018-358/2011 Univerzitetni klinični center Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. 41. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek šinko kot predsednice senata, mag. Maje Bilbija in Miriam Ravnikar šurk kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Čiščenje prostorov Univerzitetnega kliničnega centra Maribor" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba MIV SERVIS d.o.o., Puhova ulica 15, Maribor, ki jo po pooblastilu zastopa odvetnik Marko Pauletič, Ulica Milene Korbarjeve 2, Kranj (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 29.11.2011

odločila:

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja, z dne 23.9.2011, se ugodi tako, da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila, ki je vsebovana v dokumentu Obvestilo o oddaji javnega naročila, št. NK-840/11, z dne 9.9.2011.

2. Zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo v višini 10.984,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku roka določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

3. Naročnik je dolžan Državni revizijski komisiji v roku 2 (dveh) mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila. Poročilo mora vsebovati:
- navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek,
- navedbo odločitve Državne revizijske komisije,
- opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija,
- opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala, in
- opis načina odprave nepravilnosti.

Obrazložitev:

Naročnik je Obvestilo o predmetnem javnem naročilu "Čiščenje prostorov univerzitetnega kliničnega centra Maribor" objavil dne 18.10.2010, na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN9933/2010 in v Uradnem listu EU, pod št. objave 2010/S 206-314697. Naročnik oddaja naročilo po odprtem postopku.

Dne 09.09.2011 je naročnik sprejel odločitev o oddaji javnega naročila št. NK-840/11, s katero je kot najugodnejšega ponudnika izbral ponudnika ISS Facility Services d.o.o., Tržaška cesta 37 A, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 23.9.2011 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik njegovo ponudbo kot nepopolno neutemeljeno izločil iz postopka javnega naročila. Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila navedel, da je bila vlagateljeva ponudba izločena, ker naj bi bila v nasprotju z Zakonom o minimalni plači, saj naj ne bi mogel, ob predpostavki, da bi bila pogodba sklenjena za obdobje od 1.1.2011 do 31.12.2015, zagotavljati povprečne minimalne plače, pri čemer naročnik z ničemer ne dokazuje, da zagotavljanje minimalne plače ni mogoče. Naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila po vlagateljevih navedbah izpostavlja dva nova argumenta, ki jih pred rokom za oddajo ni navedel ne v obvestilu o naročilu, niti v razpisni dokumentaciji. Po vlagateljevih navedbah je naročnik kot razlog za izločitev vlagateljeve ponudbe navedel, da bi moral ponudnik plačo preračunati za obdobje od 01.01.2011 do 31.12.2015. Vlagatelj pri tem ugotavlja, da nikjer v razpisni dokumentaciji ni bilo navedeno, da je potrebno predložiti povprečno plačo preračunano za določeno obdobje. Navedeno po vlagateljevih navedbah predstavlja neutemeljeno razširitev razpisne dokumentacije, kar pa ne more biti podlaga za presojo popolnosti ponudbe. Temu pritrjuje celo sam naročnik, ko v zadnjem odstavku obrazložitve izločitve vlagatelja razlaga, da pred rokom za oddajo ponudb ni bilo mogoče definirati obdobja, kdaj bo pogodba sklenjena. Vlagatelj si ne predstavlja, zakaj in kako naj bi preračunal povprečno vrednost plače, saj bi za takšen preračun nujno moral vzeti določen datum kot izhodiščen. Ker pa bi po naročnikovem tolmačenju to morali storiti vsi ponudniki, bi to nujno pomenilo, da vsak ponudnik vzame poljuben datum za izhodiščen, zaradi česar bi bile vse prispele ponudbe nujno neprimerljive, saj bi lahko bil določen ponudnik manj ugoden samo zato, ker je kot izhodiščen datum izbral datum, ko je bila z zakonom predpisana vrednost minimalne plače višja. V nadaljevanju vlagatelj pojasnjuje, da je naročnik v svoji odločitvi navedel, da je relevanten znesek povprečne plače, ki bi jo moral ponudnik navesti, najmanj 724,37 EUR, za takšno argumentacijo pa naročnik po vlagateljevem mnenju nima pravne podlage, saj bi tudi v tem primeru šlo za spreminjanje razpisne dokumentacije po roku za oddajo ponudb. Naročnik pred rokom za oddajo ponudb na izrecno vprašanje ponudnika po znesku minimalne plače, ni odgovoril s karkšnimkoli vrednostno opredeljenim zneskom minimalne plače, ampak se je skliceval zgolj na skladnost z veljavno zakonodajo. Vlagatelja zato preseneča, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila izpostavlja lastno preračunan znesek minimalne plače. Naročnik je po vlagateljevih navedbah torej z zneskom minimalne plače na vnaprej nedoločljivem datumu razpolagal že pred rokom za oddajo ponudb in ga ni želel izdati ponudnikom, bodisi je znesek izračunal šele v fazi ponovnega ocenjevanja in ga uporabil za neutemeljeno izločitev vlagateljeve ponudbe. Ne glede na to, kakšni so razlogi za to, da naročnik na izrecno vprašanje ponudnika omenjenega zneska ni navedel. Zato tega argumenta po vlagateljevem stališču sedaj ne more uporabiti, saj takšno dejanje predstavlja dopolnjevanje in spreminjanje razpisne dokumentacije po roku za oddajo ponudb. Vlagatelj navaja, da je z višino ponujene minimalne plače 702,40 EUR na dan roka za oddajo ponudb v celoti zadostil naročnikovim zahtevam iz veljavne zakonodaje, saj je bila predpisana minimalna plača na dan 30.11.2010 zgolj 654,69 EUR, s čimer je bila ponudba skladna z veljavnim Zakonom o minimalni plači. Kasnejši predvidljivi in morebitni novi, nepredvidljivi dvigi minimalne plače oz. druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na pogodbeno razmerje, ne morajo vplivati na dejstvo, da je bila na dan roka za oddajo ponudb ponujena višina plače v vlagateljevi ponudbi višja od zakonsko zahtevane minimalne plače. Vlagatelj dodaja, da je v zvezi z minimalno plačo naročniku že glede na njegovo zahtevo za dodatno pojasnilo ponudbe št. NK736/11 z dne 24.8.2011, z dokumentom z dne 25.8.2011, pojasnil, da je v ponudbenem predračunu dosledno upošteval vso zakonodajo, tudi Zakon o delovnih razmerjih kot Zakon o minimalni plači, hkrati pa je jasno zatrdil, da bo morebitna dodatno potrebna sredstva za poplačilo delavcev črpal iz sredstev, ki v poslu predstavljajo ustvarjen dobiček. Vlagatelj dodaja, da v kolikor v času izvajanja pogodbe ne bo prišlo do stanja, ki bi zahtevalo korekcijo ponudbene cene, bo cena, v kolikor bo naročnik za izvajanje storitev izbral vlagatelja, fiksna, in vlagatelj ne bo zahteval povišanj cene, saj so v njej zajeti vsi potrebni stroški za celotno obdobje za vse delavce, ki bodo izvajali predmetno naročilo. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se naj ugotovi, da je vlagateljeva ponudba popolna in da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila ter mu povrne stroške postopka.

Naročnik je dne 10.10.2011 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil. Naročnik v obrazložitvi sklepa zavrača vlagateljeve navedbe, da je neutemeljeno izločil vlagateljevo ponudbo kot nepopolno, ter da naročnik šele v obvestilu o oddaji javnega naročila navaja novo dejstvo, in sicer da je potrebno predložiti plačo, preračunano za določeno obdobje. Naročnik pojasnjuje, da je že v razpisni dokumentaciji, pod točko 1.4 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, jasno navedel, da je predvidena sklenitev pogodbe za obdobje petih let. Kar pomeni, da je potrebno za obdobje petih let zagotoviti tudi spoštovanje Zakona o minimalni plači. Ponudnikom je bilo po naročnikovem prepričanju že v času predložitve ponudb znano, da znaša minimalna plača, v skladu z določbami ZMinP, v času predložitve ponudb 654,69 EUR, ki se lahko skladno s pogoji iz 9. člena ZMinP postopno dviguje, in sicer od 01.03.2010 do 31.12.2010 znaša v višini 654,69 EUR, od 01.01.2011 do 31.12.2011 znaša v višini 685,25 EUR, od 01.01.2012 dalje pa znaša 734,15 EUR. Naročnik zaključuje, da so neutemeljene vlagateljeve navedbe, da bi moral naročnik pri presoji popolnosti ponudbe upoštevati zgolj višino plače, ki je veljala v trenutku predložitve ponudb, to je v višini 654,69 EUR. Takšno razumevanje bi po naročnikovem stališču pripeljalo do tega, da bi bil naročnik primoran izbrati ponudnika, ki za celotno obdobje trajanja javnega naročila ne more zagotavljati minimalne plače, s tem pa posledično tudi ne realizirati sklenjene pogodbe v celoti. Razlaga, da bi bil naročnik dolžan presojati popolnost ponudbe zgolj na višino minimalne plače, ki je veljala v času predložitve ponudb in ne za celotno obdobje trajanja pogodbe, bi bila po naročnikovem stališču v nasprotju z določbo 117. člena Obligacijskega zakonika, saj bi bil naročnik primoran skleniti pogodbo, za katero že v času sklenitve ve, da bo nastopila njena nezmožnost izpolnitve, iz razloga, ki je na strani ponudnika. Glede na navedeno naročnik zaključuje, da bi moral ponudnik v svoji ponudbi upoštevati ne samo minimalne plače, ki je veljala v času predložitve ponudb, temveč tudi plačo za celotno trajanje pogodbe, saj so bila vsa dejstva, tako višina minimalne plače kot tudi obdobje trajanja pogodbe, ponudniku poznana že v času predložitve ponudbe. Na drugi strani vlagatelj v svoji ponudbi zagotavlja minimalno plačo v višini 702,04 EUR, zato je želel naročnik preveriti, ali je vlagatelj s tem, ko je v omenjeni obrazec vpisal minimalno plačo v navedenem znesku zadostil Zakonu o minimalni plači za celotno trajanje pogodbe. Iz vlagateljevega dopisa po naročnikovih navedbah izhaja, da je upoštevana samo minimalna plača, ki je veljala v času predložitve ponudb, ni pa upoštevana minimalna plača za celotno obdobje trajanja pogodbe. Naročnik v nadaljevanju pojasnjuje, da mu ni mogoče očitati kršitve 8. člena ZJN-2 in kršitve 3. odstavka 71. člena ZJN-2, saj je naročnik v vsem ravnal transparento, razpisne dokumentacije po poteku roka za oddajo ponudbe ni spreminjal, pri sprejemanju odločitve o oddaji javnega naročila pa je upošteval zgolj dejstva, ki so bila ponudnikom znana že v času predložitve ponudb. Naročnik je povprečno plačo v obdobju od 1.1.2011 do 31.12.2015 izračunal zgolj za potrebe preveritve, ali je vlagatelj zadostil Zakonu o minimalni plači za celotno trajanje pogodbe. Naročnik pri tem tudi izpostavlja, da samo dejstvo, da v razpisni dokumentaciji ni nikjer zahteval predložitev povprečne plače preračunane za določeno obdobje, samo po sebi še ne pomeni, da ponudnikom v ponudbi ni bilo potrebno upoštevati višine minimalne plače za celotno trajanje pogodbe. Naročnik tudi ugotavlja, da v razpisni dokumentaciji ni mogel zahtevati, kot to navaja vlagatelj, da morajo ponudniki pod postavko 1 Tabele 2: Struktura mesečnih stroškov vpisati minimalno povprečno plačo za določeno trajanje pogodbe, saj bi s tem nedovoljeno posegel v odločitev ponudnika o višini plače, ki jo zagotavlja delavcem in je lahko vedno višja od minimalne plače. Naročnik prav tako zavrača vlagateljeve očitke, da je s tem, ko v razpisni dokumentaciji ni definiral obdobja, za katerega bi bilo potrebno opraviti preračun povprečne minimalne plače, omogočil neprimerljivost ponudb. V zvezi s tem naročnik pojasnjuje, da so bila vsem ponudnikom ob pripravi ponudbe poznana enaka dejstva, s čimer so imeli vsi ponudniki enaka izhodišča pri pripravi ponudbe. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil.

Naročnik je z dopisom, z dne 13.10.2011, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 14.10.2011, skladno s 1. odstavkom 29. člena ZPVPJN odstopil zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo naslovil dopis z dne 28.10.2011, v katerem se je opredelil do vlagateljevih navedb glede naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljeve vloge ni prejela, čeprav jo je bil ta skladno z določbo 5. odstavka 29. člena ZPVPJN dolžan posredovati tudi na Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska je v obravnavanem primeru presojala zakonitost naročnikovega ravnanja pri pregledu in ocenjevanju vlagateljeve ponudbe.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v celotno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu, v vlagateljevo ponudbo, v naročnikov poziv na dodatno pojasnilo z dne 24.8.2011, vlagateljev odgovor na naročnikovo pojasnilo z dne 25.8.2011, Obvestilo o oddaji javnega naročila, z dne 9.9.2011. Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZPVPJN, ter skladno z določilom 3. odstavka 70. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Določba 1. odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko 1. odstavka 2. člena ZJN-2 tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Nepravilna ponudba je tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona (19. točka 1. odstavka 2. člena ZJN-2).
Na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da iz Obvestila o oddaji javnega naročila z dne 9.9.2011 izhaja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo kot nepravilno izločil iz postopka oddaje javnega naročila, in sicer iz razloga, ker je ta neskladna z Zakonom o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/2010; v nadaljevanju: ZMinP), saj vlagatelj ne zagotavlja minimalne plače za celotno obdobje trajanje javnega naročila. Pri tem naročnik izpostavlja, da bi vlagatelj zagotavljal minimalno plačo ob predpostavki, da bi bila pogodba sklenjena za obdobje od 01.01.2011 do 31.12.2015, samo v letu 2011, ne pa tudi za preostala štiri leta, to je v letih od 2012 do vključno 2015. Vlagatelj bi moral po naročnikovi oceni v ponudbeni ceni upoštevati višino minimalne plače za celotno obdobje trajanja pogodbe, na pa samo višino minimalne plače, ki je bila določena v trenutku za predložitev ponudb. Naročnik pri tem še dodaja, da tudi v primeru, če bi bila pogodba sklenjena s 01.01.2011, bi moral vlagatelj v ponudbi upoštevati vsaj povprečno višino minimalne plače, ki v obdobju od 01.01.2011 do 31.12.2015 znaša 724,37 EUR. Na drugi strani vlagatelj takšni naročnikovi odločitvi nasprotuje in izpostavlja, da v razpisni dokumentaciji nikjer ni bilo navedeno, da je potrebno predložiti povprečno plačo preračunano za določeno obdobje in da naročnik na ta način neutemeljeno razširja zahteve iz razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija je zato z namenom razrešitve spora vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da naročnik ni nikjer določil pravil, kako izpolniti Prilogo k predračunu (OBR-4.1), kamor so bili ponudniki zavezani, med drugim v Tabelo 2, vpisati strošek plače, in sicer pod zaporedno št. 1 Bruto 1/delavca/ mesec. Je pa naročnik na izrecno vprašanje enega izmed ponudnikov: "V pričakovani ceni izvedbe letne vrednosti naročila izhajamo iz različnih minimalnih plač. Minimalna plača od 1.1.2011 v vrednosti 685,25 EUR za podjetja, ki so podpisala izjavo, da bodo minimalno plačo 734,15 EUR zagotovila do 1.1.2012 in za podjetja, ki nimajo podpisane izjave da bodo minimalno plačo zagotovile, ker jo morajo zagotavljati že od 1.4.2010.
Vprašanje:
Katera minimalna plača za vas predstavlja merilo kakovosti za končen izbor ponudnika in sicer nižja 685,25 EUR ali 734,15 EUR"", zgolj pojasnil: "Naročnik bo pri presoji oz. analizi prejetih ponudb po potrebi preverjal, ali je ponudnik pri formuliranju ponudbene cene dosledno spoštoval vso relevantno zakonodajo (Zakon o minimalni plači, Zakon o delovnih razmerjih, itd.)".

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija vlagatelju pritrjuje, da naročnik ni nikjer od ponudnikov zahteval, da morajo pri navedbi stroška "plača delavca" napraviti izračun minimalne plače za natančno petletno obdobje. Naročnik je zgolj pojasnil, da bo pri presoji ponudb preverjal le, da je cena formirana skladno z veljavno zakonodajo, ni pa izrecno poudaril, da je pri formiranju cene plače delavca potrebno upoštevati petletno obdobje. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da naročnik v svoji odločitvi o revizijskem zahtevku in v odločitvi o oddaji predmetnega naročila priznava, da kljub zastavljenemu vprašanju ni mogel natančno datumsko definirati obdobja, ki bi služilo za preračun povprečne plače, ker se zaradi številnih revizijskih zahtevkov postopek oddaje javnega naročila vedno zavleče. V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija sicer lahko sledi navedbam naročnika, da je zaradi številnih revizijskih postopkov obdobje sklenitve in izvrševanja pogodbe za izvedbo predmetnega naročila težko oz. skoraj nemogoče natančno določiti, vendar pa Državna revizijska komisija meni, da naročnik svoje dolžnosti opredelitve predmeta javnega naročanja ne more prevaliti na ponudnike. Naročnik namreč od ponudnikov ne more pričakovati in zahtevati, da bodo ti pri pripravi svojih ponudb sami zajeli vse bodoče nepredvidljive dogodke (med drugim tudi dviga zneska minimalne plače), ne da bi bile takšne zahteve v razpisni dokumentaciji sploh postavljene. Naročnik mora ponudbe ponudnikov presojati in ocenjevati na dan prejema ponudbe in pri tem upoštevati izpolnjevanje zgolj tistih zahtev, ki so bile v razpisni dokumentaciji določene. Tako naročnik pri ocenjevanju ponudb ne more upoštevati vpliva kasnejših dogodkov, ki v razpisni dokumentaciji niso bili določeni, vendar pa bi lahko na pripravo ponudbe bistveno vplivali. Kajti v primeru, da bi se takšno ravnanje naročniku dopustilo, bi s tem naročnik pridobil diskrecijsko pravico pri pregledovanju in ocenjevanju ponudb ter ugotavljanju njihove popolnosti, kar pa bi bilo v nasprotju z izvrševanjem temeljnega načela enakopravne obravnave ponudnikov. Državna revizijska komisija se ne strinja z naročnikovim stališčem, da v razpisni dokumentaciji ni mogel postaviti zahteve, da morajo ponudniki pod zaporedno št. 1 Tabele 2: Struktura mesečnih stroškov, vpisati povprečno minimalno plačo za določeno trajanje pogodbe, ker bi s tem nedovoljeno posegel v odločitev ponudnika. Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi naročnik v obravnavanem primeru moral določiti in jasneje opredeliti najnižjo raven stroška mesečne plače na delavca, da bi lahko ponudniki pripravili popolne ponudbe, ponudniki pa se imajo še vedno možnost odločiti drugače. Državna revizijska komisija zato meni, da je naročnikov zaključek glede vlagateljeve ponudbe nepravilen, in sicer da bi moral vlagatelj ob dejstvu, če bi bila pogodba sklenjena s 01.01.2011, upoštevati vsaj povprečno višino minimalne plače, ki v obdobju od 01.01.2011 do 31.12.2015 znaša 724,37 EUR. Iz objave na Portalu javnih naročil namreč izhaja, da je bil rok za oddajo ponudbe na 30.11.2011. ZMinP je takrat v 4. členu določal, da je minimalna plača za delo, opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona 734,15 EUR, vendar pa omenjeni zakon vsebuje tudi Prehodne in končne določbe, ki določajo način prehoda na določeno višino minimalne plače. Tako je bil na podlagi omenjene določbe delodajalec dolžan upoštevati, da plačilo ne sme biti nižje od prehodnega zneska minimalne plače, ki je: za delo opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona dalje, 654,69 EUR; za delo opravljeno od 1. januarja 2011 dalje pa 685,25 EUR, povečanih za rast cen življenjskih potrebščin v letu 2010, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. Tako je na podlagi omenjene določbe v prvem letu, od 1. marca 2010 do 31. decembra 2010, najnižja dovoljena raven minimalne plače 654,69 EUR, v drugem letu, od 1. januarja 2011 do 31. decembra 2011, pa 685,25 EUR, povečanih za rast cen življenjskih potrebščin, kar dejansko znaša 698,27 EUR bruto oziroma 539,66 EUR neto (ob upoštevanju splošnih olajšav po predpisih o dohodnini in brez upoštevanja morebitnih vzdrževanih družinskih članov). V začetku tretjega leta, to je od 1. januarja 2012, je za vse delodajalce določena najnižja dovoljena raven minimalne plače 734,15 EUR, povečanih za rast cen življenjskih potrebščin v minulih dveh letih, kakor je to tudi razvidno iz spletne strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V obravnavanem primeru pa Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v vlagateljevo ponudbo ugotavlja, da je slednji v Tabeli 2: Struktura mesečnih stroškov pod zaporedno št. 1 strošek plače delavca, navedel ceno 702,40 EUR. Pri čemer je bil navedeni znesek skladen s tedaj predpisano najnižjo ravnijo minimalne plače, kar je med strankama tudi nesporno. S tem pa je vlagatelj na podlagi razpisnih zahtev tudi po oceni Državne revizijske komisije izpolnil naročnikova pričakovanja, saj je naročnik na eksplicitno vprašanje, kateri znesek so ponudniki pri pripravi ponudbe dolžni upoštevati: 685,25 EUR ali 734,15 EUR ob sklicevanju na ZMinP, dopustil oba, oz. ga glede na trajanje pogodbe ni znal opredeliti. Državna revizijska komisija se pri tem ne strinja z naročnikom, da bi interpretacija, da bi naročnik moral pri presoji popolnosti ponudbe upoštevati zgolj višino minimalne plače, ki je veljala v trenutku predložitve ponudb, pripeljalo do tega, da bi bil naročnik primoran izbrati takšnega ponudnika, ki ne more zagotavljati minimalne plače. Naročnik lahko takšne ponudnike izloči že s postavitvijo ustreznih ekonomskih in finančnih pogojev, ki jih mora ponudnik izpolnjevati. Poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se lahko ZMinP že med izvajanjem pogodbe spremeni tako, da se lahko povprečna višina minimalne plače zviša, izbrani ponudnik kot pogodbena stranka pa bo takšno spremembo, kljub temu da ni bila predvidena, pri izvrševanju pogodbe dolžan upoštevati. Ponudniki so namreč tisti, ki morajo na takšne rizike ob sklenitvi pogodbe računati in jih tudi vkalkurirati v končno ponudbeno ceno. Kajti naročnik je v 16. členu v vzorcu pogodbe zgolj določil: "[â??] Cene iz izvajalčeve ponudbe so fiksne za obdobje enega leta od sklenitve pogodbe. Sprememba cen je možna v skladu s 1. in 2. točko 6. člena Pravilnika o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (Uradni list RS, št. 1/04). Pogodbeni stranki kot podlago za valorizacijo uporabita indeks cen življenjskih potrebščin." Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik kršil določbo 1. odstavka 80. člena ZJN-2, ker je vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka oddaje javnega naročila.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ker se z razveljavitvijo odločitve o (ne)oddaji naročila postopek oddaje javnega naročila pri naročniku vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da ob upoštevanju ugotovljene kršitve iz tega sklepa, ponovno preveri popolnost ponudbe vlagatelja glede na določbe iz razpisne dokumentacije in na podlagi tega sprejme ustrezno odločitev, s katero bo oddal naročilo ali drugače zaključil postopek oddaje javnega naročila (79. in 80. člen ZJN-2).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč 70. člen ZPVPJN kot potrebne priznava stroške takse v višini 10.000,00 EUR in odvetniško nagrado za postopek pravnega varstva pred naročnikom in Državno revizijsko v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT), po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT) ter 20 % DDV na odvetniško nagrado in izdatke v višini 164,00 EUR (Tar. št. 6007 ZOdvT), vse skupaj v znesku 10.984,00 EUR.

Na podlagi navedenega je naročnik vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 10. 984,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V obravnavanem primeru pa Državna revizijska komisija na podlagi 1. odstavka 41. člena ZPVPJN naročniku nalaga, da ji v dveh mesecih od prejema tega sklepa predloži odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila. Poročilo mora skladno s 3. odstavkom 41. člena ZPVPJN vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala, in opis načina odprave nepravilnosti.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je rok dveh mesecev za predložitev odzivnega poročila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, primeren in dovolj dolg.

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ni izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje njenih napotkov ali ji naročnik odzivnega poročila ne bo predložil, bo začela postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (4. odstavek 41. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točka izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 29.11.2011
Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije












Vročiti:

- odvetnik Marko Pauletič, Ulica Milene Korbarjeve 2, Kranj,
- ISS Facility Services d.o.o., Tržaška cesta 37 A, Maribor
- Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana.

Natisni stran