018-423/2011 Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Vidi Kostanjevec, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "PREP RT-929/1409 Odcep za Areh: gradbena dela od km 2+500 do km 4+950", v zvezi s pritožbo ponudnika HIP PLUS, d.o.o., Vače 103, Vače, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d.o.o. Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper odločitev naročnika REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA PROMET, DIREKCIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA CESTE, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 21. 12. 2011

odločila:

1. Pritožbi vlagatelja se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, ki izhaja iz Sklepa, izdanega dne 29. 11. 2011, pod št. 43001-92/2011/50.

Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 10. 5. 2011, pod št. 43001-92/2011/2, izdal Sklep o začetku postopka javnega naročila "PREP RT-929/1409 Odcep za Areh: gradbena dela od km 2+500 do km 4+950". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 12. 5. 2011, pod št. objave JN4832/2011.

Dne 28. 10. 2011 je naročnik izdal Odločitev o oddaji naročila (dokument št. 43001-92/2011/39(905)), s katero je ponudnike obvestil, da se javno naročilo odda ponudnikom v skupnem nastopu Cestno podjetje Ptuj, d.d., Zagrebška cesta 49a, Ptuj, Krajnc VNG, Krajnc Igor, s.p., Ulica Žalskega tabora 21, Žalec in Asfalti Ptuj, d.o.o., Žnidaričevo nabrežje 13, Ptuj (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je vlagatelju na njegovo zahtevo posredoval tudi dodatno obrazložitev svoje odločitve (dokument št. 43001-92/2011/44 z dne 11. 11. 2011).

Vlagatelj je z vlogo z dne 21. 11. 2011 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik s sklepom štev. 43001-92/2011/50 z dne 29.11.2011 zavrgel. V obrazložitvi naročnik obširno pojasnjuje dotedanji potek postopka in navaja, da je zahtevek za revizijo vložen pravočasno, vendar ne vsebuje vseh zahtevanih sestavin iz 15. člena ZPVPJN, in sicer navedbe, ali gre v konkretnem postopku javnega naročanja za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada. Poleg tega naročnik vlagatelju odreka aktivno legitimacijo za vodenje postopka pravnega varstva. Naročnik navaja, da vlagatelj sicer zatrjuje aktivno legitimacijo z navedbo, da je oddal pravočasno ponudbo, ne zatrjuje pa (in tudi ne dokazuje), da bi mu z izpodbijano odločitvijo o oddaji javnega naročila lahko nastala škoda. Naročnik navaja, da je Državna revizijska komisija v svojih odločitvah zapisala, da vlagatelju, katerega ponudba je bila spoznana za nepopolno, sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev naročila, vendar mu (ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve) ni mogoče priznati realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Naročnik je v kar dveh odločitvah o oddaji naročila z dne 2. 8. 2011 in 28. 10. 2011 ugotovil, da vlagateljeva ponudba ne izpolnjuje ekonomsko-finančnega pogoja, ker povprečni letni prihodek vlagatelja v zadnjih treh letih ne dosega vsaj dvakratne vrednosti ponudbe z DDV, zaradi česar je vlagateljeva ponudba nepopolna. Navedena naročnikova ugotovitev še vedno ostaja, poleg tega pa je vlagatelj niti ne zanika, ampak se le sklicuje na nejasna določila razpisne dokumentacije. Naročnik je o navedenih očitanih kršitvah že odločal v predrevizijskem postopku, na podlagi katerega je bil izdan sklep z dne 5. 9. 2011.

Vlagatelj je zoper odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo pravočasno vložil pritožbo (vloga z dne 2. 12. 2011). V pritožbi navaja, da je iz dokumentacije o postopku javnega naročila nedvomno razvidno, da se projekt ne financira iz evropskih sredstev. Tudi sicer je naročnik postopal v nasprotju s pravili ZPVPJN ter je s tem, ko je procesno pomanjkljivost iz 8. točke 15. člena ZPVPJN obravnaval kot nepopravljivo procesno predpostavko, ravnal samovoljno in v nasprotju z določbami drugega in četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN. Nadalje vlagatelj meni, da mu naročnik neutemeljeno ne priznava aktivne legitimacije. Razloge, ki izkazujejo njegovo legitimacijo, je vlagatelj obsežno pojasnil že v zahtevku za revizijo ter jih v pritožbi ponovno navaja (vlagatelj v nadaljevanju obsežno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da njegova ponudba v celoti izpolnjuje sporni ekonomsko-finančni pogoj). Vlagatelj izpostavlja, da je izkazal tudi realno stopnjo verjetnosti nastanka škode, saj bi v primeru, če bi se njegove trditve izkazale za točne, prišlo do ponovnega ocenjevanja, pri tem pa bi bila lahko njegova ponudba izbrana kot najugodnejša. Nerazumljive so navedbe naročnika o tem, da je v sklepu z dne 5. 9. 2011 že odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo, saj, kolikor je v navedenem sklepu vlagatelju priznal aktivno legitimacijo, je nesporno, da jo ima vlagatelj tudi v tem postopku. Naročnik je glede svojih navedb in ravnanj sam s seboj v nasprotju, zato je nujno, da se o tem vprašanju opredeli tudi Državna revizijska komisija.

Naročnik je z vlogo z dne 7. 12. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po proučitvi pritožbe ter odstopljene dokumentacije odločila, da je pritožba vlagatelja utemeljena.

Med strankama je sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, s tem, ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel, ker je ugotovil, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel, ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev ter iz katerega sklada, in ker meni, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo.

ZPVPJN v 15. členu (obvezne sestavine zahtevka za revizijo) v prvem odstavku navaja, da mora zahtevek za revizijo vsebovati tudi navedbo, ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada (8. točka).

Med strankama ni sporno dejansko stanje, in sicer, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel, ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada. Sporne med strankama so pravne posledice navedene opustitve vlagatelja. Kot gre razumeti naročnika v obrazložitvi odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo, naj bi bila navedena opustitev eden izmed razlogov za zavrženje zahtevka za revizijo. Vlagatelj pa meni, da gre za sestavino, ki je razvidna iz dokumentacije postopka javnega naročila, oziroma, bi moral naročnik v tem delu vlagatelja pozvati k dopolnitvi zahtevka za revizijo.

Ravnanja naročnika v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo v predrevizijskem postopku ureja 26. člen ZPVPJN. Naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri, ali je bil vložen pravočasno, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena tega zakona in, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena tega zakona (prvi odstavek 26. člena ZPVPJN). Če zahtevek za revizijo izpolnjuje navedene pogoje, ga naročnik sprejme v obravnavo. Naročnik sprejme zahtevek za revizijo v obravnavo tudi, če ne vsebuje obveznih sestavin iz 3., 4. ali 8. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona, pod pogojem, da so te obvezne sestavine razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila (drugi odstavek 26. člena ZPVPJN). Če naročnik ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena tega zakona in manjkajoče sestavine niso razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, nemudoma, najpozneje pa v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo, vlagatelja pozove, da ga v treh delovnih dneh od prejema poziva dopolni (četrti odstavek 26. člena ZPVPJN).

Ker v konkretnem primeru vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel, ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada (8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), gre ugotoviti, da naročnik v nobenem primeru (še) ni imel podlage za zavrženje zahtevka za revizijo zaradi navedene opustitve. Naročnik bi moral preveriti, ali je navedbo mogoče razbrati iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, in, če bi ugotovil, da to ni mogoče, bi moral vlagatelja najprej pozvati na dopolnitev zahtevka za revizijo.

Ker pa gre za navedbo, ki je po oceni Državne revizijske komisije razvidna iz vsebine dokumentacije javnega naročila, saj je naročnik tisti, ki izvaja postopek javnega naročanja in (za razliko od vlagatelja) nedvomno pozna podatek o tem, ali je javno naročilo sofinancirano iz evropskih sredstev in iz katerega sklada, bi moral naročnik zahtevek za revizijo, ob upoštevanju drugega odstavka 26. člena ZPVPJN sprejeti v obravnavo, oziroma ga ne bi smel zavreči. S tem povezani pritožbeni očitki vlagatelja so zato utemeljeni.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrgel tudi iz razloga, ker meni, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo.

Aktivno legitimacijo v predrevizijskem in revizijskem postopku ureja ZPVPJN v 14. členu. Aktivna legitimacija se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja.

Iz navedenih določb izhaja, da morata biti za priznanje aktivne legitimacije hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: (1.) interes za dodelitev naročila in (2.) izkazan nastanek škode ali vsaj možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve naročnika. Zato mora oseba, da bi se ji priznalo upravičenje za vložitev zahtevka za revizijo, poleg interesa za dodelitev naročila vsaj verjetno izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na njen pravni položaj tako, da ji je ali da bi ji lahko zaradi tega nastala škoda.

V obravnavanem primeru je med strankama nesporno, da vlagatelju ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila. Vlagatelj je predložil pravočasno ponudbo. S tem je izpolnjen prvi od kumulativno določenih pogojev za priznanje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo.

