018-450/2011 Inštitut za kovinske materiale in tehnologije

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in Sonje Drozdek šinko kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Dobava in montaža hladilne in prezračevalne naprave", začetem na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika GENERA GROUP, d.o.o., Prevale 10, Trzin, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Simonič in Vrančič, o.p., d.n.o., Poljanski nasip 8, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika INšTITUT ZA KOVINSKE MATERIALE IN TEHNOLOGIJE, Lepi pot 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 6. 1. 2012

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Pritožba vlagatelja se zavrže.

3. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 24. 6. 2011, pod št. 2-NMV/2011, izdal Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Dobava in montaža hladilne in prezračevalne naprave". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 29. 6. 2011, pod št. objave NMV2190/2011.

Naročnik je dne 8. 12. 2011 izdal sklep, št. 2-NMV/2011/7, da v postopku oddaje javnega naročila zavrne vse ponudbe.

Vlagatelj je z vlogo (datirano dne 28. 9. 2011 in oddano na pošto dne 19. 12. 2011) vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev sklepa z dne 8. 12. 2011, ugotovitev, da je ponudba vlagatelja popolna ter oddajo javnega naročila vlagatelju. Vlagatelj najprej pojasni dejansko stanje v zvezi s prvotno izdano odločitvijo o oddaji naročila z dne 28. 7. 2011, št. 2-NMV/2011, in s tem povezanim zahtevkom za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj. Vlagatelj pri tem izpostavi, da je že v prvem zahtevku za revizijo pojasnil, da ugotovitev naročnika o nepopolnosti ponudbe vlagatelja ne drži, naročnik pa o zahtevku za revizijo ni vsebinsko odločil, ampak ga je zavrgel. Na podlagi pritožbe vlagatelja je Državna revizijska komisija sklep o zavrženju zahtevka za revizijo razveljavila in naročniku naložila, da postopa skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN. Naročnik je zahtevku za revizijo ugodil in delno razveljavil postopek oddaje javnega naročila in sklep, št. 2-NMV/2011. Pri tem se je opredelil tudi do popolnosti ponudbe izbranega ponudnika in navedel, da ne izpolnjuje strokovnih zahtev iz razpisne dokumentacije, postopek pa je vrnil v fazo ponovnega pregleda vseh ponudb. Vlagatelj navaja, da je na podlagi tega upravičeno pričakoval novo odločitev o oddaji naročila, ki bi v celoti upoštevala navodilo Državne revizijske komisije, tako, da bi naročnik, skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, opravil vsa dejanja, ki so potrebna za ugotovitev določenega dejstva in presojo navedb v zahtevku za revizijo, zlasti tista, ki jih ni izvedel v postopku javnega naročanja, pa bi jih moral ter pri tem upoštevati navedbe vlagatelja in izbranega ponudnika in se do njih opredeliti. Naročnik se v sklepu, št. 2-NMV/2011/7, ni opredelil do ponudbe vlagatelja, ampak je enostavno zavrnil vse ponudbe in se pri tem skliceval na tretji odstavek 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), ker naj ne bi imel več zagotovljenih sredstev, s katerimi bi financiral predmet javnega naročila, čeprav je pri tem uporabil možnost, ki jo ZJN-2 kot specifično opredeljuje v petem odstavku 80. člena in to kot edino možnost odstopa od izvedbe javnega naročila po sprejemu odločitve o dodelitvi javnega naročila do podpisa pogodbe. Vlagatelj meni, da se zaradi sklicevanja na napačno pravno normo nahaja v neznani pravni situaciji, saj se pravne posledice zavrnitve vseh ponudb bistveno razlikujejo od pravnih posledic odstopa od izvedbe javnega naročila, ki dopuščajo možnost izvedbe novega javnega naročila zgolj ob bistveno spremenjenih okoliščinah. Po mnenju vlagatelja navedba naročnika, da je prišlo do spremenjene okoliščine zaradi nepriliva pričakovanih denarnih sredstev, ni skladna z ZJN-2, saj morajo biti sredstva in vir zagotovljena ob sprejemu sklepa o začetku postopka. Naročnik pa tudi ni z ničemer dokazal, kako so mu zmanjkala sredstva.

