018-013/2012 Snaga, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 20., 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sonje Drozdek šinko kot predsednice senata ter mag. Nataše Jeršič in Vide Kostanjevec kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Prevzem in obdelava odpadkov", v sklopu 1 "Ostali kosovni odpadki (20 03 01)" in v sklopu 3 "Biološki odpadki (mešano 20 01 08 z 20 02 01)"", začetem na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika GORENJE SUROVINA, d.o.o., Ulica Vita Kraigherja 5, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika SNAGA, d.o.o., Nasipna ulica 64, Maribor (v nadaljevanju: naročnik) dne 23. 1. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Predlog naročnika za izdajo sklepa, s katerim se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet javnega naročanja, se zavrže.

3. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 6. 6. 2011 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Prevzem in obdelava odpadkov". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 15. 6. 2011, pod št. objave JN6604/2011.

Naročnik je dne 11. 11. 2011, pod št. JN 04/11, izdal Obvestilo o izbiri najugodnejšega ponudnika, s katerim je ponudnike obvestil, da v sklopu 1 in sklopu 3 ne izbere nobenega ponudnika, v sklopu 2 pa izbere konzorcij vlagatelja in ponudnika Kogal Karli Udovičič, s.p., Vrbova pot 2, šentilj.

Vlagatelj je z vlogo z dne 24. 11. 2011 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga, da se razveljavi odločitev naročnika v sklopu 1 in 3 ter da naročnik v navedenih sklopih pregleda in oceni prejete ponudbe ter nato odda javno naročilo vlagatelju kot najugodnejšemu ponudniku. Vlagatelj meni, da je odločitev naročnika nepravilna in nezakonita, ker naročnik pri zavrnitvi ponudb ni ravnal skladno s tretjim in četrtim odstavkom 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) ter načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti javnega naročanja.

Vlagatelj v zvezi z razlogi naročnika za zavrnitev ponudb v sklopu 1 navaja, da ne drži navedba naročnika, da so se v tem sklopu bistveno spremenile okoliščine javnega naročila, zaradi sprejema nove Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 62/2011). Naročnik je namreč navedeno uredbo upošteval v razpisni dokumentaciji in jo celo spremenil, dne 4. 8. 2011, pod št. JN8863/2011. Dodatno vlagatelj pojasni, da je uredba v določenem delu sicer predvidevala nove možnosti obdelave odpadkov pred odlaganjem, ker je v 60. členu predvidela prehodno možnost obdelave odpadkov pod milejšimi pogoji, vendar vlagatelj poudarja, da je naročnik dne 4. 8. 2011 zaradi te spremembe razpisno dokumentacijo tudi spremenil. Vlagatelj še izpostavi, da je v sklopu 1 sicer predvideno odlaganje odpadkov po obdelavi, vendar je predvideno odlaganje odpadkov po obdelavi tudi v sklopu 2, v katerem pa je naročnik javno naročilo oddal vlagatelju. Uredba pokriva področje odlaganja odpadkov, torej kdaj je odpadke dopustno odlagati. Sklop 1 obsega obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, sklop 2 obdelavo kosovnih odpadkov, pri obeh vrstah odpadkov pa se odpadki najprej predelajo, del odpadkov, ki se ga ne da predelati, pa se odloži na odlagališču in to velja za obe vrsti odpadkov. V obeh primerih gre del odpadkov v predelavo, del pa na odstranjevanje oziroma odlaganje, kar po mnenju vlagatelja pomeni, da če naročnik trdi, da je uredba spremenila okoliščine in pogoje za odlaganje določenih vrst odpadkov, to drži tudi za sklop 2, pa vendar je naročnik v sklopu 2 oddal javno naročilo. Ker naročnik nikjer ne konkretizira, kakšne spremembe prinaša nova uredba, ni jasno, zakaj pri sklopu 2 teh sprememb ni upošteval in ni zavrnil prejetih ponudb. Vlagatelj glede na navedeno meni, da naročnik ni izkazal nobenega razloga, zaradi katerega oddaja javnega naročila v sklopu 1 ne bi bila več mogoča, zato je naročnik v sklopu 1 in 2 ponudnike neenakopravno obravnaval.

Vlagatelj dalje v zvezi z razlogi naročnika za zavrnitev ponudb v sklopu 3 zatrjuje, da so razlogi naročnika neutemeljeni in neizkazani ter prav tako ne predstavljajo upravičenega razloga za zavrnitev prejetih ponudb. Dejstvo, da Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom (Uradni list RS, št, 39/2010) predpisuje ločeno zbiranje bioloških odpadkov in da je zato pričakovati večje količine bioloških odpadkov, je bilo po mnenju vlagatelja predvidljivo, saj je navedena uredba pričela veljati že v letu 2010. Naročnik to uredbo tudi izrecno navaja v razpisni, iz česar izhaja, da je uredbo upošteval. Kolikor je naročnik dejansko zaznal povečanje količin ločeno zbranih bioloških odpadkov, pa to po mnenju vlagatelja ne more pomeniti bistveno spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bil naročnik upravičen zavrniti ponudbe. Ker obvestilo o izbiri v tem delu ni utemeljeno obrazloženo, je naročnik kršil tudi načelo transparentnosti javnega naročanja.

Vlagatelj v zvezi z razlogom naročnika, da zavrne ponudbe v sklopu 1 in 3 tudi zato, da bo zaradi dejanskega stanja na trgu za razpisano dejavnost z novim razpisom izbral več kot enega izvajalca, s podpisom okvirnega sporazuma, zatrjuje, da je takšno ravnanje naročnika nezakonito, saj naročnik ni pojasnil, kakšno je dejansko stanje na trgu, kako se je dejansko stanje na trgu spremenilo v času od objave javnega naročila do sprejema obvestila o izbiri in kako spremembe dejanskega stanja na trgu tako bistveno vplivajo na trg, da upravičujejo odločitev naročnika, da bi bilo za isti predmet javnega naročila potrebno izvesti drugačno vrsto postopka. Vlagatelj zato meni, da je odločitev neobrazložena in neutemeljena, zato je kršeno načelo transparentnosti javnega naročanja.

Naročnik je dne 6. 1. 2012 izdal odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Pojasni, da je odločitev o zavrnitvi ponudb v sklopu 1 in 3 utemeljil z objektivnimi razlogi, predvsem pa sprejemom Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki je bila objavljena dne 29. 7. 2011. Uredba je namreč na novo uredila več vprašanj, ki jih naročnik v obstoječem razpisu ni upošteval v zadostni meri, ta vprašanja pa odločilno vplivajo na usposobljenost ponudnikov izvajati storitve v sklopu 1, delno pa tudi v sklopu 3. Naročnik v nadaljevanju izpostavi nekaj od teh vprašanj oziroma področij, glede katerih uredba vzpostavlja nova pravila in ki po obstoječem razpisu naročniku ne omogočajo, da bi prejete ponudbe ustrezno primerjal in preveri. Naročnik navaja, da zaradi teh razlogov ne more ustrezno primerjati prejetih ponudb, oziroma tvega izbor ponudnika, ki ne razpolaga z ustreznimi tehničnimi zmožnostmi. Naročnik je navedeno sicer poskušal sanirati s tem, ko je razpisno dokumentacijo dopolnil z možnostjo izpolnjevanja pogojev z izjavo ponudnika, ki pa, po mnenju naročnika, izpolnjevanja zahtev ne more nadomestiti, saj zgolj na podlagi izjave ponudnika naročnik ne more preveriti, ali ponudnik izpolnjuje zahteve. Navedeno naročniku tudi ne omogoča enakopravne obravnave ponudnikov, predvsem z vidika ustreznosti ponujenih tehnologij in opreme ponudnikov. Naročnik prav tako utemeljeno pričakuje, da se bo zaradi spremembe zakonodaje za sodelovanje v novem razpisu lahko odločilo več ponudnikov, predvsem upravljavcev obstoječih odlagališč, ki se na obstoječi razpis niso mogli prijaviti. Naročnik še poudarja, da gre za kompleksno regulativo, katere posledic pred odpiranjem ponudb še ni mogel podrobneje analizirati, ampak je šele naknadno ugotovil, da posameznih elementov, ki jih zahteva nova uredba, iz prejetih ponudb ni mogoče ugotoviti, naročnik pa od ponudnikov dopolnitev ponudb ni mogel zahtevati. Naročnik zato dejansko ni imel izbire pri odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, saj ni imel možnosti ustrezno prilagoditi razpisno dokumentacijo, da bi ta upoštevala nove zahteve. S tem, ko bo naročnik objavil nov razpis, v katerem bo upošteval nove zahteve, bo zagotovil enakopravno obravnavo potencialnih ponudnikov, takšna odločitev pa je tudi najbolj transparentna, saj ne pušča nobenega dvoma v razumevanje in izpolnjevanje razpisnih pogojev. Naročnik na ta način ne diskriminira nobenega ponudnika, niti nobenemu ne daje prednosti. Ker naročnik ocenjevanja ponudb še ni opravil, tudi dejstvo, da so bili ponudniki seznanjeni s cenami konkurentov, ne pomeni nobene prednosti, saj so te bile lahko pripravljene pod različnimi predpostavkami, kar po novem razpisu ne bo mogoče. Ker navedeni spremenjeni pogoji vplivajo tako na sklop 1, kot sklop 3, pri tem pa gre za sistemske spremembe ureditve ravnanja z odpadki, ki niso bile upoštevane v razpisni dokumentaciji, se je naročnik odločil zavrniti prejete ponudbe.

Naročnik kot neutemeljeno zavrača tudi trditev vlagatelja, da so se na enak način spremenili pogoji ravnanja s kosovnimi odpadki v sklopu 2, saj je narava kosovnih odpadkov takšna, da so suhi in biološko nerazgradljivi ter primerni za preprosto sortiranje in pripravo kot gorljivo frakcijo, kar pomeni, da je predpisano obdelavo pred odlaganjem mogoče zagotoviti veliko bolj preprosto, kot pri drugih vrstah odpadkov.

Dalje naročnik pojasni, da se je Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom dejansko začela izvajati šele s 30. 6. 2011 in šele s tem dnem je tudi za gospodinjstva začela veljati obveznost ločevanja biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov, zelenega vrtnega odpada in drugi odpadkov. Praktično izvajanje te obveznosti je pokazalo povečanje količin teh odpadkov za več kot 40 %. Naročnik ocenjuje, da je zaradi nespremenjenih cen komunalnih storitev prišlo na ravni onesnaževalcev do bolj doslednega zbiranja in ločevanja odpadkov, kar bistveno vpliva na naročnikove potrebe in zahteve v sklopu 3. Naročnik navedenih okoliščin ni mogel predvideti. Povsem mogoče pa bi bilo, da bi naročnik ob obstoječih pogojih izbral izvajalca, ki ne bi imel sposobnosti obdelati in odložiti novo ugotovljenih količin odpadkov. Ker gre za vrsto odpadkov, ki je z vidika varovanja zdravja in okolja še posebej kritična, naročnik ocenjuje, da pomeni tudi ta okoliščina, ki v trenutnem razpisu ni bila upoštevana, utemeljen razlog za zavrnitev ponudb v sklopu 3.

Naročnik dalje navaja, da je že iz javno dostopnih podatkov (dovoljenj in soglasij, ki jih izdajata Agencija Republike Slovenije za okolje in Ministrstvo za okolje in prostor) mogoče zaključiti, da bo naročnik zaradi varnosti in zagotavljanja predaje vseh predvidenih biološko razgradljivih odpadkov v zakonsko ustrezno obdelavo, moral angažirati več izvajalcev, za kar je sklenitev okvirnega sporazuma ustreznejša rešitev. K utemeljenosti zahtevka za revizijo po mnenju naročnika ne prispeva niti sklicevanje vlagatelja na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-260/2010-3, saj je, za razliko od te odločitve, v konkretnem primeru mogoče jasno ugotoviti konkreten razlog odločitve naročnika za zavrnitev vseh ponudb, kot spremenjene okoliščine, ki so taki odločitvi botrovale. Prav tako ni niti utemeljenega pomisleka v to, da bi lahko zaradi naročnikove odločitve bile ustvarjene okoliščine, ki bi pomenile neupravičeno diskriminacijo oziroma neenakopravno obravnavo ponudnikov.