Naročnik pa vlagatelju ne priznava, da je izkazal, da mu je zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev, nastala ali bi mu lahko nastala škoda, ker je naročnik ponudbo vlagatelja izločil iz postopka kot nepopolno, ker ni izkazal zahtevane ekonomsko-finančne sposobnosti (povprečni letni prihodek vlagatelja v zadnjih treh letih ne dosega vsaj dvakratne vrednosti ponudbe z DDV), o tem pa je naročnik že odločil v predhodnem predrevizijskem postopku in ugotovil, da ni bilo storjenih kršitev (o čemer je izdal sklep dne 5. 9. 2011). Ker vlagatelj ni vložil predloga za začetek revizijskega postopka (skladno s pravnim poukom v sklepu), sedaj po mnenju naročnika ne more izkazati popolnosti svoje ponudbe, s tem pa možnosti nadaljnjega sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj pa meni, da bi naročnik moral ponovno odločati o popolnosti njegove ponudbe, ne glede na predhodni predrevizijski postopek, saj je v takratnem postopku naročnik pravovarstvenemu predlogu po razveljavitvi odločitve o oddaji naročila v celoti ugodil in vlagatelju zato ne bi bil priznan interes za obravnavanje zahtevka za revizijo pred Državno revizijsko komisijo. Zato je vlagatelj prepričan, da je izkazal verjetnost nastanka škode, saj bi v primeru, če bi se revizijski očitki izkazali za utemeljene, prišlo do ponovnega ocenjevanja, pri tem pa bi bila lahko njegova ponudba izbrana kot najugodnejša.

Državna revizijska komisija je najprej ugotovila dejansko stanje v zadevi. Naročnik je s prvo odločitvijo o oddaji naročila (izdano dne 20. 7. 2011) javno naročilo oddal vlagatelju. Na podlagi predloga za spremembo odločitve izbranega ponudnika (z dne 1. 8. 2011) je naročnik izdal spremembo odločitve o oddaji naročila (izdano dne 2. 8. 2011), s katero je odločil, da se javno naročilo odda izbranemu ponudniku, ponudbo vlagatelja pa je izločil kot nepopolno. Vlagatelj je zoper navedeno odločitev naročnika in vsa ostala ravnanja naročnika v postopku javnega naročanja vložil zahtevek za revizijo (z dne 16. 8. 2011), kateremu je naročnik s sklepom (izdanim dne 5. 9. 2011) delno ugodil, in sicer v delu, da se javno naročilo odda izbranemu ponudniku. V delu, v katerem je naročnik ugotovil nepopolnost ponudbe vlagatelja, pa je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil. Naročnik je nato sprejel (tretjo) odločitev o oddaji naročila (izdano dne 28. 10. 2011), s katero je odločil, da se javno naročilo (ponovno) odda izbranemu ponudniku, ponudbo vlagatelja pa se (ponovno) izloči kot nepopolna. Vlagatelj je zoper navedeno odločitev in vsa ostala ravnanja naročnika v postopku javnega naročanja vložil zahtevek za revizijo (z dne 21. 11. 2011), glede katerega mu naročnik sedaj ne priznava aktivne legitimacije.

Državna revizijska komisija iz zahtevka za revizijo z dne 21. 11. 2011 (tako iz pravovarstvenega predloga kot iz vsebine zahtevka za revizijo) ugotavlja, da vlagatelj izpodbija naročnikova ravnanja v postopku oddaje javnega naročila, ki se nanašajo na ugotavljanje (izločitev) ponudbe vlagatelja kot nepopolne, kršitev pravice do vpogleda ter kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov in ugotavljanje popolnosti ponudbe izbranega ponudnika. Iz navedenega izhaja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje zgolj kršitev naročnika, povezanih z izločitvijo ponudbe vlagatelja, na čemer temelji naročnikova argumentacija o neizkazani verjetnosti nastanka škode vlagatelju, ampak je vlagatelj izpodbijal tudi ostala ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila (glede teh kršitev pa se naročnik v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo sploh ne izreče).

Kolikor je naročnik v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo ugotovil, da je v predhodnem predrevizijskem postopku (sklep z dne 5. 9. 2011), v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, ki se nanašajo na izločitev ponudbe vlagatelja kot nepopolne že (pravnomočno) odločil oziroma ugotovil, da ne gre za kršitve, bi to, po mnenju Državne revizijske komisije, lahko pomenilo kvečjemu prekluzijo navajanja kršitev skladno s 16. členom ZPVPJN.

Določba 16. člena ZPVPJN (omejitev zahtevka za revizijo zaradi iste kršitve) določa, da če je vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, vlagatelj v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem postopku oddaje javnega naročila ne more več navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka oddaje javnega naročila, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije ali če ponavlja isto kršitev (prvi odstavek 16. člena ZPVPJN). V predrevizijskem in revizijskem postopku se ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila, da ne gre za kršitev (drugi odstavek 16. člena ZPVPJN).

Naročnik bi torej v zvezi s kršitvami vlagatelja, za katere je menil, da je o njih že (pravnomočno) odločil v predhodnem predrevizijskem postopku, lahko ugotovil prekluzijo po
16. členu ZPVPJN, ne pa odvzel aktivno legitimacijo vlagatelju za vložitev zahtevka za revizijo, v katerem, kot že ugotovljeno, vlagatelj ne navaja zgolj kršitev, ki se nanašajo na izločitev njegove ponudbe kot nepopolne.

Glede preostalih zatrjevanih kršitev (kršitev pravice do vpogleda, kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov in ugotavljanje popolnosti ponudbe izbranega ponudnika), o katerih se naročnik v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo ni izrekel, pa Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da bi se lahko pojavile v zvezi z (novimi) ravnanji naročnika v ponovljenem postopku pregledovanja in ocenjevanja ponudb (naročnik je ponudbo izbranega ponudnika ponovno izbral, kljub temu, da je s sklepom z dne 5. 9. 2011 sam razveljavil prejšnjo odločitev o oddaji naročila izbranemu ponudniku z dne 2. 8. 2011 in pri tem ugotovil določene kršitve). Kolikor gre za druge (nove) kršitve ali za iste kršitve oziroma kršitve, ki so vlagatelju bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka za revizijo, vendar pa jih je naročnik ponovil (prvi odstavek 16. člena ZPVPJN), pa ima vlagatelj pravico, da jih uveljavlja v novem zahtevku za revizijo, naročnik pa jih mora vsebinsko obravnavati. Vse navedeno seveda velja le ob pogoju, da so podane tudi druge predpostavke za vsebinsko obravnavanje kršitev, ki jih mora preveriti naročnik.

Dalje gre ugotoviti, da vlagatelj z zatrjevanimi kršitvami izpostavlja kršitev pravice do vpogleda in kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (in v tej zvezi tudi nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika). Skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije pa je treba v predrevizijskem (in tudi revizijskem postopku), v primeru, ko se sicer ugotovi, da je ponudba vlagatelja nepopolna (oziroma se v tem delu ne ugotovijo naročnikove kršitve), vlagatelj pa v zahtevku za revizijo hkrati zatrjuje enake ali vsaj istovrstne kršitve naročnika, ki se nanašajo na morebitno različno (neenako) ocenjevanje in izbor ponudbe vlagatelja ter ponudbe izbranega ponudnika, le-te vsebinsko obravnavati. Naročnik ima namreč skladno z 9. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) dolžnost, da zagotovi, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Kolikor bi naročnik ponudnike v zvezi z enakimi ali istovrstnimi nepravilnostmi v njihovih ponudbah različno obravnaval, bi to lahko vodilo v zlorabe pravil javnega naročanja ter arbitrarno ocenjevanje in izbiranje ponudb. Zato je v takšnih primerih, ne glede na morebitno ugotovljeno nepopolnost ponudbe vlagatelja (oziroma prekluzijo s tem povezanih kršitev), treba dopustiti možnost, da vlagatelj izpodbija morebitna neenakopravna ravnanja naročnika, naročnik pa takšne kršitve vsebinsko obravnava. Seveda pa gre tudi v tem primeru opozoriti, da mora naročnik še pred vsebinskim obravnavanjem kršitev ugotoviti, da gre za enake ali vsaj istovrstne kršitve (česar pa v konkretnem primeru naročnik ni storil, saj se do kršitev v tem delu zahtevka za revizijo sploh ni izrekel).

Državna revizijska komisija glede na ugotovljeno zaključuje, da je naročnik odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo (ki temelji na nepriznavanju aktivne legitimacije vlagatelju) sprejel zgolj na podlagi dejstva, da je že pravnomočno odločil o določenih kršitvah (ki se nanašajo na izločitev ponudbe vlagatelja kot nepopolne). Ker se naročnik do preostalih kršitev (glede katerih bi, ob določenih izpolnjenih pogojih, lahko obstajala možnost vsebinske obravnave) ni opredelil, je po oceni Državne revizijske komisije odločitev o zavrženju sprejel preuranjeno oziroma na podlagi nepopolno ugotovljenih dejstev.

Posledično temu je treba ugotoviti, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN, s tem ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel zaradi neizkazane aktivne legitimacije. Zato je Državna revizijska komisija pritožbi vlagatelja, na podlagi 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, ki izhaja iz Sklepa, izdanega dne 29. 11. 2011, pod št. 43001-92/2011/50.

Ker je Državna revizijska komisija razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, je skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN, odločila, da mora naročnik o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v pritožbi zahteval povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v povezavi s 75. členom ZPVPJN in prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 21. 12. 2011
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA PROMET, DIREKCIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA CESTE, Tržaška cesta 19, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana
- Cestno podjetje Ptuj, d.d., Zagrebška cesta 49a, Ptuj
- Krajnc VNG, Krajnc Igor, s.p., Ulica Žalskega tabora 21, Žalec
- Asfalti Ptuj, d.o.o., Žnidaričevo nabrežje 13, Ptuj
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran