018-175/2012 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Miriam Ravnikar šurk kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Zagotavljanje delovanja, vzdrževanja in nadaljnjega razvoja trošarinske aplikacije za nadzor gibanja blaga v režimu odloga plačila trošarine - SIEMCS", začetem na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika ZZI d. o. o. Ljubljana, Pot k sejmišču 33, Ljubljana - Črnuče, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Matej Erjavec d.o.o., Trg Osvobodilne fronte 14, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad, šmartinska cesta 55, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 7. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava dne 1. 8. 2011 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN8715/2011 in dne 4. 8. 2011 v Uradnem listu Evropske unije, pod št. objave 2011/S 148-246482) z Odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb iz postopka javnega naročanja, št. 430-65/2011-103 z dne 11. 5. 2012, ponudnike obvestil, da je zavrnil vse ponudbe.

Vlagatelj je z vlogo z dne 25. 5.2012 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve naročnika o zavrnitvi vseh ponudb, saj meni, da je naročnik, v nasprotju z navodili Državne revizijske komisije v odločitvi, št. 018-040/2012-4 z dne 26. 4. 2012, zavrnil vse ponudbe. Vlagatelj navaja, da je s predloženo ponudbo zadostil vsem pogojem iz razpisne dokumentacije, njegova ponudba pa je bila po merilu uvrščena na prvo mesto. Naročnik je po mnenju vlagatelja z navedeno odločitvijo kršil enakopravno obravnavo ponudnikov in načelo zakonitosti, saj je nejasno razpisno dokumentacijo razlagal v škodo vlagatelju. Vlagatelj ob tem opozarja na prakso Državne revizijske komisije, da nejasne razpisne dokumentacije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnikov. Naročnikova dolžnost je, da pripravi razpisno dokumentacijo dovolj jasno in določno, sicer pride do situacije, ko ponudnik odda ponudbo, ki je ni mogoče primerjati s ponudbo drugega ponudnika. Vlagatelj še izpostavlja, da bi bil nov razpis za isti predmet javnega naročanja v nasprotju s četrtim odstavkom 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), saj niso podane podlage, ki bi utemeljevale obstoj bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi upravičevale izvedbo novega postopka javnega naročanja.

Naročnik je dne 4. 6. 2012, pod št. 430-65/2011-109, izdal sklep o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Pojasni, da je na podlagi tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 zavrnil vse ponudbe, o razlogih za takšno odločitev je obvestil vse ponudnike. Ob določitvi pogoja št. 9 iz razpisne dokumentacije je naročnik pojem "delovanje informacijskega sistema v produkciji" razumel tako, da se mora informacijski sistem uporabljati v produkciji, torej, da gre za informacijski sistem, ki ga uporabljajo uporabniki v produkcijske namene. Državna revizijska komisija pa je v odločitvi št. 018-040/2012-4 ugotovila, da je navedeni pojem mogoče razlagati na več načinov, pri čemer naročnik v postopku ocenjevanja ponudb ne sme uporabiti strožje razlage, torej takšne, kot jo je razumel naročnik. Državna revizijska komisija je v napotkih naročniku zapisala, da naj nadaljuje postopek oddaje javnega naročila, kolikor oceni, da ga je na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije mogoče nadaljevati, kolikor pa tega ni mogoče storiti, pa naj ravna skladno z 80. členom ZJN-2, ki naročniku omogoča zaključek postopka javnega naročanja brez izbire ponudbe. Naročnik je ocenil, da konkretnega postopka javnega naročanja ne more zaključiti z izbiro ponudbe vlagatelja, saj je zahtevnost pogoja št. 9 z vsako drugačno razlago, kot jo je razumel in pričakoval, bistveno zmanjšana in ne ustreza naročnikovim pričakovanjem, da bo na podlagi določb razpisne dokumentacije prejel ponudbe ponudnikov, ki so opravljali podobne storitve v primerljivih okoliščinah. Naročnik je tisti, ki določa pogoje za priznanje sposobnosti ponudnikov, s pogoji pa je določen nivo zahtevnosti, ki ga morajo ponudniki izpolnjevati, če želijo, da jim naročnik prizna sposobnost za izvedbo javnega naročila. Kolikor je pogoj določen tako, da ga je mogoče razlagati na več načinov, to po prepričanju naročnika pomeni, da pogoja ni mogoče razlagati za vse ponudnike enako zahtevno, naročnik pa ima pri odločitvi o tem, kako bo zaključil postopek javnega naročanja, možnost izbrati ponudnika ali zaključiti postopek brez izbire ponudnika. Naročnik je v konkretnem primeru vse ponudnike obravnaval enako, zato je njihove ponudbe tudi zavrnil, saj je ocenil, da pomanjkljivo opredeljeni pojmi omogočajo več različnih razlag, zato ponudb ni mogoče primerjati na enak način in na pričakovanem nivoju. Neuporaba blažje razlage neopredeljenih pojmov po mnenju naročnika ne predstavlja kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov, temveč zagotovilo, da je javno naročilo lahko oddane le v takšnih okoliščinah, ko so ponudniki na podlagi določb razpisne dokumentacije pripravili ponudbe, ki so primerljive. Naročnik kot neutemeljeno zavrača tudi navedbo vlagatelja, da je naročnikova namera ponoviti postopek javnega naročanja nedopustna, saj je Državna revizijska komisija možnost zavrnitve ponudb celo predlagala kot eno od možnosti, ki jih naročnik lahko uporabi. Naročnik določbo četrtega odstavka 80. člena ZJN-2 razume kot napotek, da mora biti vsebina razpisne dokumentacije pripravljena drugače, kot je bila dokumentacija za javno naročilo, v katerem je prišlo do zavrnitve vseh ponudb. Naročnik bo zaradi različnega razumevanja pojmov te pojme v novem razpisu moral določneje opredeliti ali spremeniti vsebino pogojev, s čimer bo spremenil razpisno dokumentacijo, vlagatelj pa ocene o teh okoliščinah v tem zahtevku za revizijo sploh ne more podati, saj bo to lahko storile šele z objavo razpisne dokumentacije v novem postopku javnega naročanja. Naročnik še pojasni, da v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb nikjer ni ocene, ali je ponudba vlagatelja popolna ali ne, saj se je postopek ocenjevanja ponudb pri vseh ponudnikih zaključil, ko je naročnik ugotovil, da različna razlaga pojmov v pogoju št. 9 onemogoča enakopravno obravnavo ponudnikov.

Naročnik je z vlogo z dne 4. 6. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 11. 6. 2012 opredelil do navedb naročnika v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Opozarja, da naročnik ni zavrnil vseh ponudb zgolj iz razloga, ker pomanjkljivo opredeljeni pojmi razpisne dokumentacije omogočajo več različnih razlag, temveč je pri vsakem ponudniku navedel ločene in različne razloge. Iz navedenega izhaja, da bi moral naročnik ponudbi ostalih dveh ponudnikov izločiti iz postopka javnega naročanja, ne glede na razumevanje pogoja št. 9 iz razpisne dokumentacije, vlagatelj pa je edini ponudnik, kateremu naročnik očita zgolj to, da ne more ugotoviti popolnosti njegove ponudbe z gotovostjo. Razumevanje tega pogoja ni vplivalo na popolnost ostalih dveh ponudb, zato do neenakega položaja med ponudniki ni prišlo zaradi nejasno določenih pojmov v pogoju št. 9. Nasprotno je do neenakega obravnavanja vlagatelja prišlo, ker je naročnik večpomenske pojme pri pogoju št. 9 razlagal v škodo vlagatelja. Vlagatelj še izpostavlja, da je napačno naročnikovo razumevanje določbe četrtega odstavka 80. člena ZJN-2, saj sta tradicionalni merili za obstoj spremenjenih okoliščin nepričakovanost in izrednost dogodka, naročnik pa v konkretnem primeru ni izkazal, da ni mogel pričakovati, da bo zaradi nejasno pripravljene razpisne dokumentacije prišlo do različnega razumevanja določenih pojmov. Drugačna priprava razpisne dokumentacije po mnenju vlagatelja tudi ne more pomeniti spremenjene okoliščine po četrtem odstavku 80. člena ZJN-2.

Državna revizijska komisija je pri odločanju o zahtevku za revizijo v dokazne namene vpogledala v prejeto dokumentacijo, iz katere izhaja, da naročnik predmetno javno naročilo izvaja po odprtem postopku, s sklenitvijo okvirnega sporazuma za štiriletno obdobje. Naročnik je prejel tri pravočasne ponudbe in nato izdal Odločitev o izločitvi vseh ponudb iz postopka javnega naročanja, št. 430-65/2011-82 z dne 22. 12. 2011, s katero je odločil, da izloči vse ponudbe kot nepopolne. Navedena odločitev naročnika je bila razveljavljena z odločitvijo Državne revizijske komisije, št. 018-040/2012-4 z dne 26. 4. 2012. Naročnik je v postopku ponovnega pregledovanja in ocenjevanja ponudb, dne 11. 5. 2012, pod št. 430-65/2011-103, izdal Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb iz postopka javnega naročanja. Slednja odločitev je predmet spora med strankama v tem revizijskem postopku, saj vlagatelj v zahtevku za revizijo nasprotuje naročnikovi odločitvi, da zavrne vse ponudbe in meni, da bi mu naročnik moral oddati javno naročilo, saj je predložil popolno in najugodnejšo ponudbo.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika določbe tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, iz katere izhaja, da lahko naročnik v vseh fazah postopka, po poteku roka za odpiranje ponudb, zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o tem, o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in, razen v primeru postopka iz 7. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2 (postopek oddaje naročila male vrednosti), vlado oziroma svoj nadzorni organ. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik ponudnike opozoriti tudi na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi obvestilo o naročilu iz 2., 4., 6. ali 10. točke prvega odstavka 57. člena tega zakona, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to primerno, v Uradnem listu Evropske unije.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala vprašanje zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske Unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točki 23 in 25 in C-244/02, točka 29). Sodišče je v zvezi z (ne)oddajo javnega naročila ponudniku, ki je oddal ponudbo, za katero se je ugotovilo, da je edina ustrezna (popolna v smislu ZJN-2), v zadevi C-27/98 navedlo, da naročnik ni obvezan oddati javnega naročila edinemu ustreznemu ponudniku (točki 33 in 34). Je pa sodišče opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev (meril), po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa niti praksa Državne revizijske komisije. V posledici tega gre ugotoviti, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te izpolnil dolžna ravnanja po tretjem odstavku 80. člena ZJN-2 in pri tem ravnal skladno s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, t.j. predvsem, ali je naročnik ravnal diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Vlagatelj v obravnavanem primeru naročniku ne očita, da ni izpolnil dolžnih ravnanj po tretjem odstavku 80. člena ZJN-2, ampak zatrjuje neenakopravno obravnavo vlagatelja, ker je naročnik nejasne pojme iz razpisne dokumentacije razlagal v njegovo škodo, na način, da se je odločil, da zavrne (tudi) njegovo ponudbo, ker ne more z gotovostjo ugotoviti njene popolnosti, medtem, ko bi moral ostali dve ponudbi izločiti iz postopka javnega naročanja iz drugih razlogov (ki jih je naročnik navedel v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb).

Državna revizijska komisija v spornem ravnanju naročniku ne najde razlogov, ki bi potrjevali vlagateljeve očitke o domnevni neenakopravni obravnavi ponudbe vlagatelja v primerjavi z ostalima dvema ponudnikoma. Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb pri presoji ponudbe vlagatelja pojasnil, da se je zaradi pomanjkljivosti razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na pogoj iz točke 9 razpisne dokumentacije, poglavje 2.3.3 Tehnični in kadrovski pogoji (katere je tudi natančno pojasnil in so povezane z ugotovitvami Državne revizijske komisije v odločitvi, št. 018-040/2012-4), odločil, da zavrne ponudbo vlagatelja, saj njene popolnosti ne more ugotoviti z gotovostjo. Naročnik je še navedel, da zaradi različnih razlag razpisne dokumentacije to več ne dosega naročnikovega namena, da izbere ponudbo tistega ponudnika, ki je dejansko že opravljal storitve vzdrževanja in razvoja na informacijskem sistemu, ki se v produkciji tui dejansko uporablja. V zvezi s preostalima dvema ponudbama pa je naročnik sicer, kot to utemeljeno izpostavlja vlagatelj, pojasnil tudi druge razloge, zaradi katerih je ocenil, da sta ponudbi nepopolni, vendar je hkrati navedel, da je ponudbi zavrnil (ne glede na ugotovljene nepravilnosti, ki bi sicer v postopku ocenjevanja ponudb privedle do izločitve ponudb), saj bi pri ocenjevanju pogoja št. 9 prišlo do enakih težav, kot jih je naročnik imel pri oceni popolnosti ponudbe vlagatelja, saj v razpisni dokumentaciji zapisani pojmi omogočajo več možnih razlag, razpisna dokumentacija pa nima opredeljenih kriterijev, na podlagi katerih bi naročnik lahko z gotovostjo presodil, ali posamezen ponudnik izpolnjuje pogoj ali ne. Naročnik je zato ocenil, da bi presojanje izpolnjevanje navedenega pogoja bilo arbitrarno do ponudnikov. Ker takšna pomanjkljivost razpisne dokumentacije vpliva na vse ponudnike enako, je naročnik zaključil, da je potrebno vse ponudbe zavrniti. Iz navedenega izhaja, da naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb temelji na enotnih razlogih, torej, da razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na pogoj iz točke 9. razpisne dokumentacije, naročniku ne omogoča izbiro ponudnika, za katerega bi naročnik lahko (z gotovostjo) ugotovil, da je ustrezno usposobljen za izvedbo javnega naročila, izbor ponudnika pa bi zato bil arbitraren in ne bi omogočal enakopravne obravnave ponudnikov.

Kolikor je torej naročnik ocenil, da na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije ne more oddati javnega naročila pod pogoji, ki jih je pričakoval, oziroma zaradi nejasnosti pogoja za preverjanje tehnične sposobnosti ponudnika ne more oddati javnega naročila ustrezno usposobljenemu ponudniku ali pa mu to ne dopušča pridobitve medsebojno primerljivih ponudb v tem delu, mu po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče odreči možnosti, da postopek javnega naročila zaključi brez izbora ponudnika, pa četudi je skrbnost priprave ustrezne razpisne dokumentacije na strani naročnika. V takšnem primeru ne gre za neenakopravno oziroma manj ugodno obravnavo ponudnika, ki bi sicer lahko bil izbran kot najugodnejši, oziroma ne gre za razlago razpisne dokumentacije v njegovo škodo, ampak gre za odločitev naročnika, ki temelji na drugih razlogih, kot ugotovitvi nepopolnosti ponudbe (tudi v obravnavanem primeru naročnik ni zavrnil ponudbe vlagatelja iz razloga, ker bi ugotovil, da je nepopolna). Kot to poudarja tudi vlagatelj, pa lahko v primerih, ko naročnik razpisne dokumentacije ne pripravi dovolj jasno in določno, to privede do položaja, ko ponudnik zaradi vsebinske zapolnitve pomanjkljive ali nejasne razpisne dokumentacije s svojo razlago naročniku odda ponudbo, ki je ni mogoče primerjati s ponudbo drugega ponudnika, ki si je isto razpisno dokumentacijo razlagal drugače in zato oddal ponudbo z drugačno vsebino.

Naročnik zato ni obvezan oddati javnega naročila na način, ki ga ponuja vlagatelj v okviru revizijskih navedb, in sicer, da bi moral nejasne določbe razpisne dokumentacije razlagati v korist vlagatelju, mu zato glede nejasnega pogoja št. 9 priznati popolnost ponudbe in mu na tej podlagi oddati javno naročilo. Praksa Državne revizijske komisije res poudarja, da nejasnih določb razpisne dokumentacije ni mogoče razlagati v škodo ponudnikov, vendar pa to hkrati ne pomeni obveznosti naročnika, da mora obvezno oddati javno naročilo. Nasprotno, Državna revizijska komisija je večkrat poudarila, da mora naročnik sam presoditi, ali lahko na podlagi razpisne dokumentacije (ki npr. ne omogoča pridobitve primerljivih ponudb) javno naročilo odda, ali pa zaključi postopek brez oddaje javnega naročila. Tudi v obravnavanem primeru je Državna revizijska komisija, v odločitvi št. 018-040/2012-4 naročnika napotila, da če bo na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije ocenil, da je mogoče nadaljevati in zaključiti postopek oddaje javnega naročila z izbiro skleniteljev okvirnega sporazuma, mora nadaljevati postopek oddaje javnega naročila skladno z ZJN-2. Če pa bo naročnik ugotovil, da tega ni mogoče storiti, mora prav tako ravnati v skladu z ZJN-2, zlasti pa upoštevati obveznosti iz 80. člena ZJN-2, ki naročniku omogočajo zaključek postopka oddaje javnega naročila brez izbire ponudb oziroma skleniteljev okvirnega sporazuma. Naročniku zato ni mogoče očitati, da je z izdajo odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ravnal v nasprotju s pravili javnega naročanja, oziroma da je s tem ponudnike neenakopravno obravnaval.

V zvezi z vlagateljevimi očitki o domnevni nezakonitosti naročnikove namere o tem, da bo za isti predmet javnega naročanja izvedel nov postopek oddaje javnega naročila, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik o navedenem ponudnike zgolj obvestil v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Navedeno pomeni, da v trenutku vložitve tega zahtevka za revizijo naročniku še ni mogoče očitati domnevne nezakonitosti pričetka novega postopka oddaje javnega naročila za isti predmet javnega naročanja, saj naročnik tega postopka sploh še ni pričel izvajati. Vlagateljevi očitki so zato preuranjeni in se Državna revizijska komisija ni spuščala v njihovo vsebinsko obravnavo.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati nezakonitosti naročnikovih ravnanj pri izdaji odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, zato je zahtevek za revizijo vlagatelja, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v postopku zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 3. 7. 2012


Predsednica senata:
Miriam Ravnikar šurk, univ. dipl. prav.
Predsednica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad, šmartinska cesta 55, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Matej Erjavec d.o.o., Trg Osvobodilne fronte 14, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv, tu

Natisni stran