Naročnik je dne 23. 12. 2011 izdal sklep, št. 2-NMV/2011/8, s katerim je zahtevek za revizijo v 1 točki, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o zavrnitvi vseh ponudb zavrgel, v 2. točki, ki se nanaša na ugotovitev popolnosti ponudbe vlagatelja ter oddajo naročila vlagatelju, pa je zahtevek za revizijo zavrgel. Naročnik pojasni, da je na podlagi odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-276/2011-5, s sklepom z dne 8. 12. 2011 vsebinsko odločil, in sicer v postopku oddaje javnega naročila in ne v postopku pravnega varstva. S svojo odločitvijo je seznanil vse sodelujoče. Naročnik navaja, da lahko postopek oddaje javnega naročila zaključi tudi brez izbire najugodnejšega ponudnika, in sicer bodisi z izločitvijo vseh ponudb kot nepopolnih, ustavitvijo postopka, zavrnitvijo vseh ponudb ali odstopom od izvedbe naročila (80. člen ZJN-2). Vsaka odločitev naročnika o zaključku postopka mora biti ustrezno obrazložena in utemeljena ter posredovana ponudnikom, ki imajo po prejemu odločitve možnost uveljavljati pravno varstvo. Naročnik se ne strinja z vlagateljem in zavrača očitke, da se je skliceval na napačno pravno normo, saj naročnik ne odstopa od izvedbe javnega naročila in se nikjer ne sklicuje na peti odstavek 80. člena ZJN-2. Navedeno pravno normo po mnenju naročnika ni mogoče uporabiti v fazi, v kateri je naročnik sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb. Naročnik je na podlagi tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 zavrnil vse ponudbe in utemeljil, da je prišlo do pomanjkanja finančnih sredstev, katerih pridobitev ni bila v celoti odvisna od naročnika. V takšnem primeru ZJN-2 določa le nekatera formalna ravnanja, ki jih mora opraviti naročnik. Naročnik se sklicuje na ZJN-2 in evropsko pravo, ki ne določata nobenih pravil o tem, v kakšnih okoliščinah je naročnik upravičen zaključiti postopek oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe, t.j. z zavrnitvijo vseh ponudb. Naročnik ima pravico zavrniti vse ponudbe, četudi so med njimi pravilne ponudbe. Vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ni uspel dokazati, da je naročnik z zavrnitvijo vseh ponudb ustvaril okoliščine oziroma, da je naročnik v nasprotju z ZJN-2 nedopustno diskriminiral vlagatelja v odnosu do ostalih ponudnikov. Naročnik se na podlagi sprejete odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni opredeljeval do statusa posameznih prejetih ponudb, zato ne more pritrditi ali ovreči trditve vlagatelja, da je njegova ponudba primerna oziroma popolna. Naročnik ponudb ni izločil iz postopka javnega naročanja, temveč jih je zavrnil. Naročnik ob tem še izpostavlja dejstvo, da je ponudba vlagatelja po merilu najnižja cena uvrščena šele na četrto mesto izmed štirih prejetih ponudb.

Vlagatelj je pri naročniku z vlogo z dne 29. 12. 2011 vložil pritožbo zoper odločitev naročnika, da se zahtevek za revizijo vlagatelja v 2. točki zavrže in zoper stroškovno odločitev naročnika ter Državni revizijski komisiji predlaga: 1. da se odločitev naročnika v tej točki razveljavi in se mu naloži, da ugotovi, da je ponudba vlagatelja pravilna in popolna ter sprejemljiva in se javno naročilo odda vlagatelju, in 2. da se odloči o stroških postopka. Vlagatelj v nadaljevanju povzema smiselno enake razloge, ki jih je navedel že v zahtevku za revizijo.

