018-037/2012 Elektro-Slovenija d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39., 41. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in mag. Maje Bilbija, kot članic senata, v postopku revizije oddaje javnega naročila "Nadgradnja IBM Maxima na ITIL procese za IT in TK področje" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj TROIA d.o.o., Podgorska cesta 2, Slovenj Gradec, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Kos, štrumpfl in partnerji d.o.o., Koroška cesta 14, Ravne na Koroškem (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELEKTRO - SLOVENIJA d.o.o., Hajdrihova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21.02.2012

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o nepriznanju sposobnosti kot izhaja iz Obvestila o nepriznanju sposobnosti št. NAB-6196 14/240/MM/153/2011, z dne 06.01.2012.

2. Naročnik je dolžan Državni revizijski komisiji v roku 2 (dveh) mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o ponovljenem delu postopka oddaje javnega naročila "Nadgradnja IBM Maxima na ITIL procese za IT in TK področje", ki je bil razveljavljen v prejšnji točki izreka tega sklepa.

3. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v znesku 6.384,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 10.08.2011 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 23.08.2011, pod številko objave JN 9526/2011 ter v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti dne 27.08.2011, pod številko objave 2011/S 164-271577.

Naročnik je prijel dve prijavi. Naročnik je dne 06.01.2012 z Obvestilom o priznanju sposobnosti obvestil družbo SMARTIS d.o.o., Motnica 9, Trzin, da njena prijava ustreza vsem razpisnim pogojem in ji zato naročnik priznava sposobnost (dokument št. NAB-6195 13/240/MM/153/2011). Naročnik je istega dne z Obvestilom o nepriznanju sposobnosti obvestil vlagatelja, da mu sposobnosti ni priznal, ker ne izpolnjuje referenčnega pogoja iz druge alineje 3. točke Navodila prijavitelju za izdelavo prijave (dokument št. NAB-6196 14/240/MM/153/2011).

Vlagatelj je zoper odločitev naročnika o nepriznanju sposobnosti vložil zahtevek za revizijo (dokument, z dne 16.01.2011). Vlagatelj navaja, da mu sposobnost ni bila priznana iz razloga, ker naj predložene reference ne bi izpolnjevale pogoja, v skladu s katerim mora imeti referenčno podjetje vsaj 300 zaposlenih. Vlagatelj navaja, da se z naročnikovim stališčem ne strinja in zatrjuje, da je v štirih družbah (Mercator d.d., Slorest d.o.o., DZS d.d. in AGIP Slovenija d.o.o.) vzpostavil primerljiv sistem. Res je sicer, nadaljuje vlagatelj, da je navedene storitve opravil kot podizvajalec družbe Mikropis Holding d.o.o., kar pa ne spremeni dejstva, da je pri vseh štirih družbah samostojno in uspešno vzpostavil primerljive sisteme. Vlagatelj pojasnjuje, da je družba Mikropis Holding d.o.o. informacijska družba in sama tovrstnih referenčnih sistemov nima in jih pri svojem poslovanju tudi ne uporablja. Vlagatelj še navaja, da je naročnik vse navedeno preveril pri družbi Mikropis Holding d.o.o. in pri kontaktnih osebah referenčnih družb, kar mora biti razvidno iz dokumentacije.

Vlagatelj zatrjuje, da so morali prijavitelji predložiti najmanj dve referenci, iz katerih je razvidno, da so uspešno vzpostavilo primerljiv sistem v podjetjih z vsaj 300 zaposlenimi in da so oba projekta zaključili v zadnjih treh letih.

Vlagatelj navaja, da je potrebno izpolnjevanje referenčnih pogojev razlagati široko in skladno z namenom, ki se ga s takšnimi pogoji zasleduje. Naročnik je pogoj dveh referenc postavil iz razloga, ker želi, da v nadaljnjem postopku sodelujejo le tiste družbe, ki so primerljive sisteme že uspešno izvedle in imajo izkušnje na področju predmetnega javnega naročila. Takšen namen postavitve referenc pa je izpolnjen tako v primeru, če nekdo storitev opravi samostojno, kot tudi če jo opravi kot podizvajalec drugega podjetja. Takšno stališče, poudarja vlagatelj, je v več odločitvah zavzela tudi Državna revizijska komisija.

Vlagatelj še navaja, da naročnik s svojim ravnanjem neposredno omejuje konkurenco in enakopravnost ponudnikov ter vlagatelja diskriminira. Vlagatelj v zvezi s tem zatrjuje, da je naročnik enake reference priznal konkurenčni družbi.

Vlagatelj predlaga, da se odločitev naročnika o nepriznanju sposobnosti razveljavi. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku.

Družba s priznano sposobnostjo (Smartis d.o.o.; v nadaljevanju: kandidat) se je z vlogo, z dne 25.01.2012, opredelila do vlagateljevih navedb. Kandidat navaja, da se vlagatelj sklicuje na kapacitete tretjih oseb - to je na kapacitete družbe Mikropis Holding d.o.o., pri čemer pa iz prijave ne izhaja, da bi ta sodelovala v postopku. Pogodbeno razmerje obstaja le med naročniki referenc oziroma med družbami, ki jih navaja vlagatelj ter družbo Mikropis Holding d.o.o. Pravno razmerje med njimi in vlagateljem torej ni nastalo in mu posledično ne morejo potrditi reference, saj lahko referenco potrdijo le družbi Mikropis Holding d.o.o.. Kandidat dodaja, da lahko družba Mikropis Holding d.o.o. vlagatelju sicer potrdi referenco, ker pa ta družba sistema ne uporablja, ga ne more potrditi kot uspešnega. Kandidat še navaja, da mora družba Mikropis Holding d.o.o. del posla opraviti sama (to je vsaj koordinacijo, logistiko, vodenje projekta, garancijsko vzdrževanje in podobno), kar pomeni, da vlagatelj referenčnih del ni opravil v celoti, med vlagateljem in družbo Mikropis Holding d.o.o. pa tudi ni pravnega razmerja (družba Mikropis Holding d.o.o. ni prijavljena kot vlagateljev podizvajalec, družbi pa tudi nimata sklenjenega dogovora o koriščenju kapacitet tretje osebe). Poleg tega iz razpisne dokumentacije ne izhaja, da je dovoljeno sklicevanje na kapacitete tretje osebe.

Kandidat tudi navaja, da po podatkih, ki jih ima na voljo preko generalnih distributerjev, navedene družbe niso kupile licenc, ki so predmet javnega naročila, zaradi česar reference ne ustrezajo niti po vsebini.

Naročnik je dne 30.01.2012 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da vlagatelju ni priznal sposobnosti iz razloga, ker vlagateljeva prijava ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje 3. točke Navodila prijavitelju za izdelavo prijave. Iz obrazložitve tudi izhaja, da reference ne ustrezajo, saj je investitor navedenih referenc družba Mikropis Holding d.o.o., ta družba pa ne izpolnjuje kriterija iz razpisne dokumentacije. Naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji zahteval, da mora imeti referenčno podjetje vsaj 300 zaposlenih in da je ponudnik v tem podjetju uspešno vpeljal informacijsko rešitev z navedenimi procesi upravljanja incidentov, problemov, sprememb, konfiguracij in/ali sredstev za IBM Maximo Tivoli različice 7.0 ali višje, vpeljava pa je bila izvedena za oba segmenta, in sicer za vzpostavitev ustreznih procesov in za vpeljavo programske rešitve. Referenčno podjetje Mikropis Holding d.o.o. ima 18 zaposlenih delavcev, prav tako pa navedena družba s svojo rešitvijo Storitvenega centra izvaja podporo za svoje storitve drugim podjetjem, s čimer ne zadostuje kriteriju primerljivosti sistema.

Kot ugotavlja naročnik, je vlagatelj v obrazec R1 zapisal, da je investitor družba Mikropis Holding d.o.o., v tabeli pa je navedel številke pogodb, pogodbene projekte, leto izvedbe, vrednost del in kontaktne osebe. Iz obrazca tudi izhaja, da investitor vlagatelju potrjuje, da je dela izvedel kvalitetno, skladno s pogodbo in terminskim planom.

Naročnik navaja, da je pri kontaktnih osebah, navedenih v obrazcu, preveril verodostojnost navedb ter v zvezi s tem pridobil dodatna pojasnila od družbe Mikropis Holding d.o.o. in od vlagatelja. Pri tem je ugotovil, da ima družba Mikropis Holding d.o.o. uveden sistem za podporo strankam (Service Desk), s katerim zagotavlja zunanje izvajanje podpore za štiri družbe (za Agip Slovenija d.o.o., DZS d.d., Mercator d.d. in Slorest d.o.o.). Naročnik navaja, da je od družbe Agip Slovenija d.o.o. dobil odgovor, da vlagatelja ne pozna. Takšen odgovor, pojasnjuje naročnik, je pridobil od kontaktne osebe J.D., ki je bila navedena v razpisnem obrazcu in katera naj bi potrdila vpisano referenco.

Naročnik še navaja, da je referenco preveril tudi pri družbi Mercator d.d., pri kateri naj bi vlagatelj ravno tako implementiral Storitveni center. Naročnik navaja, da je pridobil pojasnilo, da vlagatelj pri njih ni opravljal storitev, temveč jih je izvajala družba Mikropis Holding d.o.o., pri čemer je bilo tudi navedeno, da se incidenti prijavljajo najprej na njihovi interni Storitveni center (Help Desk), od koder so po ovrednotenju posredovani na Mikropis Holding d.o.o. Iz navedenega izhaja, poudarja naročnik, da je Mercator d.d. obravnavan kot en konfiguracijski sistem, ki pa ne predstavlja vseh zaposlenih v tej družbi, kot to navaja vlagatelj. Iz navedenih pojasnil je mogoče ugotoviti, da gre pri družbi Mercator d.d. za dva ločena sistema, pri katerem se pri prvem zbirajo in evalvirajo obvestila o incidentih, ki ni del Maximo sistema, saj je vzpostavljen pri družbi Mercator d.d., pri drugem pa gre za Maximo sistem, ki je vzpostavljen pri investitorju (družbi Mikropis Holding d.o.o.).

Naročnik še navaja, da je verodostojnost reference preveril tudi pri družbi Slorest d.o.o., pri čemer je izvedel, da navedena družba nima podatka o licencah, kar pomeni, da bi lahko družba Mikropis Holding d.o.o. izvajala le vzdrževalna dela informacijskega sistema. Enak odgovor, še navaja naročnik, je dobil tudi od družbe DZS d.d.

Naročnik zatrjuje, da je vlagatelj sistem Maximo postavil pri družbi Mikropis Holding d.o.o., ki ima 18 zaposlenih delavcev, kar pa ne ustreza kriteriju, da je vzpostavil primerljiv sistem v podjetjih z vsaj 300 zaposlenimi.

Naročnik še zatrjuje, da je dne 27.01.2012 prejel potrdilo družbe IBM Slovenija d.o.o., iz katerega izhaja, da nobena izmed navedenih družb po veljavni Passport Advantage pogodbi ne poseduje IBM Tivoli Maximo licenc.

Naročnik navaja, da je po preverjanju tudi ugotovil, da referenca Inštituta za varovanje zdravja RS ne ustreza vsem zahtevam, saj iz letnega poročila navedenega inštituta izhaja, da je imel v letu 2010 (torej v letu, ko naj bi se sistem vgrajeval) le 285 delavcev.

Naročnik na koncu navaja, da vlagatelj ni uspel dokazati, da je njegova prijava popolna. Iz navedenega razloga, zaključuje naročnik, skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije, vlagatelj nima aktivne legitimacije za izpodbijanje ostalih prijav.

Naročnik je z dopisom, z dne 31.01.2012, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je dne 07.02.2012 opredelil do naročnikovih navedb. Vlagatelj navaja, da je storitve za Inštitut za varovanje zdravja RS opravljal tudi leta 2011, zaradi česar je podatek, na katerega se v zvezi številom zaposlenih sklicuje naročnik, neažuren. Vlagatelj pojasnjuje, da mu je bilo v času uvajanj aplikacij s strani pristojnih na Inštitutu za varovanje zdravja RS zagotovljeno, da je pri njih zaposlenih več kot 300 oseb.

Vlagatelj navaja, da je vse ostale projekte opravil kot podizvajalec družbe Mikropis Holding d.o.o. in da imajo vse družbe vzpostavljen primerljiv sistem. Vsi sistemi služijo upravljanju incidentov, problemov in konfiguracij ter vsi uporabljajo aplikacijo IBM Maximo Tivoli, različice 7.0 ali višje. Nadalje imajo vse te družbe več kot 300 zaposlenih, vsi projekti so bili uspešno zaključeni v zadnjih treh letih, kar vse izhaja iz obrazložitve in iz priloženih listin. Reference se nanašajo na oba zahtevana segmenta, sicer res po naročilu in na račun družbe Mikropis Holding d.o.o., kar pa ne spremeni dejstva, da je vzpostavil ustrezne procese in vpeljal programske rešitve. Kot poudarja vlagatelj, družba Mikropis Holding d.o.o. takšnih sistemov pri poslovanju ne uporablja, zato naročnikova trditev, da je potrebno za referenčno podjetje šteti navedeno družbo ne vzdrži. Vsa referenčna podjetja imajo zahtevane aplikacije oziroma sistem Maxima, kot del svoje poslovne mreže, implementiran preko družbe Mikropis Holding d.o.o., vendar to ne more biti razlog za nepriznanje sposobnosti.

Vlagatelj še pojasnjuje, da ima družba Mercator d.d. tudi svoj storitveni center, vendar pa je v ta center integrirana aplikacija IBM, ki jo je integriral prav vlagatelj. Preko tega sistema poteka večji del podpore za blagajniško poslovanje družbe, prav tako ga uporablja veliko število Mercatorjevih uporabnikov (bistveno več kot 300), sistem pa še danes vzdržuje in podpira vlagatelj preko družbe Mikropis Holding d.o.o.. Vlagatelj še navaja, da je sistem, ki je implementiran pri Mercatorju d.d., eden največjih implementacij informacijskega sistema IBM Maximo v Sloveniji. Vlagatelj pojasnjuje, da enostavnejše zahtevke v družbi res rešujejo sami, kar pa za izpolnjevanje pogoja referenc ni ključno oziroma kaže na to, da je vlagatelj sposoben rešiti vsakršne, tudi najtežje zahtevke.

Vlagatelj navaja, da sklicevanje družb DZS d.d. in Slorest d.o.o. na družbo Mikropis Holding d.o.o. kaže na to, da sami sistema nista vzpostavili, niti ga ne vzdržujeta oziroma podpirata, Mikropis Holding d.o.o. pa je potrdil, da storitve za ti dve družbi izvaja vlagatelj. Tudi dejstvo, da ima licence družba Mikropis Holding d.o.o. ne pomeni, da referenčni družbi te aplikacije nimata vpeljane. Vse intelektualne pravice, ki iz licenc izhajajo, uporabljata navedeni družbi, saj družba Mikropis Holding d.o.o. nima takšnega poslovnega procesa, ki bi zahteval uporabo aplikacije Maximo. Vlagatelj zatrjuje, da sta sistema obeh družb primerljiva, obe družbi imata več kot 300 zaposlenih, implementacija pa se je izvršila v zadnjih treh letih. Vlagatelj še zatrjuje, da ima družba Mikropis Holding d.o.o. licence za vsako referenčno podjetje posebej, pravice, ki iz njih izvirajo pa koristijo zgolj referenčna podjetja.

Vlagatelj navaja, da mu niso razumljive navedbe družbe Agip Slovenija d.o.o., iz katerih naj bi izhajalo, da vlagatelja ne pozna. Vlagatelj navaja, da v ta namen prilaga delovne naloge, iz katerih je razvidno, da je za to družbo opravljal referenčne storitve.

Vlagatelj na koncu še zatrjuje, da družba Smartis d.o.o. izpolnjuje pogoj referenc na bistveno bolj sporen način, saj je reference izkazovala z aplikacijo pri družbi Merkur d.d., ki jo je izvedla družba Kopa d.d. leta 2007. Navedenega leta pa družba Smartis d.o.o. še ni obstajala.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 39., 41. in 70. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Naročnik predmetni postopek oddaje javnega naročila vodi po postopku s pogajanji po predhodni objavi. Določilo drugega odstavka 34. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS) opredeljuje postopek s pogajanji po predhodni objavi kot postopek, v katerem naročnik na podlagi prijav, prejetih na podlagi objave obvestila o naročilu, izbere gospodarske subjekte, oziroma kandidate in jih povabi v pogajanja. Pogajanja se izvedejo v obsegu in na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji. Naročnik je v obravnavanem primeru, skladno s točko b prvega odstavka 36. člena ZJNVETPS, postopek razdelil na dve fazi. Naročnik je zapisal, da bo v prvi fazi postopka ugotavljal, ali prijavitelji izpolnjujejo pogoje za ugotavljanje sposobnosti, v nadaljevanju pa se bo pogajal z vsemi usposobljenimi kandidati. Na osnovi opravljenih pogajanj bo izbran tisti ponudnik, ki bo na pogajanjih ponudil najnižjo ceno (8. točka Navodila prijavitelju za izdelavo prijave).

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je vlagateljeva prijava pravilna in (posledično) popolna v smislu 20. in 17. točke 2. člena ZJNVETPS oziroma ali izpolnjuje referenčne zahteve, ki jih je v razpisni dokumentaciji postavil naročnik. Vlagatelj zatrjuje, da je referenčni pogoj naročnika v celoti izpolnil in da bi mu moral naročnik priznati sposobnost. Vlagatelj tudi zatrjuje, da ga naročnik diskriminira, saj je kot ustrezne sprejel reference konkurenčne družbe, čeprav imajo enake pomanjkljivosti.

Naročnik je v drugi alineji 3. točke Navodila prijavitelju za izdelavo prijave (Pogoji za priznanje sposobnosti za vključitev v pogajanja) zapisal:

"Prijavitelj mora predložiti najmanj dve referenci, iz katerih je razvidno, da je uspešno vzpostavil primerljiv sistem v podjetjih z vsaj 300 zaposlenimi in da je uspešno zaključil projekt v zadnjih treh letih (obrazec R-1 priložen). Kot ustrezne se štejejo uspešno izvedene (produkcijske) implementacije z uvedenimi procesi upravljanja incidentov, problemov, sprememb, konfiguracij in/ali sredstev z IBM Maximo Tivoli različice 7.9 ali višje. Reference morajo biti podane na priloženih obrazcih in potrjene s strani investitorjev referenčnih poslov."

Naročnik je v razpisno dokumentacijo predložil Obrazec - R1 (Potrdilo o referencah), v katerem je zapisal podobno referenčno zahtevo, le da je še pojasnil, da se obdobje zadnjih treh let šteje od vključno leta 2008 naprej, poleg tega pa je tudi navedel, da morajo biti reference oziroma njihova vpeljava izvedena za oba segmenta - za vzpostavitev ustreznih procesov in za vpeljavo programske rešitve.

V referenčni obrazec R1 so morali prijavitelji za vsako referenco vpisati investitorja, dejanskega izvajalca del, številko pogodbe oziroma naročila, pogodbeni projekt z opisi izvedenih del, leto izvedbe, vrednost del in kontaktno osebo. Referenčni obrazec je moral biti podpisan s strani odgovorne osebe investitorja.

Iz citiranih delov razpisne dokumentacije izhaja, da morajo ponudniki izkazati (vsaj) dva uspešno vpeljana referenčna projekta, ki se morata nanašati na obdobje zadnjih treh let (od vključno leta 2008 naprej) in na podjetja z vsaj 300 zaposlenimi. Referenčni rešitvi morata vključevati procese upravljanja incidentov, problemov, sprememb, konfiguracij in/ali sredstev z IBM Maximo Tivoli različice 7.0 ali višje, vpeljava referenčnih projektov pa mora bila izvedena za vzpostavitev ustreznih procesov in za vpeljavo programske rešitve. Čeprav je naročnik zahteval od prijaviteljev, da v obrazec vpišejo tudi vrednost posameznega referenčnega projekta, pa od prijaviteljev ni zahteval, da morajo biti reference izkazane v točno določeni vrednosti.

Pregled vlagateljeve prijave pokaže, da je v referenčni obrazec R1 vpisal naslednja referenčne projekte:

1. Vzpostavitev centra za IT podporo uporabnikom (po naročilu št. 53/10), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 18.765,00 EUR brez DDV za naročnika (investitorja) Inštitut za varovanje zdravja RS, Trubarjeva 2, Ljubljana,
2. Vzpostavitev centra za IT podporo uporabnikom (po naročilu št. 68/10), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 18.580,00 EUR brez DDV za naročnika (investitorja) Inštitut za varovanje zdravja RS, Trubarjeva 2, Ljubljana,
3. Implementacija storitvenega centra za podporo IT za Mercator d.d. (po naročilu št. 2011-0017), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 23.280,00 EUR brez DDV,
4. Implementacija storitvenega centra za podporo IT za Slorest d.o.o. (po naročilu št. 2011-0026), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 13.500,00 EUR brez DDV,
5. Implementacija storitvenega centra za podporo IT za DZS d.d. (po naročilu št. 2011-0053), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 9.620,00 EUR brez DDV in
6. Implementacija storitvenega centra za podporo IT za AGIP Slovenija d.o.o. (po naročilu št. 2011-0066), leto izvedbe 2010/2011, v vrednosti 12.715,00 EUR brez DDV.

Pri prvih dveh referenčnih projektih je kot investitor vpisan Inštitut za varovanje zdravja RS, Trubarjeva 2, Ljubljana, pri preostalih štirih pa družba Mikropis Holding d.o.o., Aškerčeva 4 a, Žalec.

Vlagateljeva prijava je bila izločena zato, ker naj zadnje štiri navedene reference ne bi bile ustrezne iz razloga, ker ima družba Mikropis Holding d.o.o. zgolj 18 zaposlenih. Iz izpodbijane naročnikove odločitve je mogoče razumeti, da je naročnik vlagateljevo prijavo izločil tudi zato, ker je zadnje štiri navedene referenčne projekte implementiral kot podizvajalec družbe Mikropis Holding d.o.o., s čimer po njegovem mnenju ne zadoščajo pogoju po primerljivosti izkazanih referenc z razpisano storitvijo.

Iz razpisnega obrazca R1 je mogoče razbrati, da se bodo upoštevali vsi referenčni projekti (kateri izpolnjujejo vse citirane zahteve), ki jih je izvedel dejanski izvajalec del. V obravnavanem primeru so torej dovoljene vse reference, ki izpolnjujejo vse citirane zahteve pod pogojem, da jih je prijavitelj tudi dejansko izvedel. Iz navedenega razloga se ni mogoče strinjati z naročnikom v tem, da je vlagateljeva prijava nepopolna iz razloga, ker ima družba Mikropis Holding d.o.o, zgolj 18 zaposlenih, saj je vlagatelj sporne referenčne projekte, kot izhaja iz njegove prijave, izvedel za družbe Agip Slovenija d.o.o., DZS d.d., Mercator d.d. in Slorest d.o.o., in sicer kot podizvajalec družbe Mikropis Holding d.o.o.. Iz navedenega razloga in zato, ker so razmerja med dejanskim izvajalcem del, končnimi uporabniki in investitorjem jasno razvidna tako iz vlagateljeve prijave kot tudi iz s strani naročnika pridobljenih dodatnih pojasnil, Državna revizijska komisija naročniku ni mogla slediti.

Državna revizijska komisija poleg tega ugotavlja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil zaradi domnevno neustreznih referenc, ki se nanašajo na zadnje štiri zgoraj navedene referenčne projekte. Naročnik je pri tem očitno spregledal, da je vlagatelj v razpisni obrazec R1 vpisal tudi dva referenčna projekta, ki ju je izdelal za Inštitut za varovanje zdravja RS. Ker naročnik (vsaj) do sprejema odločitve o zahtevku za revizijo vanju ni kakorkoli podvomil, bi bilo mogoče zaključiti, da je vlagatelj referenčni pogoj izpolnil že z obema navedenima referenčnima projektoma. Navedeni referenci pa je naročnik, kot izhaja iz dokumentacije iz spisa, preveril tudi pri kontaktni osebi naročnika (oseba A.A.). Kontaktna oseba je naročniku potrdila, da je vlagatelj vpeljal primerljiv sistem Maximo 7.0 ali višje različice in potrdila, da ima Inštitut za varovanje zdravja RS vsaj 300 zaposlenih delavcev. Kontaktna oseba mu je odgovorila tudi na vsa ostala zastavljena vprašanja oziroma mu je posredovala (zahtevane) podatke o uvedenih procesih ter podatke o licencah, ki so uporabljene v povezavi s posameznim procesom. Poleg tega je naročniku kontaktna oseba omogočila tudi ogled sistema.

Ob navedenem je nerazumljiva naročnikova ugotovitev o tem (ki jo je navedel šele v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljem zahtevku za revizijo), da naj bi bilo na Inštitutu za varovanje zdravja v letu 2010 zaposlenih le 285 ljudi. Vlagatelj je naročnika v zvezi s tem (v dokumentu, z dne 07.02.2012, s katerim se je opredelil do naročnikovih navedb) opozoril, da sta se referenčna projekta za Inštitut za varovanje zdravja izvajala leta 2010 in 2011 in da je imel naveden inštitut v letu 2011 vsaj 300 zaposlenih. Ker pa naročnik sporni očitek o domnevno premajhnem številu zaposlenih oseb prvič navedel šele v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, se do te vlagateljeve trditve ni opredelil.

Četudi bi sprejeli stališče naročnika, da navedena referenčna projekta ne izpolnjujeta zahteve po (vsaj) 300 zaposlenih, pa bi vlagatelju, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ostala (vsaj) še dva referenčna projekta, ki v celoti ustrezata vsem postavljenim zahtevam.

Kot že izhaja iz te obrazložitve, so v obravnavanem primeru prijavitelji lahko navedli tudi tiste referenčne objekte, ki so jih izdelali kot podizvajalci oziroma reference, ki so jih implementirali preko drugih družb. Naročnikovemu referenčnemu pogoju je bilo torej zadoščeno (že) v primeru, če so bili prijavitelji dejanski izvajalci (vsaj) dveh referenčnih del, ob predpostavki, da sta obe referenci izpolnjevali vse zahteve iz druge alineje 3. točke Navodila prijavitelju za izdelavo prijave.

Vlagatelj je v referenčni obrazec (med drugim) vpisal tudi dva referenčna projekta, ki ju je, kot podizvajalec družbe Mikropis Holding d.o.o., izvedel za družbi Slorest d.o.o. in DZS d.d. (prvo po naročilu št. 2011-0026, drugo pa po naročilu št. 2011-0053). Iz referenčnega obrazca izhaja, da sta bili obe referenci izvedeni znotraj zahtevanega obdobja oziroma v obdobju zadnjih treh let od vključno leta 2008 naprej (oba referenčna projekta sta bila izvedena v letih 2010/2011). Vlagatelj je pri obeh referencah vpisal tudi kontaktni osebi, s telefonskima številkama in s naslovoma elektronskih pošt. Iz referenčnega obrazca je razvidno, da je vlagatelj dela izvedel kvalitetno, skladno s pogodbo in terminskim planom brez napak oziroma brez neodpravljenih reklamacij. Referenčni obrazec je, skladno z naročnikovim navodilom, podpisan s strani odgovorne osebe investitorja (družbe Mikropis Holding d.o.o.).

Iz odstopljene dokumentacije dalje izhaja, da je naročnik, tekom pregleda prijav, obe referenci preveril tako pri družbi Mikropis Holding d.o.o. kot tudi pri družbah, ki referenčna produkta uporabljata (pri družbah Slorest d.o.o. in DZS d.d.).

Družba Mikropis Holding d.o.o. je naročniku dne 05.12.2011 posredovala dopis, iz katerega izhaja, da sta obe referenci in vsi podatki iz Potrdila o referencah (obrazec R1), ki ga je predložil vlagatelj, točni in resnični. Družba Mikropis Holding d.o.o. je odgovorila tudi na s strani naročnika postavljena vprašanja. V zvezi s tem je navedla, da je vlagatelj pri njej v produkcijo uspešno vpeljal informacijsko rešitev z namenskimi strežniki in da je bila vpeljava izvedena za oba segmenta (to je vzpostavitev ustreznih procesov in vpeljava programske rešitve). Iz navedenega dokumenta tudi izhaja, da je vlagatelj v produkcijo vpeljal oba navedena segmenta informacijskih rešitev z uvedenimi procesi upravljanja incidentov, problemov, sprememb, konfiguracij in/ali sredstev iz IBM Maksimi Tivoli različice 7.0 za končna naročnika družbo Slorest d.o.o., ki ima preko 500 zaposlenih in za družbo DZS d.d., ki ima 474 zaposlenih ljudi. Družba Mikropis Holding d.o.o. je ponovno potrdila, da so bila dela izvedel kvalitetno, skladno s pogodbo in terminskim planom, brez napak oziroma brez neodpravljenih reklamacij.

Iz dodatnih pojasnil, ki jih je naročnik 28.11.2011 prejel od družbe Slorest d.o.o. je razvidno, da imajo vpeljan sistem Maximo 7.0 ali višje različice in imajo vsaj 300 zaposlenih delavcev. Iz navedenih pojasnil tudi izhaja, da je bila namestitev informacijske storitve izvedena v letih 2010 in 2011. Družba Slorest d.o.o. je prav tako navedla podatke o uvedenih procesih ter podatke o licencah, ki so uporabljene v povezavi s posameznim procesom oziroma odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je v zvezi z referenčnim projektom postavil naročnik.

Enake odgovore je naročnik dne 28.11.2011 prejel tudi od družbe DZS d.d. Tudi iz teh pojasnil je mogoče razbrati, da imajo vpeljan sistem Maximo 7.0 ali višje različice ter da razpolagajo z vsaj 300 zaposlenimi delavci. Iz navedenih pojasnil tudi izhaja, da je bila namestitev informacijske storitve izvedena v letih 2010 in 2011. Prav tako je tudi navedena družba odgovorila na vsa ostala vprašanja, ki jih je zastavil naročnik oziroma navedla tako podatke o uvedenih procesih kot tudi podatke o licencah, ki so uporabljene v povezavi s posameznim procesom.

Vlagatelj je v vlogi, z dne 03.02.2012, s katero se je opredelil do navedb naročnika, tudi pojasnil, da ima družba Mikropis Holding d.o.o. licence za vsako referenčno podjetje posebej in da pravice, ki iz njih izvirajo, koristijo zgolj referenčna podjetja. Vlagatelj je prav tako pojasnil, da družba Mikropis Holding d.o.o. nima takšnega poslovnega procesa, ki bi zahteval uporabo aplikacije Maximo.

Med vlagateljem in naročnikom sta tako ostali sporni še dve referenci, in sicer referenčni projekt, ki naj bi ga vlagatelj izdelal za družbo Mercator d.d. (Implementacija storitvenega centra za podporo IT za Mercator d.d. po naročilu št. 2011-0017) in informacijski sistem, ki je implementiran v družbi Agip Slovenija d.o.o. (Implementacija storitvenega centra za podporo IT za Agip Slovenija d.o.o., po naročilu št. 2011-0066). Ker pa je vlagatelj z zgoraj navedenima (vsaj) dvema referenčnima projektoma izpolnil vse zahteve, ki jih je v zvezi z referencami postavil naročnik, Državna revizijska komisija navedenih referenc ni presojala.

Vlagatelj tudi očita naročniku, "da ga diskriminira iz razloga, ker naj bi naročnik enake reference kot jih ima on (in mu jih naročnik ni priznal), priznal konkurenčnemu ponudniku". Vlagatelj pa pri tem ne pove, katere izmed referenc, ki jih je navedla družba Smartis d.o.o., in zakaj niso skladne z naročnikovimi zahtevami. Takšnih pavšalnih očitkov pa Državna revizijska komisija ni mogla preveriti oziroma jih ni mogla meritorno obravnavnavati. Na podlagi določil prvega odstavka 7. člena ter 212. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija zato upoštevala pravilo trditvenega in dokaznega bremena, na podlagi slednjega pa je navedene revizijske navedbe vlagatelja zaradi njihove pavšalnosti in neobrazloženosti zavrnila kot neutemeljene.

Ob upoštevanju vseh zapisanih ugotovitev je Državna revizijska komisija v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika o nepriznanju sposobnosti, kot izhaja iz Obvestila o nepriznanju sposobnosti št. NAB-6196 14/240/MM/153/2011, z dne 06.01.2012.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN, mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Naročnik bo moral v ponovljenem delu postopka, ki je bil razveljavljen, ponovno izvesti pregled vlagateljeve prijave, pri čemer mora upoštevati tudi ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija naročniku, na podlagi prvega odstavka 41. člena ZPVPJN, nalaga, da Državni revizijski komisiji v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa predloži odzivno poročilo o ponovljenem delu postopku oddaje javnega naročila "Nadgradnja IBM Maxima na ITIL procese za IT in TK področje", ki je bil razveljavljen v 1. točki izreka tega sklepa. Poročilo mora (skladno s tretjim odstavkom 41. člena ZPVPJN) vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis odprave nepravilnosti.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je rok dveh mesecev za predložitev odzivnega poročila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa dejstvo, da bo naročnik v navedenem roku lahko ponovil postopek pregleda vlagateljeve prijave, primeren in dovolj dolg.

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ne bo izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije, ali naročnik odzivnega poročila Državni revizijski komisiji ne bo predložil, bo Državna revizijska komisija začela postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (četrti odstavek 41. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. V zahtevku za revizijo je zahteval povrnitev vplačane revizijske takse v višini 5.400,00 EUR, stroške za sestavo revizijskega zahtevka v višini 2.576,50 EUR, 20 EUR za stroške po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT) ter 20 % DDV.

Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5.400,00 EUR, odvetniško nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) in 13. členom ZOdvT, po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera in 20 % DDV na odvetniško nagrado, pavšalni znesek v višini 20,00 EUR za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV, vse skupaj v znesku 6.384,00 EUR. Državna revizijska komisija je kot nepotrebne ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 21.02.2012


predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:

- ELEKTRO - SLOVENIJA d.o.o., Hajdrihova 2, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Kos, štrumpfl in partnerji d.o.o., Koroška cesta 14, Ravne na Koroškem
- SMARTIS d.o.o., Motnica 9, Trzin
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana
- Arhiv - tu

Natisni stran