Naročnik je z vlogo z dne 9. 1. 2012 Državni revizijski komisiji podal predlog za izdajo sklepa, da se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet javnega naročanja v sklopu 1 in 3.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 12. 1. 2012 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, pri čemer izpostavi predvsem dejstvo, da je naročnik v odločitvi navedel določene nove okoliščine, ki pomenijo kršitev načela kontradiktornosti. Vlagatelj se sicer strinja, da je Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih nekatere stvari uredila na novo, vendar pa ni prinesla bistvenih sprememb, poleg tega pa so ponudniki te spremembe v ponudbi morali upoštevati, saj so podpisali izjavo, da bodo storitve opravili v skladu z zakonodajo. Vlagatelj v nadaljevanju povzema navedbe iz zahtevka za revizijo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 13. 1. 2012 podal mnenje v zvezi s predlogom naročnika za začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet javnega naročanja.

Naročnik je z vlogo z dne 10. 1. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku, v katero je pri odločanju o zahtevku za revizijo v dokazne namene vpogledala Državna revizijska komisija.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila za prevzem in obdelavo odpadkov, za obdobje dveh let, z možnostjo podaljšanja (največkrat dvakrat) po eno leto, v treh sklopih: sklop 1: Ostali odpadki (20 03 01), sklop 2: Kosovni odpadki (20 03 07) in sklop 3: Biološki odpadki (mešano 20 01 08 z 20 02 01). Med strankama je sporna naročnikova odločitev, ki je zavrnil vse prejete ponudbe v sklopu 1 (v katerem so bile prejete štiri ponudbe) in v sklopu 3 (v katerem je bilo prejetih pet ponudb), pri čemer vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje ravnanje v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 80. člena ZJN-2 ter kršitev temeljnega načela enakopravne obravnave ponudnikov in načela transparentnosti javnega naročanja.

Naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb (tudi ponudbe vlagatelja) je treba presojati z vidika tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik v vseh fazah postopka, po poteku roka za odpiranje ponudb, zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o tem, o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in, razen v primeru postopka iz 7. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2 (postopek oddaje naročila male vrednosti), vlado oziroma svoj nadzorni organ. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik ponudnike opozoriti tudi na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi obvestilo o naročilu iz 2., 4., 6. ali 10. točke prvega odstavka 57. člena tega zakona, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to primerno, v Uradnem listu Evropske unije.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala vprašanje zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske Unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točki 23 in 25 in C-244/02, točka 29). Sodišče je v zvezi z (ne)oddajo javnega naročila ponudniku, ki je oddal ponudbo, za katero se je ugotovilo, da je edina ustrezna (popolna v smislu ZJN-2), v zadevi C-27/98 navedlo, da naročnik ni obvezan oddati javnega naročila edinemu ustreznemu ponudniku (točki 33 in 34). Je pa sodišče opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Ob upoštevanju navedenega velja ugotoviti, da niti predpisi javnega naročanja niti sodna praksa ne določata posebnih kriterijev (meril), po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju (t.j. predvsem, ali je naročnik ravnal diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno).

Ker torej v revizijskem postopku presoja vsebine razlogov za zavrnitev vseh ponudb (kolikor ne gre za domnevne kršitve predstavljenih določil ZJN-2 ali temeljnih načel javnega naročanja oziroma evropskega prava) ni mogoča, se Državna revizijska komisija v konkretnem primeru ni spuščala v vsebinsko presojo revizijskih očitkov, s katerimi vlagatelj izpodbija utemeljenost vsebinskih razlogov za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ampak je presodila le revizijske očitke v obsegu dolžnih formalnih ravnanja naročnika in zatrjevanih kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2).

Kot izhaja iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, je naročnik, skladno s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2, o svoji odločitvi, da zavrne vse ponudbe v sklopu 1 in 3, obvestil vse ponudnike (Obvestilo, izdano dne 11. 11. 2011, št. JN 04/11). Prav tako je naročnik ponudnike obvestil o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe ter o svoji odločitvi, da bo začel nov postopek, ponudnike pa opozoril na možnost uveljavljanja pravnega varstva in navedel podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2.

Iz spisovne dokumentacije sicer ni razvidno, ali je naročnik o svoji odločitvi in razlogih za njen sprejem obvestil tudi vlado oziroma svoj nadzorni organ, na kar opozori vlagatelj v zahtevku za revizijo. Vendar pa Državna revizijska komisija v zvezi z navedenimi očitki ugotavlja, da vlagatelj ni izkazal, kako naj bi očitana kršitev sploh posegala v njegov pravni položaj oziroma interes, poleg tega pa zakon ne določa roka, v katerem bi moral naročnik to ravnanje opraviti (zakon sicer določa, da mora naročnik o odločitvi in razlogih takoj pisno obvestiti vlado oziroma svoj nadzorni organ, vendar pa hkrati ne določa skrajnega roka, do katerega bi naročnik to lahko opravil, da ne bi kršil zakona). Državna revizijska komisija zato zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati opustitve dolžnih formalnih ravnanj po tretjem odstavku 80. člena ZJN-2.

V zvezi s kršitvijo načela enakopravne obravnave ponudnikov vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavi neutemeljeno razlikovanje med ponudniki, ki so oddali ponudbe v sklopu 1 (v katerem se je naročnik odločil zavrniti prejete ponudbe) in v sklopu 2 (v katerem se je naročnik odločil za oddajo naročila vlagatelju, čeprav po mnenju vlagatelja tudi v tem sklopu obstajajo enaki razlogi v zvezi s spremembo odlaganja odpadkov na odlagališčih, kot v sklopu 1).

Državna revizijska komisija v zvezi z navedenim izpostavlja, da se vlagatelj ne more sklicevati na neenakopravno obravnavo pri naročnikovi (vsebinski) odločitvi, v katerem sklopu bo zavrnil ponudbe, saj gre za naročnikovo oceno razlogov in okoliščin, v katero se Državna revizijska komisija v revizijskem postopku, kot že navedeno, ne more spuščati. Poleg tega vlagatelj ne zatrjuje neenakopravne obravnave v razmerju med njegovo ponudbo in ponudbo drugih ponudnikov (da bi na primer naročnik ponudbo drugega ponudnika neupravičeno postavil v boljši položaj oziroma ponudbo vlagatelja v slabši položaj), ampak dejansko izpodbija (po vsebini) zgolj odločitev naročnika, da v sklopu 1 zavrne vse ponudbe oziroma razloge za njen sprejem (vlagatelj namreč meni, da če so obstajali razlogi za zavrnitev ponudbe v sklopu 1, potem ti enaki razlogi obstajajo tudi v sklopu 2). Zato Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik pri sprejemu odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 1 ponudnike neenakopravno obravnaval.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na kršitev načela transparentnosti javnega naročanja, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati, da je pri izdaji odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 1 in 3 ravnal nepregledno ali v nasprotju s predpisanim postopkom po tretjem odstavku 80. člena ZJN-2. V zvezi z navedbo vlagatelja, da naj bi bili razlogi za odločitev naročnika po oceni vlagatelja premalo konkretizirani in obrazloženi, Državna revizijska komisija poudarja, da zakon naročnika zavezuje zgolj, da mora ponudnike obvestiti o razlogih, pri čemer ne določa, da morajo biti ti razlogi obrazloženi in v kakšni meri. Državna revizijska komisija je v podobnih primerih (ko so bila sicer sporna vprašanja obrazloženosti naročnikove odločitve o oddaji naročila) pojasnila, da ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti (detajle) posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve. Zadostuje, da so v povezavi z odločitvijo strnjeno, vendar jasno in upoštevno, zapisana bistvena dejstva, torej, da odločitev spremljajo ustrezne informacije ponudnikom, da lahko zavarujejo svoje pravice in interese. Ali je povzetek ustreznih razlogov (obrazložitev) v obvestilu o oddaji naročila zadosten, pa je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, glede na vse okoliščine primere.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik ponudnikom v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb dovolj jasno predstavil razloge za sprejem takšne odločitve. Tako je v odločitvi za sklop 1 navedel, da je bila izdana nova Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki predstavlja nove pogoje za možnost dokončne oskrbe odpadkov iz sklopa 1, kar pomeni bistveno spremembo okoliščin, naročnik pa poleg tega želi zaradi dejanskega stanja na trgu z novim razpisom izbrati več kot enega izvajalca, s podpisom okvirnega sporazuma. Za sklop 3 je naročnik zapisal, da je v času poteka javnega razpisa naročnik zaradi praktičnega izvajanja Uredbe o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom zaznal povečanje količin ločeno zbranih bioloških odpadkov, kar v razpisni dokumentaciji ni bilo upoštevano, to pa predstavlja bistvene spremembe okoliščin, naročnik pa poleg tega tudi v tem sklopu zaradi dejanskega stanja na trgu želi z novim razpisom izbrati več kot enega izvajalca, s podpisom okvirnega sporazuma.

Dejstvo, da je naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo svoje razloge bolj natančno pojasnil (kar gre razumeti v smislu argumentacije odgovorov na revizijske očitke), pa ne pomeni, da bi naročnik na takšen način moral pojasniti razloge že v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb. Navedeno pojasnilo naročniku tudi ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti iz 11. člena ZPVPJN, saj vlagatelj izhaja iz napačnega izhodišča, da se to načelo uporablja v postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj se je z utemeljitvijo že podanih razlogov v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb seznanil s prejemom naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo in se je do teh utemeljitev lahko opredelil (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), zato načelo kontradiktornosti, ki vlagatelju v postopku pravnega varstva zagotavlja možnost, da se izreče o navedbah naročnika kot nasprotne stranke, v konkretnem primeru ni bilo kršeno.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da naročniku pri sprejemu odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 1 in sklopu 3 ni mogoče očitati kršitev ZJN-2, zato je zahtevek za revizijo vlagatelja, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila, saj je ugotovila, da naročnik ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo ne bi sprejel drugačne odločitve o oddaji naročila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je z vlogo z dne 9. 1. 2012 Državni revizijski komisiji podal predlog za začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.

ZPVPJN v prvem odstavku 20. člena določa, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadarkoli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja (četrta alineja). Državna revizijska komisija predlogu naročnika ugodi, če po preučitvi vseh pomembnih okoliščin primera in upoštevaje razmerje med škodljivimi posledicami ugoditve predlogu in koristmi za javni interes ter koristmi za osebe, ki bi lahko bile oškodovane, ugotovi, da obstajajo prevladujoči razlogi, povezani z javnim interesom, vključno z obrambnim in varnostnim interesom, ki zahtevajo, da se predlogu ugodi. Zgolj ekonomski interesi ne morejo predstavljati prevladujočih razlogov, povezanih z javnim interesom. Državna revizijska komisija predlog iz četrte alineje prvega odstavka tega člena zavrne, če izvedba naročila ni nujna, ali se razlogi za nujnost lahko pripišejo naročnikovemu ravnanju in bi jih bilo mogoče predvideti (četrti odstavek 20. člena ZPVPJN).

Iz navedenih določil izhaja, da se predlog naročnika za dovolitev začetka novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja veže na vloženi zahtevek za revizijo (in je povezan s posledicami njegove vložitve po 17. členu ZPVPJN), namenjen pa je pričetku novega postopka oddaje javnega naročila še pred pravnomočno odločitvijo o zahtevku za revizijo, zaradi prevladujočih razlogov, povezanih z javnim interesom. Kolikor je o zahtevku za revizijo pravnomočno odločeno in se postopek pravnega varstva konča, pa prenehajo tudi pravne posledice vloženega zahtevka za revizijo in s tem odpade pravna podlaga oziroma pravni interes naročnika za odločanje o predlogu za dovolitev začetka novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.

V obravnavanem primeru je naročnik odločil, da v sklopu 1 in sklopu 3 zavrne vse prejete ponudbe, Državna revizijska komisija pa je zahtevek za revizijo vlagatelja (ki je izpodbijal navedeno odločitev naročnika) kot neutemeljenega zavrnila. Z navedeno odločitvijo Državne revizijske komisije je odločitev o zahtevku za revizijo postala pravnomočna (četrti odstavek 39. člena ZPVPJN), zato je Državna revizijska komisija predlog naročnika za izdajo sklepa, s katerim se, kljub vloženemu zahtevku za revizijo, dovoli začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, zaradi odpadle pravne podlage oziroma pravnega interesa za odločanje, zavrgla.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo uveljavlja povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 23. 1. 2012


Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- SNAGA, d.o.o., Nasipna ulica 64, Maribor
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran