018-338/2011 Mestna občina Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi prvega in drugega odstavka 18. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 13. členom Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata ter mag. Maje Bilbija in Miriam Ravnikar šurk, kot članic senata, v zvezi s postopkom "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Plinarna Maribor d.o.o., Plinarniška ulica 9, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Maribor, Ul. heroja Staneta 1, Maribor (v nadaljevanju: naročnik/koncedent), dne 08.11.2011

odločila:

Zahtevek za revizijo, z dne 29.08.2011, se zavrže.

Obrazložitev:

Koncedent je dne 19.08.2011 v Uradnem listu RS, št. 65/2011 in na svojih spletnih straneh objavil javni razpis po konkurenčnem dialogu za "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor".

Dne 29.08.2011, pred potekom roka za oddajo prijav, je koncedent prejel vlagateljev revizijski zahtevek in predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da gre v predmetnem javnem razpisu za koncesijo gradnje in ne koncesijo storitve. Vlagatelj kot glavni razlog, da gre za koncesijo gradnje navaja, da je pričakovana vrednost gradnje nad 4.850.000,00 EUR, ki predstavlja razmejitveni element, da gre v konkretnem primeru za koncesijo gradnje. Da gre za koncesijo gradnje, po mnenju vlagatelja, izhaja tudi iz dejstva, da je ponujeni obseg gradenj merilo ter, da iz koncesijskega akta izhaja, da je predmet koncesija gradnje. Vlagatelj navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji kot pravno podlago navedel Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31.03.2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, katere veljavnost je za koncesije storitev izrecno izključena, s čimer priznava, da gre v konkretnem primeru za koncesijo gradnje. Vlagatelj tudi predlaga, naj se na Sodišče Evropske unije naslovi predhodno vprašanje, ki se glasi: "Ali je potrebno določilo člena 1 (3 točka) Direktive 2004/18, ki definira pojem koncesije gradnje, razlagati tako, da zajema tudi pravne posle sklenjene z namenom bodoče gradnje, kolikor pričakovana vrednost gradenj presega vrednostni prag iz c točke 7. člena Direktive 2004/18, ki je ratione temporis v času javnega razpisa znaša 4.850.000 â??".

Ker je vlagatelj mnenja, da gre za koncesijo gradnje, v zahtevku za revizijo izpostavlja, da je potrebno, skladno z določili ZJN-2, kot minimalni rok za predložitev ponudb določiti 52 dni od objave v Uradnem glasilu Evropske skupnosti (in ne 30 dni, kolikor je za predložitev prijav predvidel naročnik).

V zahtevku za revizijo je vlagatelj podal tudi predlog za zadržanje postopka do odločitve o zahtevku za revizijo, o katerem je Državna revizijska komisija, s sklepom št. 018-289/2011-8, z dne 20.09.2011, že odločila in ga zavrgla.

Vlagatelj je dne 28.09.2011 vložil predlog za začetek revizijskega postopka, v katerem navaja, da do dneva vložitve predloga ni prejel naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, ki ga je naročnik prejel dne 29.08.2011 in je rok osmih delovnih dni, ki ga ZPVPJN predvideva za odločitev naročnika o zahtevku za revizijo, potekel že dne 08.09.2011.

V predlogu za začetek revizijskega postopka vlagatelj ponavlja vsebino zahtevka za revizijo, pri čemer dodaja svojo oceno investicijske vrednosti, ki presega 4.850.000,00 EUR. Po vedenju vlagatelja se bo do leta 2031 izgradilo 123,86 km plinovodnega omrežja. V namen razjasnitve, kolikšen bo obseg novozgrajenega omrežja, vlagatelj predlaga razjasnjevalni sestanek, pri čemer bodo izjave, dane na razjasnjevalnem sestanku dokaz za trditve vlagatelja o količini ponujenih novogradenj plinovodov, saj vlagatelj navaja, da še ni mogoče dokazati z listinskimi dokazi, ker prijava vlagatelja še ni bila oddana.

V vlogi vlagatelj še navaja, da je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-289/2011-8, napačno zaključila, da predmet ne predstavlja koncesije gradnje, pri čemer poudarja, da tudi vrednost novozgrajenih objektov presega vrednost 4.850.000,00 EUR, da še ni znano, kakšen bo prenos lastništva (kar so bo urejalo s kasnejšimi pogodbami) ter da so tveganja na strani koncesionarja.

Državna revizijska komisija je dne 06.10.2011 prejela pritožbo zoper sklep koncendenta o zavrženju zahtevka za revizijo, z dne 30.09.2011. V pritožbi vlagatelj navaja, da je zaradi molka naročnika vložil predlog za začetek revizijskega postopka ter da naročnikov sklep št. 41101-249/2011, z dne 30.09.2011, ne pomeni pravno upoštevnega posamičnega akta, saj ga je izdal organ o zadevi, ki pa ni v njegovi pristojnosti in iz previdnosti vlaga pritožbo po 51. členu ZPVPJN.

Državna revizijska komisija je dne 10.10.2011 prejela tudi pripravljalno vlogo vlagatelja, in sicer pravno mnenje Inštituta za javno upravo o ločitvi koncesije gradnje in koncesije storitev v zadevi javnega razpisa Mestne občine Maribor. Iz mnenja izhaja, da naj bi Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-289/2011-8 napačno zaključila, da predmet koncesijskega razmerja predstavlja koncesijo storitve in bi bilo potrebno po mnenju Inštituta za javno upravo obravnavano koncesijsko razmerje šteti kot koncesijo gradnje.

Državna revizijska komisija je dne 04.01.2011 prejela vlogo vlagatelja (dopis, z dne 03.11.2011), v kateri navaja, da je naročnik dne 14.10.2011 v Uradnem listu RS, št. 81/2011, št. objave Ob-4950/11, objavil nov razpis za isti predmet in s tem prekršil določilo 17. člena ZPVPJN. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija o tem odloči s sklepom, s katerim bo odločila o zahtevku za revizijo.

Po preučitvi spisovne dokumentacije in vlagateljevega predloga je Državna revizijska komisija, na podlagi prvega in drugega odstavka 18. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v meritorno presojo, na podlagi predloga za začetek revizijskega postopka sprejela zahtevek za revizijo. Vse kasneje prejete vloge vlagatelja (pritožbo in pripravljalno vlogo) Državna revizijska komisija ni obravnavala, saj ni bilo pravne podlage za njuno vložitev. Namreč, kakor ugotavlja vlagatelj tudi sam v pritožbi, je predrevizijski postopek končan, ko preteče rok za sprejem naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo. V konkretnem predrevizijskem postopku je naročnik popoln revizijski zahtevek prejel dne 29.08.2011, zato bi moral skladno z 28. členom ZPVPJN naročnik odločitev o zahtevku za revizijo sprejeti do 08.09.2011, oziroma bi moral vlagatelj odločitev o zahtevku za revizijo prejeti do 26.09.2011. Ker naročnik odločitve o zahtevku za revizijo ni sprejel v zakonsko določenem roku, se je na podlagi vlagateljevega predloga za začetek revizijskega postopka z dne 28.09.2011, predrevizijski postopek končal in začel revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Iz odstopljene dokumentacije sicer izhaja, da je naročnik, dne 30.09.2011, sprejel sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, zoper katerega je vlagatelj vložil pritožbo po 51. členu ZPVPJN. Naročnik je sklep o zavrženju zahtevka za revizijo sprejel že po uvedbi revizijskega postopka (s katerim se je predrevizijski postopek končal), pritožbo pa je na podlagi 51. člena ZPVPJN mogoče vložiti zoper odločitev naročnika v predrevizijskem postopku. Ker naročnik ni imel pravne podlage za sprejem odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo (saj se je predrevizijski postopek končal), pritožbe vlagatelja ni mogoče obravnavati meritorno, kakor tudi ne procesno. Enako je potrebno ugotoviti tudi za pripravljalno vlogo vlagatelja, saj ZPVPJN možnost vložitve pripravljalne vloge (v smislu opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo) predvideva za primere, ko se predrevizjiski postopek konča zaradi sprejema naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN, ne pa tudi za primer, ko se predrevizijski postopek z vložitvijo predloga za začetek revizijskega postopka konča zaradi molka organa. Ker ni zakonske podlage za njeno obravnavo, Državna revizijska komisija v konkretnem revizijskem postopku pripravljalne vloge vlagatelja, prejete dne 10.10.2011, ni obravnavala. Iz enakih razlogov Državna revizijska komisija tudi ni obravnavala vloge vlagatelja z dne 03.11.2011.

Državna revizijska komisija je skladno z določilom 60. člena ZPVPJN poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja. Državna revizijska komisija pa ne zagotavlja pravnega varstva ponudnikov in javnega interesa le v postopkih oddaje javnih naročil, ampak ga zagotavlja tudi v primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj (62. člen Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP).
Če torej zainteresirana oseba uveljavlja pravno varstvo, ki se ne zagotavlja v skladu z ZPVPJN, Državna revizijska komisija ni pristojni organ za reševanje spora med strankama. V takem primeru Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo ali drugo vlagateljevo vlogo, ob smiselni uporabi 18. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN, zavrže.

Državna revizijska komisija je preverila, ali se v konkretni zadevi postopek pravnega varstva zagotavlja v skladu z ZPVPJN, ki v 4. členu določa, da za javna naročila, za katere se zakon, ki ureja javno naročanje ne uporablja, pravno varstvo po ZPVPJN ni zagotovljeno, razen če ZPVPJN in ZJN-2 ne določata drugače. To pomeni, da za primere, ko izbire najugodnejšega ponudnika ni potrebno voditi po pravilih, ki urejajo javno naročanje, pravno varstvo po ZPVPJN ni zagotovljeno.

Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-289/2011-8, z dne 20.09.2011, sprejela stališče, da predstavlja predmet obravnavanega konkurenčnega dialoga koncesijo storitev.

V zahtevku za revizijo vlagatelj izkazuje, da gre v predmetnem koncesijskem razmerju za koncesijo gradnje.

ZJZP v 79. členu opredeljuje, da je potrebno postopek pridobitve koncesionarja za koncesijo gradnje voditi po pravilih ZJN-2. Da pa predstavlja postopek pridobitve koncesionarja koncesijo gradnje je potrebno slediti definiciji iz 79. člena ZJZP :
"1) Kadar je namen koncesije izgradnja objektov in naprav ali njihovih posameznih delov, katerih koncesionar ima v času trajanja razmerja pravico do njihove uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja ali da se pravica do uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja objektov in naprav kombinira s plačilom za izvedbo gradnje ter znaša vrednost gradenj, ki preide v last javnega partnerja (prvi odstavek 80. člena tega zakona), ocenjena skladno s predpisi o javnih naročilih, najmanj 4.845.000 eurov (v nadaljnjem besedilu: koncesija gradenj), se za ravnanje pri nastajanju in izvajanju razmerja javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila tega zakona, ki urejajo koncesije gradenj.
(2) Če koncesionar v razmerju iz prejšnjega odstavka ne nosi večine poslovnega tveganja projekta, mora koncedent za izbiro koncesionarja uporabiti pravila, ki urejajo oddajo javnih naročil gradenj.
(3) Določbe tega dela zakona se lahko uporabljajo tudi v drugih primerih koncesijskega partnerstva, ko vrednost gradnje ne dosega zneska iz prvega odstavka tega člena."

Glede na določilo drugega odstavka 79. člena ZJZP je potrebno pojasniti, da je razmejitveni kriterij med javnimi naročili in koncesijami v prenosu tveganja na koncesionarja. V kolikor je tveganje v zvezi z izkoriščanjem/upravljanjem preneseno na koncesionarja, predstavlja razmerje med javnim in zasebnim partnerjem koncesijo. Vendar skladno z ZJZP in evropsko zakonodajo niso vse koncesije izvzete iz postopkov oddaje javnega naročanja. Namreč, na podlagi 82. člena ZJZP je potrebno način in vsebino objave za koncesije gradenj oddati skladno s pravili, ki urejajo javno naročanje, rok za predložitev ponudb pa je najmanj 52 dni.

V predmetnem revizijskem postopku ni sporno, da predstavlja razmerje med javnim (občino) in zasebnim (izbranim ponudnikom/koncesionarjem) partnerjem koncesijsko razmerje -koncesijsko partnerstvo, potrebno pa je ugotoviti, ali predstavlja koncesijsko partnerstvo koncesijo gradnje ali koncesijo storitve. V kolikor niso izpolnjeni kriteriji iz prejšnjega odstavka, je potrebno koncesijsko partnerstvo opredeliti kot koncesijo storitve. Državna revizijska komisija je v sklepu št. št. 018-289/2011-8, z dne 20.09.2011, ugotovila, da v predmetnem (bodočem) koncesijskem razmerju niso izpolnjeni kriteriji iz 79. člena ZJZP, da bi se obravnavano koncesijo lahko opredelilo kot koncesijo gradnje.

ZJZP je koncesije storitev od koncesije gradenj ločil na podlagi negativne definicije, po kateri sodijo v okvir koncesij storitev vse tiste koncesije, ki ne izpolnjujejo opredelitve koncesije gradenj. Koncesije storitev so v 92. členu ZJPZ opredeljene kot: "Ko je predmet koncesijskega partnerstva izvajanje gospodarskih javnih služb ali dejavnosti, ki se zagotavljajo na način in pod pogoji, ki veljajo za gospodarske javne službe, oziroma drugih dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu, ali izgradnja objektov in naprav ali njihovih posameznih delov, katerih koncesionar ima v času trajanja razmerja pravico do njihove uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja oziroma da se pravica do uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja objektov in naprav kombinira s plačilom za izvedbo gradenj in ne gre za koncesijo gradenj (v nadaljnjem besedilu: koncesije storitev), se za izbiro koncesionarja in izvajanje koncesijskega razmerja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo koncesijsko partnerstvo.".

Ključni razmejitveni kriterij med koncesijami gradenj in koncesijami storitev je v prenosu tveganja v zvezi z upravljanjem/izkoriščanjem infrastukture. Pri koncesijah gradenj se na koncesionarja prenese tveganje v zvezi z upravljanjem/izkoriščanjem objekta, ki ga bo koncesionar v prihodnosti izgradil, pri koncesijah storitev pa se na koncesionarja prenese tveganje v zvezi s samim upravljanjem/izvajanjem dejavnosti na že zgrajenem objektu. Izpostaviti gre, da so pogosto v posameznem koncesijskem razmerju prisotni tako elementi, ki kažejo na koncesijo gradnje, kot elementi, ki kažejo na koncesijo storitve. V takšnem primeru (glede na dejstvo, da so koncesije storitev izvzete iz Direktive 2004/18/ES o usklajevanju javnih naročil gradenj, blaga in storitev (člen 17.) in Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu (57. člen)) je potrebno ugotoviti vsebino tipičnega izpolnitvenega ravnanja koncesijskega razmerja, in sicer ali predstavlja gradnja bistvo koncesijskega razmerja in ali je njen značaj postranski glede na predmet koncesije. V tovrstnih primerih je potrebno upoštevati pravilo, kot ga je izoblikovala sodna praksa Sodišča Evropske unije (upoštevajoč preambulo Direktive 92/50/EEC o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil) v zadevi C 331/92 Gestion Hotelera Internacional, da v primeru, če je gradnja postranskega značaja in ne predmet javnega naročila, pogodbe ni mogoče obravnavati kot pogodbe o naročilu gradnje. Pojasniti je potrebno, da kljub temu, da je bila interpretacija sodišča podana v postopkih oddaje javnega naročila, je smiselno enaka pravila mogoče aplicirati na koncesijsko razmerje. Omenjena sodba je vnesla v razmerje med koncesijami gradenj in koncesijami storitev pravilo pretežnosti (absorbcije), kar pomeni, da ni mogoče koncesijskega razmerja obravnavati kot koncesijo gradnje, kadar je gradnja postranskega (incidental) značaja gleda na celoten predmet javnega naročila. Pravilo, da je potrebno v primeru mešanih pogodb zadevni postopek, katerih različni deli so neločljivo povezani in so tako nedeljiva celota, da je potrebno predmet v celoti preučiti enotno in se pravno opredeliti ter ga presoditi na podlagi predpisov, ki urejajo točko, ki je glavni cilj oziroma prevladujoči element pogodbe. Tovrstno pravilo je Sodišče Evropske unije zavzelo v več primerih, ko je odločalo, katera pravila mora naročnik v primeru mešanih pogodb upoštevati (glej sodbe C 220/05, C 412/04, C 536/07, C-145/08 in C-149/08).

Predmetno koncesijsko razmerje je koncesija za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor. Predmet koncesijskega razmerja je opravljanje izbirne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina. Koncedent je s koncesijskim aktom - Odlokom o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije plina na območju Mestne občine Maribor (v nadaljevanju: Odlok) med drugim določil:
"[z]a opravljanje javne službe- â?? podeli koncesija za celotno območje MOM" (prvi odstavek 3. člena Odloka)",
"[k]oncesionar pridobi posebno in izključno pravico za izvajanje dejavnosti javne službe " (drugi odstavek 8. člena Odloka)",
" koncesionar plača koncedentu letno koncesijsko dajatev za izvrševanje gospodarske javne službe (12. člen Odloka)",
"koncesionar pridobiva sredstva za opravljanje javne službe iz plačil uporabnikov za dobavljen plin iz distribucijskega omrežja in drugih virov določenih z zakonom ali odlokom MOM"
" koncesionar od MOM odkupi energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot jo določa Uredba o energetski infrastrukturi (5. člen Odloka)"
" da se zaveže graditi in obnavljati energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot jo določa Uredba o energetski infrastrukturi"
"koncesija se podeli za 20 let" (10. člen Odloka)".

Glede na predmet koncesijskega razmerja gre ugotoviti, da je primarni del izpolnitvenega ravnanja v pridobitvi posebne in izključne pravice za izvajanje dejavnosti distribucije zemeljskega plina in z omrežjem povezane dejavnosti. Glavnino predmeta predstavlja podelitev koncesije za izvajanje distribucije plina za 20 let na odkupljenem omrežju, kar izhaja tudi iz opisa predmeta v razpisni dokumentaciji za pridobitev koncesionarja iz točke 2.3.2. Koncedent je namreč predvidel odkup celotne obstoječe infrastrukture (200,6 km plinovodnega omrežja in 11 merilnih regulacijskih postaj), na kateri bo koncesionar opravljal distribucijo zemeljskega plina na območju občine. Koncesijski akt sicer predvideva, da se koncesionar zaveže graditi in obnavljati energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot jo določa Uredba o energetski infrastrukturi, vendar je potrebno upoštevati, da je bistvo obravnavane koncesije v podelitvi posebne in izključne pravice distribucije zemeljskega plina na infrastrukturi, ki je že zgrajena.

V zahtevku za revizijo vlagatelj izpostavlja, da je gradnja bistvenega pomena za koncesijsko razmerje, kar izhaja tudi iz vsebine javnega razpisa, saj "[â??] končno so "Kilometri izgradnje infrastrukture-poprečno v času trajanja koncesije" tudi merilo."

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je koncedent merilo v deležu 80 % opredelil "ceno za odkup infrastrukture" in "vrednost koncesijske dajatve". Delež 20 % merila pa predstavlja "razvoj omrežja letno- Kilometri izgradnje infrastrukture-poprečno v času trajanja koncesije" v razmerju 10 % in "delež sredstev, ki jih bo glede na vrednost celotnega projekta prispeval ponudnik" v razmerju 10 %.

Glede na vsebino predmeta koncesijskega razmerja in dejstvo, da glavnino izpolnitvenega razmerja, to je izvajanje distribucije zemeljskega plina, predstavlja tudi postavljeno merilo, potrjuje ugotovitev, da predstavlja večinski delež izpolnitvenega ravnanja distribucija zemeljskega plina na odkupljeni infrastrukuri- torej koncesija storitev. V kolikor bi bil namen javnega razpisa v pridobitvi koncesionarja za izgradnjo plinovodnega omrežja in distribucijo plina po novozgrajenem omrežju, bi bilo pričakovati drugačno razmerje merila (v prid novi izgradnji plinovodnega omrežja in udeležbi zasebnega partnerja).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da predstavlja večinski delež izpolnitvenega ravnanja izvajanje gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na območju Mestne občine Maribor na že zgrajenem (in odkupljenem) plinovodskem omrežju. Četudi se bo v okviru predmeta koncesije izvajala gradnja (na kateri se bo izvajala storitev distribucije zemeljskega plina) je le-ta postranskega pomena glede na samo vsebino predmeta koncesijskega razmerja, zato je potrebno, ob upoštevanju obrazložitve kot izhaja iz tega sklepa in iz sklepa Državna revizijske komisije št. 018-289/2011-8, z dne 20.09.2011 ter ob upoštevanju pravila o pretežnosti (absorbcije) pri "mešanih pogodbah" zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za podelitev koncesije za opravljanje izbirne gospodarske javne službe, torej koncesije storitev.

Državna revizijska komisija je v konkretni zadevi ugotovila, da koncesijsko razmerje za distribucijo zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor ni koncesija gradenj, za katero izbor koncesionarja bi bilo potrebno uporabiti pravila javnega naročanja, zato se tudi postopek pravnega varstva ne zagotavlja v skladu z ZPVPJN. Na podlagi zapisanega je Državna revizijska komisija zaključila, da ni pristojna odločati o sporu med strankama.. Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega, ob smiselni uporabi 18. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo zavrgla.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer strošek vplačane takse ter stroške v zvezi z odvetniškim zastopanjem.

Skladno z določilom druge alineje prvega odstavka 72. člena ZPVPJN je vlagatelj upravičen do povračila takse, če se zahtevek za revizijo nanaša na postopek, ki nima narave postopka oddaje javnega naročila. Zahtevek za vračilo takse vlagatelj naslovi na Državno revizijsko komisijo v 20 delovnih dneh od prejema odločitve naročnika ali Državne revizijske komisije o zavrženju zahtevka za revizijo (drugi odstavek 72. člena ZPVPJN).




V Ljubljani, 08.11.2011








Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.
Članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana
- Mestna občina Maribor, Ul. heroja Staneta 1, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran