Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-181/2012 Univerzitetni klinični center Ljubljana

    Številka: 018-181/2012-5
    Datum sprejema: 27. 7. 2012

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Maje Bilbija, kot predsednice senata, ter Vide Kostanjevec in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila "Higiena prostorov in opreme v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana" (v sklopih 1, 2 in 3) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj AKTIVA ČIšČENJE, d. o. o., Ljubljanska cesta 12F, Trzin (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 27. 07. 2012

    odločila:

    1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 22. 05. 2012 se (v primarnem in podrednem pravovarstvenem predlogu) zavrne.

    2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

    3. Predlog ponudnika Celovite storitve, d. o. o., za povrnitev stroškov se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je dne 28. 06. 2011 sprejel sklep št. 61/11 o začetku oddaje javnega naročila "Higiena prostorov in opreme v univerzitetnem kliničnem centru" (v nadaljevanju: sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila). Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 29. 06. 2011 (pod št. objave JN7197/2011) objavljeno na Portalu javnih naročil, v Dodatku k Uradnemu listu EU št. 2011/S 125 pa (pod št. dokumenta 207714) dne 02. 07. 2011 (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestili o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku sta bili na Portalu javnih naročil objavljeni dne 27. 09. 2011 (pod št. objave JN10958/2011) in dne 16. 01. 2012 (pod št. objave JN530/2012), dodatne informacije pa so bile objavljene tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije št. 2011/S 189 (dne 01. 10. 2011 pod št. dokumenta 307852) in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije št. 2012/S 12 (dne 19. 01. 2012 pod št. dokumenta 017819).

    Naročnik je dne 11. 05. 2012 sprejel odločitev o oddaji naročila, št. 84508-K049/16-11 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere med drugim izhaja, da se zadevno javno naročilo v sklopu št. 1 odda ponudniku "CELOVITE STORITVE,d.o.o." (omenjeni ponudnik, skupaj s partnerjem v ponudbi, v nadaljevanju: ponudnik Celovite storitve, d. o. o.), v sklopih 2 in 3 pa ponudniku "ISS Facility Services,d.o.o." (v nadaljevanju: ponudnik ISS Facility Services, d. o. o.).

    Odločitev o oddaji naročila je vlagatelj prejel dne 14. 05. 2012, dne 24. 05. 2012 pa je oddal zahtevek za revizijo z dne 22. 05. 2012 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo).

    V zahtevku za revizijo vlagatelj Državni revizijski komisiji (primarno) predlaga, da zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o oddaji naročila v sklopih št. 1, 2 in 3, oziroma da razveljavi celoten postopek oddaje zadevnega javnega naročila, (podredno) zahteva, da se zahtevku za revizijo ugodi v delu vpogleda, da se mu omogoči dodatni vpogled v ponudbi ponudnikov "Celovite storitve d.o.o.. in ISS Facility Services d.o.o." v celoti (z izjemo podatkov, ki po zakonu niso javni), pa tudi v celoten spis naročnika o predmetnem postopku oddaje javnega naročila in zahteva, da mu naročnik povrne vse stroške, ki jih je imel v postopku revizije javnega naročila.

    V zahtevku za revizijo vlagatelj utemeljuje pravočasnost vloženega zahtevka za revizijo in aktivno legitimacijo, ter zatrjuje:
    - kršitve naročnika "v zvezi z vpogledom v spis naročnika in vpogledom v ponudbi ISS Facility Services d.o.o. ter Celovite storitve d.o.o.",
    - da je naročnikova odločitev o izločitvi njegove ponudbe v sklopu št. 1 nezakonita, saj je naročnik zavrnitev (izločitev) njegove ponudbe vezal zgolj na ocenjeno vrednost (javnega naročila) iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila, do višine zagotovljenih sredstev pa se sploh ni opredelil. Vlagatelj ob tem poudarja, da "v ZJN-2 ni prav nikakršne podlage za to, da bi šteli, da ocenjena vrednosti javnega naročila pomeni naročnikova zagotovljena sredstva",
    - da ponudnik Celovite storitve, d. o. o., in ponudnik ISS Facility Services, d. o. o., ne izpolnjujeta pogoja, da na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb, nimata neplačanih zapadlih obveznosti v zvezi s plačili davkov in prispevkov za socialno varnost. Vlagatelj ob tem še ocenjuje, da naročnik "sploh ni preverjal izpolnjevanje predmetnega pogoja in pridobil podatkov iz uradnih evidenc",
    - da naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni določil "nikakršne vrednosti takse, s čimer je s tako oblikovanim pravnim poukom kršil ZPVPJN in v povezavi z ZPP onemogočil uspešno uveljavljanje pravnega varstva s strani vlagatelja". Že zgolj navedena kršitev po mnenju vlagatelja predstavlja zadostno podlago za ugoditev zahtevku za revizijo in razveljavitev odločitve o oddaji zadevnega javnega naročila.
    V zahtevku za revizijo vlagatelj tudi predlaga, da Državna revizijska komisija iz razloga, ker so v konkretnem primeru podane hujše kršitve zakona, ki ureja javno naročanje, razveljavi celoten postopek oddaje zadevnega javnega naročila. Po zatrjevanju vlagatelja bi bil naročnik že zgolj zaradi zagotavljanja standardov in normativov dolžan razpisno dokumentacijo oblikovati drugače, in sicer tako, da bi preko pogojev, določenih v razpisni dokumentaciji, zagotovil dosledno uporabo standardov in normativov, ki veljajo za čiščenje po bolnicah, ter "v povezavi z izjemno nizkimi cenami konkurenčnih ponudb" meni, da "bi jih bilo mogoče šteti tudi kot neobičajno nizke cene ponudb".

    Naročnik je dne 01. 06. 2012 prejel vlogo ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., z dne 31. 05. 2012 "OPREDELITEV DO NAVEDB VLAGATELJA ZAHTEVKA ZA REVIZIJO", pa tudi vlogo ponudnika Celovite storitve, d. o. o., z dne 30. 05. 2012, znak AV 357/2012 "IZJASNITEV IZBRANEGA PONUDNIKA O NAVEDBAH VLAGATELJA V ZAHTEVKU ZA REVIZIJO Z DNE 22.05.2012" (v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). Oba omenjena ponudnika v svojih vlogah naročniku predlagata, da zahtevek za revizijo zavrne, ponudnik Celovite storitve, d. o. o., pa v svoji vlogi zatrjuje tudi, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati aktivne legitimacije.

    Naročnik je dne 06. 06. 2012 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, št. 84508-K049/20-11, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo v celoti zavrnil kot neutemeljen, prav tako pa je zavrnil vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo obenem odločil, da je vlagatelj dolžan izbranemu ponudniku povrniti stroške postopka.

    V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik meni, da je aktivna legitimacija vlagatelja za 1. sklop vprašljiva, ter v nadaljevanju zatrjuje, da:
    - ni kršil 22. člena ZJN-2, saj vlagatelju ni bil omejen vpogled v podatke, ki so javni po zakonu, temveč le v tiste podatke, ki so bili označeni kot poslovna skrivnost,
    - je vlagatelju omogočil vpogled v vse relevantne dokumente, ki so prispevali k sprejetju zakonite odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila (tudi v sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila z vsemi prilogami),
    - je preveril izpolnjevanje pogojev in pridobil vsa zahtevana soglasja, ki se nanašajo na "izpise iz" [â??] "DURS-a" za vse ponudnike,
    - je v svoji odločitvi o oddaji naročila eksplicitno navedel za vsak sklop posebej razpredelnico, iz katere nedvoumno izhaja vrednost izbrane ponudbe za posamezen sklop, prav tako pa je v pravnem pouku zapisal "Takso v skladu z 71. členom ZPVPJN vlagatelj zahtevka za revizijo vplača [â??]",
    - da so zatrjevanja vlagatelja v tem delu zahtevka za revizijo (na podlagi 25. člena ZPVPJN) prepozna, prav tako pa (z navedbo konkretnih dejstev) nasprotuje očitkom vlagatelja, da je kršil načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti,
    - je odločitev o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje, iz odločitve o oddaji naročila pa je nedvoumno razvidno, da je ponudbo izbranega ponudnika sprejel kot najugodnejšo.

    Naročnik je v prilogi spremnega dopisa št. 84508-K049/21-11, z dne 11. 06. 2012, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

    Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom št. 018-181/2012-2 pozvala na dopolnitev oziroma odstop dokumentacije, dne 06. 07. 2012 pa je v prilogi spremnega dopisa št. 84508-K049/22-11 prejela dotlej še neodstopljeno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega javnega naročila.

    Po pregledu in proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in vsakega od izbranih ponudnikov (v sklopih št. 1, 2 oziroma 3), predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj svoj zahtevek za revizijo primarno vlaga zoper odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopih št. 1, 2 in 3. Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija najprej preizkusila, ali je naročnik s svojimi ravnanji, ki mu jih očita vlagatelj, s sprejemom odločitve o oddaji naročila v sklopih št. 1, 2 in 3, kršil katero od določb Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2).

    Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo najprej meni, da "je aktivna legitimacija vlagatelja za 1. sklop v skladu z 14. členom ZPVPJN vprašljiva, saj vlagatelj v svojih navedbah le-te ni opravičil".

    Iz določil 26. in 31. člena ZPVPJN izhaja, da je ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je ponudnik v postopku javnega naročanja upravičen do pravnega varstva, tudi izkazovanje aktivne legitimacije. Naročnik in Državna revizijska komisija sta namreč po prejemu zahtevka za revizijo dolžna (med drugim) preveriti tudi, ali je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, ter v primeru, če omenjena (procesna) predpostavka ni izpolnjena, zahtevek za revizijo s sklepom zavreči (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN ter tretji odstavek 31. člena ZPVPJN).

    Iz prvega odstavka 14. člena ZPVPJN (v povezavi s prvim odstavkom 26. oziroma prvim odstavkom 31. člena ZPVPJN) izhaja, da se aktivna legitimacija v predrevizijskem in revizijskem postopku prizna
    - vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda,
    - zagovorniku javnega interesa.

    Ker so zagovorniki javnega interesa, ki lahko uveljavljajo pravno varstvo v postopku oddaje javnega naročila (taksativno) našteti v drugem odstavku 6. člena ZPVPJN, med njimi pa ni najti vlagatelja, vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije v predrevizijskem in revizijskem postopku na podlagi druge alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN.

    Glede na navedeno je Državna revizijska komisija v nadaljevanju (predhodno) preizkusila, ali je vlagatelju na podlagi prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN mogoče priznati aktivno legitimacijo za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo v delu, v katerem zatrjuje nezakonitost naročnikove odločitve o oddaji naročila v sklopu št. 1, 2 in 3.

    Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da se aktivna legitimacija (na podlagi prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) prizna vsaki osebi, v navezavi na katero sta kumulativno (to je skupno) izpolnjena dva elementa aktivne legitimacije: (1.) interes za dodelitev javnega naročila in (2.) škoda, ki je ali bi lahko osebi nastala z domnevno kršitvijo naročnika (torej nastala škoda ali možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve naročnika).

    V postopku oddaje zadevnega javnega naročila je vlagatelj, kakor to izhaja tudi iz odločitve o oddaji naročila, v sklopu št. 1, 2 in 3 pravočasno oddal svojo ponudbo, zato interes za dodelitev javnega naročila (kot prvi od dveh kumulativno določenih elementov za priznanje aktivne legitimacije) v omenjenih sklopih izkazuje. Ob upoštevanju drugega odstavka 14. člena ZPVPJN se namreč šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v vseh omenjenih sklopih izkazuje tudi, da bi mu z domnevno kršitvijo (naročnika) lahko nastala škoda (torej drugi od dveh kumulativno določenih elementov za priznanje aktivne legitimacije).

    V sklopu št. 1 je bila vlagateljeva ponudba sicer res (kot nesprejemljiva in v posledici nepopolna) izločena iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, vendar pa vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje nezakonitost naročnikove ugotovitve, da je njegova ponudba v sklopu št. 1 (nesprejemljiva in v posledici) nepopolna, obenem pa zatrjuje tudi nepopolnost edine preostale popolne ponudbe v sklopu št. 1. V primeru, če bi vlagatelj v zahtevku za revizijo morebiti uspel dokazati, da je naročnik ravnal nezakonito, ko je v sklopu št. 1 ugotovil, da je vlagateljeva ponudba (nesprejemljiva in v posledici) nepopolna, izbrana ponudba pa popolna, bi mu z navedeno kršitvijo (naročnika) lahko nastala škoda, saj bi imel vlagatelj v tem primeru upravičeno pričakovanje, da bo njegova ponudba, ob upoštevanju merila najnižja cena (točka IV.2.1) obvestila o naročilu) oziroma "NAJNIŽJA KONČNA PONUDBENA VREDNOST (KPV*) Z DDV/sklop" (11. točka obrazca št. 2, v povezavi s točko 15 Splošnih navodil ponudnikom), v sklopu št. 1 izbrana kot najugodnejša.

    Glede na navedeno ni mogoče slediti naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo pripominja, da tudi v primeru, da vlagateljeva ponudba ne bi bila izločena kot nesprejemljiva, v nobenem primeru ne bi mogla biti izbrana kot najugodnejša, saj je v sklopu št. 1 prejel še dve cenovno ugodnejši ponudbi. Naročnik je drugo uvrščeno ponudbo v sklopu št. 1 sicer res (enako kot vlagateljevo ponudbo) izločil kot nesprejemljivo, vendar pa iz odstopljene dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila in postopka pravnega varstva postopka oddaje zadevnega javnega naročila ne izhaja, da bi ponudnik, katerega ponudba je bila v sklopu št. 1 uvrščena na drugo mesto, zoper odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopu št. 1 (in izločitev njegove ponudbe kot nesprejemljive) vložil zahtevek za revizijo.

    Tako v sklopu št. 2 kakor tudi v sklopu št. 3 je bila vlagateljeva ponudba uvrščena na drugo mesto, takoj za izbrano ponudbo v omenjenih sklopih, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo zatrjuje nezakonitost naročnikove ugotovitve, da je ponudba, izbrana v sklopu št. 2 oziroma v sklopu št. 3, popolna. V primeru, če bi vlagatelj v zahtevku za revizijo morebiti uspel dokazati, da je naročnik ravnal nezakonito, ko je v sklopu št. 2 oziroma v sklopu št. 3 ugotovil, da je ponudba, izbrana v omenjenih sklopih, popolna, bi mu z navedeno kršitvijo (naročnika) lahko nastala škoda, saj bi imel vlagatelj v tem primeru upravičeno pričakovanje, da bo njegova ponudba ob upoštevanju merila v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu št. 2 oziroma v sklopu št. 3 izbrana kot najugodnejša.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da je v konkretnem primeru vlagatelju potrebno priznati aktivno legitimacijo za vodenje predmetnega postopka pravnega varstva v sklopih št. 1, 2 3, obenem pa ugotoviti, da je zahtevek za revizijo (v omenjenih sklopih) vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN (tretja alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, v povezavi s 14. členom ZPVPJN). V zadevnem postopku pravnega varstva sta namreč v konkretnem primeru izpolnjena oba kumulativno določena elementa za priznanje aktivne legitimacije vlagatelju.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni določil "nikakršne vrednosti takse, s čimer je s tako oblikovanim pravnim poukom kršil ZPVPJN in v povezavi z ZPP onemogočil uspešno uveljavljanje pravnega varstva s strani vlagatelja". Že zgolj navedena kršitev namreč, po mnenju vlagatelja, predstavlja zadostno podlago za ugoditev zahtevku za revizijo in razveljavitev odločitve o oddaji zadevnega javnega naročila.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2 jasno izhaja, da mora naročnik v odločitvi (o oddaji naročila) opozoriti ponudnike o možnem pravnem varstvu, navesti, kje in v kakšnem roku se vloži zahteva za uveljavitev pravnega varstva v postopku javnega naročanja, prav tako pa mora navesti višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, transakcijski račun, na katerega se le-ta vplača, in sklic, ki se pri tem navede. Vsebinsko enaka določba izhaja tudi iz točke 16.1. Splošnih navodil ponudnikom, v kateri je naročnik zapisal, da bo v odločitvi (o oddaji naročila) opozoril ponudnike o možnem pravnem varstvu ter navedel višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju sledila dokaznemu predlogu vlagatelja in izvedla dokaz z vpogledom v "odločitev o oddaji javnega naročila". Ob vpogledu v odločitev o oddaji naročila je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v njej zapisal naslednji pravni pouk: "Takso v skladu z 71. členom ZPVPJN vlagatelj zahtevka za revizijo vplača na ď"â??". Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni navedel višine takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, kot bi to moral storiti na podlagi druge alinee prvega odstavka 79. člena ZJN-2 in točke 16.1. Splošnih navodil ponudnikom.

    Na omenjeni zaključek v ničemer ne vpliva dejstvo, da je naročnik, kot to zatrjuje v odločitvi o zahtevku za revizijo, v odločitvi o oddaji naročila "eksplicitno navedel za vsak sklop posebej razpredelnico iz katere nedvoumno izhaja vrednost izbrane ponudbe za posamezen sklop". ZJN-2 namreč naročniku nalaga, da v odločitvi (o oddaji naročila) navede višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, zgolj navedba vrednosti izbrane ponudbe za posamezni sklop pa na podlagi omenjene zahteve druge alinee prvega odstavka 79. člena ZJN-2 ne zadostuje.

    Kljub navedenemu pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil dokument "PREGLED PROMETA", iz katerega izhaja, da je vlagatelj v konkretnem postopku pravnega varstva plačal takso v ustreznem znesku. Upoštevaje navedeno vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo ni dokazal, da je omenjena naročnikova kršitev kakorkoli vplivala na njegov položaj in obseg pravnega varstva v zadevnem postopku pravnega varstva in da mu je naročnik s svojim ravnanjem (opustitvijo) "v povezavi z ZPP onemogočil uspešno uveljavljanje pravnega varstva". V tem smislu je pritrditi tudi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjuje, da "nikakor ne držijo navedbe vlagatelja revizijskega zahtevka, da mu je naročnik zaradi, po njegovem mnenju, pomanjkljivo zapisanega pravnega pouka onemogočil uspešno uveljavljanje pravnega varstva v skladu z ZPVPJN". Omenjena kršitev naročnika v konkretnem primeru tako ne predstavlja ustrezne pravne podlage za "ugoditev zahtevku za revizijo in razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila".

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje kršitve naročnika v zvezi z vpogledom vlagatelja v spis naročnika in vpogledom vlagatelja v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., in ponudnika ISS Facility Services, d. o. o.

    Vlagatelj omenjene kršitve naročnika glede vpogleda navezuje tudi na del zahtevka za revizijo, v katerem izpostavlja naročnikova zagotovljena sredstva in zatrjuje, da njegova ponudba ne bi smela biti izločena kot nesprejemljiva in nepopolna. Vlagatelj navaja, da je že z dopisom z dne 16. 05. 2012 na naročnika naslovil zahtevo za vpogled v ponudbe izbranih ponudnikov in v spis naročnika, pri čemer naj bi izrecno izpostavil, da zahteva vpogled v sprejeti finančni načrt naročnika, iz katerega bodo razvidna naročnikova zagotovljena sredstva za predmetno javno naročilo, ter drugo dokumentacijo, iz katere izhaja višina sredstev, zagotovljenih za predmetni postopek oddaje javnega naročila ter drugo morebitno dokumentacijo. Naročnik naj bi takšni navedbi vlagatelja ne sledil, zato se vlagatelj s temi dokumenti (kot zatrjuje) ni seznanil. Vlagatelj še dodaja, da je naročnikova odločitev o izločitvi njegove ponudbe v sklopu št. 1 nezakonita, saj je naročnik zavrnitev (izločitev) njegove ponudbe vezal zgolj na ocenjeno vrednost (javnega naročila) iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila, do višine zagotovljenih sredstev pa se sploh ni opredelil. Vlagatelj ob tem poudarja, da v ZJN-2 ni podlage za to, da bi šteli, da ocenjena vrednost javnega naročila pomeni naročnikova zagotovljena sredstva.

    Vlagateljev zahtevek za revizijo je v izpostavljenem delu presojati z vidika prvega odstavka 80. člena ZJN-2, ki določa, da mora v postopku oddaje javnega naročila naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb (v skladu z 78. členom ZJN-2), upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2, izločiti ponudbe, ki niso popolne. Na podlagi določb ZJN-2 je popolna tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), nesprejemljiva pa je tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). V primeru torej, da je ponudba nesprejemljiva, v posledici tudi ni popolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2, v povezavi z 21. točko istega odstavka istega člena), naročnik pa jo mora v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb (v skladu z 78. členom ZJN-2), upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2, izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik ocenjeno vrednost javnega naročila izračunati v skladu z določbami ZJN-2, pri čemer so metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil določene v 14. členu. Poleg izračuna ocenjene vrednosti javnega naročila mora naročnik v skladu s pravili s področja javnih financ zagotoviti, da bo imel v primeru prevzema obveznosti iz pogodbe o oddaji javnega naročila v svojem proračunu na voljo sredstva, s katerimi bo prevzeto obveznost poravnal. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, ocenjena vrednost in zagotovljena sredstva nista istovrstna pojma, saj se ocenjena vrednost določa na podlagi pravil javnega naročanja (prvenstveno) z namenom pravilne izbire (ustrezne vrste) postopka oddaje javnega naročila, zagotovljena sredstva pa se določajo na podlagi pravil s področja javnih financ z namenom zagotovitve proračunskih sredstev za poravnavo prevzetih obveznosti. Ocenjena vrednost se določi tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Vendar pa višina ocenjene vrednosti naročila, ki jo naročnik določi v sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila, nujno še ne pomeni, da ima naročnik v taki višini tudi zagotovljena sredstva.

    Ob vpogledu v odločitev o oddaji naročila je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v njej med drugim zapisal, da je bilo po pregledu vlagateljeve ponudbe ugotovljeno, da njena vrednost presega njegova zagotovljena sredstva za "prvi sklop po Sklepu o začetku postopka št. 61/11", zato je bila vlagateljeva ponudba izločena kot nesprejemljiva in s tem nepopolna.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju sledila dokaznemu predlogu vlagatelja in izvedla dokaz z vpogledom v "sklep o začetku postopka št. 61/11". V navedenem sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v njem zapisana ocenjena vrednost zadevnega javnega naročila, ter navedba: "Vir sredstev: Finančni načrt 2011 "postavka zunanje čiščenje" in rebalans finančnega načrta za leto 2011" ter "priloga dopis" [â??] "z dne 16.5.2011" (vsebinsko enak podatek glede slednje omenjenega dopisa izhaja tudi iz 2. točke rubrike "Prilogi:"). Ob vpogledu v prilogi sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v prilogi 1 (poimenovani "Razdelitev letne vrednosti po petih sklopih") navedena tudi vrstica "odšteta razlika do zag. sred.", v kateri je za "SKLOP1" (za eno leto) zapisan znesek "423.588,70". Z vpogledom v "spis naročnika o predmetnem postopku oddaje javnega naročila" je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v tabeli obrazložitve odločitve o oddaji naročila v stolpcu "Razpoložljiva sredstva za eno leto po Sklepu o začetku postopka" v vrstici "1.sklop" zapisan znesek "423.588,72".

    Državna revizijska komisija ocenjuje, da je bil vlagatelj seznanjen z obsegom zagotovljenih sredstev za predmetno javno naročilo na podlagi priloge sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila (v kateri je za "SKLOP1" navedeno "odšteta razlika do zag. sred.", v znesku 423.588,70 EUR) in odločitvijo o oddaji javnega naročila (v kateri je za "1.sklop" v stolpcu tabele "Razpoložljiva sredstva za eno leto po Sklepu o začetku postopka" zapisan znesek "423.588,72" EUR). Čeprav se omenjena zneska med seboj za dva centa razlikujeta, to za rešitev predmetne zadeve ni relevantno, saj je ob vpogledu v vlagateljevo ponudbo, pa tudi ob vpogledu v odločitev o oddaji naročila, Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagateljeva ponudba presega oba omenjena zneska (vlagateljeva ponudbena vrednost za eno leto, skupaj z davkom na dodano vrednost, v sklopu št. 1 znaša 512.911,97 EUR). Zaradi dejstev, ker je bil vlagatelj z obsegom zagotovljenih sredstev seznanjen z vsaj dvema dokumentoma iz spisa naročnika (sklepom o začetku postopka oddaje javnega naročila in odločitvijo o oddaji javnega naročila) in ker vlagatelj kot sporno ne navaja višino zneska, ki ga je naročnik določil v obeh dokumentih, Državna revizijska komisija ni sledila nadaljnjim navedbam vlagatelja glede vpogleda v dokumentacijo, iz katere izhaja obseg zagotovljenih sredstev.

    Ob upoštevanju vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko je v sklopu št. 1 ugotovil, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, kršil določbe ZJN-2.

    V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem ta zatrjuje kršitve naročnika v zvezi z vpogledom vlagatelja v spis naročnika in vpogledom vlagatelja v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., in ponudnika ISS Facility Services, d. o. o.

    Vpogled v ponudbe ureja 22. člen ZJN-2. Sedmi odstavek 22. člena ZJN-2 določa, da mora naročnik po sprejemu odločitve o oddaji naročila ponudniku na njegovo zahtevo dovoliti vpogled v druge ponudbe in ostalo dokumentacijo, razen v tiste dele, ki upoštevaje prvi in drugi odstavek 22. člena ZJN-2 predstavljajo poslovno skrivnost ali tajne podatke. Skladno s prvim odstavkom 22. člena ZJN-2 mora naročnik med drugim zagotoviti varovanje podatkov, ki se glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZGD-1) štejejo za poslovno skrivnost. Ne glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZJN-2 pa so skladno z drugim odstavkom 22. člena ZJN-2 javni podatki količina iz specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe, v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe pa tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril.

    ZGD-1 pojem poslovne skrivnosti določa v 39. členu, v 40. členu pa določa njeno varstvo. Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1).

    Predmet poslovne skrivnosti so podatki. Iz 39. člena ZGD-1 sta razvidna dva kriterija, ki razmejujeta podlago za prepoved razpolaganja s podatkom. Subjektivni kriterij (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) je v tem, da sam upravičenec (nosilec) s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Drugi kriterij (drugi odstavek 39. člena ZGD-1) je objektiven ali zakonski. Zakon določa, kateri podatki štejejo za poslovno skrivnost. Nosilec lahko kvečjemu omili zakonsko strogost (v zvezi s tem primerjati dr. Bojan Zabel: "Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)", založila GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 211 in 212).

    S pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (drugi odstavek 40. člena ZGD-1). Prepovedano je ravnanje, s katerim bi osebe zunaj družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe.

    V sklopu navedb, ki se nanašajo na opravljen vpogled v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da že zgolj dejanje naročnika, s katerim je pred vpogledom obvestil izbrane ponudnike, da mu predložijo svoj interni "akt o poslovni tajnosti" ter "sklep o poslovni tajnosti", predstavlja kršitev določb ZJN-2, saj so lahko upoštevni zgolj sklepi o določitvi "poslovne tajnosti", ki so predloženi v samo ponudbo.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju sledila dokaznima predlogoma vlagatelja in izvedla dokaza "Zahteva za vpogled Aktiva čiščenje d.o.o. z dne 16.5.2012, št. 0217/12/STR" ter "dopis naročnika z dne 18.5.2012, št. 84508-K049/17-11". Državna revizijska komisija je ugotovila, da je naročnik po prejemu vlagateljeve zahteve za vpogled z dopisom št. 84508-K049/17-11, z dne 18. 05. 2012, ponudnike, vabljene na vpogled, pozval, da mu, v kolikor imajo v svoji ponudbi določene dele ponudbe označene kot "zaupno", predložijo svoj interni "akt o poslovni tajnosti".

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljevim zatrjevanjem, po katerih že zgolj omenjeno dejanje naročnika, s katerim je pred vpogledom ponudnike, vabljene na vpogled, pozval, da mu predložijo svoj interni "akt o poslovni tajnosti" ter "sklep o poslovni tajnosti", predstavlja kršitev določb ZJN-2, ni mogoče slediti. Državna revizijska komisija je tako v sklepu št. 018-092/2012-3 zapisala, da je "irelevantno, kdaj je izbrani ponudnik" pisni sklep družbe, s katerim je ta celotno ponudbeno dokumentacijo označila kot poslovno skrivnost, "predložil, saj pravna pravila ZGD-1 tega ne omejujejo, slednje pa ne more biti predmet drugačnega urejanja razpisne dokumentacije, kot to ureja področna zakonodaja". Prav tako je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-049/2012-3 zapisala, da gre pri označevanju podatkov iz ponudbe za poslovno skrivnost in predložitvi akta o označitvi podatkov za poslovno skrivnost za seznanjanje naročnika o tem, da so po ponudnikovi odločitvi določeni podatki take narave, da želi, da jih naročnik ne posreduje osebam, ki niso upravičene pridobiti teh podatkov. Zato tudi naknadna označitev posameznih podatkov za poslovno skrivnost in predložitev akta o določitvi podatkov za poslovno skrivnost ne bi pomenili, da je ponudnik dopolnil ponudbo v okviru instituta iz 78. člena ZJN-2, temveč bi pomenili, da je ponudnik seznanil naročnika o zaupni naravi določenih podatkov. Seznanitev pa predstavlja točko razmejitve, ki vpliva na to, da se naročnik zave, da je določen podatek za ponudnika poslovna skrivnost, ne pa, da naročnik lahko samo sklepa, da bi bil določen podatek za ponudnika lahko poslovna skrivnost.

    Ker gre tudi ob upoštevanju konkretnega dejanskega stanja predmetne zadeve napraviti enak zaključek, kot izhaja iz predhodnega odstavka tega sklepa, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko je pred vpogledom (v ponudbe) izbrane ponudnike obvestil, da mu predložijo svoj interni "akt o poslovni tajnosti" ter "sklep o poslovni tajnosti", kršil določbe ZJN-2. Vlagatelj prav tako ni uspel dokazati, da "bi bili sklepi o varovanju poslovne skrivnosti upoštevni le, če bi bili predloženi v samo ponudbo" (drugi odstavek na strani 9 zahtevka za revizijo, vsebinsko enako pa tudi drugi odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), oziroma, da "sklep o poslovni tajnosti, ki se prilaga naknadno ni upoštevan" (prvi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo). Vlagatelj v posledici dosedanje obrazložitve tega sklepa v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati niti, da je naročnik zgolj iz razloga, ker "v vseh treh sklopih izbrana ponudnika" sklepa o varovanju poslovne skrivnosti, s katerim sta določila, katere podatke je naročnik dolžan varovati kot poslovno skrivnost, nista predložila že v sami ponudbi, na vpogledu nezakonito prikril podatke, ki so ključni za ugotavljanje popolnosti ponudb obeh ponudnikov, v katere je bil vpogled zahtevan (drugi odstavek na strani 11 zahtevka za revizijo). Vlagatelja velja ob tem spomniti, da naročnika na vpogledu v ponudbe po določbah ZGD-1 zavezuje tudi objektivno ali zakonsko merilo varstva poslovnih skrivnosti ponudnikov.

    V sklopu navedb, ki se nanašajo na opravljen vpogled v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da mu je naročnik neupravičeno in nezakonito omejil, zavrnil oziroma onemogočil vpogled v več dokumentov, med drugim tudi v dokumente v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., oziroma v ponudbi ponudnika ISS Facility Services, d. o. o. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo obravnavala po posameznih dokumentih v omenjenih ponudbah, za katere vlagatelj zatrjuje, da mu je naročnik neupravičeno in nezakonito omejil, zavrnil oziroma onemogočil vpogled, ob tem pa sledila dokaznim predlogom vlagatelja in izvedla naslednje dokaze: vpogled v "ponudbe ponudnikov Celovite storitve d.o.o.. in ISS Facility Services d.o.o..", "zahteva za vpogled vlagatelja z dne 16.5.2012", "zapisnik o opravljenem vpogledu z dne 21.5.2012", "dopis naročnika z dne 18.5.2012", "odgovor ponudnika Celovite storitve d.o.o. in ISS Facility Services d.o.o." in "Priloga 1 fotografiji iz vpogleda".

    V sklopu navedb, ki se nanašajo na opravljen vpogled v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da mu je naročnik zakril vpogled v naročnikove podlage za izračun vrednosti predmetnega javnega naročila "oziroma za naročnikova zagotovljena sredstva". Državna revizijska komisija ugotavlja, da je o očitanih kršitvah naročnika v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo odločila že v sklopu vlagateljevih zatrjevanj, da je naročnikova odločitev o izločitvi njegove ponudbe v sklopu št. 1 nezakonita, saj so bile omenjene očitane kršitve med seboj neločljivo povezane. Državna revizijska komisija je zapisala, da zaradi zaključkov, ki jih je navedla, ni sledila nadaljnjim navedbam vlagatelja glede vpogleda v dokumentacijo, iz katere izhaja obseg zagotovljenih sredstev.

    V nadaljevanju je Državna revizijska komisija preverila navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na opravljen vpogled v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, v katerih zatrjuje, da mu je naročnik zakril vpogled v dele ponudb ponudnika Celovite storitve, d. o. o., oziroma ponudnika ISS Facility Services, d. o. o. Naročnik naj bi po vlagateljevih navedbah zakril vpogled tudi v dokumente, ki niso bili označeni z oznako zaupno. Vlagatelj ob tem navaja, da mu je naročnik zakril dele ponudb obeh ponudnikov, ki se nanašajo na metodologijo čiščenja, podatke iz kazenske evidence, izjave o plačanih davkih in prispevkih ter del obrazca BON-2.

    V zvezi z navedbami vlagatelja, ki se nanašajo na preprečitev vpogleda v opis metodologije čiščenja Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz sklepa ponudnika:
    - Celovite storitve, d. o. o., z dne 02. 02. 2012, sprejetega na podlagi 39. člena ZGD-1, izhaja, da se kot poslovna skrivnost ponudnika Celovite storitve, d. o. o., med drugim določi tudi "opis metodologije čiščenja in drugi tehnični podatki" in "podatki, označeni kot "poslovno zaupno"",
    - ISS Facility Services, d. o. o., z dne 01. 06. 2010, sprejetega na podlagi zakonodaje s področja javnega naročanja, gospodarskih družb ter zakonodaje o bančnih podatkih (v nadaljevanju: sklep o določitvi poslovne skrivnosti), izhaja, da se kot poslovna skrivnost ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., med drugim določijo tudi "vsi drugi podatki in dokumentacija, ki jih družba označi kot takšne". Kot izhaja iz strani 2b Zapisnika o opravljenem vpogledu, št. 84508-K049/17-11, z dne 21. 05. 2012, je naročnik (v omenjeni ponudbi) naknadno prekril metodologijo čiščenja in načrt čiščenja. Predstavnik ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., je namreč, kot izhaja iz zapisnika o opravljenem vpogledu, pri pregledu svoje ponudbe na vpogledu glede varovanja poslovne skrivnosti ugotovil "še nekatere pomanjkljivosti, ki jih je naročnik še naknadno zakril v skladu z poslanimi akti o poslovni tajnosti".
    Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne navede razloga zakaj bi mu naročnik navedeni dokument moral razkriti, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko mu v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ni dopustil vpogleda v opis metodologije čiščenja, kršil določbe ZJN-2.

    Glede vpogleda v podatke iz kazenske evidence Državna revizijska komisija ugotavlja, da se v skladu s Pravilnikom o kazenski evidenci (Uradni list RS, št. 34/2004 in sprem.) podatki iz (kazenskih) evidenc smejo dati samo pod pogoji, ki so predpisani v zakonu. V Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/2004 in sprem.; v nadaljevanju: ZVOP-1) je določeno, da se podatki o vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence uvrščajo med občutljive osebne podatke (19. točka 6. člena ZVOP-1), občutljivi osebni podatki pa morajo biti pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih, razen v primeru, če je posameznik, na katerega se nanašajo občutljivi osebni podatki, te javno objavil brez očitnega ali izrecnega namena, da omeji namen njihove uporabe (prvi odstavek 14. člena ZVOP-1, v povezavi s 5. točko 13. člena ZVOP-1). Ker mora naročnik zagotoviti varovanje podatkov, ki se glede na določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, štejejo za osebne podatke (prvi odstavek 22. člena ZJN-2), vlagatelj pa (ob upoštevanju navedenega) v zahtevku za revizijo ni izkazal, da je potrebno podatke iz kazenske evidence v konkretnem primeru šteti za javne podatke, v katere bi mu moral naročnik v konkretnem primeru dopustiti vpogled, je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko mu v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ni dopustil vpogleda v podatke iz kazenske evidence, kršil določbe ZJN-2.

    Ker bo Državna revizijska komisija svoje ugotovitve in zaključke v zvezi z zatrjevanjem vlagatelja v zahtevku za revizijo, da mu je naročnik na vpogledu zakril tudi vpogled v "izjave o plačanih davkih in prispevkih", predstavila v nadaljevanju tega sklepa, se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje ugotovitve in zaključke v nadaljevanju tega sklepa.

    Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je naročnik bonitetno poročilo (BON-2) banke ali specializirane inštitucije od ponudnikov zahteval z namenom dokazovanja izpolnjevanja pogoja št. 7, kot izhaja iz obrazca št. 1. Iz bonitetnega poročila (BON-2) je moralo biti razvidno, da ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred izstavitvijo obrazca ni imel dospelih neporavnanih obveznosti (datum izstavitve listine pa ni smel biti starejši od tridesetih dni od predvidenega datuma odpiranja ponudb).

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da mu naročnik v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., oziroma v ponudbi ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., ni "v celoti razkril obrazca BON 2". Kljub temu, da vlagatelj v revizijskem zahtevku sicer ne navede, v katere podatke iz obrazca BON 2 mu naročnik ni dovolil vpogleda, je Državna revizijska komisija vpogledala v navedeni obrazec in ugotovila, da je v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., za omenjenega ponudnika predložen obrazec BON-2, za partnerja ponudnika Celovite storitve, d. o. o., pa je priložena izjava banke. Iz obeh dokumentov izhaja, da ponudnik in njegov partner nimata dospelih neporavnanih obveznosti v zadnjih 6 mesecih.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo še zatrjuje, da mu naročnik v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., kljub temu, da sklepa o varovanju poslovne skrivnosti za partnerja, ki nastopa v skupni ponudbi, v omenjeni ponudbi ni (predložen pa ni bil niti naknadno), ponudbe v izpostavljenem delu (v katerem se nanaša na partnerja v skupni ponudbi) ni razkril, "vključujoč njuno pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju".

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz sklepa ponudnika Celovite storitve, d. o. o., o določitvi poslovne skrivnosti (z dne 02. 02. 2012, sprejetega na podlagi 39. člena ZGD-1) izhaja, da se kot poslovna skrivnost ponudnika Celovite storitve, d. o. o., med drugim določi tudi "pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 1.2.2012", "podatki o poslovnem partnerju" in izjave "soponudnika". Vendar pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal, da je potrebno podatke ponudbe v delu, v katerem se nanaša na partnerja v skupni ponudbi (vključno s pogodbo o poslovnem sodelovanju) v konkretnem primeru šteti za javne podatke (v smislu drugega odstavka 22. člena ZJN-2), zato je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko mu v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ni dopustil vpogleda v del ponudbe ponudnika Celovite storitve, d. o. o., ki se nanaša na njegovega partnerja (vključno s pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno dne 01. 02. 2012), kršil določbe ZJN-2.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi, da se mu omogoči vpogled v celoten spis naročnika o predmetnem postopku oddaje javnega naročila, kot izhaja iz zahteve za vpogled, posredovane naročniku dne 16. 05. 2012 (in se mu dovoli dodaten rok za dopolnitev zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija ocenjuje, da bi bil vlagatelj, ob upoštevanju dejstva, da mora biti vloga (zahtevek za revizijo) sposobna samostojne obravnave, ter ob upoštevanju dejstva, da je vlagatelj v konkretnem primeru vpogled v "spisovno dokumentacijo" naročnika že opravil (kar izhaja tudi iz zapisnika o opravljenem vpogledu), dolžan v zahtevku za revizijo navesti dokumente v spisu naročnika, v katere mu naročnik vpogleda ni dovolil (po njegovem mnenju pa bi mu na podlagi določb ZJN-2 vpogled vanje moral dovoliti), obenem pa v zahtevku za revizijo izkazati, da gre za dokumente v spisu naročnika, v katere bi mu naročnik na podlagi določb ZJN-2 vpogled moral dovoliti (v zvezi s tem 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Ker vlagatelj tega ni storil, Državna revizijska komisija vlagateljevega zahtevka za revizijo v izpostavljenem delu ni obravnavala.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da ponudnik Celovite storitve, d. o. o., in ponudnik ISS Facility Services, d. o. o., ne izpolnjujeta pogoja, da na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb, nimata neplačanih zapadlih obveznosti v zvezi s plačili davkov in prispevkov za socialno varnost. Vlagatelj ob tem še ocenjuje, da naročnik "sploh ni preverjal izpolnjevanje predmetnega pogoja in pridobil podatkov iz uradnih evidenc".

    Državna revizijska komisija je sicer preverila očitane nepravilnosti glede izpolnjevanja pogojev ponudnika, hkrati pa opozarja, da je naročnik na podlagi 77. člena ZJN-2 dolžan najpozneje pred sklenitvijo pogodbe o izvedbi javnega naročila preveriti obstoj in vsebino podatkov iz najugodnejše ponudbe. V tej fazi, ko naročnik še ni sklenil pogodbe o izvedbi javnega naročila, tako še ni mogoče naročniku očitati morebitne nepreveritve izpolnjevanja pogojev ponudnikov. Kljub temu je Državna revizijska komisija v nadaljevanju sledila dokaznemu predlogu vlagatelja in ugotovila, da je naročnik v točki 3.1. Splošnih navodil ponudnikom (prvi odstavek) določil, da lahko kot ponudnik "na razpisu konkurira vsaka pravna in fizična oseba, ki izpolnjuje osnovno sposobnost iz 42. člena ZJN-2 in pogoje iz členov od 43. do 47. navedene v razpisni dokumentaciji (OBRAZEC 1) in pogoje navedene v OBRAZCU 2". V točki 4.1. Splošnih navodil ponudnikom (prvi odstavek) je naročnik nadalje določil, da ponudnik lahko sodeluje v postopku izbora, če izpolnjuje pogoje glede osnovne sposobnosti, ki je opredeljena v prvem odstavku 42. člena "ZJN", in v kolikor izpolnjuje pogoje, določene v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji (41. - 47. člen ZJN-2). V točki 3.1. Splošnih navodil ponudnikom (četrti odstavek) je naročnik v zvezi z določbo šestega odstavka 41. člena ZJN-2 prav tako določil, da morajo ponudniki predložiti izjavo, da izpolnjujejo zahtevane pogoje iz razpisne dokumentacije, zapisal pa je tudi, da bo sam pridobil podatke iz uradnih evidenc. Za ta namen je naročnik od ponudnikov zahteval, da morajo v posebni kuverti predložiti originalno podpisana in žigosana soglasja naročniku za pridobitev zahtevanih podatkov iz uradnih evidenc. Kot nadalje izhaja iz točke 6.1. Splošnih navodil ponudnikom je morala ponudba vsebovati vse v razpisni dokumentaciji zahtevane listine in izjave, med drugim izpolnjene obrazce "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - IZJAVA" ter "PRILOGA 2, 3, 4 K OBRAZCU 1".

    V 3. točki tabele obrazca št. 1 je naročnik določil, da mora ponudnik za priznanje sposobnosti izpolnjevati tudi pogoj, da na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb, nima neplačanih, zapadlih obveznosti v zvezi s plačili davkov in prispevkov za socialno varnost v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri ima sedež, ali določbami države naročnika (v nadaljevanju: pogoj št. 3). Omenjeni pogoj št. 3 vsebinsko sledi določbi tretje oziroma četrte alinee četrtega odstavka 42. člena ZJN-2. Kot dokazilo, s katerim se izkazuje izpolnjevanje omenjenega pogoja, je naročnik določil:
    - izpolnjen in potrjen obrazec "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - IZJAVA", ter
    - izpolnjen in potrjen obrazec "PRILOGA 4 K OBRAZCU 1 (soglasje za pridobitev podatkov iz uradnih evidenc)".

    Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da je vlagateljeve navedbe v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo potrebno obravnavati z vidika prvega odstavka 80. člena ZJN-2, v povezavi s 16. in 19. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Popolna je na podlagi 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna, nepravilna pa je na podlagi 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2 (pogoj št. 3 vsebinsko sledi določbi tretje oziroma četrte alinee četrtega odstavka 42. člena ZJN-2). Nepravilne ponudbe ob upoštevanju 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ni mogoče označiti za popolno, vse nepopolne ponudbe pa je naročnik dolžan na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2 izločiti iz postopka oddaje javnega naročila. Po drugi strani ponudbe, ki ji ni mogoče očitati neizpolnjevanja posameznih zahtev ali pogojev iz razpisne dokumentacije (in ki tudi ne vsebuje kakšnih drugih pomanjkljivosti) in iz vsebine katere posledično izhaja usposobljenost ponudnika za izvedbo javnega naročila, naročnik ne sme označiti za nepopolno, pač pa jo mora uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili.

    Ob vpogledu v spis (dokumentacijo) naročnika in ponudbo ponudnika Celovite storitve, d. o. o., je Državna revizijska komisija ugotovila, da so v ponudbi ponudnika Celovite storitve, d. o. o., z namenom dokazovanja izpolnjevanja pogoja št. 3 predloženi naslednji dokazi:
    - izpolnjen in potrjen (podpisan in žigosan) obrazec "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - IZJAVA PONUDNIKA", z dne 02. 02. 2012, za ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v vsebini, kot je bila v omenjenem obrazcu (v točki 2.) zahtevana v razpisni dokumentaciji,
    - izpolnjen in potrjen (podpisan in žigosan) obrazec "PRILOGA 4 K OBRAZCU 1 (soglasje za pridobitev podatkov iz uradnih evidenc)" ponudnika Celovite storitve, d. o. o., z dne 02. 02. 2012, v fotokopiji (ponudnik je moral na podlagi točke 9.1., točke 3.1. oziroma točke 10. Splošnih navodil ponudnikom v ločeni ovojnici naročniku predložiti originalno podpisana in žigosana soglasja 1, 2 in 3, ki so bila priloga 2, 3 in 4 obrazca št. 1 razpisne dokumentacije) in v vsebini, kot je bila v omenjenem obrazcu zahtevana v razpisni dokumentaciji,
    - izpolnjen in potrjen (podpisan in žigosan) obrazec "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1", z dne 01. 02. 2012, za partnerja ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v skupni ponudbi, v vsebini, kot je bila v omenjenem obrazcu (v točki 2.) zahtevana v razpisni dokumentaciji. Predložena sta tudi notarsko overjena izjava zastopnika (ing. I. V., predsednika uprave) partnerja ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v skupni ponudbi, z dne 01. 02. 2012, dana pod kazensko in materialno odgovornostjo, ter (v dopolnitvi ponudbe) potrdilo davčne uprave. Ponudniki, ki nimajo svojega sedeža v Republiki Sloveniji, so morali namreč (ob upoštevanju opozorila pod tabelama obrazca št. 1) poleg izpolnjenega in potrjenega obrazca "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - I Z J A V A" (v ponudbi) kot dokazilo o izpolnjevanju pogoja št. 3 predložiti še zapriseženo izjavo njegovega zastopnika, podano pred notarjem v državi, kjer ima ponudnik svoj sedež.

    Ob vpogledu v spis (dokumentacijo) naročnika je Državna revizijska komisija nadalje ugotovila, da je naročnik ponudnika Celovite storitve, d. o. o., s pozivom št. 84508-K049/12-11, z dne 11. 04. 2012, v navezavi na dokazovanje izpolnjevanja pogoja št. 3 (v četrti alinei) na podlagi 78. člena ZJN-2 pozval na dopolnitev ponudbe s "Prilogo 4 k Obrazcu 1" (za partnerja ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v skupni ponudbi). Ponudnik Celovite storitve, d. o. o., je svojo ponudbo pravočasno dopolnil, iz dopolnjene dokumentacije (vključno s potrdilom davčne uprave) pa ne izhaja, da bi bila dejstva za partnerja ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v nasprotju s tistimi, kot zanj izhajajo iz (skupne) ponudbe. V primeru, če v državi, kjer ima partner ponudnika Celovite storitve, d. o. o., v skupni ponudbi svoj sedež, pristojen organ vodi uradno evidenco o zapadlih obveznostih v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost, pa bo naročnik obstoj in vsebino podatkov iz ponudbe ponudnika Celovite storitve, d. o. o., lahko na podlagi prvega odstavka 77. člena ZJN-2 preveril (najpozneje) pred sklenitvijo pogodbe o izvedbi javnega naročila.

    Ob vpogledu v spis (dokumentacijo) naročnika in ponudbo ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v ponudbi ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., z namenom dokazovanja izpolnjevanja pogoja št. 3 predložen izpolnjen in potrjen (podpisan in žigosan) obrazec "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - IZJAVA PONUDNIKA", z dne 03. 02. 2012, v vsebini, kot je bila v omenjenem obrazcu (v točki 2.) zahtevana v razpisni dokumentaciji.

    V spisu (dokumentaciji) naročnika se nahaja tudi kuverta (ločena ovojnica) ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., prejeta istega dne in ob enakem času kot (temeljni) izvirnik ponudbe ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., na kateri je označeno "SOGLASJA". Iz razloga, ker je:
    - ponudnik moral na podlagi točke 9.1., točke 3.1. oziroma točke 10. Splošnih navodil ponudnikom v ločeni ovojnici naročniku predložiti originalno podpisana in žigosana soglasja 1, 2 in 3, ki so bila priloga 2, 3 in 4 obrazca št. 1 razpisne dokumentacije,
    - naročnik pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: Davčna uprava), pridobil podatke glede vsebine pogoja št. 3,
    je upravičeno zaključiti, da je bil v ponudbi ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., v ločeni ovojnici priložen originalen izpolnjen in potrjen (podpisan in žigosan) obrazec "PRILOGA 4 K OBRAZCU 1 (soglasje za pridobitev podatkov iz uradnih evidenc)". Če original omenjenega obrazca v ponudbi ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., (v ločeni ovojnici) ne bi bil predložen, bi bilo namreč pričakovati, da Davčna uprava podatkov glede vsebine pogoja št. 3 ne bi sporočila.

    V posledici dejstva, da je bilo potrebno za dokazovanje izpolnjevanja pogoja št. 3 (pogoja iz 3. točke obrazca št. 1) predložiti izpolnjen in potrjen obrazec "PRILOGA 1 K OBRAZCU 1 - IZJAVA" ter izpolnjen in potrjen obrazec "PRILOGA 4 K OBRAZCU 1 (soglasje za pridobitev podatkov iz uradnih evidenc)", katerih vsebina je bila vnaprej določena v razpisni dokumentaciji, je neodvisno od vprašanja, ali naročnik na vpogledu vlagatelju upravičeno ali neupravičeno ni dovolil vpogleda v "izjave o plačanih davkih in prispevkih", v ponudbo ponudnika Celovite storitve, d. o. o., in ponudbo ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., vpogledala Državna revizijska komisija.

    Ob vpogledu v spis (dokumentacijo) naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, da ni mogoče slediti vlagatelju v njegovem zatrjevanju, da "naročnik sploh ni preverjal izpolnjevanje predmetnega pogoja" (to je pogoja št. 3; smiselno navezala Državna revizijska komisija) "in pridobil podatkov iz uradnih evidenc". V dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, se namreč nahajajo tako podatki, ki jih je naročnik glede vsebine pogoja št. 3 pridobil pri Davčni upravi za ponudnika Celovite storitve, d. o. o., kakor tudi podatki, ki jih je naročnik glede vsebine pogoja št. 3 pridobil pri Davčni upravi za ponudnika ISS Facility Services, d. o. o. Upoštevaje omenjena dejstva ne gre pritrditi vlagatelju niti v njegovem zatrjevanju (prvi odstavek na strani 16 zahtevka za revizijo), da "naročnik ni dokazal, da je preverjal te podatke", niti v njegovem zatrjevanju, da "naročnik v nobenem od sklopov sploh ni ugotovil oziroma preverjal popolnosti ponudb Celovite storitve d.o.o. s partnerjem" [â??] "in ISS Facility Services d.o.o. ter posledično v nobenem od sklopov ni ugotovil ali navedeni ponudbi sploh izpolnjujeta pogoje ter ali sta posledično popolni". Ker sta potrdili Davčne uprave, za ponudnika Celovite storitve, d. o. o., in ponudnika ISS Facility Services, d. o. o., označeni kot davčna tajnost, je Državna revizijska komisija le preverila njuno vsebino.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da "iz navedenega razloga ponudbi Celovite storitve d.o.o. s partnerjem in ISS Facility Services d.o.o. ni mogoče šteti za popolni" in je "že zgolj to dejstvo dovolj, da se upoštevajoč ZJN-2 postopek oddaje javnega naročila razveljavi". Vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah v posledici ni uspel dokazati niti, da je naročnik s tem, ko je ugotovil, da je v ponudbah ponudnika Celovite storitve, d. o. o. (v sklopu št. 1), oziroma ponudnika ISS Facility Services, d. o. o. (v sklopu št. 2 in v sklopu št. 3), izkazano izpolnjevanje pogoja št. 3, kršil določbe ZJN-2, oziroma določbe razpisne dokumentacije. Ker je Državna revizijska komisija ocenila, da je o obstoju odločilnih dejstev mogoče sklepati že iz doslej izvedenih dokazov, dokaznega predloga z opravo poizvedb pri pristojnih organih, ki ga v svoji izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo (zgolj) "v primeru morebitnih dvomov" predlaga ponudnik Celovite storitve, d. o. o., ni izvedla.

    Državna revizijska komisija še pripominja, da Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2; Uradni list RS, št. 117/2006 in sprem.) v drugem odstavku 30. člena določa, da osebe, ki so jim razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh ne smejo razkriti tretjim osebam, ampak se lahko razkrijejo le na sodnih obravnavah in sodnih odločbah. Na navedeno je že v več svojih odločitvah opozorila tudi Državna revizijska komisija, v njih pa je izpostavila, da se v postopkih oddaje javnih naročil v skladu z določili 8. člena ZDavP-2 podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom, zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov (načelo tajnosti podatkov), pa tudi, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe (dolžnost varovanja davčne tajnosti). Ker je bil naročnik (glede na navedeno) v postopku oddaje zadevnega javnega naročila z vsebino potrdil Davčne uprave dolžan ravnati po določbah omenjenega zakona, vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko mu v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ni dopustil vpogleda v vsebino potrdil Davčne uprave, kršil določbe ZJN-2.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija iz razloga, ker so v konkretnem primeru podane hujše kršitve zakona, ki ureja javno naročanje, razveljavi celoten postopek oddaje zadevnega javnega naročila. Po zatrjevanju vlagatelja bi bil namreč naročnik že zgolj zaradi zagotavljanja standardov in normativov dolžan razpisno dokumentacijo oblikovati drugače, in sicer tako, da bi preko pogojev, določenih v razpisni dokumentaciji, zagotovil dosledno uporabo standardov in normativov, ki veljajo za čiščenje po bolnicah.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelju v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo v postopku pravnega varstva ni priznati aktivne legitimacije za razveljavitev celotnega postopka oddaje zadevnega javnega naročila, saj
    - je bila njegova ponudba v sklopu št. 4 izbrana kot najugodnejša. Vlagatelj tako ni izkazal, kako mu je ali bi mu lahko z domnevno kršitvijo (naročnika) v omenjenem sklopu št. 4 nastala škoda (prva alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN),
    - v sklopu št. 5 ni oddal svoje ponudbe. Po poteku roka za oddajo ponudb se namreč šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim odstavkom istega člena), vlagatelj pa v sklopu št. 5 ni oddal svoje ponudbe.
    Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo v izpostavljenem delu presojala z vidika, da vlagatelj v njem predlaga razveljavitev postopka oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu št. 1, 2 in 3.

    Iz določil četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN izhaja, da vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, razen če to dopušča ZPVPJN in v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom. Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZPVPJN v konkretnem primeru odstopanja od navedenega zakonskega pravila ne dopušča, vlagatelj pa v konkretnem primeru tudi ni dokazal, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred rokom, določenim za predložitev ponudb. Vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje, da se je "s to kršitvijo seznanil šele s prejemom odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, saj je šele v njem naročnik navedel višino ocenjene vrednosti, oziroma kot se je v predmetni odločitvi izrazil sam, z višino razpoložljivih sredstev", vendar pa navedeno ne spreminja dejstva, da je šteti, da je bil vlagatelj z vsebino razpisne dokumentacije seznanjen od njene javne objave dalje. Ključno je torej, da je vlagatelj od javne objave razpisne dokumentacije lahko ugotovil, v kakšni vsebini jo je naročnik pripravil, se seznanil z dejstvom, ali je naročnik v razpisni dokumentaciji zagotovil dosledno uporabo standardov in normativov, ki veljajo za čiščenje po bolnicah, oziroma, ali je vsebino razpisne dokumentacije pripravil na način, ki "preverja zagotavljanje normativov in standardov v bolnicah", pa tudi, ali bo razpisna dokumentacija omogočala izvedbo javnega naročila skladno s predpisi, ki veljajo za čiščenje po bolnicah. Vse navedeno bi vlagatelj lahko v konkretnem primeru storil tudi brez podatka o ocenjeni vrednosti zadevnega javnega naročila, saj so v razpisni dokumentaciji zajeti podatki o strokovnih zahtevah predmeta zadevnega javnega naročila (zlasti o frekvenci izvajanja čiščenja, kriterijih za čistila, navodilih za nameščanje papirne galanterije, polietilenskih vrečk, mil, razkužil in krem ter drugi podatki), razpisani in opravljeni pa so bili tudi ogledi.

    Vlagatelj je navsezadnje moral razpisno dokumentacijo natančno proučiti že ob upoštevanju dejstva, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila lahko (v več sklopih) predložil svojo (popolno) ponudbo. V tem smislu je razumljivo tudi zatrjevanje naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, da se mu "poraja utemeljen dvom, kako je vlagatelj zahtevka sploh lahko predložil popolno ponudbo, če pa pogoji po njegovem mnenju niso bili jasno opredeljeni in v skladu s pravili stroke".

    Glede na navedeno vlagatelj v konkretnem primeru ni dokazal, da v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred rokom, določenim za predložitev ponudb, v posledici pa bi vlagatelj moral morebitni zahtevek za revizijo, v katerem bi zatrjeval domnevne kršitve naročnika v fazi priprave razpisne dokumentacije (4. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), vložiti še pred potekom roka, določenim za predložitev ponudb. Ker tega ni storil, v tej fazi postopka, to je po vročitvi odločitve o oddaji naročila (8. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), omenjenih kršitev (upoštevaje določbo četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN) ni več upravičen navajati. Vlagatelj bi moral namreč "pogoje razpisne dokumentacije" preveriti že (takoj) po javni objavi razpisne dokumentacije, najkasneje pa do roka, določenega za prejem ponudb, ne pa šele na podlagi podatka o ocenjeni vrednosti javnega naročila.

    Zaradi navedenega Državna revizijska komisija tudi ni izvedla dokazov, katerih izvedbo vlagatelj predlaga v dokaz svojih navedb v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo, niti ni sledila predlogu vlagatelja, da "vpogleda v celoten spis o sprejemanju odločitve naročnika ter presodi ali je naročnik predmetno odločitev dejansko sprejel v skladu z ZJN-2".

    Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je razpisno dokumentacijo oblikoval na način, ki "ne preverja zagotavljanja normativov in standardov v bolnicah" in ne bo omogočala izvedbe javnega naročila skladno s predpisi, ki veljajo za čiščenje po bolnicah, kršil prvi odstavek 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti), bi bilo tudi sicer potrebno ugotoviti, da navedeno načelo sicer nalaga naročniku, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev, vendar pa gre iz vsebine omenjene določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (slednjega skladno z drugim odstavkom 6. člena ZPVPJN varujejo zagovorniki javnega interesa), ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev ter zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga, storitev in gradenj. Že po naravi stvari (o čemer se je Državna revizijska komisija izrekla že v več svojih odločitvah) se zato posamezni ponudnik v predrevizijskem oziroma revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih potegujejo za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi jih pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Državna revizijska komisija tako tudi sicer v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ne bi mogla ugotoviti zatrjevanih kršitev naročnika.

    Državna revizijska komisija prav tako zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da gre v konkretnem primeru za hujše kršitve zakona, ki ureja javno naročanje, ali ZPVPJN, ki bi narekovale razveljavitev postopka oddaje zadevnega javnega naročila v celoti (3. točka drugega odstavka 39. člena ZPVPJN). Ne gre namreč prezreti dejstva, da naročnik tehnične specifikacije oblikuje na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta javnega naročila, vezanih na njegove objektivne potrebe in zahteve.

    V navezavi na del zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj "v povezavi z izjemno nizkimi cenami konkurenčnih ponudb" meni, da "bi jih bilo mogoče šteti tudi kot neobičajno nizke cene ponudb", Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz 21.a točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 izhaja, da je neobičajno nizka tista ponudba, ki s svojo ceno ali načinom izvedbe bistveno odstopa od primerljivih tržnih cen oziroma uveljavljene prakse, ponudnik pa je s kalkulacijami, novo tehnološko rešitvijo in obrazložitvijo ne more pojasniti.

    ZJN-2 institut neobičajno nizke ponudbe ureja v 49. členu, pri čemer daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. ZJN-2 v teh primerih od naročnika zahteva, da mora, preden zavrne takšno ponudbo, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev naročila, oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb (in jih je naročnik predhodno določil) ter od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. V primeru, da pri preveritvi postavk ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila, naročnik ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, tako ponudbo izloči.

    V zvezi z vprašanjem neobičajno nizke ponudbe velja najprej izpostaviti dejstvo, da nizka ponudbena cena (nizka ponudba) ni prepovedana. Državna revizijska komisija je tako že v več svojih odločitvah zapisala, da je v interesu naročnika, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je, sledeč številnim dosedanjim odločitvam Državne revizijske komisije, torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko ceno, če mu ta zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje grozečo izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno intenzivno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo konkurenčni gospodarski subjekti. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanja cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je gospodarski subjekt prisiljen prodajati blago ali izvesti storitev oziroma gradnjo pod lastno (proizvajalno, nabavno oziroma drugo) ceno (zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, gospodarski subjekt želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot nov plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni (mešani) izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (gospodarski subjekt lahko isti izdelek, storitev oziroma gradnjo ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino ter druge tržno pomembne okoliščine) in podobno. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

    V navezavi na institut neobičajno nizke ponudbe je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah (npr. št. 018-207/2008-3, 018-090/2008-3, 018-70/2008-11, 018-005/2008-4) zavzela stališče, da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo (neobičajno nizko) ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena ZJN-2 je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. Na podlagi ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ponudbi utemeljen. Smiselno zelo podoben zaključek je mogoče napraviti tudi na podlagi vsebine sodbe Sodišča EU v združeni zadevi C-147/06 in C-148/06, SECAP SpA (C-147/06) proti Comune di Torino, z dne 15. 05. 2008, ter sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi T 495/04, Belfass SPRL proti Svetu Evropske unije (zlasti točke 88, 97 in 98), z dne 21. 05. 2008.

    Kot izhaja iz spisovne dokumentacije naročnik ponudb, ki so bile predložene v posameznem sklopu, ne želi (kot neobičajno nizkih) zavrniti, temveč jih želi sprejeti kot (naj)ugodnejše izmed prejetih ponudb, kar izhaja tudi iz odločitve o oddaji naročila. Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da gre v danem primeru za situacijo, ki je določbi 49. člena ZJN-2 ni mogoče podvreči (ker se ta, kot že navedeno, nanaša zgolj na situacijo, ko želi naročnik ponudbo katerega od ponudnikov zavrniti oziroma izločiti kot neobičajno nizko). Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje. Takšne odločitve pa Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti. Na omenjeno razumevanje 49. člena ZJN-2 in na omenjeno ustaljeno prakso Državne revizijske komisije glede instituta neobičajno nizke ponudbe upravičeno v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo opozarja tudi naročnik.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko izbranih ponudb v sklopih št. 1, 2 in 3 kot neobičajno nizkih ni zavrnil, oziroma izločil, kršil določbe ZJN-2.

    Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 22. 05. 2012, na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN (tako v njegovem primarnem kot v njegovem podrednem pravovarstvenem predlogu), zavrnila kot neutemeljen. Državna revizijska komisija je namreč ugotovila, da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo (kot izhajajo iz njegovega primarnega in podrednega pravovarstvenega predloga) naročnik v konkretnem primeru ne bi sprejel drugačne odločitve.

    Glede navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, ki se nanašajo na določbo drugega odstavka 21. člena ZPVPJN, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ta ni izkazal, da je v konkretnem primeru vlagatelj s tem, ko je vložil svoj zahtevek za revizijo, morebiti zlorabil svojo pravico do vložitve pravnega varstva (z namenom škodovati pritožniku ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem). Takšnega zaključka v konkretnem primeru ni napravila niti Državna revizijska komisija. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da razlogov za izrek denarne kazni vlagatelju po 21. členu ZPVPJN ni.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva, da mu naročnik povrne vse stroške, ki jih je imel v postopku revizije javnega naročila. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (prvi stavek tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku in ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija, na podlagi 70. člena ZPVPJN, zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo ponudnik Celovite storitve, d. o. o., naročniku predlaga, da mu povrne stroške (predrevizijskega) postopka. Izbrani ponudnik se ima ob upoštevanju 11. člena ZPVPJN in drugega odstavka 27. člena ZPVPJN pravico izjasniti o navedbah vlagatelja, priglasi pa lahko tudi povrnitev stroškov (šesti odstavek 70. člena ZPVPJN). Vendar je izbrani ponudnik upravičen le do povrnitve potrebnih in ne vsakršnih stroškov (tretji in šesti odstavek 70. člena ZPVPJN).

    Državna revizijska komisija stroškov, ki jih je priglasil ponudnik Celovite storitve, d. o. o., ne priznava za potrebne (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ocenjuje namreč, da v konkretnem primeru prispevek ponudnika Celovite storitve, d. o. o., k rešitvi zadeve ni bil bistven in ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija predlog ponudnika Celovite storitve, d. o. o., za povrnitev stroškov (predrevizijskega) postopka na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen. V posledici Državna revizijska komisija ugotavlja, da je 3. točka (izreka) odločitve o zahtevku za revizijo, v kateri je naročnik odločil, da je vlagatelj "dolžan izbranemu ponudniku CELOVITE STORITVE,d.o.o. povrniti stroške za izjasnitev v višini 1.704,00 EUR z DDV" v petnajstih dneh pod izvršbo, brez pravnega učinka.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V Ljubljani, dne 27. 07. 2012


    Predsednica senata
    mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.,
    članica Državne revizijske komisije








    Vročiti:
    - UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
    - AKTIVA ČIšČENJE, d. o. o., Ljubljanska cesta 12F, 1236 Trzin
    - ISS FACILITY SERVICES, d. o. o., Tržaška cesta 37A, 2000 Maribor
    - odvetniki Ivan Gorjup, Vesna Gorjup Zupančič, Robert Berkovič, mag. Nataša štelcer in Franci Košar, Ulica škofa Maksimilijana Držečnika 11, 2000 Maribor
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
    - v arhiv - tu

    Natisni stran