018-203/2012 Zdravstveni dom Hrastnik

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in Vide Kostanjevec kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Nakup reševalnega vozila za nujno medicinsko pomoč z opremo za Zdravstveni dom Hrastnik", na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik PROAVTO, d.o.o., Ulica 15. maja 10 C, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper naročnika Zdravstveni dom Hrastnik, Novi dom 11, Hrastnik (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 31. 7. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 13. 6. 2012 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, se zavrne kot neutemeljena.

3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

4. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 22. 3. 2012 na portalu javnih naročil pod številko objave JN3203/2012 objavil obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja v odprtem postopku. Dne 1. 6. 2012 je naročnik sprejel odločitev o oddaji javnega naročila, iz katere je razvidno, da je kot najugodnejšo izbral ponudbo ponudnika MEDICOP - specialna oprema, d.o.o., Obrtna ulica 43, Murska Sobota (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj z vlogo z dne 13. 6. 2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik njegovo ponudbo izločil zaradi ponujenih nosil Ferno. Vlagatelj navaja, da so ponujena nosila boljša in imajo enake karakteristike kot nosila Stryker, ki jih je ponudil izbrani ponudnik, kar je naročniku dokazal z dopisom in izjavo generalnega uvoznika in pooblaščenega serviserja. Vlagatelj dalje navaja, da izbrani ponudnik ni izkazal ustreznega pooblaščenega serviserja za nosila, saj je družba MEDLIFE iz švice, kar pomeni, da izbrani ponudnik nima pooblaščenega servisa za nosila ne v Sloveniji ne na območju EU. Vlagatelj tudi zatrjuje, da mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, saj mu ni omogočil vpogleda v nekatere bistvene dele ponudbe izbranega ponudnika. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega naročila, priglaša pa tudi stroške, ki so mu nastali z revizijo.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 21. 6. 2012, vloženo na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, izjasnil o revizijskih navedbah vlagatelja. Izbrani ponudnik predlaga, da se zahtevek za revizijo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 3. 7. 2012 izdal sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da so navedbe vlagatelja o tem, da je ponudil nosila z enakimi oz. boljšimi karakteristikami kot nosila, ki jih je ponudil izbrani ponudnik, v nasprotju z izločitvenim razlogom. Naročnik je namreč vlagateljevo ponudbo izločil, ker ponujena nosila niso v skladu z zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije. Naročnik je v razpisni dokumentaciji izrecno določil, da morajo imeti glavna nosila zložljivo ograjico, ki ne potrebuje bočnega prostora (vertikalni spust). Ker zahtevana lastnost tudi po dopolnitvi ponudbe ni bila izkazana oz. je bilo iz izjave generalnega uvoznika in pooblaščenega serviserja celo razvidno, da so standardno vgrajene ograjice, ki se jih zarotira za 180 %, medtem ko je ograjica z vertikalnim spustom le opcijska, je naročnik ugotovil, da je vlagateljeva ponudba nepopolna. Naročnik navaja, da so vlagateljeve navedbe o kršitvi pravil javnega naročanja pavšalne in nekonkretizirane. V zvezi s ponudbo izbranega ponudnika naročnik navaja, da v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da bi moral biti servis zagotovljen v Sloveniji ali na območju EU, zato ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče označiti za nepopolno. Glede vpogleda pa naročnik navaja, da je izbrani ponudnik določene podatke v ponudbi označil kot zaupne, zato mu naročnik v te dele ni mogel omogočiti vpogleda. Poleg tega vlagatelj tudi ni specificiral, v katere dele ponudbe želi vpogledati, temveč je le pavšalno navedel, da želi vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika. Ob tem vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi ni izkazal, da mu je bil onemogočen vpogled v podatke, ki so po zakonu javni, še navaja naročnik. Naročnik je v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, tudi odločil, da mu mora vlagatelj povrniti stroške, nastale v zvezi s postopkom, in sicer za pravno svetovanje ob obravnavi zahtevka za revizijo.

Naročnik je z vlogo z dne 6. 7. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija, v skladu 39. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, ob upoštevanju meril, kot jih je naročnik določil v 10. točki oz. Prilogi C razpisne dokumentacije, najprej obravnavala tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na popolnost ponudbe izbranega ponudnika ter vpogled v njegovo ponudbo. Glede na dejstvo, da je izbrani ponudnik ponudil najugodnejšo ponudbo, saj bi bila glede na ceno in garancijo s podaljšanim jamstvom ocenjena z več točkami v primerjavi z vlagateljevo, je namreč treba najprej ugotoviti, ali bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika izločiti kot nepopolno.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika navaja, da je nepopolna, saj naj bi vsebovala neustrezno izjavo o pooblaščenem serviserju, ki naj ne bi imel sedeža v Sloveniji oz. na območju EU. Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu je treba presojati z vidika prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2). Ta določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Ponudba, ki ne izpolnjuje posameznih zahtev iz razpisne dokumentacije ali pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2, je nepravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila, pa neprimerna (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in jo mora naročnik označiti za nepopolno ter jo izločiti iz postopka. Po drugi strani ponudbe, ki ji ni mogoče očitati neizpolnjevanja posameznih zahtev ali pogojev iz razpisne dokumentacije (in tudi ne kakšnih drugih pomanjkljivosti) in iz vsebine katere posledično izhaja usposobljenost ponudnika za izvedbo javnega naročila, naročnik ne sme označiti za nepopolno, pač pa jo mora uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili.

Naročnik je zahteve glede servisiranja ponujene opreme določil v točki 2.4.1 razpisne dokumentacije, kjer je določil:

"Zagotovljena mora biti garancija in servisiranje vozila, skladno z zahtevami naročnika.

dokazilo: Izjava o zagotavljanju garancije in servisiranja vozila s prilogami, skladna s prilogo F8/1."

V prilogi F8/1 je naročnik predvidel obrazec izjave o garanciji in servisiranju vozila, v katerega so morali ponudniki med drugim vpisati poln naslov servisa v Sloveniji za nadgradnjo in celoten interier, vključno z vsemi vgrajenimi električnimi sistemi, ter poln naslov servisa za ponujeno medicinsko opremo. Iz ponudbe izbranega ponudnika je razvidno, da je v obrazcu F8/1 kot serviserja za nadgradnjo in celoten interier, vključno z vsemi vgrajenimi električnimi sistemi, navedel družbo MEDICOP, d.o.o., Murska Sobota, kot serviserje za ponujeno medicinsko opremo pa je navedel družbo MEDICOP, d.o.o., Murska Sobota (za opremo Anthron), družbo Weinmann, G.m.b.H., Hamburg, Nemčija (za aspirator) ter družbo MEDLIFE, S.A., Plan-les-Ouates, švica (za nosila).

Kot je mogoče razumeti vlagatelja, naj bi izbrani ponudnik s tem, ko je kot serviserja za nosila navedel družbo, ki nima sedeža na območju EU, kršil pravila javnega naročanja. Vlagateljevim navedbam ni mogoče slediti. Naročnik namreč v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da mora biti serviser za medicinsko opremo družba s sedežem v državah članicah EU. Posledično zato ni mogoče ugotoviti, da izbrani ponudnik ne bi izpolnjeval zahteve iz razpisne dokumentacije oz. da bi bilo treba njegovo ponudbo izločiti kot nepopolno. Vlagatelj se ob tem sklicuje na določbo 5. člena ZJN-2, v skladu s katerim mora ureditev, razvoj sistema javnega naročanja in njegovo izvajanje temeljiti na načelu prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti. Vendar citirane določbe nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to predlaga vlagatelj. 5. člen ZJN-2 predstavlja le izhodišča za določitev temeljnih načel javnega naročanja, kot izhajajo iz prava EU, zato iz njega ni mogoče izpeljati pravila, po katerem v postopkih javnega naročanja ne bi smele sodelovati družbe s sedežem izven območja EU.

Ker torej izbrani ponudnik s tem, ko je kot serviserja za nosila navedel družbo s sedežem izven območja EU, ni kršil določil razpisne dokumentacije in ker tudi sicer v ZJN-2 ni najti podlage za izločitev takih družb iz postopkov javnega naročanja, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče označiti za nepopolno, naročniku pa ni mogoče očitati kršitve pravil javnega naročanja, ko jo je izbral kot najugodnejšo.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo tudi navaja, da je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, saj mu ni omogočil vpogleda v bistvene dele ponudbe izbranega ponudnika, ki je v dokumentaciji predložil sklep o varovanju poslovnih skrivnosti .

Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu je treba presojati z vidika 8. in 22. člena ZJN-2. Določba 8. člena ZJN-2 (načelo transparentnosti javnega naročanja) zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem javnem postopku, kar se zagotavlja z brezplačnimi objavami javnih naročil v Uradnem listu Evropske unije oz. na portalu javnih naročil. Medtem ko se to načelo nanaša na postopek oddaje javnega naročila kot celoto in znotraj le-tega zlasti na objave javnih naročil, razpisno dokumentacijo, postopek odpiranja ponudb in dokumentacijo v zvezi z ocenjevanjem in pregledovanjem ponudb, pa vprašanje varstva podatkov ter vpogleda v ponudbe konkurenčnih ponudnikov specifično ureja 22. člen ZJN-2. šesti odstavek 22. člena ZJN-2 tako določa, da je celotna dokumentacija o oddanem javnem naročilu javna, v kolikor ne vsebuje poslovnih skrivnosti ali tajnih podatkov. V skladu s sedmim odstavkom 22. člena ZJN-2 mora naročnik ponudniku na njegovo zahtevo dovoliti vpogled v druge ponudbe in ostalo dokumentacijo po sprejemu odločitve o oddaji naročila, pri čemer pa mora kot zaupne varovati osebne podatke, podatke, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, ali kakšnim drugim zakonom, tajni, in podatke, ki jih kot poslovno skrivnost določi ponudnik v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (prvi odstavek 22. člena ZJN-2).

Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZGD-1) v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivna poslovna skrivnost), ne glede na to pa tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivna poslovna skrivnost). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti le tisti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za gospodarski subjekt pomenijo konkurenčno prednost oz. katerih razkritje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju gospodarskega subjekta. ZJN-2 v drugem odstavku 22. člena določa, da je javni podatek količina iz specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe, v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe pa tudi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril. Po samem ZJN-2 so torej, ne glede na morebitno drugačno označbo s strani ponudnika, javni tisti podatki, na podlagi katerih naročnik ponudbe ocenjuje in jih razvršča v skladu z vnaprej določenimi merili.

Splošno pravilo, povezano z vprašanjem zaupnosti ponudbene dokumentacije ter posledično z vpogledom v ponudbeno dokumentacijo konkurenčnih ponudnikov, torej je, da je mogoče vpogled dovoliti le v tiste dele, ki ne vsebujejo zaupnih podatkov oz. poslovnih skrivnosti, bodisi subjektivnih, torej takšnih, ki jih že ponudnik s pisnim sklepom določi kot zaupne, bodisi objektivnih, torej takšnih, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. V primeru, kadar gre za vprašanje obstoja objektivnih poslovnih skrivnosti, je treba v vsakem konkretnem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, presojati, ali je podatek tak, da bi ponudniku z njegovim razkritjem nastala občutna škoda. Kadar gre za subjektivne poslovne skrivnosti, zadostuje, da ponudnik vnaprej in pisno označi dele, ki so po njegovem mnenju zaupni. Takšno oznako zaupnosti je treba spregledati v primeru, kadar že sam zakon določa javnost posameznega podatka, ali v primeru kršitve zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Kot je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika, je ta določene dele v svoji ponudbi označil kot zaupne. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zgolj splošno navaja, da mu je bilo s tem, ko mu naročnik ni dovolil vpogleda v vse dele ponudbe izbranega ponudnika, onemogočeno učinkovito pravno varstvo, pri čemer ne navede, v katere dele ponudbe izbranega ponudnika je nameraval vpogledati in zakaj bi mu moral naročnik vpogled omogočiti kljub oznaki "zaupno". V primeru namreč, kadar ponudnik določene dele svoje ponudbe označi kot zaupne, je treba te dele v skladu z določili ZGD-1 obravnavati kot subjektivne poslovne skrivnosti, ki jih mora naročnik glede na določilo šestega odstavka 22. člena ZJN-2 varovati kot zaupne, kar pomeni, da konkurenčnim ponudnikom ne sme dovoliti vpogleda vanje. Oznako "zaupno" mora naročnik, kot je bilo že zapisano, spregledati v primeru, kadar je določen podatek javen že na podlagi zakona ali kadar gre za kršitev zakona ali dobrih poslovnih običajev. To posledično pomeni, da mora vlagatelj, če zatrjuje kršitev pravice do vpogleda, v zahtevku za revizijo konkretizirati, v katere dele ponudbe je želel vpogledati in na kateri podlagi šteje, da bi moral biti ta del dokumentacije kljub oznaki "zaupno" javen.

Edina konkretna revizijska navedba v zvezi z vpogledom se nanaša na obvezne priloge k izjavi o garanciji in servisiranju, ki jih je izbrani ponudnik označil kot zaupne. Tudi v tem delu zahtevka za revizijo pa vlagatelj v nadaljevanju v ničemer ne zatrjuje, da je izbrani ponudnik ta del ponudbe označil z oznako "zaupno" v nasprotju z določili 39. člena ZGD-1 oz. da bi ta del ponudbe moral biti javen na podlagi zakona ali zaradi kršitev pravil in dobrih poslovnih običajev. Glede na navedeno je treba vlagateljeve očitke o kršitvi pravice do vpogleda zavrniti na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik ni kršil pravil javnega naročanja, ko je ponudbo izbranega ponudnika označil kot popolno, in ker navedbam glede kršitve pravice do vpogleda ni mogla slediti na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, tudi ni presojala vlagateljevih revizijskih navedb v delu, ki se nanaša na popolnost vlagateljeve ponudbe. Vsebinska presoja teh navedb namreč ob upoštevanju dejstva, da je ponudba izbranega ponudnika glede na merila ugodnejša od vlagateljeve, ne bi več v ničemer vplivala na vlagateljev položaj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil stroške, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, in sicer za potne stroške, za pripravo zahtevka za revizijo ter za plačilo revizijske takse. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Izbrani ponudnik je v vlogi, v kateri se je izjasnil do navedb vlagatelja, zahteval tudi povrnitev stroškov. V stroškovniku je navedel nagrado za zastopanje v revizijskem postopku v višini 1.400,00 EUR, 20,00 EUR za pavšalne stroške in 20 % DDV. Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povračilo navedenih stroškov zavrnila, saj je ocenila, da stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo odločil tudi o povrnitvi lastnih stroškov revizijskega postopka. Ker pa je odločitev o stroških odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, pri čemer v primeru nadaljevanja postopka pravnega varstva v revizijskem postopku (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN) odloča Državna revizijska komisija, ki posledično odloči tudi o stroških postopka, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru odločitev naročnika o stroških štela kot priglasitev stroškov naročnika.

Naročnik uveljavlja stroške, ki so mu nastali zaradi pravnega svetovanja pri obravnavi zahtevka za revizijo, torej v predrevizijskem postopku. V zvezi z navedenimi stroški Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potrebno v konkretnem primeru zahtevo naročnika za povrnitev stroškov zavrniti. Naročnik namreč v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oz. pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), iz česar izhaja, da do povrnitve stroškov za pravno svetovanje v predrevizijskem postopku ni upravičen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 31. 7. 2012

predsednica senata
mag. Maja Bilbija, univ.dipl.ekon.
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:

- Zdravstveni dom Hrastnik, Novi dom 11, 1430 Hrastnik
- PROAVTO, d.o.o., Ulica 15. maja 10 C, 6000 Koper
- MEDICOP - specialna oprema, d.o.o., Obrtna ulica 43, 9000 Murska Sobota
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv

Natisni stran