018-117/2012 Plinovodi, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek šinko, kot predsednice senata, ter Miriam Ravnikar šurk in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Izvedba prvih meritev in obratovalnega monitoringa hrupa na merilno regulacijskih postajah za obdobje štirih let" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj A-Projekt, d.o.o., Vinarje 110b, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Plinovodi, d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11b, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 28.5.2012

odločila:

1. Vlagateljev revizijski zahtevek z dne 28.3.2012 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 30.1.2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila ""Izvedba prvih meritev in obratovalnega monitoringa hrupa na merilno regulacijskih postajah za obdobje štirih let". Obvestilo o javnem naročilu, ki se oddaja po postopku s pogajanji po predhodni objavi, je naročnik objavil na Portalu javnih naročil, in sicer pod objavo št. JN1570/2012 z dne 10.2.2012.

Dne 22.3.2012 je naročnik izdal dokument "Obvestilo o izbiri", iz katerega izhaja, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Ekosystem, d.o.o., špelina ulica 1, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ki je v postopku oddal najugodnejšo ponudbo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 28.3.2012 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika "neprimerno nizka ponudba", saj naj bi omenjeni ponudnik v pogajanjih postavil ceno, ki ni primerljiva tržni in za katero zahtevanih storitev ni mogoče izvesti. Vlagatelj ravno tako prereka tudi potek pogajanj, ki naj bi bila izvedena na diskriminatoren način. Vlagatelj s tem v zvezi pojasnjuje, da je bila kljub navedbi v povabilu na pogajanja, da se bo pogajalo o vseh elementih ponudbe, predmet pogajanj zgolj cena. Vlagatelj dalje izpostavlja, da naročnik ponudnikov ni želel seznaniti s številom krogov pogajanj niti ni hotel povedati, kateri krog je zadnji. To kaže na očitno favoriziranje izbranega ponudnika, ki je dal več kot očitno dumpinško ceno, s katero ni sposoben opraviti zahtevane storitve. Pogajanja so se ob posredovanju najnižje ponudbe s strani izbranega ponudnika zaključila, saj je bilo že naslednji dan izdano obvestilo o izbiri najugodnejšega ponudnika, in sicer brez da bi naročnik zahteval pojasnilo za tako nizko ceno. Naročnik tako kljub pozivom nekaterih ponudnikov ni niti poskušal preveriti, ali ponudbena cena vsebuje elemente neobičajno nizke ponudbe, čeprav ga k temu zavezuje 50. člen Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS). Vlagatelj dodatno izpostavlja, da je bilo edino merilo za izbor najugodnejše ponudbe cena. Cene so se javno povedale ob odpiranju ponudb, zato v nadaljevanju ne morejo biti več predmet pogajanj med vsemi ponudniki, saj so se vsi seznanili z njimi. Tolmačenje, da je kljub razkritim cenam še vedno zagotovljena enakopravnost med ponudniki, ne vzdrži, saj je na ta način neizbranim ponudnikom dana še ena možnost, da popravijo svoje ponudbe, pa čeprav na račun dumpinške cene, ki ne vzdrži niti lastne cene. Nekateri pogajalci so tako ponudili popust, ki bo povzročil, da bodo zaposleni pri najugodnejšem ponudniku morali delati za mezdo, ki ne bo dosegala niti minimalne zagotovljene plače v Republiki Sloveniji. Povsem logično je, da so ob znanem merilu za najugodnejšo ponudbo, t.j. merilu najnižja cena, ponudniki že v startu ponudili svojo ekonomsko najnižjo ceno, zato dodatni popusti v višini 50% in več v fazi pogajanj nikakor ne morejo biti realni in ne morejo zagotavljati normalnega poslovanja ponudnikov. Vlagatelj meni, da bi se moral naročnik v postopku pogajati zgolj z njim, saj je (skupaj s partnerjem IMS Merilni sistemi, d.o.o.) oddal ponudbo, ki je bila na odpiranju najugodnejša in njena cena javno povedana. Naročnik je izkoristil svoj položaj ter s svojimi dejanji omogočil pogoje za neenakopravnost med ponudniki, favoriziranje ponudnikov ter diskriminacijo nekaterih ponudnikov, spodbujal pa je tudi dumpinško obnašanje ponudnikov. Naročnik se po vlagateljevem mnenju obenem ni potrudil ravnati skladno z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 12. člena ZJNVETPS. Naročnik bi moral preučiti prednosti in slabosti različnih dopuščenih metod ocenjevanja merilno regulacijskih postaj. Izvedba zahtevanih storitve na osnovi metode z meritvami, ki sicer verjetno zagotavlja minimalne predpisane pogoje, po vlagateljevem prepričanju namreč ni v celoti ustrezna. Kljub temu, da je vlagatelj ponudil po vsebini znatno kvalitetnejše in obširnejše ocenjevanje, po znatno nižji ceni, je naročnik izvedel pogajanja tudi s ponudniki, ki so ponujali slabše storitve, ki se morda v določenih primerih ne bodo izkazale za primerne in ne bodo pokrile vseh merilno regulacijskih postaj, ki so predmet javnega naročila. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se njegovemu revizijskemu zahtevku ugodi, da se predmetni postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo ocenjevanja ponudb pred pogajanji, da se ugotovi, da je vlagateljeva ponudba (predložena skupaj s partnerjem IMS Merilni sistemi, d.o.o.) po odpiranju ponudb najcenejša, dodatno pa tudi vsebinsko najkvalitetnejša, ter da se ostale ponudbe zavrnejo, javno naročilo pa odda vlagatelju (skupaj s partnerjem IMS Merilni sistemi, d.o.o.). Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Izbrani ponudnik je dne 10.4.2012 na naročnika naslovil vlogo, v kateri se je izjasnil o navedbah vlagatelja iz njegovega revizijskega zahtevka. V vlogi je pojasnil način oblikovanja svoje ponudbene cene in zavrnil očitke, da je ta neobičajno nizka. Prav tako je kot neutemeljene označil tudi vlagateljeve revizijske navedbe, ki se nanašajo na izvedeni način pogajanj.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom z dne 10.4.2012, s katerim je tega zavrnil kot neutemeljenega, ravno tako pa je kot neutemeljeno zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo. Na vlagateljev očitek, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, naročnik (sklicujoč se na prakso Državne revizijske komisije) odgovarja, da nizka ponudba sama po sebi ni prepovedana, da je v interesu naročnika, da dobi ustrezno storitev po čim nižji ceni, da je konkurenčnost ponudb temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, da pravni predpisi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila cena (zaradi različnih okoliščin) nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena ter da gre pri oblikovanju ponudbene cene za eno od poslovnih odločitev, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je mogoče posegati le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo predpisi. Naročnik izpostavlja tudi, da mora ponudbo (ponudbeno ceno) po drugem odstavku 50. člena ZJNVETPS preveriti le, če meni, da je ponudba neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve, ter če želi takšno ponudbo zavrniti. Iz naročnikove dokumentacije pa ne izhaja njegova ocena, da je vlagateljeva ponudba neobičajno nizka, niti njegova odločitev, da ponudbo izbranega ponudnika zavrne; nasprotno - naročnik želi njegovo ponudbo sprejeti kot najugodnejšo. Naročnik se dalje opredeljuje še do dopisa Ministrstva za finance z dne 21.3.2012, s katerim je to naročnika pozvalo k preveritvi, ali gre v posameznih primerih za neobičajno nizke cene. Naročnik kot naslednje izpostavlja, da vlagatelj svojih navedb o tem, da izbrani ponudnik ne bo sposoben kvalitetno izvesti javnega naročila ter da njegova cena predstavlja dejanje nelojalne konkurence, ni podprl z nobenimi dokazi, čeprav bi to moral storiti. Vlagatelj bi moral zatrjevati in dokazati, v skladu s katerim predpisom o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence naj bi naročnik ravnal in v čem. V posledici navedenega naročnik zaključuje, da vlagatelj ni izkazal oziroma dokazal zatrjevanih kršitev, ki bi se nanašale na zatrjevano dumpinško ceno v ponudbi izbranega ponudnika. Naročnik zavrača tudi navedbe vlagatelja, da bi se moral po odpiranju ponudb pogajati zgolj z njim - namen pogajanj je pogajati se tudi o ceni, ko je ta določena kot merilo za izbiro ponudbe. Naročnik kot slednje opozarja, da je glede navedb, ki se nanašajo na pomanjkljivost določitve načina pogajanj in kroga pogajanj, nastopila prekluzija po četrtem odstavku 25. člena ZPVPJN, zato vsebinska obravnava teh navedb ni več mogoča.

Naročnik je v prilogi dopisa, prejetega dne 11.4.2012, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj je z vlogo z dne 14.5.2012 na Državno revizijsko komisijo naslovil pobudo za izvedbo razjasnjevalnega sestanka. Ker je Državna revizijska komisija presodila, da je dejansko stanje zadeve možno pravilno in popolno ugotoviti že na podlagi dokumentacije iz postopka javnega naročanja ter predrevizijskega postopka, vlagateljevemu predlogu za izvedbo razjasnjevalnega sestanka ni sledila.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb udeležencev postopka je Državna revizijska komisija, na podlagi 39. in 70. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je v zadevi spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila. Vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku zatrjuje spornost dopustitve različnih metod ocenjevanja merilno regulacijskih postaj ter nepravilnosti pri izvedbi pogajanj, zatrjuje pa tudi neobičajno nizko ceno v ponudbi izbranega ponudnika.

V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na dopustitev različnih metod ocenjevanja merilno regulacijskih postaj ter na način vodenja pogajanj, Državna revizijska komisija izpostavlja določilo četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN, iz katerega izhaja, da vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, razen če to dopušča ta zakon in v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom.

Državna revizijska komisija s tem v zvezi ugotavlja, da je bil vlagatelj z vsebino predmeta javnega naročila (dopuščene metode ocenjevanja merilno regulacijskih postaj) ter nameravanim načinom vodenja pogajanj (vključno z določili o številu krogov pogajanj in ostalimi s tem povezanimi določili razpisne dokumentacije), ki jih v svojem revizijskem zahtevku sedaj izpostavlja kot sporne, seznanjen že z dnem, ko je naročnik v okviru objave št. JN1570/2012 z dne 10.2.2012 razpisno dokumentacijo objavil prek Portala javnih naročil, vsekakor pa pred potekom roka za oddajo ponudb. Navedeno pomeni, da bi moral vlagatelj svoj zahtevek za revizijo, v katerem bi zatrjeval morebitne kršitve v zvezi s temi določili razpisne dokumentacije, vložiti že pred potekom roka za predložitev ponudb. Ker tega ni storil, hkrati pa ni dokazal, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom, v trenutni fazi predmetnega postopka oddaje javnega naročila (po poteku roka za predložitev ponudb) obravnava s tem povezanih revizijskih navedb, skladno z določili četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN, ni dopustna.

Državna revizijska komisija ravno tako ugotavlja, da vlagatelj ne navaja konkretiziranih dejstev niti ne predlaga dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so bila pogajanja v konkretnem postopku izvedena v neskladju z določili razpisne dokumentacije, ki so opredeljevala način njihove izvedbe, oziroma v neskladju s temeljnimi načeli javnega naročanja. Kot neskladnega s predpisi s področja javnega naročanja, v nasprotju z drugačnim prepričanjem vlagatelja, tako ni mogoče označiti naročnikovega ravnanja, ki je ob odpiranju ponudb razkril ponudbene cene v prejetih ponudbah. Odpiranje ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila je moralo biti namreč, glede na ocenjeno vrednost javnega naročila in skladno z določili 79. člena ZJNVETPS, javno, v zapisniku o odpiranju ponudb, ki ga je naročnik moral voditi skladno z določili 80. člena ZJNVETPS (in ga tudi posredovati vsem ponudnikom), pa so morale biti med drugim navedene tudi ponudbene cene ter morebitni popusti. S tem povezanim revizijskim navedbam utemeljenosti ni mogoče priznati. Prav tako neskladja s predpisi s področja javnega naročanja vlagatelj ne izkazuje v zvezi z dejstvom, da se je naročnik pogajal z več ponudniki in ne samo z njim. Skladno z določili drugega odstavka 34. člena ZPVPJN je postopek s pogajanji po predhodni objavi postopek, v katerem naročnik na podlagi prijav, prejetih na podlagi objave obvestila o naročilu, izbere gospodarske subjekte oziroma kandidate in jih povabi v pogajanja, ta pa se izvedejo v obsegu in na način kot je določen v razpisni dokumentaciji. Ker naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil, da se bo pogajal zgolj s ponudnikom, katerega prvotno predložena ponudba je bila najugodnejša, temveč je tam nasprotno določil, da bo najugodnejšega ponudnika izbral šele "po pregledu in ocenjevanju ponudb ter izvedenih pogajanjih", tudi s tem povezanim revizijskim navedbam utemeljenosti ni mogoče priznati.


V preostalem delu svojega revizijskega zahtevka vlagatelj zatrjuje, da je ponudbena cena v ponudbi izbranega ponudnika neobičajno nizka.

Neobičajno nizka ponudba je v ZJNVETPS urejena v 50. členu. Ta daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. Zakon v teh primerih od naročnika zahteva, da pred zavrnitvijo takšne ponudbe od ponudnika pisno zahteva podatke o elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, ter od ponudnika zahteva, da jih vrednostno utemelji. V primeru, da ob posvetovanju s ponudnikom in ob upoštevanju pridobljenih dokazil naročnik še vedno ocenjuje ponudbo za neobičajno nizko, lahko to izloči.

Kot pravilno izpostavlja naročnik, se določilo 50. člena ZJNVETPS nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 50. člena ZJNVETPS je torej namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJNVETPS ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 50. členu ZJNVETPS, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen.

Na tem mestu gre izpostaviti tudi, da nizka ponudbena cena (ponudba) sama po sebi ni prepovedana. še več, ZJNVETPS ponudbeno ceno določa kot primarno merilo za izbor najugodnejše ponudbe v postopkih javnega naročanja. Državna revizijska komisija je tako že v več svojih odločitvah (glej npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-090/2008, 018-125/2009, 018-002/2010, 018-318/2011, 018-042/2012 itd.) zapisala, da je v interesu naročnika, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člen ZJNVETPS), ki naročnika zavezujejo, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanje cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago ali izvesti storitev oziroma gradnjo pod lastno (proizvajalno, nabavno oziroma drugo). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek, storitev oziroma gradnjo ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine). Navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

Ob upoštevanju zgornjih argumentov je Državna revizijska komisija že večkrat sprejela enotno stališče, da je odločitev o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajne nizkosti neke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje. Prav tako gre, tudi sledeč zgoraj že predstavljeni praksi Državne revizijske komisije, kot naročnikovo avtonomno odločitev šteti presojo, ali je ponudnik, v zvezi s ponudbo katerega se je pri naročniku sicer pojavil dvom glede neobičajne nizkosti, tekom inter partes postopka pojasnjevanja ponudbe ta dvom ovrgel ali ne in tako tudi s tem povezano končno presojo naročnika, ali bo takšno ponudbo zavrnil kot neobičajno nizko ali ne. V takšno poslovno odločitev, ki sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje, vlagatelj ne glede na pri tem uporabljeno argumentacijo ni upravičen posegati.

Kot utemeljeno izpostavlja naročnik, iz nobenega dela spisovne dokumentacije postopka oddaje javnega naročila ne izhaja njegova odločitev o tem, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka in da jo želi kot takšno izločiti. Iz spisovne dokumentacije je namreč (nasprotno) nedvomno razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo izmed popolnih ponudb.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju zgornjega ugotavlja, da gre v danem primeru za situacijo, ki je določbi 50. člena ZJNVETPS ni mogoče podvreči (ker se ta, kot že pojasnjeno, nanaša zgolj na situacijo, ko želi naročnik ponudbo nekega ponudnika izločiti kot neobičajno nizko). Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je, kot že pojasnjeno, naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje. Takšne odločitve pa Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti.

Upoštevajoč zgornje argumente vlagateljevim revizijskim navedbam o tem, da bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika obravnavati kot neobičajno nizko, ni mogoče slediti.


V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom z dne 28.3.2012 ni uspel izkazati nezakonitosti naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila "Izvedba prvih meritev in obratovalnega monitoringa hrupa na merilno regulacijskih postajah za obdobje štirih let", kot izhaja iz naročnikovega dokumenta "Obvestilo o izbiri" z dne 22.3.2012.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev revizijski zahtevek z dne 28.3.2012 zavrnila kot neutemeljen.


Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih s postopkom pravnega varstva.

Ker vlagateljev revizijski zahtevek ni utemeljen (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija, na podlagi določil osmega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo po povračilu stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 28.5.2012

Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.,
Članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Plinovodi, d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11b, Ljubljana,
- A-Projekt, d.o.o., Vinarje 110b, Maribor,
- Ekosystem, d.o.o., špelina ulica 1, Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana.

Natisni stran