem odstavku 25. člena (četudi v navezavi na roke za vložitev zahtevka za revizijo) določa, da lahko ponudnik v primeru, če naročnik ni objavil obvestila o naročilu, pa bi ga v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje, moral, zahtevek za revizijo, ki se nanaša na povabilo k oddaji ponudbe, razpisno dokumentacijo ali odločitev o oddaji javnega naročila, vloži v osmih delovnih dneh od dneva, ko je izvedel ali bi moral vedeti za kršitev, vendar najpozneje v osmih delovnih dneh od dneva, ko je bilo na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o oddaji naročila. Če to obvestilo ni bilo objavljeno, lahko ponudnik vloži zahtevek za revizijo v šestih mesecih od začetka izvajanja pogodbe. Kot že zapisano, pa v konkretnem primeru dejansko stanje ni enako citiranemu (sicer zgolj) hipotetičnemu dejanskemu stanju, ki ga pritožnik podaja v svoji pritožbi.

V navezavi na zatrjevanje pritožnika v pritožbi, da je Državna revizijska komisija "aktivno legitimacijo v takšnih primerih že večkrat priznala ponudniku, ki ni oddal ponudbe oz. ni bil udeležen v postopku s pogajanji", Državna revizijska komisija ugotavlja, da se pritožnik v zvezi s tem ne sklicuje na konkretne odločitve Državne revizijske komisije, ki so sicer javno objavljene na njeni uradni spletni strani http://www.dkom.si. Zatrjevanje pritožnika je v tem delu tudi sicer povsem pavšalno, saj pritožnik v njem ne podaja niti dejanskega stanja (ki bi bilo enako ali primerljivo tokratnemu). Ob tem prav tako ne gre prezreti določbe drugega stavka drugega odstavka 14. člena ZPVPJN, ki se glasi: "V primeru postopka s pogajanji po predhodni objavi ali brez predhodne objave, ki ga naročnik upoštevaje določbe zakona, ki ureja javno naročanje, izvaja zaradi prejšnjega neuspešno izvedenega postopka, se interes za dodelitev javnega naročila prizna tudi tistemu ponudniku, ki je v prejšnjem neuspešnem postopku pravočasno oddal ponudbo in ni bil povabljen k oddaji ponudbe, pa bi v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje, moral biti".

Upoštevaje vse doslej navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da pritožnik v svoji pritožbi ni izkazal oziroma dokazal, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je ugotovil, da zahtevka za revizijo ni vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, v posledici pa je pritožnikov zahtevek za revizijo zavrgel. Ko namreč naročnik, kot v konkretnem predrevizijskem postopku, upravičeno (in zakonito) ugotovi, da zahtevka za revizijo ni vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN), kar je naročnik tudi storil.

Na predmetno odločitev Državne revizijske komisije ne vpliva niti zatrjevanje pritožnika v pritožbi (zadnji odstavek na strani 2), ki ga podaja "[p]o načelu od večjega k manjšemu" in ga navezuje na postopek s pogajanji, ki bi (morebiti) sledil predhodnemu neuspelemu postopku, saj je konkretno dejansko stanje iz razlogov, ki so bili obrazloženi že doslej, potrebno podrediti normi prvega stavka drugega odstavka 14. člena ZPVPJN na način, da pritožnik v sklopu B2 ni izkazal interesa za dodelitev zadevnega javnega naročila v sklopu B2, saj v omenjenem sklopu ni oddal pravočasne ponudbe. Omenjeno (sicer zgolj) hipotetično dejansko stanje, ki ga pritožnik podaja v izpostavljenem delu svoje pritožbe, ni primerljivo konkretnemu dejanskemu stanju in ga v konkretnem primeru ne gre razlagati "[p]o načelu od večjega k manjšemu". Pritožniku namreč ni slediti v tem, da aktivno legitimacijo, ki bi jo za vložitev zahtevka za revizijo po njegovih zatrjevanjih imel v navezavi na nek drug morebitni bodoči postopek oddaje javnega naročila (postopek s pogajanji, ki bi morebiti sledil predhodnemu neuspelemu postopku oddaje javnega naročila) utemeljuje s svojo aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo v navezavi na konkreten (torej povsem ločen in samostojen) postopek oddaje zadevnega javnega naročila. Predhodni preizkus zahtevka za revizijo (torej tudi preverjanje, ali je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN) se opravi v vsakem predrevizijskem (in revizijskem) postopku posebej (26. člen ZPVPJN, v navezavi na 14. člen ZPVPJN). Poleg tega tudi v primeru, če bi naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu B2 zavrnil vse ponudbe, ni gotovo, da bi naročnik v takšnem primeru zagotovo začel nov postopek oddaje javnega naročila (s pogajanji) za enak predmet, niti ni znano, kakšna bi bila razpisna dokumentacija morebitnega novega postopka oddaje javnega naročila (s pogajanji). Ob doslej zapisanem gre poudariti tudi, da "iz zadeve Stadt Halle C-26/03 jasno izhaja, da se pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo vseh ponudb. Postopek s pogajanji tako predstavlja nov postopek, v katerem je potrebno obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati in ne predstavlja zgolj nadaljevanje predhodnega postopka" (tako je Državna revizijska komisija zapisala v stališču 2. občne seje v letu 2007, objavljenem na uradni spletni strani Državne revizijske komisije).

Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je Državna revizijska komisija pritožnikovo pritožbo z dne 08. 06. 2012 na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN kot neutemeljeno zavrnila.

Iz razloga, ker pritožnik v konkretnem primeru v pritožbi ni izkazal oziroma dokazal, da je naročnik ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN (v povezavi s prvim odstavkom istega člena in 14. členom ZPVPJN), ko je njegov zahtevek za revizijo zavrgel, v posledici česar je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti, Državna revizijska komisija tudi ni mogla
- odločiti "o vsebini zahtevka" oziroma o zatrjevanjih pritožnika, da je naročnik "oddal naročilo ponudniku, ki ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev" (drugi odstavek na strani 3 pritožbe), niti
- ni mogla slediti predlogu pritožnika, da "zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo in sama odloči, kot izhaja iz revizijskega zahtevka" (1. točka pravovarstvenega predloga na strani 4 pritožbe), niti
- ni mogla slediti predlogu pritožnika, da "v celoti razveljavi javno naročilo za sklop B2: tonerji - alternativni" (1. točka pravovarstvenega predloga na strani 4 pritožbe).
Državna revizijska komisija lahko zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo v primeru, kadar pritožbi, vloženi na podlagi petega odstavka 26. člena ZPVPJN, ugodi (drugi odstavek 55. člena ZPVPJN), v konkretnem primeru pa je pritožnikovo pritožbo na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN kot neutemeljeno zavrnila.

V navezavi na opozorilo pritožnika, da "je potrebno preveriti morebitna koruptivna ravnanja znotraj naročnika", Državna revizijska komisija pripominja, da na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/2010 in sprem.) Komisija za preprečevanje korupcije lahko tudi na podlagi prijave pravne ali fizične osebe uvede postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Pritožnik v pritožbi tudi predlaga in zahteva, da mu naročnik povrne stroške postopka, kot so opredeljeno navedeni in se nanašajo na sestavo pritožbe.

Ker mora naročnik potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku, pritožniku iz lastnih sredstev povrniti (le) v primeru, če je pritožba utemeljena (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija pa je pritožnikovo pritožbo (kot neutemeljeno) zavrnila, je na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN (v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN) zavrnila tudi pritožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Če pritožba ni utemeljena, mora vlagatelj (v zadevnem postopku pritožnik) naročniku povrniti potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku (četrti odstavek 70. člena ZPVPJN).

Naročnik je v 3. točki izreka odločitve o zahtevku za revizijo odločil, da mu je pritožnik dolžan "povrniti stroške predrevizijskega postopka v znesku 1.625,52 EUR v roku osmih dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo". Ker je (končna) odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o zahtevku za revizijo, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka štela kot priglasitev stroškov naročnika (kot zahtevo naročnika za povrnitev stroškov postopka).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potrebno zahtevo naročnika za povrnitev stroškov (predrevizijskega postopka) v konkretnem primeru zavrniti, saj stroški pravnega svetovanja niso izkazani ne po temelju in ne po višini. V tem smislu je pritrditi tudi pritožniku, ki v svoji pritožbi (zadnji odstavek na strani 3) ugotavlja, da "stroški, ki jih navaja naročnik, po višini niso izkazani". Naročnik sicer v odločitvi o zahtevku za revizijo (sedmi odstavek na strani 4) omenja "sklenjeno pogodbo o svetovanju", vendar pa omenjene pogodbe odločitvi o zahtevku za revizijo ne prilaga v dokaz svojih navedb, niti odločitvi o zahtevku za revizijo ne prilaga dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bilo svetovanje v konkretnem primeru dejansko opravljeno. Glede na navedeno se Državna revizijska komisija ni opredeljevala do vprašanja, ali bi bili stroški pravnega svetovanja ob upoštevanju dejstva, da naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja (v zvezi s tem med drugim pogledati 28. člen ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (v zvezi s tem pogledati prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), sploh potrebni.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 13. 07. 2012


Sonja Drozdek-šinko, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije










































Vročiti:
- UNIVERZA V LJUBLJANI, FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
- Aleksandra Jurakk, Pražakova ulica 20, 1000 Ljubljana
- PAVLIN, d. o. o., Ljubljana, Grič 9, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
- v arhiv - tu

Natisni stran