018-132/2012 Univerzitetni Klinični center Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Miriam Ravnikar šurk kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in mag. Maje Bilbija kot članic senata, v postopku pravnega varstva oddaje javnega naročila "Reagenti in kemikalije", in na podlagi zahtevka za revizijo MIKRO+POLO d.o.o., Zagrebška cesta 22, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mojca Veljkovič in odvetniki, Titova cesta 2A, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 7. 6. 2012

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi odločitev naročnika o tem, da z vlagateljem v skupini 42, za blago "Paraffinum paraplast, šifra 346209", ne sklene okvirnega sporazuma v postopku oddaje javnega naročila, kot izhaja iz Obvestila o oddaji javnega naročila z dne 17. 1. 2012.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v znesku 61,20 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku navedenega roka.

Obrazložitev:

Naročnik vodi odprti postopek oddaje javnega naročila "Reagenti in kemikalije" z namenom sklenitve okvirnega sporazuma, ki ga je objavil na Portalu javnih naročil dne 11. 7. 2011, številka objave JN7774/2011, in v Uradnem listu EU dne 16. 7. 2011, številka objave 2011/S 135-224456.

Naročnik je 17. 1. 2012 sprejel Obvestilo o oddaji javnega naročila, s katerim je vse sodelujoče ponudnike obvestil, s katerimi ponudniki in za katere vrste blaga oziroma skupine blaga bo sklenil okvirni sporazum za dobavo reagentov in kemikalij, in s katerimi bo, upoštevajoč najnižjo ponujeno ceno blaga, sklenil kupoprodajne pogodbe. Iz Obvestila o oddaji javnega naročila je razvidno, da je naročnik za vrsto blaga "Paraffinum paraplast, šifra 346209" v skupini 42 odločil, da okvirnega sporazuma z vlagateljem ne sklene, javno naročilo za to vrsto blaga pa odda ponudniku KEFO d.o.o., Brnčičeva 29, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Naročnik je dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila izdal 27. 1. 2012. Naročnik je (med drugim) navedel, da je bilo pri testiranju vlagateljevega artikla št. 346209 iz skupine 42 ugotovljeno zelo slabo prepajanje tkiva ter oteženo in slabo rezanje. Naročnik je tudi zapisal, da je testiran parafin pokal na hladni plošči.

Po prejemu dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila je vlagatelj z vlogo z dne 9. 2. 2012 zoper naročnikovo odločitev za blago "Paraffinum paraplast, šifra 346209" v skupini 42 vložil zahtevek za revizijo, v katerem izpodbija naročnikovo odločitev, da artikel, ki ga je vlagatelj ponudil, ne ustreza zahtevani kvaliteti. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je Paraplast blagovna znamka. Vlagatelj tudi navaja, da je družba Leica Microsystems prevzela družbo Coretech Holdings and McCormick Scientific, v čigar okrilje je spadal tudi proizvajalec in lastnik blagovne znamke Paraplast (vlagatelj prilaga izjavo za medije, z dne 16.05.2008). Vlagatelj zatrjuje, da je njegova ponudba, v kateri je ponudil proizvod s kataloško številko LE-39601006, skladna z razpisano specifikacijo. Vlagatelj še pojasnjuje, da je družba Leica Microsystems po prevzemu družbe Coretech Holdings and McCormick Scientific ohranila obstoječe distribucijske kanale za Paraplast. Iz navedenega razloga, zatrjuje vlagatelj, je na tržišču več ponudnikov, ki Paraplast ponujajo pod svojim imenom in s svojimi kataloškimi številkami. Ker tako obstaja le en Paraplast ne glede na to, kdo ga ponuja, bi moral naročnik izmed ponudnikov, ki ponujajo naveden proizvod, izbrati najcenejšega ponudnika - to je vlagatelja. Vlagatelj predlaga, da se izpodbijana odločitev naročnika razveljavi. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov vplačane revizijske takse.

Naročnik je 27. 2. 2012 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, vendar je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-073/2012-4 z dne 4. 4. 2012 naročnikovo odločitev o zavrnitvi vlagateljevega zahtevka za revizijo razveljavila in zahtevek za revizijo vrnila v odločanje naročniku. Državna revizijska komisija je ugotovila, da naročnik o vlagateljevem zahtevku za revizijo ni odločil v skladu z 28. členom ZPVPJN, saj se naročnik v obrazložitvi sklepa, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, ni opredelil do vlagateljevih bistvenih navedb, in sicer do vlagateljevih trditev o tem, da je ponudil identičen proizvod kot ostali ponudniki (tudi izbrani ponudnik). Vlagatelj je namreč naročniku v zahtevku za revizijo očital nepravilno ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko je zatrjeval, da gre pri spornem artiklu za identičen proizvod, ki ga na tržišču ponuja več ponudnikov (in med njimi tudi izbrani ponudnik) pod svojimi imeni in s svojimi kataloškimi številkami, pri čemer je vlagatelj navedel tudi argumente za takšno trditev. Iz njegovih navedb je tudi izhajalo, da bi moral naročnik bodisi ugotoviti, da so vsi ponujeni artikli ustrezni in primerni, ali pa v obravnavani postavki vse ponudbe zavrniti oziroma, da bi naročnik pri enakih pogojih testiranja enak rezultat dobil tudi s testiranjem produkta, ki ga je ponudil izbrani ponudnik. Vseh navedenih trditev vlagatelja naročnik v predrevizijskem postopku ni obravnaval oziroma se v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo do njih sploh ni opredeljeval. Naročnik je namreč zahtevek za revizijo zavrnil na podlagi ugotovitve, da vzorec, ki mu ga je poslal vlagatelj, ni primeren, saj ne ustreza njegovim zahtevam vsakodnevnega dela. Naročnik se je pri tem oprl na rezultate testiranja spornega artikla, ki ga je opravil v histološkemu laboratoriju. Zato je Državna revizijska komisija odločila, da mora naročnik v ponovljenem postopku presoje zahtevka za revizijo vsebinsko obravnavati vse vlagateljeve navedbe in odgovoriti na vlagateljev očitek o tem, ali je tudi izbrani ponudnik ponudil identičen proizvod kot vlagatelj, ter v zvezi s tem tudi navesti, ali je bil tudi izbrani ponudnik pozvan k predložitvi vzorca artikla pod šifro 346209 in v tem primeru pojasniti rezultate opravljenih testiranj.

Naročnik je 18. 4. 2012 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, odločil je tudi, da mu ne povrne stroškov plačane takse. V obrazložitvi sklepa je naročnik navedel, da so neutemeljene in neresnične navedbe vlagatelja, da je izbrani ponudnik ponudil identičen izdelek kot vlagatelj, saj je izbrani ponudnik ponudil izdelek proizvajalca Klinika Medical, vlagatelj pa izdelek proizvajalca Leica, kar pomeni, da ne gre za identičnost ponujenih izdelkov. Naročnik še pojasnjuje, da izbranega ponudnika za artikel pod šifro 346209 ni pozval k predložitvi vzorcev, saj njegov proizvod že pozna na podlagi testiranja iz dne 9. 10. 2009, je pa testiral vzorec ponudnika SANOLABOR d.d., čeprav tudi njegov proizvod že pozna na podlagi testiranja v letu 2009, in zanj ugotovil, da je vzorec ustrezen. Naročnik zaključuje, da vlagatelj ponuja ne samo proizvod drugega proizvajalca, temveč tudi proizvod, ki kakovostno ni enakovreden ponujenemu proizvodu izbranega ponudnika, saj je naročnik na podlagi testiranja njegovega vzorca ugotovil, da ta, ne glede na ime proizvoda, ne ustreza zahtevam vsakodnevnega rutinskega dela v procesu izdelave histoloških preparatov, medtem ko sta ponujena proizvoda ostalih dveh ponudnikov ustrezna.

Naročnik je 20. 4. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je v vlogi z dne 23. 4. 2012 opredelil do navedb naročnika. Vlagatelj navaja, da je naročnik ravnal pristransko in neenakopravno obravnaval ponudnike s tem, ko je po izvedenem testu vzorca vlagatelja njegovo ponudbo označil kot neprimerno, proizvoda izbranega ponudnika pa sploh ni testiral, zato tudi ni mogel pridobiti primerljivih rezultatov, na temelju katerih bi lahko presojal, ali je ponujen produkt vlagatelja primerljiv oziroma identičen ponujenemu produktu izbranega ponudnika. Naročnik zatrjuje, da produkta nista identična ter svoje trditev opira na podatke različnih identov, ki jih navajajo ponudniki, ob tem pa, kot navaja vlagatelj, naročnik prezre dejstvo, da je vlagatelj že v zahtevku za revizijo podrobno obrazložil, da so vsi ponujeni izdelki blagovne znamke Paraffinum Paraplast, saj dejansko obstaja le en proizvajalec predmetnega produkta, medtem ko je distributerjev, ki produkt ponujajo v svojem imenu, veliko več. Naročnik bi moral izvesti tudi test ponujenega proizvoda izbranega ponudnika in bi prišel do enakih rezultatov, kot pri vlagatelju. Ker tega ni storil, je vlagatelja postavil v neenakopraven položaj. Vlagatelj še opozarja na nepravilnost sklepa naročnika o zavrnitvi zahtevka za revizijo, saj je naročnik v njem opustil dolžnost navesti pravni pouk.

Naročnik se je v vlogi z dne 3. 5. 2012 opredelil do navedb vlagatelja in jih v celoti zavrnil.

Po pregledu odstopljene dokumentacije in preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija zaradi razlogov, predstavljenih v nadaljevanju, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Glede opustitve dolžnosti naročnika zapisati pravni pouk v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo, in s katerim bi vlagatelja opozoril na možna pravna sredstva, roke in načine njihovega uveljavljanja, na katero opozarja vlagatelj, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ne zatrjuje, ali in kako v konkretnem primeru ta kršitev naročnika, v kolikor bi bila podana, kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj v tem postopku pravnega varstva. Poleg tega se je vlagatelj v treh delovnih dneh po prejemu naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo opredelil do navedb naročnika v njej, kot je to upravičen storiti glede na določbo petega odstavka 29. člena ZPVPJN, drugih ravnanj vlagatelja pa ZPVPJN niti ne predvideva, zato Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, kako bi domnevna kršitev naročnika vlagatelju otežila učinkovito uveljavljanje pravnega varstva.

V obravnavanem primeru je med naročnikom in vlagateljem spor o vprašanju, ali je naročnik vlagatelja neenakopravno obravnaval v razmerju do izbranega ponudnika s tem, ko je z namenom preverjanja primernosti ponudbe testiral le vzorec blaga, ki ga je ponudil vlagatelj, ne pa tudi vzorca blaga, ki ga je ponudil izbrani ponudnik. Vlagatelj namreč z zahtevkom za revizijo zatrjuje, da sta oba (on in izbrani ponudnik) ponudila identično blago, medsebojna primerljivost obeh pa bi bila mogoče le, če bi naročnik, tako kot pri vlagatelju, pod enakimi pogoji tudi pri izbranem ponudniku opravil testiranje spornega artikla.

Naročnik nasprotno odgovarja, da o identičnosti ponujenih izdelkov pri izbranem ponudniku in vlagatelju ni mogoče govoriti, saj je izbrani ponudnik ponudil izdelek drugega proizvajalca. Naročnik še odgovarja, da je ponujeni izdelek izbranega ponudnika testiral že leta 2009 in ugotovil, da je ustrezen. Ker ponujeni izdelek že pozna, izbranega ponudnika ni pozival k predložitvi vzorcev.

Vlagateljeve navedbe je treba presojati z vidika prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) (izločitev ponudb) v povezavi z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in iz njega izhajajočim načelom transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2). Navedena pravna podlaga naročniku nalaga, da mora v (odprtem) postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb in potem, ko razvrsti pravočasne ponudbe glede na merila in preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna, izločiti ponudbe, ki niso popolne (ponudba glede na določbo 16. točke 2. člena ZJN-2 ni popolna, če ni npr. primerna, kot neprimerno pa zakon v 20. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-2 definira ponudbo, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji). Naročnik mora pri tem vse ponudnike enakopravno obravnavati, torej mora zagotoviti, da med ponudniki, glede vseh elementov, ni razlikovanja, to pa mora storiti na pregleden način, da se lahko preveri, ali je naročnik načelo enakopravnosti res spoštoval.

Z vpogledom v razpisno dokumentacijo Državna revizijska komisija ugotavlja, da so ponudniki v skupini 42 "Reagenti za patologijo" ponudbo lahko predložili za posamezno vrsto blaga (stran 7 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe). Kot je razvidno iz Specifikacije zahtev naročnika, je naročnik pri sporni vrsti blaga določil naslednji naziv artikla: "PARAFFINUM PARAPLAST, X880.2 ali enakovredno, PAT", ponudniki pa so morali v ponudbi (med drugim) navesti proizvajalca, zaščiteno ime in kataloško številko.

Med strankama ni sporno, da je vlagatelj za ponujen artikel ponudil "Paraffinum Paraplast", pri katerem je napisal, da je proizvajalec Leica, izbrani ponudnik pa je ponudil "Paraffinum Paraplast", št. 246209, proizvajalca Klinika Medical, kar je razvidno tudi iz ponudb obeh ponudnikov in dokumenta Analiza ponujenih vrst blaga, z dne 13. 1. 2012.

Vendar pa si stranki nasprotujeta v tem, ali gre pri ponujenih artiklih obeh ponudnikov (izbranega ponudnika in vlagatelja) dejansko za identičen artikel istega proizvajalca. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naziv "Paraplast" blagovna znamka, katere lastnik je s prevzemom proizvajalca in lastnika omenjene blagovne znamke, družbe Coretech Holdings and McCormick Scientific, postala Leica Microsystems. Vlagatelj svoje trditve dokazuje s priloženo izjavo za medije družbe Leica Microsystems z dne 14. 5. 2008, ki njegove navedbe iz zahtevka za revizijo v tem delu potrjuje. Vlagatelj še zatrjuje, da je družba Leica Microsystems po prevzemu družbe McCormick ohranila obstoječe distribucijske kanale za Paraplast, kar naj bi pomenilo, da blago pod to blagovno znamko pod svojim imenom in svojo kataloško številko na trgu ponujajo različni ponudniki, tudi Klinika Medical, ki jo je v ponudbi kot proizvajalca navedel izbrani ponudnik. Kot gre razumeti vlagateljeve navedbe, vlagatelj zatrjuje, da tudi izbrani ponudnik naročniku ponuja blago blagovne znamke Paraplast proizvajalca McCormick (tako kot vlagatelj), Klinika Medical pa je le distributer, ki to blago prodaja v svojem lastnem imenu, in ne proizvajalec.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik dejstvu, da Klinika Medical, ki jo je kot proizvajalca ponujenega blaga "Paraffinum Paraplast" navedel izbrani ponudnik, ni proizvajalec ponujenega blaga, ampak distributer, sicer nasprotuje, vendar pavšalno, ne da bi navedel dejstva, ki bi potrjevali, da je ta družba dejansko proizvajalec, ampak se naročnik pri tem sklicuje na podatke iz ponudbe izbranega ponudnika, ki so vlagatelju sporni. Iz Državni revizijski komisiji odstopljene dokumentacije tudi ni razvidno, da bi naročnik s strani vlagatelja zatrjevano dejstvo, da je proizvajalec blaga, ki ga izbrani ponudnik ponuja, družba McCormick in ne družba Klinika Medical (kot je to napisal izbrani ponudnik v ponudbi), v predrevizijskem postopku kakorkoli ugotavljal (čeprav je o zahtevku za revizijo kar dvakrat odločal), ampak se je le oprl na podatke iz ponudbe izbranega ponudnika, kljub temu, da so biti ravno ti vlagatelju sporni. Naročnik bi moral vsaj preveriti, ali je Klinika Medical res proizvajalec ponujenega blaga, sploh ob upoštevanju, da je vlagatelj argumentirano in prepričljivo pojasnil, da je Paraplast blagovna znamka za blago, ki ga proizvaja družba McCormick, vendar Državna revizijska komisija glede na dokumente v spisu ni mogla ugotoviti, da je naročnik to preveril. Da so vlagateljeve trditve o tem, da je Klinika Medical le distributer za blago "Paraffinum Paraplast" proizvajalca McCormick, utemeljene, pa je po presoji Državne revizijske komisije mogoče sklepati tudi na podlagi dokumenta "Obrazec za ugotavljanje ustreznosti materiala in pripomočkov ("testiranje") oz. za ugotavljanje neustreznosti dobavljenega materiala za potrebe zdravstvene nege" (v nadaljevanju: obrazec za testiranje) z dne 9. 10. 2009, ki ga je k odločitvi o zahtevku za revizijo priložil naročnik. Z omenjenim obrazcem za testiranje naročnik sicer dokazuje, da blago, ki ga izbrani ponudnik ponuja, naročnik že pozna, in da je bilo s testiranjem leta 2009 ugotovljeno, da blago ustreza naročnikovim zahtevam, vendar gre iz njega razbrati, da je naročnik testiral material "Parafin Paraplast", katerega proizvajalec je (kot je to zapisano na obrazcu) "Klinika Medical - McCormick". Čeprav naročnik vztraja, da je izbrani ponudnik ponudil blago družbe Klinike Medical, se na obrazcu za testiranje blaga iz leta 2009 (ki naj bi bilo blago, ki ga izbrani ponudnik ponuja tudi v predmetnem postopku javnega naročanja) kot proizvajalec pojavlja tudi tisti, za katerega vlagatelj trdi, da je isti pri obeh ponudnikih, tj. McCormick, kar še dodatno govori v prid vlagatelju, ki trdi, da sta tako izbrani ponudnik in vlagatelj ponudila identično blago - "Paraffinum Paraplast" proizvajalca McCormick. Glede na vse navedeno je po presoji Državne revizijske komisije vlagatelj uspel v zadostni meri izkazati, da sta on in izbrani ponudnik ponudila enako blago istega proizvajalca.

Ob upoštevanju ugotovljenega se Državna revizijska komisija strinja z vlagateljem, da je predpogoj za ugotovitev, ali oba ponujena artikla obeh ponudnikov (še posebej, če sta oba ponudila enako blago) zadostita naročnikovim zahtevam iz razpisne dokumentacije, enako obravnavanje obeh ponudnikov oziroma blaga, ki ga ponujata. To terja načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), v skladu s katerim mora naročnik ponudnike v enakih primerih enako obravnavati. V predmetnem sporu vlagatelj naročniku očita neenakopravno obravnavo ponudnikov s tem, ko je (kljub temu, da sta oba ponudila enako blago istega proizvajalca), vlagateljevo ponudbo na podlagi testiranja izločil kot neprimerno, ponudbo izbranega ponudnika pa označil za primerno, ne da bi blago testiral. Vlagatelj je prepričan, da bi moral naročnik, če bi tudi pri izbranem ponudniku ponujeno blago testiral pod enakimi pogoji kot vlagateljevo blago, za blago obeh ponudnikov ugotoviti, da sta bodisi ustrezna ali neustrezna.

Čeprav vlagatelj zatrjuje, da naročnik blaga, ki ga ponuja izbrani ponudnik, ni testiral, naročnik nasprotno zatrjuje, da je blago, ki ga ponuja izbrani ponudnik, testiral že leta 2009. Naročnik je predložil obrazec za testiranje z dne 9. 10. 2009, iz katerega je razvidno, da je naročnik blago, ki ga v predmetnem postopku javnega naročanja ponuja izbrani ponudnik, že takrat testiral in ugotovil, da je ustrezno. Vendar pa Državna revizijska komisija na podlagi obrazca za testiranje z dne 9. 10. 2009, iz katerega je mogoče razbrati le, da je bilo blago ocenjeno kot ustrezno, ne more ugotoviti, ali je naročnik postopek testiranja pri izbranem ponudniku opravil enako kot pri vlagatelju. V primerjavi s testiranjem blaga, ki ga je v predmetnem postopku ponudil vlagatelj, in za katerega je naročnik podrobno pojasnil, kako ga je testiral: "Naročnik je [â??] 800 g omenjenega produkta testiral v aparatu za histoprocesiranje malih biopsij Leica TP 1020, preostalo količino pa porabil za izdelavo parafinskih tkivnih blokov. Tako je bilo izdelanih 25 tkivnih blokov malih biopsij, to je odščipov in igelnih punkcij. Vzporedno je bilo izdelanih 25 tkivnih blokov malih biopsij z uporabo parafina, ki ga rutinsko uporabljamo v histološkem laboratoriju. [â??]", naročnik o testiranju blaga, ki ga je ponudil izbrani ponudnik (testiranje v letu 2009, ki je bilo podlaga za ugotovitev primernosti ponudbe izbranega ponudnika) ni navedel ničesar, razen tega, da je bilo blago ustrezno. Navedeno pa je premalo, da bi naročnik Državno revizijsko komisijo prepričal, da je postopek testiranja izvedel enako pri obeh ponudnikih, in pri ocenjevanju primernosti ponudb oba ponudnika enakopravno obravnaval. Poleg tega je treba opozoriti, da je naročnik tudi izbranega ponudnika in ponudnika SANOLABOR d.d. različno obravnaval, ne da bi za to navedel opravičljive razloge, saj je kljub temu, da je (kot pojasni naročnik) blago obeh ponudnikov poznal že na podlagi testiranja iz leta 2009, ponudnika SANOLABOR d.d. ponovno pozval na vzorec blaga in ga testiral, medtem ko pri izbranem ponudniku tega ni storil, ampak je upošteval rezultate vzorčenja iz 2009.

Zato je na podlagi vsega ugotovljenega Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in je, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razveljavila odločitev naročnika o tem, da z vlagateljem v skupini 42, za blago "Paraffinum paraplast, šifra 346209", ne sklene okvirnega sporazuma v postopku oddaje javnega naročila, kot izhaja iz Obvestila o oddaji javnega naročila z dne 17. 1. 2012. V zvezi s predlogom vlagatelja o sprejemu odločitve, da se javno naročilo za blago "Paraffinum paraplast, šifra 346209" odda njemu, Državna revizijska komisija izpostavlja, da ima v revizijskem postopku zgolj kasatorična pooblastila, zato lahko naročnikova ravnanja le razveljavi, ne more pa namesto naročnika sprejemati odločitev v postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija naročnika, upoštevaje tretji odstavek 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v ponovljenem postopku pregledovanja ponudb zagotovi enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2) in pri tem upošteva tudi ugotovitve Državne revizijske komisije iz te odločitve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo, mu Državna revizijska komisija, upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, kot potrebne priznava stroške takse v višini 61,20 EUR.

Državna revizijska komisija je rok za povračilo stroškov vlagatelju določila v 15 dneh po vročitvi tega sklepa (in ne v 8 dneh od sprejema odločitve naročnika o zahtevku za revizijo, kot to zahteva vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od poteka navedenega roka. Skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku za vprašanja, ki jih ta zakon ne ureja, namreč znaša rok za izpolnitve dajatve, če ni v posebnih predpisih drugače določeno, 15 dni, rok za izpolnitev dajatve pa začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik zato ne more izpolniti obveznosti in priti v zamudo z njeno izpolnitvijo, preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 61,20 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točka izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, dne 7. 6. 2012


Predsednica senata
Miriam Ravnikar šurk, univ. dipl. prav.
predsednica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mojca Veljkovič in odvetniki, Titova cesta 2A, Maribor
- KEFO d.o.o., Brnčičeva 29, Ljubljana
- Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana
- arhiv (tu)

Natisni stran