018-156/2012 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Vidi Kostanjevec, v postopku pravnega varstva postopka oddaje javnega naročila "Kleparsko ličarska popravila vozil", na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Servis Ambrož Andrej Ambrož, s.p., Lahovče 40, Cerklje na Gorenjskem (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 7. 6. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 2. 4. 2012 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je Obvestilo o naročilu male vrednosti "Kleparsko ličarska popravila vozil" objavil na Portalu javnih naročil, dne 2. 3. 2012, pod št. objave NMV513/2012.

Naročnik je 20. 3. 2012 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, iz katere je razvidno, da je naročilo oddal ponudniku Avtohiša Real d.o.o., Vodovodna cesta 93, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Po prejemu dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila (dokument z dne 27. 3. 2012) je vlagatelj 2. 4. 2012 vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila. Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita, da iz dodatne obrazložitve ni razvidno, katero merilo je naročnik uporabil pri oceni ponudb. Vlagatelj še navaja, da mu je bil neupravičeno onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, vendar kljub temu zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka. Vlagatelj zatrjuje tudi, da je bila naročnikova dodatna obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila nepopolna, saj ni vsebovala pravnega pouka, s čimer je naročnik kršil 22. člen ZPVPJN. Vlagatelj zahteva povračilo stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je 6. 4. 2012 sprejel odločitev, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, vendar je Državna revizijska komisija po uspešno vloženi pritožbi vlagatelja s sklepom št. 018-131/2012-2 z dne 24. 4. 2012 naročnikovo odločitev razveljavila in naročniku naložila, da, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, o zahtevku za revizijo odloči v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

Izbrani ponudnik se je v vlogi z dne 11. 4. 2012 izjasnil do navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo in jih v celoti prerekal.

Vlagatelj je z vlogo z dne 30. 4. 2012 dopolnil zahtevek za revizijo. Vlagatelj navaja, da mu je naročnik v vmesnem času omogočil vpogled v ponudbe sodelujočih ponudnikov v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, na katerem je vlagatelj ugotovil, da je ponudbena cena izbranega ponudnika na postavki "Ličarska dela - dvoslojna barva" neobičajno nizka. Izbrani ponudnik je na tej postavki navedel cena le 25 EUR brez DDV za kvadratni meter (m2), vendar za to ceno v nobenem primeru ni mogoče izvesti naročila. Vlagatelj navaja, da je izbrani ponudnik v ponujeni ceni upošteval le delo, brez materiala, ki pa v tej postavki znese približno dve tretjini cene, zaradi česar ne more izvesti naročila v skladu z zahtevami naročnika. Naročnik je kršil določbo 49. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), ker ni izvedel postopka preveritve neobičajno nizke cene, ampak je ravnal celo nasprotno, ko je zagovarjal neobičajno nizko ceno. Vlagatelj še navaja, da je naročnik ravnal sporno, ko je izbranega ponudnika pozval k predložitvi izjave, da je v ceno ličarskih del vključen tako material kot delo, čeprav je predstavnik izbranega ponudnika v razgovoru in ob prisotnosti navzočih priznal, da so pri določanju cene za omenjeno postavko pomotoma upoštevali le delo in ne material, kot je to pri ostalih postavkah. Vlagatelj ponovno zahteva zadržanje postopka oddaje javnega naročila zaradi novo nastalih dejstev in dokazov.

Naročnik je 11. 5. 2012 sprejel odločitev, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil. Naročnik vlagatelju odgovarja, da je pri ocenjevanju ponudb ravnal v skladu z merilom cena, kar je razvidno iz odločitve o oddaji naročila. Ker je izbrani ponudnik oddal najnižjo ponujeno ceno, kar z drugim izrazom nesporno pomeni cenovno najugodnejšo ponudbo, je naročnik naročilo oddal njemu. V zvezi z očitkom vlagatelja o neobičajno nizki ceni naročnik odgovarja, da naročnik v času preverjanja ponudb ni podvomil v neobičajno nizko ceno, saj je bila struktura storitev natančno opredeljena v ponudbenem predračunu, naročnik pa tudi glede na poznavanje trga in sodelovanje z izbranim ponudnikom ni podvomil o možnosti neizpolnitve predmetnega javnega naročila. Prav tako je predstavnik izbranega ponudnika na vpogledu v ponudbe, ki je bil opravljen 11. 4. 2012, povedal, da je v ceno za ličarska dela v ponudbenem predračunu vključen material in delo, ter o navedenem podal tudi pisno izjavo, kar ovrže vlagateljeve navedbe, da je izbrani ponudnik na vpogledu sam priznal, da so pri določanju cene za ličarska dela pomotoma upoštevali le delo in ne tudi material. Naročnik na navedbe vlagatelja, da je naročnik kršil določbe ZJN-2 v zvezi z vpogledom, odgovarja, da vlagatelj v svoji zahtevi za vpogled le na splošno navedel, da želi vpogled v ponudbe oziroma celotno dokumentacijo predmetnega javnega naročil, ni pa konkretneje opredelil, kaj in zakaj si želi vpogledati v posamezni ponudbi. Naročnik navaja, da vlagatelj ni razpolagal z nikakršnimi informacijami, ki bi mu vzbujale sum v kakršnokoli kršitev naročnika. Naročnik je vpogled organiziral 11. 4. 2012 in tako ravnal v skladu z določili ZJN-2. Naročnik tudi zavrača vlagateljeve navedbe, da je dodatna obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila nepopolna, saj ne vsebuje pravnega pouka. Po mnenju naročnika ZJN-2 nikjer ne zahteva, da mora naročnik tudi v obrazložitvi odločitve o oddaji naročila ponudnike opozoriti o možnem pravnem varstvu oziroma podati pravni pouk, kljub temu pa je bil vlagatelj seznanil s pravilnimi roki v postopku pravnega varstva, saj je zahtevek za revizijo vložil pravočasno, s tem pa mu ni bila kršena nobena pravica ter mu niso nastale škodljive posledice. Naročnik kot brezpredmetnega označuje vlagateljev ponovni predlog o zadržanju postopku oddaje javnega naročila.

Vlagatelj je dne 16. 5. 2012 na Državno revizijsko komisijo poslal vlogo, v kateri zahteva nadaljevanje pravnega varstva zoper naročnikovo odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo, in ponavlja revizijske navedbe iz zahtevka za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb udeležencev postopka je Državna revizijska komisija, na podlagi 39. in 70. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je najprej preverila utemeljenost vlagateljevih navedb, da naročnikova dodatna obrazložitev odločitve o oddaji naročila ni vsebinsko ustrezna, saj je naročnik, v nasprotju z določbo razpisne dokumentacije, kjer je zapisal, da bo izbran ponudnik z najnižjo ponujeno ceno - skupno okvirno ponudbeno vrednostjo ponudbenega predračuna, v njej pojasnil, da je bilo, upoštevajoč merilo, ugotovljeno, da je cenovno najugodnejšo ponudbo oddal izbrani ponudnik. Vlagatelj navaja, da iz tega ni jasno razvidno, katero merilo je naročnik uporabil pri oceni ponudb.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je naročnik v 6. točki Povabila k oddaji ponudb (Merilo za izbor ponudbe) določil: "Merilo z ocenitev ponudb je cena. Kot najugodnejši bo izbran ponudnik z najnižjo ponujeno ceno - skupno okvirno ponudbeno vrednostjo ponudbenega predračuna, katerega ponudba bo popolna."

Z vpogledom v Odločitev o oddaji naročila z dne 20. 3. 2012 gre ugotoviti, da je naročnik v obrazložitvi odločitve zapisal, da je naročnik prejete ponudbe razvrstil na podlagi vrednosti ponudb, z vključenim DDV, in v postopku ocenjevanja ponudb vse ocenil v skladu z merilom, ki je bilo določeno v 6. točki Povabila k oddaji ponudbe. Naročnik je na prvo mesto uvrstil ponudbo izbranega ponudnika v vrednosti 21.480,00 EUR z DDV. Upoštevajoč merilo je naročnik ugotovil, da je cenovno najugodnejšo ponudbo oddal izbrani ponudnik, zato je javno naročilo oddal njemu, v okvirni vrednosti 21.480,00 EUR z DDV. Naročnik je vlagatelju enako pojasnil tudi v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila, izdani dne 27. 3. 2012.

Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam, da naročnik s tem, ko je v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila zapisal, da je cenovno najugodnejšo ponudbo oddal izbrani ponudnik, povzročil nejasnost glede tega, katero merilo je bilo upoštevano pri ocenjevanju ponudb, ni mogla slediti. Iz dodatne obrazložitve odločitve o oddaji kot tudi že iz same odločitve o oddaji naročila jasno izhaja, da je naročnik pri oceni o najugodnejši ponudbi uporabil merilo iz 6. točke Povabila k oddaji ponudbe, torej najnižjo ponujeno ceno, ter v skladu z njo kot cenovno najugodnejšo ponudbo ocenil ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik je torej cenovno najugodnejšo ponudbo vezal zgolj na merilo najnižje ponujene cene - skupne okvirne ponudbene vrednosti ponudbenega predračuna, zato ni mogoče govoriti o nejasnosti glede tega, katero merilo je naročnik uporabil. Tudi zgolj zaradi tega, ker je naročnik uporabil besedno zvezo "najugodnejša ponudba", ki jo ZJN-2 v prvem odstavku 48. člena uporablja za merilo "ekonomsko najugodnejša ponudba", naročniku ni mogoče očitati nejasnosti, kot to navaja vlagatelj, saj je iz celotnega besedila odločitve o oddaji naročila in njene dodatne obrazložitve več kot jasno, da se je najugodnejša ponudba izbrala na podlagi najnižje cene. Drugih dejstev, ki naj bi nakazovala na nejasno dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, vlagatelj niti ne zatrjuje, zato je Državna revizijska komisija vlagateljeve navedbe v tem delu zavrnila kot neutemeljene.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo glede dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila navaja tudi, da je ta nepopolna, saj ne vsebuje pravnega pouka, s čimer naj bi naročnik kršil 22. člena ZPVPJN, saj vlagatelja ni opozoril na možna pravna sredstva, roke in način njihovega uveljavljanja.

V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije napačen pravni pouk oziroma opustitev dolžnosti naročnika ponudnike poučiti o pravilnem pravnem varstvu sicer ne more iti v škodo stranke, ki je bila napačno oziroma sploh ni bila poučena o pravnem varstvu, ki ga lahko uveljavlja, vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel, kako je domnevna kršitev naročnika vplivala na njegov pravni položaj. Ker je vlagatelj pravočasno (v petih delovnih dneh od prejema dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila - tretji odstavek 79.a člena ZJN-2 v povezavi s šestim odstavkom 25. člena ZPVPJN) vložil zahtevek za revizijo, ki vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN, in o katerem bo zagotovljeno pravno varstvo v obsegu, ki ga zagotavlja ZPVPJN, vlagatelj ni uspel izkazati, kako bi domnevna kršitev posegla v njegov pravni položaj v predmetnem postopku pravnega varstva.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja tudi, da mu naročnik ni omogočil vpogleda v ponudbe ostalih ponudnikov, ki so sodelovali pri predmetnem javnem naročilu, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena ZJN-2, ki v sedmem odstavku določa: "Po sprejemu odločitve o oddaji naročila mora naročnik ponudniku na njegovo zahtevo dovoliti vpogled v druge ponudbe in ostalo dokumentacijo [â??] Naročnik mora organizirati vpogled v ponudbe [â??] v 25 dneh od prejema zahteve za vpogled. Kadar ponudnik zahteva vpogled v ponudbe zaradi suma, da je naročnik kršil zakon, pa mora vpogled organizirati najmanj tri dni pred potekom obdobja mirovanja. [â??]" Ker pa je naročnik vlagatelju vpogled v ponudbe konkurenčnih ponudnikov omogočil po tem, ko je vlagatelj že vložil zahtevek za revizijo (a pred sprejemom pravnomočne odločitve o zahtevku za revizijo), vlagatelj pa je na podlagi opravljenega vpogleda vložil tudi pripravljalno vlogo, s katero je dopolnil zahtevek za revizijo z dodatnimi ugotovitvami iz vpogleda (dopolnitev zahtevka za revizijo z dne 30. 4. 2012, ki jo je Državna revizijska komisija upoštevala), Državna revizijska komisija ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Pri tem je Državna revizijska komisija upoštevala tudi, da vlagatelj v dopolnitvi zahtevka za revizijo nikjer ne zatrjuje, da ga je naročnik s tem, ko mu je vpogled omogočil šele po vložitvi zahtevka za revizijo, kakorkoli omejil pri uveljavitvi učinkovitega pravnega varstva, tega pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne more ugotoviti niti Državna revizijska komisija.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi neobičajno nizko ceno v ponudbi izbranega ponudnika.

Neobičajno nizka cena je v ZJN-2 urejena v 49. členu. Ta daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. Zakon v teh primerih od naročnika zahteva, da pred zavrnitvijo takšne ponudbe od ponudnika pisno zahteva podatke o elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, ter od ponudnika zahteva, da jih vrednostno utemelji. V primeru, da ob posvetovanju s ponudnikom in ob upoštevanju pridobljenih dokazil naročnik še vedno ocenjuje ponudbo za neobičajno nizko, lahko to izloči.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala (glej npr. odločitve v zadevah št. 018-002/2010, 018-80/2010, 018-318/2011, 018-042/2012 itd.), da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki je nizka oziroma vsebuje nizko ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub temu, da je nizka, oziroma kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena ZJN-2 je torej namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo, za katero je naročnik ocenil, da s svojo ceno ali načinom izvedbe bistveno odstopa od primerljivih tržnih cen oziroma uveljavljene prakse, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, predpisanega v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen.

Ob upoštevanju zgornjih argumentov je Državna revizijska komisija že večkrat sprejela stališče, da je odločitev o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajne nizke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje. Prav tako gre, tudi sledeč zgoraj že predstavljeni praksi Državne revizijske komisije, kot naročnikovo avtonomno odločitev šteti tudi presojo, ali je ponudnik, v zvezi s ponudbo katerega se je pri naročniku sicer pojavil dvom glede neobičajno nizke ponudbe, tekom inter partes postopka pojasnjevanja ponudbe ta dvom ovrgel ali ne in tako tudi s tem povezano končno presojo naročnika, ali bo takšno ponudbo zavrnil kot neobičajno nizko ali ne. V takšno poslovno odločitev, ki sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje, vlagatelj (ne glede na pri tem uporabljeno argumentacijo) ni upravičen posegati.

Kot utemeljeno izpostavlja naročnik, iz nobenega dela spisovne dokumentacije postopka oddaje javnega naročila ne izhaja njegova odločitev o tem, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka in da jo želi kot takšno izločiti. Iz spisovne dokumentacije je namreč (nasprotno) nedvomno razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo izmed popolnih ponudb.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju zgornjega ugotavlja, da gre v danem primeru za situacijo, ki je določbi 49. člena ZJN-2 ni mogoče podvreči (ker se ta, kot že pojasnjeno, nanaša zgolj na situacijo, ko želi naročnik ponudbo nekega ponudnika izločiti kot neobičajno nizko). Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je, kot že pojasnjeno, naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje. Takšne odločitve pa Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti.

Upoštevajoč zgornje argumente vlagateljevim revizijskim navedbam o tem, da bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika obravnavati kot neobičajno nizko, ni mogoče slediti.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da izbrani ponudnik pri postavki "ličarska dela - dvoslojna barva" ponudbenega predračuna, kjer je navedel le ceno 25 EUR brez DDV, v ceni ni upošteval stroškov materiala, ampak le stroške dela, s čimer naročniku dejansko očita, da je označil ponudbo izbranega ponudnika kot popolno, čeprav bi jo kot neprimerno moral izločiti.

V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb in potem, ko razvrsti pravočasne ponudbe glede na merila in preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna, izločiti ponudbe, ki niso popolne (ponudba glede na določbo 16. točke 2. člena ZJN-2 ni popolna, če ni npr. primerna, kot neprimerno pa zakon v 20. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-2 definira ponudbo, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji).

Med strankama ni sporno, da je naročnik od ponudnikov zahteval, da v ponudbi pri ceni za postavko "ličarska dela - dvoslojna barva" upoštevajo strošek dela in materiala, vendar pa si naročnik in vlagatelj nista edina, ali je izbrani ponudnik pri ponujeni ceni za to postavko to tudi upošteval. Vlagatelj v dopolnitvi zahtevka za revizijo namreč zatrjuje, da mu je predstavnik izbranega ponudnika na vpogledu, ob prisotnosti navzočih, priznal, da so pri določanju cene za "ličarska dela - dvoslojna barva" pomotoma upoštevali le delo in ne material. Vendar Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam ni mogla slediti, saj jih spisovna dokumentacija ne potrjuje.

Iz Zapisnika o vpogledu v ponudbeno dokumentacijo za kleparsko ličarska popravila vozil (zapisnik z dne 11. 4. 2012), ki je bil opravljen na vpogledu, na katerem naj bi izbrani ponudnik vlagatelju priznal, da stroškov materiala ni vključil v ponudbeno ceno, izhaja ravno nasprotno, da je predstavnik izbranega ponudnika povedal, da je v ceno za ličarska dela v ponudbenem predračunu vključen material in delo, ter da bo izbrani ponudnik o tem posredoval tudi izjavo. Napovedano izjavo je naročnik od izbranega ponudnika 13. 4. 2012 tudi prejel, v njej pa je izbrani ponudnik ponovno izjavil, da je v ponudbeni ceni za ličarska dela vključen material in delo, s čimer je ovrgel vlagateljeve trditve o neskladnosti ponudbe z zahtevami razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija zato zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je izbrani ponudnik v ceno za ličarska dela vključil le delo in ne tudi materiala, kot je bilo zahtevano z razpisno dokumentacijo.

Državna revizijska komisija na podlagi vsega doslej ugotovljenega zaključuje, da vlagatelj s svojim zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati nezakonitosti naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila izbranemu ponudniku, kot je razvidna iz Odločitve o oddaji javnega naročila z dne 20. 3. 2012, zato je, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

O predlogu za zadržanje postopka javnega naročanja, ki ga je v dopolnitvi zahtevka za revizijo zaradi novo nastalih dejstev ponovno vložil vlagatelj, Državna revizijska komisija ni ponovno odločala, saj je o njem že odločila že s sklepom št. 018-131/2012 z dne 24. 4. 2012, novih dejstev, ki bi narekovala drugačno odločitev Državne revizijske komisije, pa vlagatelj ni uspel izkazati.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.





Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih s postopkom pravnega varstva.

Ker vlagateljev revizijski zahtevek ni utemeljen (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija, na podlagi določil osmega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo po povračilu stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 7. 6. 2012


Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije















Vročiti:
- Servis Ambrož Andrej Ambrož, s.p., Lahovče 40, Cerklje na Gorenjskem
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana
- Avtohiša Real d.o.o., Vodovodna cesta 93, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- arhiv (tu)

Natisni stran