018-370/2011 Splošna bolnišnica Slovenj Gradec

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in mag. Maje Bilbija kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Storitve pranja, likanja, vzdrževanja in transporta perila za obdobje treh let", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika SALESIANER MIETTEX PERITEKS, negovanje in izposoja tekstila, d.o.o., Blatnica 2, Trzin, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika SPLOšNA BOLNIšNICA SLOVENJ GRADEC, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: naročnik) dne 28. 11. 2011

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi odločitev naročnika o oddaji javnega naročila, ki izhaja iz Odločitve o oddaji naročila, izdane dne 15. 9. 2011, pod št. JN18/2011-MG.

2. Naročnik je dolžan Državni revizijski komisiji v roku 2 (dveh) mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila "Storitve pranja, likanja, vzdrževanja in transporta perila za obdobje treh let", ki mora vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis načina odprave nepravilnosti.

3. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 10.984,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka navedenega roka. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. 7. 2011 izdal Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Storitve pranja, likanja, vzdrževanja in transporta perila za obdobje treh let". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 22. 7. 2011, pod št. objave JN8303/2011 in v Uradnem listu EU, dne 27. 7. 2011, pod št. objave 2011/S 142-236038.

Naročnik je dne 15. 9. 2011, pod št. JN18/2011-MG, izdal Odločitev o oddaji javnega naročila, s katero je ponudnike obvestil, da se javno naročilo odda ponudniku SPLOšNA BOLNIšNICA CELJE, Oblakova ulica 5, Celje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo z dne 29. 8. 2011 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila, ker meni, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna.

Vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik nima obrtnega dovoljenja in ni vpisan v obrtni register. Dejavnost, ki je predmet javnega naročila, sodi med obrti podobne dejavnosti skladno z Uredbo o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti, zato mora imeti ponudnik za opravljanje dejavnosti obrtno dovoljenje oziroma opravljen vpis v obrtni register. Vlagatelj pojasni, da se ne more opredeljevati do tega, zakaj Obrtni zakon omejuje pridobitev obrtnega dovoljenja le na nekatere pravnoorganizacijske oblike pravnih oseb, in ali je morebiti potreben zgolj vpis v obrtni register, vendar pa to tudi ni predmet tega spora.

Dalje vlagatelj meni, da izbrani ponudnik ni predložil zahtevanega dokazila, da njegovi transakcijski računi v preteklih šestih mesecih niso bili blokirani, oziroma da je število dni neporavnanih obveznosti v preteklih šestih mesecih enako nič, oziroma izpolnjevanje finančne bonitete najmanj SB5. Kot dokazilo je naročnik zahteval, da pravne in gospodarske družbe predložijo S.BON-1/P, samostojni podjetniki pa BON-1/SP. Iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja, da ni predložil zahtevanih dokazil, zaradi česar je po prepričanju vlagatelja ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Vlagatelj opozarja na prakso Državne revizijske komisije, ki je glede dopolnjevanja ponudb večkrat pojasnila, da so lahko upoštevane le tiste nepopolnosti, ki niso vsebinske, temveč se nanašajo na obliko oziroma samo prisotnost ponudbenih dokumentov. O formalni nepopolnosti zato govorimo le v primeru, če ponudnik določeno zahtevo iz razpisne dokumentacije, ki se ne nanaša na merilo ali tehnične specifikacije, oziroma ne vpliva na razvrstitev ponudbe, v trenutku poteka roka za predložitev ponudbe vsebinsko že izpolnjuje in je to iz ponudbene dokumentacije (vsaj deloma) že razvidno, vendar iz ponudbe tega ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ker so dokazila nepopolna ali manjkajoča. Izpolnjevanje zahtevanega pogoja v konkretnem primeru iz ponudbe izbranega ponudnika ni bilo mogoče razbrati. Četudi bi šlo za formalno nepopolnost, pa je izbrani ponudnik ni odpravil, saj je na poziv naročnika k dopolnitvi formalne nepopolnosti predložil potrdilo Uprave Republike Slovenije za javna plačila (v nadaljevanju: UJP) z dne 13. 9. 2011, ki ne dokazuje niti SB5 niti tega, da račun v obdobju šestih mesecev od trenutka oddaje ponudb (od 6. 3. 2011 do 6. 9. 2011) ni bil blokiran, ampak dokazuje navedeno dejstvo kvečjemu za obdobje šestih mesecev od izdaje potrdila (od 13. 6. 2011 do 13. 9. 2011). Vlagatelj še izpostavlja, da je bilo potrdilo izdano po roku za oddajo ponudb, dne 13. 9. 2011, zato ga po ustaljeni praksi Državne revizijske komisije ni dopustno šteti kot dopolnitev formalno nepopolne ponudbe, saj navedeni dokument v trenutku roka za predložitev ponudb ni obstajal. Poleg tega je bilo zahtevano dokazilo po razpisni dokumentaciji S.BON obrazec in ne potrdilo UJP, ki v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno.

Ponudba izbranega ponudnika je po mnenju vlagatelja nepopolna tudi v tehničnem delu, ker izbrani ponudnik ne razpolaga z napravo za razkuževanje vozičkov (komore). Kot dokaz vlagatelj predlaga izvedenca mikrobiološke stroke, ki naj presodi, ali izbrani ponudnik razpolaga z navedeno napravo ter poizvedbe pri Univerzi v Mariboru, Inštitutu za inženirske materiale in oblikovanje ter pri Zavodu za zdravstveno varstvo Celje.

Vlagatelj dalje opozarja na izkrivljanje konkurence in neobičajno nizko ceno izbranega ponudnika. Navaja, da je izbrani ponudnik javni zavod, ki nima lastnega premoženja, nastop javnih zavodov kot ponudnikov v javnem naročanju pa je problematičen. Vlagatelj je sicer seznanjen s tem, da nastopanje navedenih subjektov oziroma subjektov, ki prejemajo državne pomoči v obliki subvencij, v postopkih javnega naročanja ni prepovedano, vendar pa je z vidika načela varstva konkurence in enakopravne obravnave ponudnikov to lahko sporno. Izbrani ponudnik v obravnavanem primeru s sredstvi, ki jih prejme za opravljanje dejavnosti iz proračuna, nastopa kot ponudnik v konkurenci zasebnih subjektov. Slednji na trgu nastopajo z lastnimi sredstvi, katerih strošek je odločujoč pri določitvi ponujene cene za predmet javnega naročila. Ker izbrani ponudnik v ponujeno ceno ni vključil vseh stroškov, ki pri izvedbi storitve, ki je predmet javnega naročila, nastanejo, oziroma je za izvedbo naročila namenil sredstva, ki jih je pridobil za izvajanje javne službe, s tem izkrivlja konkurenco in je to v nasprotju s 7. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) in enakopravno obravnavo ponudnikov iz 9. člena ZJN-2. Vlagatelj hkrati meni, da je cena izbranega ponudnika neobičajno nizka, zato bi naročnik moral ravnati skladno z 49. členom ZJN-2. Vlagatelj je seznanjen s prakso Državne revizijske komisije, vendar pa hkrati meni, da v nekaterih primerih naročnik pri presoji, ali gre uporabiti institut 49. člena ZJN-2, ni v celoti avtonomen, kot je to v konkretnem primeru, ko se s takšnim ravnanjem poskušajo prikriti druga prepovedana ravnanja. Vlagatelj je tudi mnenja, da izdaja bančne garancije javnemu zavodu pomeni zadolževanje države v smislu Zakona o javnih financah. Ob tem ni odveč dodati še vprašanja poslovnega rizika, ki se med drugim odraža v sklenitvi zavarovanja za izvedbo naročila, ki ga sklenejo ponudniki iz javne sfere.

Vlagatelj še izpostavlja nepravilnosti ponudbe izbranega ponudnika v delu bančnih garancij, saj je bančni garanciji izbranega ponudnika nedopustno dodan pogoj neprenosljivosti, izjava banke o izdaji bančne garancije pa ni skladna s predpisanim vzorcem.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 13. 10. 2011 izjasnil do navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo. Navaja, da statut zavoda določa, da opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, ki obsega tudi gospodarsko dejavnost, namenjeno opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen, med drugim tudi dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic. Iz navedenega izhaja, da ima izbrani ponudnik registrirano dejavnost, ki je predmet javnega naročila. Zahtevanega dokazila S.BON-1/P izbrani ponudnik ni mogel predložiti, ker je javni zavod in Agencija Republike Slovenije za javno pravno evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) za javne zavode izstavlja le BON-1/Z, ki je ekvivalenten obrazcu S.BON-1/P. Dokazilo, da izbrani ponudnik v preteklih šestih mesecih ni imel blokiranega računa, mu lahko kot javnemu zavodu izda samo UJP, ker vodi njegov račun. Izbrani ponudnik dalje navaja, da transportne vozičke čisti in dezinficira na način, ki je skladen z zahtevami elementov RAL-GZ 992/2. Da izbrani ponudnik izpolnjuje tehnične zahteve, izhaja tudi iz dejstva, da trenutno kvalitetno in v skladu s standardi storitev pranja, likanja in vzdrževanja perila izvaja za svoje potrebe in za druge bolnišnice. Glede izkrivljanja konkurence in neobičajno nizke cene izbrani ponudnik navaja, da opravlja dejavnost pranja kot enega izmed podpornih procesov osnovnemu procesu opravljanja zdravstvenih storitev. Obseg pranja za zagotavljanje storitev pranja v okviru pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) se zmanjšuje zaradi uvajanja materialov za enkratno uporabo, zato se izbrani ponudnik strateško usmerja na trženje storitve pranja izven navedene pogodbe. Gre za gospodarno in učinkovito upravljanje z vsemi obstoječimi viri, pri tem pa se upoštevajo tudi usmeritve Ministrstva za zdravje k povezovanju med bolnišnicami. Tako kakor pri kalkuliranju cene za storitve pranja v okviru pogodbe z ZZZS, je tudi pri oblikovanju cene izven te pogodbe izbrani ponudnik upošteval vse elemente cene, med drugim tudi amortizacijo. Dejstvo je, da se z obsegom storitev pranja cena na enoto pranja zmanjšuje in glede na to je oblikovana tudi cena za konkretno javno naročilo. Sicer pa se na slovenskem trgu pojavljajo še nižje cene, na primer v višini 0,624 EUR (brez DDV) na enoto, ki je bila ponujena za istovrstno storitev pranja perila v bolnišnici s strani vlagatelja. Izbrani ponudnik v zvezi z bančnimi garancijami pojasni, da je predložil bančno garancijo skladno z razpisnim obrazcem in ni vsebinsko spreminjal zahtev naročnika.

Naročnik je dne 24. 10. 2011 izdal sklep o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na obrtno dovoljenje in vpis v obrtni register, se naročnik sklicuje na navedbe izbranega ponudnika, da ima slednji registrirano dejavnost pralnic in čistilnic in še navaja, da v razpisni dokumentaciji ni nikjer zahteval, da mora imeti ponudnik za izkazovanje poklicne sposobnosti vpis v obrtni register. Tega izbrani ponudnik kot javni zavod ne more imeti, lahko pa ima na podlagi Zakona o zavodih registrirano gospodarsko dejavnost. Obrtna dejavnost je pridobitna dejavnost, za katero veljajo določene značilnosti, ki jih navaja 5. člen Obrtnega zakona in kolikor bi sledili temu, bi to pomenilo, da se na razpis lahko javijo le manjši gospodarski subjekti, kar ne bi bilo skladno z načeli ZJN-2.

Naročnik se prav tako sklicuje na pojasnilo izbranega ponudnika v zvezi z izpolnitvijo pogoja, da v zadnjih šestih mesecih ni imel blokiranega računa. Izbrani ponudnik je javni zavod, zato mu AJPES lahko izstavi le BON-1/Z, ki je enakovreden obrazcu S.BON-1/P, UJP pa mu izda potrdilo o neblokiranem računu. Potrdilo UJP, ki ga je izbrani ponudnik predložil naročniku, je izdano na podlagi evidence o vrstnem redu nalogov za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti, ki jo UJP vodi skladno s 4. členom Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike in skladno s 93. členom Zakona o davčnem postopku in 141. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Naročnik je zato ravnal skladno z ZJN-2, ker je v tem delu priznal popolnost ponudbi izbranega ponudnika.

Naročnik dalje navaja, da ponudba izbranega ponudnika v tehničnem delu ustreza zahtevam iz razpisne dokumentacije, kar dokazuje priložena kopija veljavnega certifikata RAL-GZ 992/1. Naročnik je v 8. točki razpisne dokumentacije na strani 16 zahteval, da morajo imeti ponudniki tudi nekatere elemente RAL-GZ 992/2, med drugim tudi napravo za razkuževanje vozičkov. Navedene minimalne zahteve izbrani ponudnik izpolnjuje, kar dokazuje s priloženo kopijo pogodbe o sodelovanju z mikrobiološkim laboratorijem. Izbrani ponudnik transportne vozičke čisti in dezinficira na način, ki je skladen z zahtevami RAL-GZ 992/2. Mnenje osebe A.J., presojevalca Raziskovalnega inštituta Hohenstein, Nemčija, katerega je naročnik pridobil od Univerze v Mariboru, pa je, da se lahko vozički za tekstilije razkužujejo tudi visokotlačno, vendar mora pri tem naprava za razkuževanje vozičkov ustrezati zahtevam kakovostnih določil po RAL-GZ 992/2.

Glede revizijskih očitkov o izkrivljanju konkurence in neobičajno nizki ceni izbranega ponudnika naročnik povzema navedbe izbranega ponudnika.

Naročnik kot neutemeljene zavrača tudi navedbe vlagatelja, da so bančne garancije izbranega ponudnika neustrezne. Bančna garancija je predložena skladno z razpisnim obrazcem št. 8 in ni vsebinsko spreminjala zahtev naročnika, zato ponudba v tem delu ne more biti nepravilna. Takšna je tudi praksa Državne revizijske komisije, ki dopušča, da garancije, ki jih ponudnik ne predloži na priloženih vzorcih iz razpisne dokumentacije, po vsebini ne smejo bistveno odstopati od vzorca garancij iz razpisne dokumentacije in ne smejo vsebovati dodatnih pogojev za izplačilo, dodatnih rokov, nižjega zneska ali spremembe krajevne pristojnosti za reševanje sporov. Navedbe, ki jih navaja vlagatelj, je Državna revizijska komisija v podobnih primerih ocenila kot spremembe v nebistvenih delih bančne garancije, ki ne morejo predstavljati takšnega odstopanja od vsebine vzorca garancije iz razpisne dokumentacije, zaradi katerega bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika izločiti.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 10. 2011 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Naročnik je z vlogo z dne 27. 10. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je, na podlagi 31. člena ZPVPJN, najprej opravila predhodni preizkus zahtevka za revizijo in pri tem ugotovila, da je zahtevek za revizijo popoln, saj mu je bilo priloženo pooblastilo in potrdilo o plačilu takse v ustrezni višini 10.000,00 EUR.

ZPVPJN v prvem odstavku 15. člena kot obvezno sestavino zahtevka za revizijo v primeru, ko vlagatelj nastopa s pooblaščencem, določa pooblastilo za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po pregledu odstopljene spisovne dokumentacije ugotovila, da zahtevku za revizijo ni bilo priloženo pooblastilo vlagatelja pooblaščencu za zastopanje v postopku pravnega varstva, zato je na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZPVPJN s sklepom, izdanim dne 2. 11. 2011, vlagatelja pozvala k dopolnitvi zahtevka za revizijo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 4. 11. 2011 zahtevek za revizijo ustrezno dopolnil in predložil pooblastilo za zastopanje. Hkrati je pojasnil, da je pooblastilo priložil zahtevku za revizijo, zaradi česar mu ni jasno, zakaj pooblastila ni bilo v odstopljeni spisovni dokumentaciji.

Naročnik je z vlogo z dne 4. 11. 2011 Državni revizijski komisiji predložil pooblastilo vlagatelja in pri tem pojasnil, da je bilo pooblastilo priloženo k drugemu izvodu zahtevka za revizijo in ga naročnik po pomoti ni priložil k odstopljeni spisovni dokumentaciji.

Državna revizijska komisija glede na navedeno ugotavlja, da je vlagatelj kot obvezno sestavino zahtevka za revizijo temu priložil pooblastilo za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku, zato je njegov zahtevek za revizijo v tem delu popoln.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavlja vprašanje glede višina plačila takse, ker je naročnik v odločitvi o oddaji naročila navedel letno vrednost ponudbe izbranega ponudnika, vlagatelja pa je iz previdnosti plačal takso z upoštevanjem triletne vrednosti naročila, in sicer v znesku 10.000,00 EUR.

ZPVPJN v tretji alineji prvega odstavka 71. člena ZPVPJN določa, da znaša taksa en odstotek od vrednosti (z DDV) izbrane ponudbe za sklop, javno naročilo ali posamezno naročilo na podlagi okvirnega sporazuma ali v dinamičnem nabavnem sistemu, za katerega se vlaga zahtevek za revizijo, vendar ne več kot 10.000,00 EUR, če se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o oddaji naročila ali odstop od izvedbe javnega naročila. Skladno s tretjim odstavkom 71. člena ZPVPJN v posameznem primeru določi višino takse naročnik, upoštevaje pri tem prvi in drugi odstavek tega člena.

Kot to pravilno ugotavlja vlagatelj, je naročnik v odločitvi o oddaji naročila navedel letno vrednost ponudbe izbranega ponudnika v višini 342.064,80 EUR (z DDV). V pouku o pravnem sredstvu je naročnik navedel, da mora vlagatelj ob vložitvi predrevizijskega zahtevka vplačati takso v višini enega odstotka od vrednosti javnega naročila.

Predmet javnega naročila je dnevni odvoz, pranje, likanje, vzdrževanje in dostava perila za pogodbeno obdobje treh let, zato je treba pri izračunu takse upoštevati celotno triletno obdobje, torej ponudbeno vrednost izbranega ponudnika za obdobje treh let. Vrednost ponudbe izbranega ponudnika za tri leta znaša v višini 1.026.194,40 EUR (z DDV), en odstotek od navedene vrednosti znaša 10.261,94 EUR, zato je vlagatelj plačal takso v ustrezni višini 10.000,00 EUR. Vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo, zato je zahtevek za revizijo tudi v tem delu popoln.

Vlagatelj je v vlogi z dne 27. 10. 2011 izpostavil tudi dejstvo, da je naročnik v predrevizijskem postopku odločitev o zahtevku za revizijo vročil vlagatelju namesto pooblaščencu.

Državna revizijska komisija v zvezi z navedenim ugotavlja, da bi naročnik ob upoštevanju pravil Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP), ki se v predrevizijskem postopku uporablja glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, odločitev o zahtevku za revizijo moral pravilno vročiti pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP). Posledice napačne vročitve določenega pisanja praviloma ne povzročijo teka roka za opravo določenega pravdnega dejanja stranke, saj se vzpostavi domneva, kot da stranka ni prejela pisanja. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da vlagatelju ni pričel teči rok za podajo vloge, ki mu jo omogoča določba petega odstavka 29. člena ZPVPJN (opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo).

Po določbi šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.

Vlagatelj se je v konkretnem primeru, kljub napačni vročitvi odločitve o zahtevku za revizijo, pravočasno, v zakonskem roku treh delovnih dni, opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, in sicer po pooblaščencu, kar kaže na to, da je bil poleg vlagatelja tudi pooblaščenec, najkasneje na dan vložitve vloge (dne 27. 10. 2011), seznanjen z odločitvijo naročnika o zahtevku za revizijo. Vlagatelj tudi ni zatrjeval, da mu je bilo zaradi tega pravno varstvo oteženo ali onemogočeno, zato je potrebno zaključiti, da napačna vročitev v obravnavanem primeru ni povzročila posledic, ki bi kakorkoli vplivale na zagotavljanje pravnega varstva vlagatelju.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v prejeto dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in predrevizijskem postopku. Ostale dokazne predloge vlagatelja je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila, saj je ocenila, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno iz odstopljene spisovne dokumentacije naročnika. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo izvajal po odprtem postopku, v katerem je prejel tri pravočasne ponudbe. Po opravljeni razvrstitvi ponudb, glede na merilo najnižja cena, je naročnik preveril popolnost ponudbe izbranega ponudnika in jo izbral kot najugodnejšo.

Vlagatelj je v okviru zatrjevanih kršitev izpodbijal popolnost ponudbe izbranega ponudnika, med drugim tudi iz razloga, ker izbrani ponudnik naj ne bi izkazal pogoja, ki ga je naročnik določil v Navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: navodila), v poglavju VII. Preverjanje sposobnosti ponudnika, točki 9 in se je glasil:

"Ponudnikovi (v primeru skupne ponudbe poslovodečega partnerja in vseh partnerjev) transakcijski račun(i) v preteklih šestih mesecih ni(so) bil(i) blokiran(i) oziroma število dni neporavnanih obveznosti v preteklih šestih mesecih je enako 0 oziroma izpolnjevanje finančne bonitete najmanj SB5.
Dokazilo:pravne in gospodarske družbe predložijo S.BON-1/P, samostojni podjetniki predložijo BON-1/SP."

Navedeni pogoj predstavlja pogoj za ugotavljanje ekonomsko-finančne sposobnosti ponudnika skladno s 44. členom ZJN-2. Neizpolnjevanje navedenega pogoja povzroči (ne)pravilnost ponudbe, po določbi 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki določa, da je nepravilna ponudba tista, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona. Skladno z a) točko drugega odstavka 44. člena ZJN-2 lahko naročnik od gospodarskega subjekta kot dokaz o finančni in ekonomski sposobnosti zahteva tudi predložitev ustreznih bančnih izpiskov ali podatkov o boniteti poslovanja ali druga dokazila, ki jih naročnik določi v razpisni dokumentaciji.

Dejansko stanje glede dokazil, ki jih je izbrani ponudnik predložil za izkazovanje navedenega pogoja v ponudbi z dne 5. 9. 2011, je med strankama nesporno. Izbrani ponudnik je predložil obrazec BON-1/Z. Vendar pa ta obrazec, za razliko od obrazcev S.BON-1/P oziroma BON-1/SP (ki jih je zahteval naročnik), izkazuje le osnovne podatke o ponudniku ter podatke o boniteti poslovanja za leto 2010 in za zadnjih pet let, ki so povzeti iz računovodskih izkazov ponudnika in zajemajo le podatke o višini sredstev, obveznosti, prihodkov idr. Kot izhaja iz predstavitvenih informacij na spletni strani AJPES, je navedeni obrazec namenjen informaciji o boniteti poslovanja pravne osebe javnega prava ali pravne osebe zasebnega prava (zavod, javni zavod, inštitut itd.). Obsega splošne podatke o pravni osebi, zbrane iz različnih javnih registrov (Poslovni register Slovenije, register transakcijskih računov itd.) ter podatke iz letnega poročila pravne osebe in izračunane kazalnike finančne stabilnosti in poslovne uspešnosti ter kazalnike velikosti.

Obrazec BON-1/Z tako ne vsebuje podatka o tem, ali je imel izbrani ponudnik v preteklih šestih mesecih blokiran račun ali neporavnane obveznosti. Podatki prav tako ne navajajo, ali izbrani ponudnik dosega zahtevano finančno boniteto najmanj SB5. Podatki sicer navajajo določene finančne (računovodske) kazalnike poslovanja izbranega ponudnika za leto 2010 oziroma zadnjih pet let, vendar pa naročnik po oceni Državne revizijske komisije iz navedenih podatkov ni mogel sam oceniti zahtevano finančno boniteto izbranega ponudnika. Bonitetne ocene namreč določi AJPES z obrazci AJPES S.BON, s katerimi napoveduje dogodek neplačila za posamezno družbo. Določitev bonitetnih ocen po modelu AJPES S.BON temelji na analizi računovodskih izkazov in nastopov dogodka neplačila za celotno populacijo slovenskih družb v daljšem časovnem obdobju. Na podlagi računovodskih izkazov so analizirani posamezni dejavniki tveganja za nastop dogodka neplačila (donosnost, likvidnost, zadolženost, aktivnost in produktivnost) in njihov prispevek k skupni verjetnosti nastopa dogodka neplačila. Z AJPES S.BON modelom je za vsako družbo izračunana skupna verjetnost nastopa dogodka neplačila v obdobju 12 mesecev, ki je podlaga za določitev bonitetnih ocen. AJPES S.BON model slovenske družbe glede na kreditno tveganje razvrsti v 10 bonitetnih razredov, s pripadajočimi bonitetnimi ocenami od SB1 do SB10. Bonitetne ocene so definirane z verjetnostnim razponom, da bo pri konkretnem podjetju prišlo do nastopa vsaj enega od tipov dogodka neplačila (stečaj, likvidacija, prisilna poravnava, prisilna likvidacija) v obdobju 12 mesecev po datumu računovodskih izkazov, ki so bili podlaga za določitev bonitetne ocene.

Iz navedenega izhaja, da določitev bonitetne ocene temelji na analizi računovodskih izkazov in izračunu verjetnosti dogodka neplačila, kar po mnenju Državne revizijske komisije zahteva določeno (specializirano) znanje, s katerim naročnik ne razpolaga in zato od njega ni mogoče pričakovati, da bo bonitetne ocene izračunaval sam na podlagi določenih računovodskih kazalnikov, ki jih na primer vsebuje obrazec BON-1/Z. Državna revizijska komisija zato zaključuje, da so utemeljeni revizijski očitki vlagatelja, da obrazec BON-1/Z v obravnavanem primeru ni bilo ustrezno dokazilo za izkazovanje zahtevanega pogoja iz točke 9 navodil. Navedeno je nenazadnje ugotovil tudi naročnik v postopku preverjanja popolnosti ponudb, ki je, ob ocenitvi, da gre za formalno nepopolnost, izbranega ponudnika pozval k dopolnitvi ponudbe (poziv z dne 14. 9. 2011). Izbrani ponudnik je dne 14. 9. 2011 naročniku posredoval potrdilo UJP z dne 13. 9. 2011.

Državna revizijska komisija je, ne da bi se spuščala v presojo vprašanja, ali je naročnik ravnal pravilno, s tem, ko je izbranega ponudnika pozval k dopolnitvi ponudbe in vprašanja, ali je predloženo dokazilo izbranega ponudnika, potrdilo UJP, glede na zahteve iz razpisne dokumentacije (ki je zahtevala S.BON-1/P oziroma BON-1/SP) ustrezno dokazilo, ugotovila, da tudi potrdilo UJP ne izkazuje izpolnjevanja pogoja iz točke 9 navodil, saj ne zajema ustreznega obdobja neblokad oziroma neporavnanih obveznosti.

Naročnikova zahteva se je glasila, da mora predloženo dokazilo izkazovati, da ponudnikovi računi niso bili blokirani v preteklih šestih mesecih oziroma je bilo število neporavnanih obveznosti v preteklih šestih mesecih enako nič. Ob upoštevanju dejstva, da naročnik ni natančno navedel, od katerega trenutka je pričelo teči navedeno obdobje, so možne različne razlage pričetka obdobja, in sicer, ali od trenutka izdaje potrdila v ponudbi ali od trenutka predložitve ponudbe, najkasneje pa od trenutka poteka roka za prejem ponudb, oziroma, v nobenem primeru navedeno obdobje ni moglo pričeti teči po poteku roka za prejem ponudb, saj bi to bilo v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudb. Vsi ponudniki, ki predložijo ponudbe, morajo namreč biti glede dokazovanja pogojev v enakem položaju.

Kot vlagatelj utemeljeno opozarja v zahtevku za revizijo in o čemer se niti naročnik niti izbrani ponudnik v predrevizijskem postopku sploh nista izrekla, potrdilo UJP, izdano dne 13. 9. 2011, potrjuje, da izbrani ponudnik v zadnjih šestih mesecih ni imel evidentiranih neporavnanih obveznosti, torej v obdobju šestih mesecih pred izdajo potrdila (od 13. 3. 2011 do 13. 9. 2011). Navedeno pa v nobenem primeru ne ustreza zahtevanemu pogoju, saj ne pokriva celotnega obdobja šestih mesecih, šteto od trenutka izdaje potrdila v ponudbi (izbrani ponudnik ustreznega potrdila v ponudbi ni predložil), ali od trenutka predložitve ponudbe (izbrani ponudnik je ponudbo predložil dne 5. 9. 2011), ali od trenutka poteka roka za prejem ponudb, ki je bil določen dne 6. 9. 2011. Kot to ugotavlja tudi vlagatelj, potrdilo UJP v nobenem primeru ne potrjuje, da izbrani ponudnik ni imel evidentiranih dospelih neporavnanih obveznosti za obdobje od 6. 3. 2011 do 13. 3. 2011.
Državna revizijska komisija na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključuje, da so utemeljeni revizijski očitki vlagatelja, da izbrani ponudnik ne z dokazilom v ponudbi ne z dokazilom v dopolnitvi ponudbe ni izkazal izpolnjevanja zahtevane ekonomsko-finančne sposobnosti iz točke 9 navodil. Naročnik je zato ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, v povezavi z 19. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ker je ponudbi izbranega ponudnika kljub navedeni nepravilnosti priznal popolnost.

Državna revizijska komisija ob tem izpostavlja, da izločanje ponudb praviloma temelji na ugotovitvi, da ponudnik (po vsebini) ne izpolnjuje določenega pogoja in v konkretnem primeru tudi ne nasprotuje temu, da bi izbrani ponudnik navedeno nepravilnost morebiti lahko odpravil s predložitvijo novega potrdila UJP, ki bi potrjevalo ustrezno obdobje glede poravnanih obveznosti. Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati dejstvo, da je izbrani ponudnik (že) imel možnost odpraviti formalno nepopolnost ponudbe v zvezi z izpolnjevanjem istega pogoja, vendar ponudbe ni uspel ustrezno dopolniti. Ponovno (večkratno) dopolnjevanje ponudb glede istega pogoja pa bi nasprotovalo namenu instituta dopolnitve formalno nepopolne ponudbe po 78. členu ZJN-2, kar izhaja tudi iz določbe prvega odstavka tega člena, ki naročniku izrecno nalaga izločitev ponudbe ponudnika, ki v roku, ki ga določi naročnik, ponudbe ustrezno ne dopolni. Tudi sicer se je Državna revizijska komisija v svojih odločitvah že večkrat izrekla, da je takšno večkratno dopolnjevanje ponudbe nedopustno.

Državna revizijska komisija je zato, že ob navedeni ugotovljeni kršitvi naročnika, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in je, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila, ki izhaja iz Odločitve o oddaji naročila, izdane dne 15. 9. 2011, pod št. JN18/2011-MG. Ostalih revizijskih očitkov Državna revizijska komisija ni meritorno presojala, saj presoja le-teh ne bi (več) vplivala na drugačno odločitev Državne revizijske komisije v tem revizijskem postopku.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Naročnik bo moral popolnost prejetih ponudb ponovno preveriti ter nato, skladno z določili ZJN-2 in ob upoštevanju ugotovljenih kršitev iz tega sklepa, sprejeti ustrezno odločitev, s katero bo oddal naročilo ali drugače zaključil postopek oddaje javnega naročila (79. in 80. člen).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija naročniku, na podlagi prvega odstavka 41. člena ZPVPJN, nalaga, da Državni revizijski komisiji v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa predloži odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki mora skladno s tretjim odstavkom 41. člena ZPVPJN vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis načina odprave nepravilnosti. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je rok dveh mesecev za predložitev odzivnega poročila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa dejstvo, da bo naročnik v navedenem roku lahko opravil potrebna ravnanja skladno z ZJN-2, primeren in dovolj dolg.

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ne bo izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije, ali naročnik odzivnega poročila Državni revizijski komisiji ne bo predložil, bo Državna revizijska komisija začela postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (četrti odstavek 41. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Odločitev o stroških vlagatelja temelji na tretjem odstavku 70. člena ZPVPJN. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je naročnik dolžan vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso za predrevizijski in revizijski postopek v višini 10.000,00 EUR, odvetniško nagrado za postopek pravnega varstva pred naročnikom in Državno revizijsko v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT), po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, pavšalne stroške v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT) ter 20 % DDV na odvetniško nagrado in stroške v višini 164,00 EUR (Tar. št. 6007 ZOdvT), vse skupaj v znesku 10.984,00 EUR.

Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila, saj je ocenila, da stroški za odvetniško nagrado nad priznano višino niso bili potrebni, medtem ko je pričetek paricijskega roka za naročnikovo obveznost določila od prejema tega sklepa in ne od odločitve o zahtevku za revizijo ter posledično obrestni del stroškovnega zahtevka priznala za obdobje od poteka navedenega paricijskega roka. Naročnik namreč ne more izpolniti obveznosti in priti v zamudo z njeno izpolnitvijo, preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, s katero se odloči tudi o njegovi obveznosti povračila stroškov vlagatelju.

Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 10.984,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka navedenega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 28. 11. 2011

Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- BOLNIšNICA SLOVENJ GRADEC, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana
- SPLOšNA BOLNIšNICA CELJE, Oblakova ulica 5, Celje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran