018-214/2012 Slovenska tiskovna agencija

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija, kot predsednice senata ter mag. Nataše Jeršič in Sonje Drozdek šinko, kot članic senata, v postopku revizije oddaje javnega naročila "Telekomunikacijske storitve" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SI.MOBIL d.d., šmartinska cesta 134 b, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SLOVENSKA TISKOVNA AGENCIJA, Tivolska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 01.08.2012

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se delno razveljavi razpisna dokumentacija, in sicer merilo B - Cena opreme.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju, poleg stroškov, ki mu jih je priznal s sklepom, z dne 13.07.2012, še stroške v višini 400,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 31.05.2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je javno naročilo dne 31.05.2012 objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN 5815//2012.

Zoper razpisno dokumentacijo je vlagatelj dne 03.07.2012 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj uvodoma zatrjuje, da je naročnik razpisno dokumentacijo prilagodil ponudniku Telekom Slovenije d.d. in s tem kršil vsa temeljna načela javnega naročanja.

Vlagatelj pojasnjuje, da je predmet javnega naročila sestavljen iz zakupa povezave z internetom, najema VoIP in fiksne telefonije, IP televizije in mobilne telefonije. Vlagatelj navaja, da navedena vsebinska razdelitev kaže na to, da gre dejansko za ločene enote, čeprav jih naročnik z namenom prikritega diskriminiranja ni oblikoval v sklope. Vlagatelj meni, da gre dejansko za vsaj dva vsebinsko ločena sklopa, kar izhaja že iz CPV klasifikacije, kjer gre za štiri različna CPV področja: področje storitev fiksne IP telefonije, področje mobilne telefonije, področje IP televizije ter področje zakupa povezave z internetom. Navedena štiri področja pokrivajo različni ponudniki, razen ponudnika Telekom Slovenije d.d., ki zaradi združitve z družbo Mobitel d.d. pokriva vse štiri dejavnosti. Drugih ponudnikov na svetu, ki bi bili sposobni realizirati celotno javno naročilo ni - bodisi zato, ker nimajo koncesije za mobilno telefonijo ali pa so z ostalimi naročnikovimi zahtevami omejeni tako, da jih ne morejo izpolniti (npr. družba T2 d.o.o. ne ustreza naročnikovim finančnim pogojem). Vlagatelj poudarja, da gre vsaj za dva vsebinsko različna sklopa, ki ju glede na stanje na trgu pokrivata dva različna segmenta trga ter zanje obstajata dva spektra ponudnikov.

Vlagatelj navaja, da iz naročnikovega pojasnila, z dne 22.06.2012, izhaja, da z izvedbo enovitega naročila zasleduje osnovni koncept, in sicer, da vse telekomunikacijske storitve stečejo na skupni infrastrukturi, kar je tehnično najbolj učinkovito in stroškovno najbolj sprejemljivo. Vlagatelj se z navedenim ne strinja in pojasnjuje, da skupne infrastrukture na fiksni in mobilni tehnologiji ni in je nima niti Telekom Slovenije d.d., saj glede na naravo različnih tehnologij to ni mogoče.

Vlagatelj navaja, da je seznanjen z odločitvijo Državne revizijske komisije št. 018-274/2011 in poudarja, da je dejansko stanje v obravnavanem primeru drugačno. Navedeno potrjuje naročnikova formula za izračun cene (postavka Cena klicev v poslovni skupini STA - 3000 minut), ki ima v tem delu svojo utež. Naročnik torej ne zahteva brezplačnih medsebojnih klicev v fiksno in mobilno omrežje, temveč jih točkuje. Glede na navedeno ni nobenega razloga, da javno naročilo ne bi bilo razdeljeno na sklop fiksne in mobilne telefonije, saj se bo morebitna prednost preferiranega ponudnika, jasno izrazila v točkovanju ravno teh klicev. Naročnik bi tako moral javno naročilo razdeliti na smiselno zaključene celote, merebitne sinergijske učinke pa je tako ali tako že utežil v merilih.

Vlagatelj predlaga, da naj se javno naročilo razdeli na dve smiselno zaključeni celoti, in sicer 1. na sklop zakupa povezave z internetom, najem VoIP in fiksne telefonije ter IP televizije in 2. na sklop mobilne telefonije oziroma (podredno), da se javno naročilo v celoti razveljavi.

Vlagatelj še navaja, da je naročnik merila prilagodil družbi Telekom Slovenije d.d. Vlagatelj povzema merila za izbiro ponudbe (A. Cena storitev - 45 točk, B. Cena opreme - 15 točk, C. število lastnih baznih postaj in skupaj s številom notranjih radijskih instalacij - 25 točk in D. Največja hitrost prenosa podatkov - 15 točk) in zatrjuje, da je merilo število lastnih baznih postaj in skupaj s številom notranjih radijskih instalacij diskriminatorno in favorizira družbo Telekom Slovenije d.d. Vlagatelj navaja, da je naročnik v pojasnilu, z dne 22.06.2012, navedel, da se je za takšno merilo odločil zato, ker je glede na naravo njegovega dela pri mobilni telefoniji najpomembnejši hiter prenos podatkov od/do uporabnika. Naročnik je tudi zapisal, da je od števila baznih postaj odvisna zanesljivost in kapaciteta omrežja ter redundančnost v primeru izpada kakšne od baznih postaj ter da so zelo pomembne tudi notranje radijske inštalacije, saj se večina tiskovnih konferenc odvija v konferenčnih dvoranah ter v kulturnih in protokolarnih objektih. Vlagatelj poudarja, da število baznih postaj nima neposredne povezave s kakovostjo storitve, temveč je kakovost odvisna tudi od moči baznih postaj (večja je moč in boljša je lokacija, manjše število postaj je potrebno), zlasti pa od števila uporabnikov (več hkratnih uporabnikov potrebuje večjo kapaciteto - več baznih postaj). Naročnikovo opravičevanje navedenega merila s hitrostjo podatkov je poleg tega nesmiselna tudi zato, ker hitrost prenosa podatkov ustrezno točkuje že z merilom. Največja hitrost prenosa podatkov, ki je uteženo s 15 točkami. Posledično namenja tej okoliščini skupno kar 40 točk, kar je glede na merilo Cena storitev, ki je uteženo s 45 točkami oziroma pri mobilnih komunikacijah z zgolj približno 25 točkami, izrazito nesorazmerno.

Vlagatelj še navaja, da o kakovosti posameznih storitev na trgu ni mogoče govoriti, saj so omrežja mobilnih operaterjev bolj ali manj ekvivalentna. Med lastnimi in najetimi baznimi postajami tudi sicer ni kakovostnih razlik. Če bi na primer hipotetično na neki lokaciji obstajal le signal bazne postaje ali repetitor družbe Telekom Slovenije d.d., bi lahko v roaming načinu preko tega omrežja z enako kakovostjo klicali tudi uporabniki vlagateljevega omrežja, cena teh storitev pa je upoštevana in utežena v formuli za ocenjevanje. Glede na nizko utež roaming storitev gre sklepati, da je primerov, ko bi naročnik potreboval takšne hitrostne in kakovostne storitve izjemno malo, kar torej ne opravičuje takšnega ponderja (25 točk plus 15 točk). Vlagatelj navaja, da se iz navedenih razlogov tudi ne strinja z vlagateljevo argumentacijo, ki se nanaša na notranje radijske inštalacije.

Vlagatelj še navaja, da so merila nesorazmerna tudi v postavkah A (cena storitev) in B (Cena opreme). Obe merili je namreč mogoče ovrednotiti cenovno za razpisano obdobje in ni razloga, da bi naročnik postavki B dodelil 15 točk, če se izkaže, da je vredna le 10 točk. Smiselno bi bilo, da naročnik cene pod A in B sešteje tako, kot sešteva cene posameznih storitev pod A, ter nato skupno dobljeni ceni določi npr. 60 točk. Kot nesorazmerrno gre označiti tudi merilo D, ki ni sorazmerno glede na ostale uteži, sploh ob dejstvu, da je prenos podatkov utežen že v cenah storitev v merilu A, poleg tega pa teoretično najhitrejši prenos podatkov z realno hitrostjo prenosa podatkov tudi nima nobene realne povezave ter ima zgolj namen neupravičeno preferirati družbo Telekom Slovenije d.d.

Vlagatelj predlaga, da naročnik ali Državna revizijska komisija razveljavita merila oziroma celotno javno naročilo.

Vlagatelj še navaja, da je pogoj iz točke 1.5.2 (Obvezna vsebina ponudbe) v nasprotju z obrazcema D 21 in D 21 a (vlagatelj podrobno pojasnjuje, zakaj je razpisna dokumentacija v navedenih segmentih nekonsistentna in nejasna) ter tudi navaja, da je zahteva iz referenčnih potrdil tudi diskriminatorna in nesorazmerna, saj jo izpolnjuje zgolj družba Telekom Slovenije d.d. Vlagatelj navaja, da bi takšno zahtevo morebiti lahko izpolnil ponudnik T-2 d.o.o., vendar pa slednji zaradi finančnih težav ne more oddati popolne ponudbe.

Vlagatelj predlaga, da se črta zahteva po hkratni implementaciji VoIP in mobilnega GSM/UMTS sistema tako, da se zahteva ločena referenca za implementacijo VoIP sistema, kot je navedeno v pogoju.

Vlagatelj še navaja, da je potrebno razveljaviti tudi sam referenčni pogoj, ker njegovo besedilo dopušča različne interpretacije. Naročnik je namreč zahteval, da je moral ponudnik pred datumom objave javnega naročila izvesti najmanj tri postavitve VoIP sistemov s hišno centralo, s kapaciteto preko 100 uporabnikov in s primerljivimi storitvami. Ker ni razvidno kaj so to primerljive storitve, je potrebno pogoj v tem delu razveljaviti.

Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov v višini vplačane takse (1.500,00 EUR).

Naročnik je dne 13.07.2012 zahtevku za revizijo ugodil v delu, ki se nanaša na vsebino pogoja iz točke 1.5.2 in na obrazca D 21 in D 21 a. Naročnik je zapisal, da bi lahko vsebina teh delov razpisne dokumentacije onemogočila oddajo popolne ponudbe. Naročnik je zato zahtevku za revizijo v tem delu ugodil in zapisal, da bo razpisno dokumentacijo ustrezno popravil. Naročnik je vlagatelju priznal tudi stroške, in sicer jih je v sorazmerju z doseženim uspehom ocenil na 15 % oziroma je vlagatelju priznal stroške v višini 225,00 EUR.

Naročnik zatrjuje, da je za odgovor na vprašanje, ali je kršen 6. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) relevantno vprašanje, ali je za posameznega naročnika bolj gospodarno in učinkovito, če javno naročilo odda kot celoto ali če ga razdeli na sklope. Naročnik poudarja, da razpolaga z dovolj argumenti, da lahko utemeljeno ubrani svojo odločitev za enovito naročilo. Ključni argument je splošni trend tako v Sloveniji kot tudi v svetu, v skladu s katerim se razpisane storitve združujejo. Takšno združevanje, poudarja naročnik, je stroškovno upravičeno, prav tako pa dviguje skupni standard kvalitete storitev in posledično učinkovitosti predmeta javnega naročila. Navedeno, pojasnjuje naročnik, ugotavlja tudi Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju: APEK) v Poročilu o razvoju trga elektronskih komunikacij za prvo četrtletje 2012, z dne 18.06.2012 (v nadaljevanju: Poročilo). Naročnik v nadaljevanju citira Poročilo (zadnji stavek drugega odstavka in tretji odstavek na 6. strani). Naročnik poudarja, da se iz obeh citatov lahko ugotovi, da navedene storitev ponuja več ponudnikov (in ni samo eden na svetu, kot trdi vlagatelj) ter da predstavlja združevanje razpisanih storitev trend, ki je stroškovno upravičen, poleg tega pa prispeva tudi k bolj učinkoviti izvedbi javnega razpisa. Navedenemu APEK posveča celotno 5. poglavje Poročila, ki nosi naslov Konvergenca storitev. Vlagatelj citira besedilo 5. poglavja Poročila in zatrjuje, da ugotovitve APEK v celoti potrjujejo pravilnost in gospodarnost njegove odločitve.

Naročnik še navaja, da njegovo pravilno odločitev, da bo oddal javno naročilo v celoti potrjuje tudi sklep Vlade RS št. 43000-101/2012/3, z dne 21.06.2012, v skladu s katerim je vlada potrdila, da se pristopi k analizi izvedbe skupnega javnega naročila za stacionarno in mobilno telefonijo ter da se navedene storitve oddajo kot skupen predmet, pri čemer je iz sklepa razvidno, da se pri skupnem naročanju dosegajo pomembni prihranki.

Naročnik še poudarja, da vlagatelju glede očitane kršitve ne more nastati nobena škoda, saj (kot izhaja iz Poročila APEK) skupaj z družbo Amis d.o.o. trži storitve AmisMobil, ki ustrezajo enotnemu predmetu tega javnega naročila (naročnik citira relevanten del Poročila APEK). Navedeno ugotovitev APEK potrjuje tudi spletna stran družbe Amis d.o.o., ki vsebuje tudi storitev AmisMobil (ponudba četverčka), kjer je soponudnik tudi vlagatelj.

Glede vlagateljevih očitkov, ki se nanašajo na merilo pod točko C (število lastnih baznih postaj in skupaj s številom notranjih radijskih instalacij), naročnik navaja, da vlagatelj po eni strani zatrjuje, da kakovost storitve ni odvisna od števila baznih postaj, hkrati pa navaja, da je kakovost storitve, poleg števila baznih postaj, odvisna tudi od drugih dejavnikov, to je od moči baznih postaj in števila uporabnikov. Naročnik zatrjuje, da število baznih postaj vpliva na kvaliteto storitve, saj je višja razdrobljenost baznih postaj ključni pokazatelj zanesljivosti in kapacitete omrežja ter prepustnosti in tudi redundančnosti omrežja. število baznih postaj bistveno vpliva na kapacitete in zmogljivost omrežja, saj so uporabniki ob uporabi storitve samodejno usmerjeni na bazne postaje s prostimi kapacitetami. V praksi se navedeno zgodi v primeru večjega števila ljudi na določenem območju (koncerti, športni dogodki, zborovanja itd). V primeru uporabe podatkovnih storitev se manjše število baznih postaj smiselno enako odraža v nižji, lahko tudi ničelni hitrosti za uporabnika. Naročnik se strinja z vlagateljem, da je kvaliteta storitev odvisna tudi od moči baznih postaj, ki je osnovni predpogoj za kvalitetno delovanje omrežja. Naročnik pri tem navaja, da je moč baznih postaj in število uporabnikov sekundarnega pomena, saj je teoretično mogoče določeno delovno področje pokriti zgolj z eno, pravilno pozicionirano in dovolj močno bazno postajo. Brez dodatnih baznih postaj pa tudi izjemna moč takšne bazne postaje ne more zagotoviti uporabe storitve za vse uporabnike. število baznih postaj pa vpliva tudi na zanesljivost delovanja omrežja storitev z vidika reduntančnosti - to je, da je v primeru izpada določene bazne postaje uporabnik samodejno preklopljen na najbližjo bazno postajo, ki prav tako pokriva lokacijo uporabnika.

Naročnik še navaja, da predstavljajo notranje radijske instalacije podaljšek signala baznih postaj v zaprta območja objektov, kamor signal baznih postaj sicer ne seže. Navedeno pomeni, da v določenih objektih brez notranjih radijskih instalacij oziroma repetitorjev, uporaba storitev ni možna ali pa je motena. Naročnik navaja, da se večina tiskovnih konferenc odvija v konferenčnih dvoranah in kulturnih ter protokolarnih objektih, zato so zanj radijske instalacije zelo pomembne.

Naročnik ugotavlja, da je najem baznih postaj možen in v praksi tudi večkrat uporabljen, kljub temu pa ni mogoče trditi, da med zagotavljanjem storitev z lastnimi in najetimi baznimi postajami ni nobene razlike. Naročnik citira ugotovitve APEK, ki v dokumentu Analiza upoštevnega trga navaja, da bo iz razloga, ker trga ni več mogoče regulirati, prišlo do sprostitev zavez, naloženih družbi Telekom Slovenije d.d., v skladu s katerimi mora vsem ostalim ponudnikom mobilnih storitev na njihovo zahtevo ponuditi omrežje v najem. Posledično bo lahko Telekom Slovenije d.d. svoje omrežje oddajal v najem po lastni presoji, zaradi česar se lahko zgodi, da bodo ponudniki, ki najema ne bi zagotovili, ostali brez znatnega števila baznih postaj. Kot dodatno pa se razlika med lastnimi in najetimi baznimi postajami kaže tudi v hitrosti prenosa podatkov, ki je v primeru, če se ponudnik nahaja znotraj najete bazne postaje običajno bistveno manjša kot v lastnem omrežju. S strani ponudnikov, ki ne razpolagajo z lastnimi baznimi povezavami pa prihaja ob prihodu iz območja ene v območje pokritosti druge bazne postaje tudi do izključevanja uporabnikov oziroma do nekajsekundne izključitve. Dodaten razlog, ki naročniku zagotavlja višji nivo storitve, so tudi običajne klavzule v pogodbah o najemu baznih postaj, v katerih si najemodajalec pridrži pravico do odpovedi brez odpovednega roka. Naročnik še ugotavlja, da ima vlagatelj po javno dostopnih informacijah v celoti zgrajeno lastno omrežje in ne najema baznih postaj.

Naročnik še navaja, da je vlagatelj spregledal, da gre pri merilih C in D za dva različna podatka. V točki C ocenjevano število baznih postaj vpliva na hitrost prenosa podatkov v primeru večjega števila uporabnikov na določenem območju, medtem ko gre v točki D za največjo hitrost prenosa podatkov - ne glede na zasedenost bazne postaje. Naročniku tako ponudnik z velikim številom baznih postaj ne pripomore dosti, če na baznih postajah niso nameščene naprave, ki bodo omogočale visoke hitrosti prenosa podatkov, po drugi strani pa tudi najnovejša tehnologija ne omogoča izjemnih hitrosti prenosa podatkov, v kolikor za uporabnike ni na voljo dovolj razpoložljivih baznih postaj.

Naročnik navaja, da so vlagateljevi očitki, ki se nanašajo na vrednost merila Cena storitev (A) in Cena opreme (B) zgolj pavšalni. Naročnik poudarja, da je vsako izmed meril ovrednotil na podlagi predvidenih količin in okvirnih stroškov storitev ter opreme in tako dobil ustrezno razmerje, ki za ceno storitev predpisuje 45 točk, za ceno opreme pa 15 točk. Do zlorabe meril v tem delu niti ne more priti, ker je v razpisni dokumentaciji izrecno navedeno, da se ne zavezuje nabavljati mobilnih terminalov zgolj pri izbranem ponudniku. Naročnik v zvezi s tem še zatrjuje, da vlagatelj razpolaga z ustreznimi podatki in bi moral svoje trditve podkrepiti s praktičnim izračunom. Ker tega ni storil je naročnik njegove trditve, ob upoštevanju povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, zavrnil.

Naročnik še navaja, da dejanska hitrost prenosa podatkov (kvaliteta prenosa podatkov) pod merilom D ne more biti primerljiva ceni storitve hitrosti prenosa podatkov, ki je točkovana v okviru merila A. Naročnik ponovno pojasnjuje, da pod točko D dodatno točkuje hitrost prenosa podatkov, s čimer se dodatno točkujejo najnovejše tehnologije za prenos podatkov, ki v znatni meri vplivajo na kvaliteto ponujenih storitev. Naročnik v zvezi s tem še navaja, da vlagatelj ponuja tehnologijo Dual Carrier HSPA+, ki omogoča hitrosti do 42 Mbt/s, navedena tehnologija pa omogoča najvišjo hitrost mobilnega prenosa podatkov.

Naročnik je z dopisom, z dne 13.07.2012, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj je dne 18.07.2012 pri naročniku podal predlog za začetek revizijskega postopka. Z isto vlogo se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika. Državna revizijska komisija je navedeno listino prejela dne 20.07.2012.

Vlagatelj ugotavlja, da se naročnik sklicuje na študije APEK, ravno iz tega argumenta pa izhaja, da je javno naročilo mogoče razdeliti na smiselno zaključene celote ter da bo morebitno gospodarnost takšnega ravnanja pokazala ravno raziskava trga, ki jo bo z javnim razpisom opravil naročnik. Naročnik vnaprej zatrjuje, da je takšna oddaja bolj gospodarna. Če navedeno drži, potem bo lahko naročnik tudi z razdelitvijo na dva sklopa izbral ponudnika Telekom Slovenije d.d., saj bo slednji tako ali tako ugodnejši. Vlagatelj še navaja, da ni ponudnik podjetja Amis d.o.o., zato naročnikovo sklicevanje na navedenega ponudnika ni smiselno. Vlagatelj tudi zatrjuje, da je Agencija za javno naročanje objavila javni razpis, ki je razdeljen na dva sklopa. Vlagatelj poudarja, da naročnik s takšno argumentacijo sam priznava, da predmet javnega naročila presega klasično področje mobilne telefonije, zaradi česar gre za neupravičeno omejevanje.

Vlagatelj vztraja tudi pri navedbah glede neupravičenosti merila števila baznih postaj ter navaja, da je utež tega merila nesorazmerna. Vlagatelj poudarja, da se naročnik do njegovega očitka o prevrednotenju navedenega merila ni opredelil, pač pa navaja nepreverjene trditve o nekajsekundnih izpadih signala. Prav tako pojasnjuje možnost izpada ene nasproti dvema baznima postajama, pri čemer je izpad dveh postaj, ki npr. nimata lastnega rezervnega napajanja elektrike povsem drugačen kot verjetnost izpada ene bazne postaje, ki rezervno napajanje ima - naročnikova argumentacija je torej laična in odvisna od velikega števila faktorjev, kar pa kaže ravno na nesorazmernost uteži pri tem merilu. Če naročnik meni, da je storitev z manjšim številom baznih postaj neustrezna, naj predpiše najmanjše število baznih postaj ter njihovo postavitev. Seveda pa ima naveden minimum naveden že v zahtevah o pokritosti prebivalstva in pokritosti ozemlja, kar zopet kaže na nesorazmernost merila. Omrežje je ustrezno ali neustrezno, naročnik pa je očitno pripravljen sprejeti tudi zanj slabše omrežje zgolj, če bi bilo to glede na uteži za cca. polovico cenejše.

Vlagatelj se tudi ne strinja z naročnikovo argumentacijo, ki se nanaša na vrednotenje opreme. Vlagatelj pojasnjuje, da ravno naročnik zatrjuje, da se ne zavezuje kupiti določene količine opreme, kar pomeni, da je utež bistveno previsoka.

Vlagatelj še navaja, da je naročnik prenizko ocenil njegov uspeh v postopku, zato naj se zahtevek obravnava tudi s tega vidika.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 30.07.2012 odstopil Pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja navedbe iz sklepa, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu s 39. in 70. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

V obravnavani zadevi vlagatelj očita naročniku, da je razpisna dokumentacija pisana na kožo preferiranemu ponudniku - to je družbi Telekom Slovenije d.d. Vlagatelj se v zvezi s tem ne strinja z naročnikovo odločitvijo, da je predmetno javno naročilo razpisal kot enovito javno naročilo ter zatrjuje, da le družba Telekom Slovenije d.d. pokriva vse štiri (različne) razpisane dejavnosti. Vlagatelj tudi zatrjuje, da je diskriminatorno eno izmed meril za ocenjevanje ponudb ter da merila niso ovrednotena sorazmerno razpisanemu predmetu. Vlagatelj tudi navaja, da je razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na vsebino enega izmed pogojev v nasprotju z vnaprej pripravljenima obrazcema ter da ga izpolnjuje le favoriziran ponudnik in zatrjuje, da besedilo pogoja dopušča različne interpretacije.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik zahtevku za revizijo v delu, ki se nanaša na nasprotujočo in nejasno razpisno dokumentacijo oziroma v delu, ki se nanaša na referenčno zahtevo iz točke 1.5.2 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe - posebni del (Obvezna vsebina ponudbe - pogoji), ugodil. Naročnik se je, kot izhaja iz sklepa, s katerim je odločil o vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, z vlagateljevimi očitku v tem delu zahtevka za revizijo strinjal in navedel, da bi lahko vsebina navedenih delov razpisne dokumentacije onemogočila oddajo popolnih ponudb. Naročnik je zato zahtevku za revizijo v tem delu ugodil in navedel, da bo v tem delu popravil razpisno dokumentacijo.

Med strankama v tem postopku torej ostaja sporna še naročnikova odločitev, da bo javno naročilo oddal kot celoto in vsi očitki, ki se nanašajo na merila za izbiro ponudbe.

Vlagatelj se ne strinja z odločitvijo naročnika, da je predmetno javno naročilo razpisal kot enovito javno naročilo. Vlagatelj namreč zatrjuje, da gre pri razpisani storitvi dejansko za vsaj dva vsebinsko ločena sklopa (in sicer na sklop zakupa povezave z internetom, najem VoIP in fiksne telefonije ter IP televizije in na sklop mobilne telefonije), ki ju glede na stanje na trgu pokrivata dva popolnoma različna segmenta trga ter zanju obstajata tudi dva spektra ponudnikov. Vlagatelj tudi navaja, da naročnik v obravnavanem primeru ni zahteval brezplačnih klicev med fiksnimi in mobilnimi številkami, kar je bil ključni razlog za oddajo enovitega javnega naročila v primeru javnega razpisa Javnega holdinga Ljubljana d.o.o., in s čimer se je v odločitvi št. 018-274/2011 strinjala tudi Državna revizijska komisija.

Res je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (ki pojasnjuje, da je sklop del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno), vendar je pri tem potrebno poudariti, da je naročnik pri oblikovanju predmeta javnega naročanja avtonomen. Prepovedano je le oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da se naročnik izogne predpisanim postopkom oddaje javnega naročila oziroma želi s tem neupravičeno privilegirati velike ponudnike. Namen ZJN-2 namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika, vendar pa je potrebno po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je v obravnavanem primeru načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2). Iz drugega odstavka 6. člena ZJN-2 izhaja, da mora naročnik javno naročilo oblikovati v sklope v primeru, če to dopušča narava predmeta javnega naročila in/ali v primeru, če delitev naročila v zaključene enote prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti njegove izvedbe. Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih tako ni stvar povsem proste presoje naročnika, saj lahko naročnik od te zahteve odstopi le v primeru, če okoliščine danega primera narekujejo zaključek, da narava predmeta konkretnega javnega naročila zahteva enovito naročilo in/ali oddajo predmeta kot celote opravičujejo razlogi gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila.

Sicer pa je potrebno odločitev o tem, ali bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na več sklopov, vedno presojati v luči okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem je potrebno upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na storitve) tako vrsto razpisanih storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanih storitev. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot na ta način pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe, pa je potrebno po drugi strani tudi upoštevati, da lahko prav nabava več vrst storitev od istega ponudnika privede do ugodnejše ponudbe. Pri tem je zlasti pomembno, ali obstaja za takšno storitev v enotnem sklopu na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni zgolj domačega (nacionalnega) trga.

V obravnavanem primeru gre za razpis štirih telekomunikacijskih storitev, in sicer: 1. zakup povezave z internetom, 2. najem VoIP in fiksne telefonije, 3. IP televizija in 4. mobilna telefonija. Med strankama ni spora o možnosti delitve javnega naročila v dva ali več sklopov. Da narava predmeta takšno delitev dopušča izhaja tudi iz dejstva, da naročniki podobne storitve oddajajo bodisi v sklopih (dveh ali več) ali pa vse štiri storitve združijo v enovito javno naročilo. Ravno tako med strankama ni spora o tem, da vsako izmed ponujenih storitev na relevantnem trgu ponuja več ponudnikov oziroma, da bi tudi v primeru, če bi bilo javno naročilo razdeljeno na dva sklopa (to je na sklop mobilne telefonije in na sklop zakupa povezave z internetom, najem VoIP in fiksne telefonije) ponudbe za vsakega izmed njiju lahko oddalo več ponudnikov. Pač pa se stranki ne strinjata o tem, ali bi moral naročnik ob navedenem predmet javnega naročila razdeliti (vsaj) na dva sklopa.

Naročnik je v obravnavanem primeri po mnenju Državne revizijske komisije dovolj prepričljivo pojasnil razloge za oddajo enovitega javnega naročila oziroma je navedel, da oddajo predmeta kot celote opravičujejo razlogi gospodarnosti in učinkovitosti.

Kot je pojasnil naročnik, je bistveni razlog za oddajo enovitega naročila v tem, da večina operaterjev ponuja storitev IP v cenovno ugodnih paketih storitev (dvojček, trojček in četverček). Navedeno, pojasnjuje naročnik, je eden izmed najpomembnejših razlogov za spremembo med klasično in IP telefonijo. Kot je dalje navedel naročnik (ki se v tem delu opira na mnenje APEK), je tudi v prihodnje pričakovati nadaljnjo rast trojčkov in četverčkov in s tem tudi storitve IP telefonije. Te konvergenčne oziroma združene ponudbe namreč vključujejo fiksno telefonijo (IP telefonijo), prenos podatkov in televizijo ter pri četverčku še mobilno telefonijo, naročnik pa ima za vse storitve sklenjeno le eno pogodbo. Na naraščajoči trend IP telefonije tako pomembno vplivajo kombinirane ponudbe elektronskih komunikacijskih storitev operaterjev. Naročnik poudarja, da predstavlja združevanje navedenih storitev trend, ki je ne le stroškovno upravičen, pač pa prispeva tudi k učinkovitejši izvedbi javnega razpisa. Naročnik pojasnjuje oblike konvergenčnih storitev (dvojček, trojček in četverček) in poudarja, da operaterji pakete storitev ponujajo uporabnikom za eno ceno (ceno paketa), pri čemer lahko določene storitve znotraj paketa izvaja tudi drug operater. Naročniki pa imajo za različne kombinacije konvergenčnih storitev (IP telefonija, širokopasovni dostop do interneta, televizija, mobilna telefonija) v paketu sklenjeno pogodbo le z enim operaterjem. Operater znotraj lasnega omrežja klicev ne zaračunava ali pa so cene klicev zelo ugodne. Posledično se zvišujejo deleži paketnih storitev, predvsem trojčkov in četverčkov. Na ta način pa uporabniki znižujejo stroške elektronskih komunikacijskih storitev.

Državna revizijska komisija je pri presoji navedenega očitka upoštevala, da vlagatelj sicer ne zatrjuje, da ne more konkurirati v okviru skupne ponudbe oziroma ob sodelovanju podizvajalcev, naročnik pa je po drugi strani izrecno dopustil oddajo skupne ponudbe in/ali ponudbe s podizvajalci (7. točka - Skupna ponudba in 9. točka - Ponudba s podizvajalci Navodila ponudnikom za izdelavo ponudb - splošni del). Poleg tega je iz spletnih strani razvidno, da družba Amis d.o.o, (kjer je soponudnik tudi vlagatelj) ponuja storitev AmisMobil (četverček), vsebina predmetne ponudbe pa tudi sicer nasprotuje vlagateljevim očitkom v tem delu zahtevka za revizijo, saj izpostavlja ravno prednosti takšnih (konvergenčnih) storitev. Povedano drugače. Najširša konkurenca med ponudniki bi bila najverjetneje zagotovljena v primeru, če bi vsaka izmed štirih razpisanih telekomunikacijskih storitev predstavljala samostojen sklop. Takšna razdelitev bi bila za večino ponudnikov (ki ponujajo zgolj eno, dve ali tri razpisane storitve) tudi najbolj racionalna, saj bi lahko oddali ponudbo le za tisto (tiste) storitev (storitve), ki jo (jih) izvajajo, pri čemer bi odpadla dogovarjanja z morebitnimi skupnimi ponudniki in/ali podizvajalci. Naročnik bi v tem primeru najverjetneje prejel tudi največ ponudb, vendar pa pri tem ne bi mogel pridobiti argumentirano utemeljenih združenih oziroma konvergenčnih storitev. Spoštovanje načela zagotavljanje konkurence torej ne pomeni (kot si to morda zmotno predstavlja vlagatelj), da je potrebno javno naročilo oblikovati tako, da lahko ponudbo brez najmanjšega napora oziroma povezovanja odda vsak ponudnik na trgu. Ker je naročnik v obravnavanem primeru dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj je bolj gospodarno, da se javno naročilo odda kot celota in ob dejstvu, da imajo ponudniki, skladno z naročnikovo razpisno dokumentacijo, možnost, da oddajo ponudbo s partnerji in/ali s podizvajalci, Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu zahtevka ni sledila.

Vlagatelj se tudi ne strinja z merilom pod točko C (število lastnih baznih postaj in skupaj s številom notranjih radijskih instalacij), ki ga je naročnik ovrednotil s 25 točkami. Vlagatelj se ne strinja z vsebino postavljenega merila iz dveh razlogov. Vlagatelj zatrjuje, da število baznih postaj ni neposredno povezano s kakovostjo storitve ter navaja, da med lastnimi in najetimi baznimi postajami tudi sicer ni kakovostnih razlik. Vlagatelj se poleg tega tudi ne strinja s (25 %) ponderjem, ki ga je naročnik namenil spornemu merilu. Vlagatelj v zvezi s tem poudarja, da je naročnikovo opravičevanja tega merila s hitrostjo podatkov nesmiselno tudi zato, ker se hitrost prenosa podatkov ustrezno točkuje že z merilom pod točko D (Največja hitrost prenosa podatkov, ki je uteženo s 15 točkami), kar pomeni, da namenja tej okoliščini dejansko 40 točk.

Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku ni mogla slediti. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da je število baznih postaj pokazatelj zanesljivosti in kapacitete ter prepustnosti in redundančnosti omrežja. Poleg tega vlagatelj tudi sam, vsaj posredno priznava, da je kakovost storitve odvisna tudi od števila baznih postaj. Kot namreč navaja vlagatelj, je kakovost storitve poleg števila baznih postaj odvisna tudi od drugih dejavnikov - to je od moči baznih postaj in števila uporabnikov. Državna revizijska komisija tudi ni sledila vlagateljevi ugotovitvi, da je iz razloga, ker se hitrost prenosa podatkov točkuje že z merilom D, merilo dejansko uteženo s kar 40 točkami. Kot je namreč prepričljivo pojasnil naročnik, gre pri tem za dva različna podatka, pri čemer je navedel, da število baznih postaj vpliva na hitrost prenosa podatkov v primeru večjega števila uporabnikov na določenem območju, medtem, ko se z merilom D nagrajuje največja hitrost prenosa podatkov, ne glede na zasedenost postaje. Četudi ima posamezen ponudnik veliko število baznih postaj, to ni dovolj, če na njih niso nameščene naprave, ki bodo omogočale visoke hitrosti prenosa podatkov, po drugi strani pa tudi najnovejša tehnologija ne omogoča velikih hitrosti prenosa podatkov, v kolikor za uporabnike ni na voljo dovolj razpoložljivih baznih postaj.

Državna revizijska komisija sicer sprejema vlagateljeve navedbe o tem, "da naročnik točkuje le lastne bazne postaje oziroma postaje, katerih lastnih je ponudnik, čeprav obstaja vrsta pravnih možnosti, po katerih bi lahko ponudnik imel v najemu tuje baze". Ker pa iz vlagateljevih spletnih strani izhaja, da ima zgrajeno lastno omrežje (z lastnimi baznimi postajami) vlagateljevemu očitku tudi v tem delu zahtevka za revizijo ni mogla slediti. Iz vlagateljevih spletnih strani namreč izhaja, da je v letu 2011 njegovo omrežje pokrivalo 88,3 % slovenskega prebivalstva s širokopasovnim mobilnim internetom in je največje 3G - omrežje v Sloveniji. Iz spletnih strani tudi izhaja, da se je v letu 2001 izvedla obnova in nadgradnja vlagateljevega omrežja, pri čemer naj bi vlagateljevi tehnični strokovnjaki zamenjali 329 obstoječih baznih postaj (281 2G - baznih postaj na podeželju in 48 3G - baznih postaj v mestih) z najsodobnejšimi, varčnejšimi in učinkovitejšimi baznimi postajami. Iz predstavitve navedene naložbe je mogoče tudi razbrati, da so vlagateljevi strokovnjaki v omrežje integrirali tudi 181 novih baznih postaj UMTS 900.

Vlagatelj očita naročniku, da sta nesorazmerno ovrednoteni tudi merili A (Cena storitev) in B (Cena opreme), pri čemer poudarja, da naročnik prvemu merilu dodeljuje 45 točk drugemu pa 15 točk. Vlagatelj navaja, da je mogoče obe merili ovrednotiti cenovno za razpisano obdobje, in da bi bilo smiselno, da obe merili združi ter takšnemu (skupnemu) merilu določi 60 % utež. Vlagatelj tudi navaja, da je merilo B iz razloga, ker se naročnik ni zavezal kupiti določene količine opreme, previsoko ovrednoteno in nesorazmerno razpisanemu predmetu.

Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom v tem, da so vlagateljevi očitki v tem delu zahtevka za revizijo dokaj pavšalni. Iz njih je mogoče nedvoumno razbrati le, da je merilo B v primerjavi z merilom A prevrednoteno in nesorazmerno razpisanemu predmetu. Po drugi strani pa je potrebno pritrditi tudi vlagatelju, da je iz razloga, ker je naročnik v razpisni dokumentaciji navedel, da se ne zavezuje nabavljati mobilnih terminalov izključno pri izbranem ponudniku (1. točka Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe - posebni del - Predmet javnega naročila), z merilom B pa dejansko nagrajuje tiste ponudnike, ki bodo za mobilne telefone in za ostalo opremo, ki sodi k mobilni telefoniji, ponudili najnižje cene, prevrednoteno in ni sorazmerno s predmetom javnega naročila.

Naročnik je merilo B (Cena opreme) opisal na naslednji način:

"število točk posameznega ponudnika po kriteriju B se izračuna po enačbi:

Točke po kriteriju B = (C najso / C xso) x 15

V enačbi zgoraj pomenijo oznake sledeče:
C najso: skupna cena opreme najugodnejšega ponudnika
C xso: skupna cena opreme obravnavanega ponudnika

Cena storitev se za vsako ponudbo izračuna po enačbi:
C xso = Skupaj B (brez DDV) vrednost iz obrazca IV. Ponudba"

Naročnik je v razpisno dokumentacijo priložil obrazec IV - Ponudba, v katerega so morali ponudniki (med drugim), in sicer pod točko B (Cena opreme) vpisati cene za tri različne vrste mobilnih telefonov (za osnovni telefon in za telefona srednjega in višjega cenovnega razreda), za modem (USB) za prenos podatkov, za prenosnik z vgrajenim WWAN vmesnikom in ceno prenosa naročniške številke in priključno takso (mobilna). Pri vseh navedenih postavkah je naročnik zapisal tudi okvirno količino enot na leto. Podatki iz navedenega obrazca torej predstavljajo podlago za vrednotenje ponudb po merilu B (Cena opreme).

Merilo je element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. Navedeno pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo oziroma izvedbo javnega naročila.

Ob navedenem je potrebno slediti vlagatelju, ki navaja, da merilo B (Cena opreme), (najmanj) prevrednoteno oziroma, da ni oblikovano sorazmerno razpisanemu predmetu. Naročnik v konkretnem primeru namreč (z največ 15 točkami) nagrajuje tiste ponudnike, ki bodo ponudili najnižjo ceno opreme, pri čemer pa je že vnaprej izključil svojo obveznost, da bo zahtevano opremo nabavljal zgolj pri izbranem ponudniku. Na ta način je sporno merilo izgubilo svojo temeljno funkcijo, ki je v izkazovanju zagotavljanja prednosti posamezne ponudbe pred ostalimi ponudbami in (posledično) v izkazovanju ekonomske koristi za naročnika, s tem pa merilo tudi ni povezano z vsebino javnega naročila. Ob upoštevanju predmetnega merila in spornega naročnikovega navodila bi se namreč lahko zgodilo, da bi posamezni ponudniki za (cenovno ugodnejšo) ponujeno opremo prejeli točke, naročnik pa te prednosti v fazi izvajanja javnega naročila sploh ne bi izkoristil oziroma bi lahko, ne glede na to, kateri ponudnik je bil izbran v tem postopku, opremo kupoval pri kateremkoli od ponudnikov takšne opreme na trgu. 15 % ponder, ki ga je naročnik pripisal obravnavanemu merilu pa bi (že) lahko odločilno vplival na končni vrstni red med ponudniki oziroma na izbiro najugodnejšega ponudnika. Naročnik je z opisanim (vsaj posredno) priznal, da je merilo zgolj navidezno oziroma, da ga pravzaprav niti ne potrebuje. Ker merilo B (Cena opreme), ob upoštevanju naročnikovega navodila iz 1. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma ni oblikovano v skladu z določilom četrtega odstavka 48. člena ZJN-2 in v skladu z načelom sorazmernosti (10. člen ZJN-2), je Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu zahtevka za revizijo sledila.

Vlagatelj tudi zatrjuje, da je nesorazmerno ovrednoteno tudi merilo D (Hitrost prenosa podatkov, ki nosi 15 % ponder). Vlagatelj navaja, da je sam prenos podatkov sicer utežen že v cenah storitev pod točko A ter zatrjuje, da teoretično najhitrejši prenos podatkov z realno hitrostjo prenosa podatkov nima nobene realne povezave in da je edini namen spornega merila v neupravičenem preferiranju ponudnika Telekom Slovenije d.d.

Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku tudi v tem delu zahtevka za revizijo ni mogla slediti. Tudi v tem delu so vlagateljeve navedbe pavšalne in nekonkretizirane, vlagatelj pa tudi ni navedel kakšen ponder (in če sploh) bi lahko imelo sporno merilo. Po drugi strani je naročnik prepričljivo pojasnil razliko med spornima okoliščinama, in sicer je navedel, da dejanska hitrost prenosa podatkov (kvaliteta prenosa podatkov), ki se točkuje pri merilu D ni primerljiva ceni storitve hitrosti, ki je točkovana pod merilom A. Poleg tega je v tem delu zahtevka za revizijo sporen tudi vlagateljev pravni interes, saj (kot pravilno opozarja tudi naročnik) iz njegovih spletnih strani izhaja, da na določenih lokacijah v Republiki Sloveniji (v nekaterih predelih Ljubljane, Celja in Velenja) že ponuja sodobno tehnologijo Dual Carrier HSPA, ki podvaja hitrost prenosa podatkov in omogoča hitrosti do 42 Mbt/s.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila tako, da je razveljavila razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na merilo B - Cena opreme.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Naročnik bo moral razpisno dokumentacijo v razveljavljenem delu ustrezno spremeniti oziroma dopolniti, pri čemer naj upošteva ugotovitve iz tega sklepa. Spremembe (in dopolnitve) razpisne dokumentacije bo moral naročnik objaviti skladno z ZJN-2.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj navaja, da je naročnik prenizko ocenil njegov uspeh v postopku, zato je predlagal Državni revizijski komisiji, naj se zahtevek za revizijo obravnava tudi s tega stališča. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev vplačane revizijske takse v višini 1.500,00 EUR. Iz zahtevka za revizijo izhaja, da je vlagatelj zahtevek za revizijo zaokrožen na tri smiselne celote - 1. na očitke o tem, zakaj bi moral naročnik predmetno javno naročilo razdeliti vsaj na dva sklopa, 2. na očitke, ki se nanašajo na merila in 3. na očitke, ki se nanašajo na nejasno in kontradiktorno razpisno dokumentacijo oziroma na referenčno zahtevo iz točke 1.5.2 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe - posebni del (Obvezna vsebina ponudbe - pogoji).

Naročnik je odločitev o stroških utemeljil na tretjem odstavku 70. člena ZPVPJN ter 154. in 155. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami,v nadaljevanju: ZPP), in sicer je vlagatelju, glede na doseženi uspeh, ki ga je ocenil na 15 %, priznal stroške v višini 225,00 EUR. Iz naročnikove odločitve je razvidno, da je naročnik vlagateljevemu zahtevku za revizijo v tretjem delu (v delu, ki se nanaša na 3. točko) ugodil. Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem v tem, da je naročnik stroške, glede na uspeh vlagatelja ocenil prenizko in da bi mu moral priznati 1/3 priglašenih stroškov (torej 500,00 EUR). Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel tudi pri enem izmed štirih meril (torej v ÂĽ drugega dela zahtevka za revizijo), mu Državna revizijska komisija priznava stroške v skupni višini 625,00 EUR. Naročnik mora vlagatelju, poleg že priznanih stroškov v višini 225,00 EUR, povrniti še 400,00 EUR. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 01.08.2012


predsednica senata:
mag. Maja Bilbija
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:

- SLOVENSKA TISKOVNA AGENCIJA, Tivolska cesta 50, Ljubljana
- SI.MOBIL d.d., šmartinska cesta 134 b, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana
- Arhiv - tu

Natisni stran