Naročnik je z vlogo z dne 23. 12. 2011 in z dne 5. 1. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku, v katero je pri odločanju o zahtevku za revizijo v dokazne namene vpogledala Državna revizijska komisija.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotavlja, da je naročnik vodil postopek oddaje javnega naročila male vrednosti, v katerem je prejel štiri pravočasne ponudbe. Naročnik je dne 28. 7. 2011, pod št. 2-NMV/2011, sprejel (prvo) odločitev o oddaji javnega naročila ponudniku KN, d.o.o., Preserje 6a, Preserje. Vlagatelj je zoper navedeno odločitev vložil zahtevek za revizijo (vloga z dne 9. 8. 2011), katerega je naročnik s sklepom (št. 2-NMV/2011/2, z dne 18. 8. 2011) zavrgel. Vlagatelj je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo (vloga z dne 23. 8. 2011), kateri je Državna revizijska komisija s sklepom (št. 018-276/2011-5 z dne 6. 9. 2011) ugodila in naročniku naložila, da o zahtevku za revizijo odloči skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN. Naročnik je s sklepom (št. 2-NMV/2011/5, z dne 21. 9. 2011) zahtevku za revizijo ugodil in delno razveljavil postopek oddaje javnega naročila, in sicer sklep, št. 2-NMV/2011, z dne 28. 7. 2011. Naročnik je dne 8. 12. 2011 sprejel sklep, št. 2-NMV/2011/7, o zavrnitvi vseh ponudb, zoper katerega je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, o katerem se odloča v obravnavanem revizijskem postopku.

Kot izhaja iz navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo, vlagatelj v zvezi z izpodbijano odločitvijo naročnika o zavrnitvi vseh ponudb (sklep št. 2-NMV/2011/7 z dne 8. 12. 2011) najprej izpostavlja kršitev prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in 10. točke 78. člena ZPVPJN, ker naročnik ni postopal skladno z napotilom Državne revizijske komisije iz odločitve, št. 018-276/2011-5 z dne 6. 9. 2011 in se ni opredelil do navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo, ki se nanašajo na pravilnost njegove ponudbe.

Državna revizijska komisija v zvezi z navedenimi očitki najprej opozarja, da vlagatelj napačno razume napotilo Državne revizijske komisije v odločitvi št. 018-276/2011-5 z dne 6. 9. 2011, v kateri je bilo odločeno o pritožbi vlagatelja v postopku pravnega varstva (zoper odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo, št. 2-NMV/2011/2, z dne 18. 8. 2011). Državna revizijska komisija je v navedeni odločitvi naročnika, skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN, napotila, da odloči o zahtevku za revizijo, v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZPVPJN, ki ureja odločanje naročnika o zahtevku za revizijo (in ne odločanje naročnika v postopku oddaje javnega naročila), naročnik zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, če ugotovi, da ob upoštevanju navedb v zahtevku ne bi sprejel drugačne odločitve v postopku oddaje javnega naročila, oziroma zahtevku za revizijo ugodi in delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja ali odpravi kršitev.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije in čemur vlagatelj ne nasprotuje, je naročnik o zahtevku za revizijo (vsebinsko) odločil, skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, in sicer je s sklepom (št. 2-NMV/2011/5, z dne 21. 9. 2011) zahtevku za revizijo ugodil in delno razveljavil postopek oddaje javnega naročila (razveljavil je prvotno odločitev o oddaji naročila, ki izhaja iz sklepa, št. 2-NMV/2011, z dne 28. 7. 2011). Z navedenim ravnanjem je naročnik sledil napotilu Državne revizijske komisije in mu ni mogoče očitati s tem povezanih zatrjevanih kršitev. Kot že ugotovljeno, določba prvega odstavka 28. člena ZPVPJN določa (obvezna) ravnanja naročnika v postopku pravnega varstva in ne v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija pa naročniku ni naložila, kako mora postopati v postopku oddaje javnega naročila, ki se je z razveljavitvijo (prvotne) odločitve o oddaji naročila vrnil v postopek pregledovanja in ocenjevanja ponudb (takšen napotek lahko Državna revizijska komisija da naročniku, skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN, le v primeru, ko v revizijskem postopku razveljavi del ali celoten postopek oddaje javnega naročila). V tem ponovljenem postopku pa se je naročnik sam odločil, kako bo ravnal in kakšno odločitev bo sprejel (ob upoštevanju 79. ali 80. člena ZJN-2); v tem okviru tudi, ali bo presojal popolnost prejetih ponudb ali pa bo sprejel morebitno drugačno odločitev. Posledično temu Državna revizijska komisija zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in 10. točke prvega odstavka 78. člena ZPVPJN (slednja določa prekršek naročnika, če ne upošteva ali izvrši odločitve Državne revizijske komisije ali če ravna v nasprotju z njeno odločitvijo).

Vlagatelj odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb izpodbija tudi iz razloga, ker naj bi se naročnik skliceval na napačno pravno podlago (tretji odstavek 80. člena ZJN-2 namesto peti odstavek 80. člena ZJN-2), in ker bi morala biti po prepričanju vlagatelja sredstva za izvedbo javnega naročila zagotovljena že ob sprejemu sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila, naročnik pa tudi ni dokazal, kako so mu sredstva zmanjkala.

Kot izhaja iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, je naročnik ponudnike obvestil o odločitvi, da zavrne vse ponudbe, na podlagi tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, kot razlog pa navedel, da za izvedbo javnega naročila nima zagotovljenih sredstev, ker do priliva le-teh zaradi spremenjenih okoliščin ni prišlo. Naročnik je ponudnike tudi obvestil, da bo o predmetu javnega naročila izveden nov postopek.

Iz določil tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 izhaja, da lahko naročnik v vseh fazah postopka, po poteku roka za odpiranje ponudb, zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o tem, o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in, razen v primeru postopka iz 7. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2 (postopek oddaje naročila male vrednosti), vlado oziroma svoj nadzorni organ. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik ponudnike opozoriti tudi na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi obvestilo o naročilu iz 2., 4., 6. ali 10. točke prvega odstavka 57. člena tega zakona, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to primerno, v Uradnem listu Evropske unije.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (na primer v zadevah št. 018-154/2009, 018-335/2010, 018-409/2011) opozorila na prakso Sodišča Evropske Unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek (pooblastilo, upravičenje), pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98 - točki 23 in 25 in C-244/02 - točka 29). Sodišče je v zvezi z (ne)oddajo javnega naročila ponudniku, ki je oddal ponudbo, za katero se je ugotovilo, da je edina ustrezna (popolna v smislu ZJN-2), v zadevi C-27/98 navedlo, da naročnik ni obvezan oddati javnega naročila edinemu ustreznemu ponudniku (točki 33 in 34). Je pa sodišče opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije - še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00 - točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02 - točka 36).

Ob upoštevanju navedenega velja zaključiti, da niti predpisi niti sodna praksa ne določata posebnih kriterijev (meril), po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega. V posledici tega gre ugotoviti, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju (t.j. predvsem, ali je naročnik ravnal diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno).

Čeprav gre v konkretni zadevi za postopek oddaje naročila male vrednosti, mora naročnik, glede na določbo 80. člena ZJN-2, tudi v tem postopku, kadar ga zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, ravnati v skladu s (formalnimi) zahtevami iz 80. člena ZJN-2, hkrati pa (ob upoštevanju temeljnih načel javnega naročanja oziroma pravil skupnostnega prava) zagotoviti, da s sprejemom takšne odločitve ne ustvarja okoliščin, ki bi pomenile neupravičeno diskriminacijo oziroma neenakopravno obravnavo ponudnikov (tako narekuje tudi načelo enakopravne obravnave ponudnikov po 9. členu ZJN-2).

Naročnik je formalnim ravnanjem, določenim v ZJN-2, sledil, saj je v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navedel in obrazložil razlog, ki po njegovem mnenju utemeljuje odločitev o zavrnitvi vseh ponudb in zaključku predmetnega javnega naročila (naročnik je navedel, da prejete ponudbe zavrača, ker zaradi spremenjenih okoliščin nima zagotovljenih sredstev za izvedbo javnega naročila) ter o tem pisno obvestil vse ponudnike, ki so oddali ponudbo.

V zahtevku za revizijo vlagatelj ne izpodbija, da je naročnik kršil zahtevana formalna ravnanja določena v ZJN-2, razen tega, da meni, da se je naročnik skliceval na napačno pravno podlago, kar pa, glede na že ugotovljena dejstva, ne drži, saj se je naročnik odločil za zavrnitev vseh ponudb po tretjem odstavku 80. člena ZJN-2 in ni odstopil od izvedbe javnega naročila po sprejemu odločitve o oddaji naročila po petem odstavku 80. člena ZJN-2 (naročnik namreč odločitve o oddaji naročila ni sprejel).

Vlagatelj prav tako ne zatrjuje, da je naročnik s sprejemom odločitve o zavrnitvi vseh ponudb kršil temeljna načela javnega naročanja. Ker v revizijskem postopku, kot že ugotovljeno, presoja vsebine razlogov za zavrnitev vseh ponudb (kolikor ne gre za domnevne kršitve predstavljenih določil ZJN-2 ali temeljnih načel javnega naročanja oziroma evropskega prava) ni mogoča, se Državna revizijska komisija ni spuščala v vsebinsko presojo revizijskih očitkov, s katerimi vlagatelj izpodbija vsebinski razlog za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Za tovrstno presojo ni mogoče najti pravne podlage niti v nacionalnem pravu niti v predpisih skupnostnega prava.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati kršitev ZJN-2, zato je zahtevek za revizijo vlagatelja, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila, saj je ugotovila, da naročnik ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo ne bi sprejel drugačne odločitve o oddaji naročila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v postopku vložil tudi pritožbo zoper odločitev naročnika, da se zahtevek za revizijo vlagatelja v 2. točki zavrže in zoper odločitev naročnika, da se zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrne. Državni revizijski komisiji predlaga: 1. da se odločitev naročnika v tej točki razveljavi in se mu naloži, da ugotovi, da je ponudba vlagatelja pravilna in popolna ter sprejemljiva in se javno naročilo odda vlagatelju, in 2. da se odloči o stroških postopka.

Državna revizijska komisija v zvezi z delom pritožbe, ki se nanaša na zavrženje dela zahtevka za revizijo, ki se nanaša na (pravovarstveni) predlog vlagatelja da naročnik ugotovi, da je ponudba vlagatelja pravilna in popolna ter sprejemljiva in se javno naročilo odda vlagatelju, ugotavlja, da je vlagatelju, glede na predhodno ugotovitev neutemeljenosti zahtevka za revizijo v delu, ki se nanaša na (pravovarstveni) predlog po razveljavitvi sklepa o zavrnitvi vseh ponudb, odpadel pravni interes za presojo tega dela zahtevka za revizijo in posledično pritožbe. Meritorna presoja tega dela zahtevka za revizijo namreč ne bi več vplivala (spremenila) položaja vlagatelja v postopku oddaje javnega naročila.

Zato je treba pritožbo kot nedovoljeno zavreči, tudi ob upoštevanju pravil Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP), ki se uporabljajo v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN. Sodišče namreč na podlagi prvega odstavka, v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo zavrže kot nedovoljeno, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.




V zvezi z delom pritožbe, ki se nanaša na odločitev naročnika o stroških vlagatelja, nastalih v predrevizijskem postopku, Državna revizijska komisija, skladno z ustaljeno prakso, izpostavlja, da je povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku in revizijskem postopku, skladno s 70. členom ZPVPJN, odvisna od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (načelo uspeha). Revizijski postopek se, skladno z določilom prvega odstavka 30. člena ZPVPJN, začne takrat, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo (prvi odstavek 30. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo. Odločitev o povrnitvi stroškov deli usodo odločitve o glavni stvari (to je o zahtevku za revizijo). Ker revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo vključuje tudi odločitev o stroških predrevizijskega postopka, je vložitev pritožbe v obravnavanem primeru nedopustna. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških je dopustna le v primeru, če se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja zgolj z naročnikovo stroškovno odločitvijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo uveljavlja povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 6. 1. 2012


Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
Članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- INšTITUT ZA KOVINSKE MATERIALE IN TEHNOLOGIJE, Lepi pot 11, Ljubljana
- Odvetniška družba Simonič in Vrančič, o.p., d.n.o., Poljanski nasip 8, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran