018-033/2012 Občina Domžale

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata, ter mag. Maje Bilbija in Vide Kostanjevec kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "širitev osnovne šole Rodica - Zahodni prizidek" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj CGP d.d., Ljubljanska cesta 36, Novo mesto, ki ga zastopa odvetniška pisarna Mirko Bandelj d.o.o., Trdinova 7, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Občina Domžale, Ljubljanska cesta 69, Domžale (v nadaljevanju: naročnik), dne 21.2.2012

odločila:

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja, z dne 18.1.2012, se ugodi tako, da se razveljavi celoten postopek oddaje javnega naročanja "širitev osnovne šole Rodica - Zahodni prizidek", objavljenega na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN12417/2011, z dne 28.10.2011.

2. Zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 10.984,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku roka določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je Obvestilo o predmetnem javnem naročilu "širitev osnovne šole Rodica - Zahodni prizidek" objavil dne 28.10.2011 na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN12417/2011, s popravki pod objavami št. JN13037/2011 z dne 14.11.2011, št. JN13050/2011 z dne 14.11.2011, št. JN13348/2011 z dne 21.11.2011.

Dne 5.1.2012 je naročnik sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila št. 4301-29/2011-27, s katero je odločil, da se predmetno naročilo odda ponudniku konzorciju družb AS-PRIMUS d.o.o., Ulica Bračičeve brigade 28, Stari trg pri Ložu, DIEM d.o.o., Kočevska cesta 30, škofljica in TREVEN d.o.o., Obrtna cona Logatec 22, Logatec (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper naročnikovo odločitev je vlagatelj dne 18.1.2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik s tem, ko je za izvajalca naročila izbral ponudbo izbranega ponudnika, kršil določila četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 in prvi odstavek 80. člena ZJN-2. Vlagatelj utemeljuje, da iz ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika izhaja, da je prokurist vodilnega partnerja izbranega ponudnika družba AS-PRIMUS, glede na razpoložljive podatke sodnega registra in glede na podatke iz razpisne dokumentacije, Hribar Boris član nadzornega sveta družbe GPG Inženiring, ki je v stečaju. Vlagatelj meni, da bi naročnik moral upoštevati določbo 42. člena ZJN-2 in izbranega ponudnika izločiti, saj je bil njegov zastopnik v zadnjih dveh letih pred iztekom roka za oddajo konkretnega javnega naročila član nadzornega organa subjekta, nad katerim je bil začet stečajni postopek, s čimer je naročnik kršil tudi določbe razpisne dokumentacije iz točke f. poglavja "osnovna sposobnost". Pri tem vlagatelj podredno ugotavlja, da je naročnik izbranega ponudnika pozval k dopolnitvi ponudbe, saj je po vlagateljevih navedbah vzorec pogodbe (obrazec 15) podpisal zgolj zastopnik družbe AS-PRIMUS d.o.o. v imenu družbe AS-PRIMUS d.o.o., ni pa bil vzorec pogodbe podpisan s strani konzorcija izbranih ponudnikov. Po vlagateljevem mnenju gre za vsebinsko pomanjkljivost, zaradi katere bi moral naročnik takšno ponudbo izločiti. Pogodba je bila namreč podpisana samo s strani in v imenu družbe, ki ne izpolnjuje ekonomskih kot tudi ne referenčnih sposobnosti, kar pomeni, da ne izpolnjuje meril iz dokumentacije. S predložitvijo novega vzorca, podpisanega s strani vseh treh pogodbenih strank, je po vlagateljevem mnenju izbrani ponudnik vplival na razvrstitev svoje ponudbe. Nadalje vlagatelj ugotavlja, da je izbrani ponudnik nepravilno izpolnil obrazec 11 (podatki o referenčnem delu), v katerem je navedel reference ene od družb v konzorciju TREVEN d.o.o. Izbrani ponudnik je pri navajanju podatkov svoj delež posla ovrednotil višje, kot pa je bila vrednosti celotnega posla, s čimer je podal lažne podatke, saj ni moč imeti deleža, ki bi bil višji od celote. Izbrani ponudnik je po vlagateljevem mnenju kršil določbe razpisne dokumentacije, saj navedbe v priloženih listinah ne izkazujejo aktualnega in resničnega stanja in tudi niso dokazljive. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila in mu povrne stroške postopka.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 24.1.2012 izjasnil o vlagateljevih navedbah in v zvezi s tem pojasnil, da se četrti odstavek 42. člena ZJN-2, na katerega se sklicuje vlagatelj, ne nanaša na prokuriste. Glede obrazca 15 izbrani ponudnik zatrjuje, da je bil vzorec pogodbe podpisan s strani vseh treh družb, ki sestavljajo konzorcij. V povezavi z vlagateljevimi očitki o lažnih podatkih o referenčnem delu pa izbrani ponudnik pojasnjuje, da so bili vsi referenčni objekti dejansko izvedeni s strani družbe TREVEN d.o.o., pri čemer so v obrazcu, v katerem je bilo potrebno navesti delež posla, pomotoma navedene vrednosti z upoštevanim DDV in ne brez DDV.

Naročnik je dne 27.1.2012 sprejel odločitev, št. 4301-29/2011-36, s katero je zahtevek za revizijo v celoti zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasnjuje, da prokurist po njegovem mnenju ne sodi v skupino, za katero po četrtem odstavku 42. člena ZJN-2 velja omejitev nastopanja v postopkih javnega naročanja. ZJN-2 v omenjenem členu po naročnikovih navedbah govori o članih poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnikih, kot jih določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Naročnik pri tem izpostavlja, da je o navedeni terminologiji odločala tudi že Državna revizijska komisija, v katerih je prokurista označila za pooblaščenca, ne pa za zastopnika, kot to zatrjuje vlagatelj. Prokurist po naročnikovem mnenju nima statusa zastopnika, temveč zgolj status pooblaščenca, ki pa ga omejitev po četrtem odstavku 42. člena ZJN-2 v povezavi s tretjim odstavkom 8. člena ZFPPIPP ne zajema. Glede vlagateljevih očitkov o pozivu k dopolnitvi ponudbe s podpisanim vzorcem pogodbe, pa naročnik opozarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Naročnik trdi, da je bila že prvotna pogodba podpisana s strani vseh partnerjev konzorcija, konzorcij izbranih ponudnikov pa je bil dne 2.12.2012 pozvan k dopolnitvi ponudbe s pogodbo, ki vsebuje podatke vseh partnerjev ter da jo tudi ustrezno parafirajo, ni pa bila po naročnikovih pojasnilih podana zahteva, da pogodbo tudi podpišejo, kot to zatrjuje vlagatelj. Naročnik meni, da gre v konkretnem primeru za dopolnitev ponudbe, ki ni vsebinske narave, temveč je vezana na formalno pomanjkljivost, ki jo je možno odpraviti z institutom dopolnitve formalno nepopolne ponudbe. V nadaljevanju naročnik prav tako zavrača vlagateljeve očitke, da je v izbrani ponudbi nepravilno izpolnjen Obrazci 11 (podatki o referenčnem delu), v katerem je delež posla ovrednoten višje od vrednosti celotnega posla. Na podlagi preveritve podatkov naročnik pojasnjuje, da je ponudnik TREVEN d.o.o., ki nastopa kot partner v konzorciju, navedene referenčne posle izvedel v vrednosti celotnega posla, ter da je v rubriki delež posla pomotoma navedel vrednost posla z upoštevanim DDV in ne brez DDV, kot je to pravilno storil v rubriki vrednost celotnega posla brez DDV. Po naročnikovem mnenju gre za nebistveno pomanjkljivost ponudbe v smislu 17. točke 2. odstavka ZJN-2 in za kršitev prvega odstavka 9. člena ZJN-2. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek zavrnil.

Naročnik je z dopisom, z dne 27.1.2012, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 27.1.2012, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru presojala zakonitost naročnikovega ravnanja pri pregledu in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika.

V ta namen je v dokazne namene vpogledala v razpisno in preostalo spisovno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu. Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 3. točke drugega odstavka 39. člena ZPVPJN, ter skladno z določilom tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Določba drugega odstavka 41. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) določa, da v odprtem postopku, postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi in postopku oddaje naročila male vrednosti naročnik odda javno naročilo potem, ko: a) razvrsti pravočasne ponudbe glede na merila, b) preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna. Pri ocenjevanju ponudb mora naročnik uporabiti le tista merila, ki so bila navedena v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in vrednotena (5. odstavek 48. člena ZJN-2). Na podlagi določbe prvega odstavka 80. člena ZJN-2 mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne.

V okviru preverjanja izpolnjevanja procesnih predpostavk, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru najprej preverila, ali je vlagatelj izkazal pravni interes za vložitev revizijskega zahtevka. V ta namen je Državna revizijska komisija vpogledala v naročnikovo ocenjevanje ponudb in njihovo razvrstitev glede na merila. V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz Odločitve o oddaji naročila z dne 5.1.2012 izhaja, da je naročnik med 18 prispelimi ponudbami izračunal povprečno ponudbeno ceno, ki znaša 940.124,75 EUR brez DDV. Pri tem naročnik pojasnjuje, ker je prejel več ponudb, v izračun povprečja ni štel najvišje in najnižje ponudben cene ponudb ponudnika Kraški zidar d.d. in VG5 d.o.o. Pri tem naročnik ponudbene cene, ki je za več kot 15 % odstopala od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen, pri izboru najugodnejše ponudbe ni upošteval, zato se pri izboru najugodnejše ponudbe ponudbi ponudnikov Kraški zidar d.d. in VG5 d.o.o. nista upoštevali. Na podlagi takšnega pojasnila je Državna revizijska komisija zato vpogledala v razpisno dokumentacijo in preverila, kakšna merila za izbiro najugodnejše ponudbe je naročnik v obravnavanem primeru postavil ter pri tem presojala njihovo zakonitost. Merila namreč kot objektivni kriterij za izbor najugodnejše ponudbe predstavljajo bistveni element postopka oddaje javnega naročanja, saj naročnik na njihovi podlagi sprejme svojo končno odločitev, kateremu ponudniku bo oddal naročilo. Tudi iz preambule direktive Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 31. marca 2004, o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (Uradni list Evropske unije št L 134/114) izhaja, da je potrebno naročila oddati na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo skladnost z načeli transparentnosti, nediskriminacije in enakopravnosti med ponudniki in ki jamčijo ocenjevanje ponudb v razmerah učinkovite konkurence. Tako naj bi merila omogočila izbiro takšne ponudbe, ki je ekonomsko gledano za naročnika najugodnejša, kar pa je tudi bistvo izvedbe postopkov javnega naročanja. Nadalje iz preambule še izhaja, da v primeru, ko se naročniki odločijo oddati naročilo kot ekonomsko najugodnejšo ponudbo, morajo oceniti ponudbe na način, da določijo, katera ponudba zagotavlja največjo vrednosti za uporabljena javna sredstva. V zvezi s tem morajo določiti ekonomska in kvalitativna merila, ki morajo celovito omogočati določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe za naročnika. Določitev teh meril je odvisna od predmeta naročila, ker morajo omogočati oceno kakovosti izvedbe, ponujene v vsaki ponudbi, glede na predmet naročila, kakor je definiran v tehničnih specifikacijah, ter največje vrednosti za uporabljena javna sredstva vsake ponudbe, ki jo je treba oceniti. V duhu slednjega pa je potrebno po presoji Državne revizijske komisije tolmačiti tudi ostala določila direktive, ki jih je pri nas zakonodajalec implementiral v določbo 48. člena ZJN-2 in z vidika katerih je, tudi v konkretnem primeru, potrebno presojati postavljena merila.

Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da je naročnik glede meril v 1. točki razpisne dokumentacije Povabilo k oddaji ponudbe določil:

"Merila za izbiro najugodnejše ponudbe
Merilo je ekonomsko najugodnejša ponudba. Izbor najugodnejšega ponudnika poteka na naslednji način :
â"˘ Med prispelimi ponudbami bo izračunana povprečna ponudbena cena, V kolikor bo naročnik prejel pet ponudb ali več, se v izračun povprečja ne bosta šteli najvišja in najnižja ponudbena cena.
â"˘ Ponudbene cene, ki odstopajo za več kot 15% od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen, se ne upoštevajo pri izboru najugodnejše ponudbe.
â"˘ Ekonomsko najugodnejša ponudba, je ponudba z najnižjo ceno med upoštevanimi ponudbami."

Pri tem Državna revizijska komisija ocenjuje, da postavljeno merilo ni skladno z določili ZJN-2. V konkretnem primeru je naročnik kot merilo postavil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, vendar ga je oblikoval na način, da posega v veljavnost posameznih pravnih institutov javnega naročanja. Po naročnikovem merilu so iz predmetnega postopka javnega naročanja avtomatično izločene tiste ponudbe, katerih cena odstopa za več kot 15 % od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen, navzgor in navzdol. Takšna postavitev merila je po presoji Državne revizijske komisije z vidika ZJN-2 nedopustna. Namreč, ZJN-2 natančno določa kriterije, kdaj se lahko določeno ponudbo izloči iz postopka javnega naročanja v primeru njene nesprejemljivosti in kako mora naročnik postopati v primeru, ko gre za neobičajno nizko ponudbo. Tako določba 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ureja nesprejemljivost ponudbe in določa, da je nesprejemljiva ponudba tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Pri tem je za izločitev takšne ponudbe iz postopka javnega naročanja dokazno breme na naročnikovi strani. To pomeni, da naročnik ne more mimo navedenih zakonskih določb merilo oblikovati na način, da se ponudba, ki za 15 % odstopa od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen navzgor, izloči, ne da bi naročnik dokazoval njeno nesprejemljivost. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi za primere, ko ponudba za 15 % odstopa od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen navzdol. Tudi v tovrstnih primerih naročnik takšne ponudbe ne sme avtomatično zavrniti. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da kljub 15 % odstopanju od povprečne vrednosti ponudbenih cen navzdol, po presoji Državne revizijske komisije še ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je takšna ponudba neobičajno nizka. Poleg tega tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je ponudbena cena najugodnejše ponudbe neobičajno nizka in bi se pri naročniku porajal dvom o možnosti njene izpolnitve, je naročnik ne sme takoj zavrniti. Naročnik je na podlagi določbe 49. člena ZJN-2 najprej dolžan od ponudnika pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev takšnega naročila, oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb in jih je naročnik v razpisni dokumentaciji predhodno določil in od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno omeji. Medtem ko Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da se je naročnik z oblikovanjem predmetnega merila, po katerem se ponudba, ki za 15 % odstopa od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen navzdol, izloči iz nadaljnjega postopka izbire, izognil uporabi obligatornim pravilom 49. člena ZJN-2. Poleg tega Državna revizijska komisija izpostavlja, da je v konkretnem primeru postavljeni kriterij, in sicer ponudba z najnižjo ceno med upoštevanimi ponudbami, kvantitativne in ne kvalitativne narave in predstavlja zgolj objektivno osnovo za medsebojno primerjavo ponudb, ne odseva pa ocene, katera ponudba predstavlja tudi najvišjo vrednost upoštevaje ceno in kvaliteto za naročnikova ponujena sredstva. Navedeno pomeni, da izločitev ponudbe, katera ponudbena cene za več kot 15 % odstopa od izračunane povprečne vrednosti ponudbenih cen navzdol, še ne zagotavlja, da ponudba izbranega ponudnika (kot ekonomsko najugodnejša ponudba z najnižjo ceno med upoštevanimi ponudbami) predstavlja optimalno vrednost za naročnikova sredstva. Takšno ocenjevanje ponudb pa ni skladno z zagotavljanjem učinkovite konkurence med ponudniki, saj je po naročnikovemu merilu cenovno najugodnejša ponudba, ob odsotnosti drugih kvalitativnih kriterijev, avtomatsko izključena iz postopka ocenjevanja, ne da bi se presojalo, ali je cena neobičajno nizka oz. ali obstaja dvom v njeno izpolnitev. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je namen pravil javnega naročanja ravno v tem, da naročnik z zagotavljanjem čim širše konkurence pridobi čim več ponudb in na podlagi ustrezno izpeljanega postopka izbere tisto, ki zagotavlja oz. odseva najvišjo vrednost za naročnikova denarna sredstva, kar se tudi odraža v temeljnih načelih javnega naročanja, in sicer predvsem v načelu transparentnosti, gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Slednjega pa naročnik v obravnavanem primeru, s postavitvijo takšnih meril, po presoji Državne revizijske komisije, ni uspel zagotoviti, zaradi česar je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru tudi odločila tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa.

Postavljena merila niso predmet spora v obravnavanem primeru, vendar je presojanje tako vlagateljeve ponudbe kot ponudbe izbranega ponudnika z vidika postavljenih meril neizbežno, kajti le na ta način lahko Državna revizijska komisija preveri zakonitost naročnikovega ravnanja pri ocenjevanju ponudb in njihovi izbiri. Državna revizijska komisija ima na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZPVPJN pooblastilo, da v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila v primeru, če pogodba še ni sklenjena in gre za hujše kršitve zakona, ki ureja javno naročanje, ali tega zakona.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ocenjuje, da je naročnik s postavitvijo navedenih meril ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, z 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in 49. členom ZJN-2, zato je predmetni postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavila. Pri tem Državna revizijska komisija vlagateljevih navedb v nadaljevanju ni presojala, saj je ne glede na njihovo utemeljenost, vlagateljevemu pravnemu varstvu že ugodila, ker je ugotovila, da je naročnik v konkretnem primeru huje kršil določila ZJN-2.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku tudi napotke za pravilno izvedbo postopka, ki je bil razveljavljen. Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da v kolikor bo sprejel odločitev, da predmetno javno naročilo odda v novem postopku javnega naročila, mora v tem postopku upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, in sicer za sestavo revizijskega zahtevka v višini 1400,00 EUR, stroški po tar. št. 6002 v višini 2 %, vse povečano za 20 % DDV in takso v višini 10.000,00 EUR. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, 3. odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, mora naročnik vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena ZOdvT vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške, nastale z revizijo: za zastopanje v revizijskem postopku nagrado v višini 800,00 EUR in 20 % DDV, takso za revizijski zahtevek stroške v višini 10.000 EUR, za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT - pavšalni znesek v višini 20,00 EUR in 20 % DDV.

Glede na dosežen uspeh je Državna revizijska komisija ocenila, da je vlagatelj v obravnavanem primeru upravičen do povračila stroškov v višini 10.984,00 EUR.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 21.2.2012



mag. Nataša Jeršič
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:

- Odvetniška pisarna Mirko Bandelj d.o.o., Trdinova 7, Ljubljana,
- Odvetniška družba Brezovec o.p., d.o.o., štefanova 15, Ljubljana,
- Občina Domžale, Ljubljanska cesta 69, Domžale,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- v arhiv - tu.

Natisni stran