Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-352/2011 Občina Slovenska Bistrica

    Številka: 018-352/2011-3
    Datum sprejema: 7. 11. 2011

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter mag. Nataše Jeršič in Sonje Drozdek šinko kot članic senata v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "ureditev kanalizacije in vodovoda na območju Zagrad v mestu Slovenska Bistrica" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Indrast, d. o. o., Lackova cesta 35, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Občina Slovenska Bistrica, Kolodvorska ulica 10, Slovenska Bistrica (v nadaljevanju: naročnik), 7. 11. 2011

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta "Odločitev o oddaji naročila" št. 354-30/2011-30-1036 z dne 31. 8. 2011.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 10.000 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

    Obrazložitev:

    Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 8. 7. 2011 na portalu javnih naročil, pod št. objave 7674/2011) z dokumentom "Odločitev o oddaji naročila" št. 354-30/2011-30-1036 z dne 31. 8. 2011 ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Roman Logar, s. p., Zgornja Bistrica 77 b, Slovenska Bistrica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

    Po vpogledu v dokumentacijo (zapisnik št. 354-30/2011-34-1036 z dne 15. 9. 2011) je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 19. 9. 2011, s katerim je predlagal razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila in izbiro svoje ponudbe, uveljavljal pa je tudi povračilo stroškov. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil 9. člen, drugi odstavek 41. člena in 80. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2), ker ponudbe izbranega ponudnika ni izločil kot nepopolne. Vlagatelj navaja, da iz obrazca BON-1/SP ni razvidna bonitetna ocena najmanj SB7, obrazec pa je neprimerljiv zahtevam iz razpisne dokumentacije, da izjavi o izdaji bančne garancije nista brezpogojni (sklicuje se na odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-097/2009 in 018-066/2011) in da izbrani ponudnik ni ponudil postavke pod zaporedno številko 3.3., saj je v predvidenem razdelku za vpis cene navedeno "0,00". Vlagatelj še očita, da naročnik "v predmetni odločitvi o oddaji naročila v obrazložitvi ni v celoti zadostil zahtevam 3. odstavka 79. člena ZJN-2, za kar bi lahko vlagatelj poleg vpogleda uporabil tudi institut ''dodatne obrazložitve''. Zaradi načela hitrosti postopka ni izkoristil."

    Izbrani ponudnik se je o zahtevku za revizijo izjasnil z vlogo z dne 27. 9. 2011 in navedel, da vlagatelj ni aktivno legitimiran, saj bi moral najprej zatrjevati popolnost svoje ponudbe, ker je naročnik določene druge ponudbe označil za popolne. Izbrani ponudnik navaja, da je naročnik zahteval predložitev obrazca S.BON-1, predložil pa je obrazec BON-1/SP, ker je samostojni podjetnik posameznik, vlagatelj pa je sicer prekludiran z ugovori zoper zahteve iz razpisne dokumentacije. Izbrani ponudnik nadaljuje, da sta bančni izjavi skladni z zahtevami iz razpisne dokumentacije, vrednost "0,00" pa predstavlja dopustno ceno. Izbrani ponudnik je k svoji vlogi predložil izjavo z dne 19. 9. 2011 o boniteti, ki mu jo je izdala NKBM, d. d., Maribor, pojasnilo Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) št. 408-22/2011-2-/KEL z dne 20. 9. 2011 in časopisni članek z dne 5. 9. 2011.

    Naročnik je s sklepom št. 354-30/2011-44-1036 z dne 7. 10. 2011 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. Naročnik navaja, da izbrani ponudnik obrazca S.BON-1/P ni mogel predložiti, ker je organiziran kot samostojni podjetnik posameznik, zato je kot ustrezno dokazilo štel obrazec BON-1/SP. Naročnik nadaljuje, da ni zahteval brezpogojnosti bančnih izjav. Naročnik še ugotavlja, da je izbrani ponudnik sporno postavko ovrednotil z nič euri, kar je dopustno. Naročnik se v utemeljitev svojih stališč sklicuje na odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-130/2010, 018-144/2010 in 018-318/2009.

    Naročnik je kot prilogo dopisu št. 354-30/2011-45-1036 z dne 12. 10. 2011 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

    Do sprejema odločitve Državna revizijska komisija od vlagatelja ni prejela opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

    Državna revizijska komisija je vpogledala v dokumentacijo, nastalo v postopku oddaje javnega naročila in postopku pravnega varstva, pri čemer je pred sprejemom odločitve o zahtevku za revizijo vpogledala na spletne strani portala javnih naročil, naročnika in AJPES. Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb in dokazov naročnika ,vlagatelja in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik:
    - opredelil, da oddaja javno naročilo po odprtem postopku (točka IV.1.1 obvestila o naročilu; povabilo k oddaji ponudbe, str. 2 razpisne dokumentacije; 1. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 3 razpisne dokumentacije),
    - za merilo določil najnižjo ceno (točka IV.2.1 obvestila o naročilu; četrti odstavek 11. člena Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 8 razpisne dokumentacije),
    - kot rok za predložitev ponudb določil 18. 8. 2011, do 9. ure (točka IV.3.4 obvestila o naročilu; povabilo k oddaji ponudbe, str. 2 razpisne dokumentacije),
    - v zapisniku o odpiranju ponudb št. 354-30/2011-25-1036 z dne 18. 8. 2011 evidentiral, da je prejel devet pravočasnih ponudb, pri čemer se izkaže, da je izbrani ponudnik predložil ponudbo z najnižjo ceno (1.100.041,41 eurov z DDV), vlagatelj pa ponudbo z drugo najnižjo ceno (1.164.170,36 eurov z DDV),
    - s pozivom št. 354-30/2011-28-1036 z dne 29. 8. 2011 izbranega ponudnika pozval na pisno soglasje za odpravo računske napake in da ga je izbrani ponudnik dal (vloga z dne 30. 8. 2011),
    - z dokumentom "Odločitev o oddaji naročila" št. 354-30/2011-30-1036 z dne 31. 8. 2011 ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo izbranega ponudnika z vrednostjo v popravljeni višini 1.099.404,12 eurov z DDV kot najugodnejšo,
    - odločitev o oddaji javnega naročila utemeljil z ravnanjem po 41. členu ZJN-2.

    Državna revizijska komisija še ugotavlja, da (glede na Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006 s spr.) izbrani ponudnik posluje kot samostojni podjetnik posameznik.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med vlagateljem in naročnikom sporno, ali je naročnik kršil ZJN-2, ko je kot popolno obravnaval ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je vlagatelj izpostavil tudi kršitev 79. člena ZJN-2.

    Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 27. 9. 2011 izpostavil, da vlagatelj ne izkazuje aktivne legitimacije, vendar se Državna revizijska komisija s tem stališčem pretežno ne strinja.

    V prvem odstavku 14. člena ZPVPJN je določeno, da mora vlagatelj kumulativno (tj. skupno) izkazati dva elementa aktivne legitimacije, da bi bilo mogoče zahtevek za revizijo presojati meritorno (vsebinsko): 1. interes za dodelitev javnega naročila in 2. škodo oziroma možnost nastanka škode zaradi domnevne kršitve.

    Iz odločitve o oddaji javnega naročila je razvidno, da se je naročnik pri njenem sprejemu oprl na 41. člen ZJN-2, in sicer na drugi odstavek, ki določa, da naročnik v odprtem postopku odda javno naročilo potem, ko a) razvrsti pravočasne ponudbe glede na merila in b) preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna. Naročnik je navedel, da je prejel devet pravočasnih ponudb, da jih je razvrstil po merilu in da je ponudba izbranega ponudnika, ki vsebuje najnižjo ceno, popolna, zato jo izbere. Iz odločitve o oddaji javnega naročila ni razvidno, da se je naročnik opredeljeval tudi do popolnosti ponudb, ki so bile uvrščene za ponudbo izbranega ponudnika, zato na podlagi dokumenta "Odločitev o oddaji naročila" št. 354-30/2011-30-1036 z dne 31. 8. 2011 ni mogoče zaključiti, da je naročnik vlagateljevo ponudbo označil za nepopolno. Zato Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v danih okoliščinah neutemeljeno zatrjevanje izbranega ponudnika, da bi moral vlagatelj zatrjevati, da je predložil popolno ponudbo. Tako obveznost bi vlagatelj npr. imel, 1. če bi predložil cenejšo ponudbo od izbranega ponudnika in bi je naročnik zaradi nepopolnosti ne izbral ali 2. če bi naročnik ugotavljal popolnost tudi vlagateljeve ponudbe in jo kot nepopolno izločil.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v zvezi z uveljavljanjem naročnikovih kršitev glede izbire ponudbe izbranega ponudnika izkazal prvi element aktivne legitimacije s tem, ko je predložil pravočasno ponudbo (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN), drugi element aktivne legitimacije pa je v danih okoliščinah izkazal (že) s tem, da izpodbija naročnikovo ravnanje, ko je kot popolno označil ponudbo izbranega ponudnika in jo izbral (prim. zadeva št. 018-204/2010). Ker je vlagatelj za presojo navedenih kršitev izkazal oba elementa aktivne legitimacije, je Državna revizijska komisija pristopila k meritorni obravnavi zahtevka za revizijo, ugovore izbranega ponudnika pa v tem delu ocenila za neutemeljene.

    Za presojo kršitev 79. člena ZJN-2 pa vlagatelj ni izkazal niti možnosti nastanka škode, zato se Državna revizijska komisija do njih ni meritorno opredeljevala. Tudi v primeru, če bi Državna revizijska komisija ugotovila kršitev (vlagatelj sicer ni specificiral, v čem naročnik "ni v celoti zadostil zahtevam 3. odstavka 79. člena ZJN-2"), si vlagatelj v danih okoliščinah ne bi izboljšal svojega položaja, saj se je naročnik, kot že navedeno, pri izdaji odločitve oprl na drugi odstavek 41. člena ZJN-2 in vlagateljeve ponudbe ni izločil kot nepopolne.

    Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, ponudba ni popolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vendar pa mora naročnik pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev, do ugotovitve, da je ponudba formalno nepopolna, pa lahko naročnik pride sam ali na predlog gospodarskega subjekta (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati še omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZJN-2 (česa ponudnik ne sme spreminjati) in tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (poprava očitnih računskih napak).

    Skladno s 17. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je formalno nepopolna ponudba tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila. Če je formalna pomanjkljivost ponudbe nebistvena, ponudba ni formalno nepopolna.

    Ponudba je med drugim nepravilna, če ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2 (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Naročnik med drugim lahko skladno z osmim odstavkom 41. člena ZJN-2 od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa (44. člen ZJN-2) ter tehnične (45. člen ZJN-2) in poklicne sposobnosti (43. člen ZJN-2).

    Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vlagateljeve očitke glede ugotavljanja bonitetne ocene.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v obvestilu o naročilu v točki III.2.2 Poslovna in finančna sposobnost med drugim določil:
    "2. Ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred objavo javnega naročila ni imel blokiranega transakcijskega računa in da ima boniteto poslovanja najmanj SB5."

    Enak pogoj v zvezi z boniteto poslovanja najmanj SB5 je naročnik določil tudi v 9. členu Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, 11. točka pod naslovom C. Ekonomska in finančna sposobnost (str. 7 razpisne dokumentacije). V razpisni dokumentaciji je naročnik določil tudi dokazilo, in sicer "bonitetno poročilo AJPES, S.BON-1/P".

    Naročnik je v zvezi s pogojem bonitetne ocene na portalu javnih naročil prejel predloga:
    - "Vezano na zahtevano bonitetno oceno SB 5 po tendru JN 7674 in upoštevajoč mnenja in predloge med drugim tudi AJPES-a ( navedbe v predhodnih razpisih) predlagamo, da tudi za ta razpis sprememnite zahtevek po bonitetni oceni iz SB 5 do SB 7." in
    - "Pogoj v razpisni dokumentaciji za ekonomske in finančne sposobnosti ponudnika da mora ponudnikova bonitetna ocena znašati SB5. Glede na splošno stanje gospodarstva v Sloveniji posebej pa še v gradbeni dejavnosti, se je za leto 2010 bonitetna ocena vsem gospodarskim subjektom bistveno poslabšala. Zato vas prosimo za spremembo kriterija, tako da bo možno sodelovanje ponudnikov z bonitetno oceno SB7. Po potrebi citiramo tudi uradno stališče AJPESA.",
    na katera je odgovoril (objava na portalu javnih naročil 29. 7. 2011, ob 13:12):
    "V zvezi s pogojem navedenim v 11. točki iz poglavja C. EKONOMSKA IN FINANČNA SPOSOBNOST iz razpisne dokumentacije sporočamo, da ga ponudnik izpolnjuje tako, da dokaže, da v zadnjih šestih mesecih pred objavo javnega naročila ni imel blokiranega transakcijskega računa in da ima boniteto poslovanja najmanj SB7."

    Iz predhodno navedenega je razvidno, da je naročnik spremenil pogoj glede višine bonitete poslovanja, vendar ni nič posegel v zahteve glede dokazila. Zato je treba zaključiti, da je naročnik zahteval, da ponudniki predložijo obrazec S.BON-1/P.

    Oznaki "SB7" in "S.BON-1/P" predstavljata oznaki, ki ju uporablja AJPES pri izdelavi bonitetnih obrazcev.

    Državna revizijska komisija je vpogledala na spletno AJPES in ugotovila, da je na strani http://www.ajpes.si/Bonitetne_storitve/AJPES_S.BON/Bonitetna_lestvica"id=211 pojasnjena bonitetna lestvica:
    "AJPES S.BON model slovenska podjetja glede na kreditno tveganje razvrsti v 10 bonitetnih razredov s pripadajočimi bonitetnimi ocenami od SB1 do SB10. Bonitetne ocene so definirane z razponom verjetnosti, da bo pri konkretnem podjetju prišlo do nastopa vsaj enega od vrst dogodka neplačila v obdobju 12 mesecev po datumu računovodskih izkazov, ki so bili podlaga za določitev bonitetne ocene. Prvih 10 bonitetnih ocen (od SB1 do SB10) predstavlja razrede plačnikov, bonitetna ocena SB10d pa razred neplačnikov. Bonitetna ocena SB10d je pripisana podjetjem, pri katerih dejansko pride do nastopa dogodka neplačila ne glede na bonitetno oceno, ki jo je imelo podjetje pred nastopom dogodka neplačila. Verjetnost za nastop dogodka neplačila je najmanjša pri bonitetni oceni SB1 in z eksponentno funkcijo narašča s premikom proti bonitetni oceni SB10."

    Iz tega pojasnila AJPES izhaja, da se bonitetna ocena SB10d pripiše neplačnikom, medtem pa so plačniki razvrščeni v razrede med SB1 in SB10. Bonitetne ocene so opisane na spletni strani http://www.ajpes.si/dokument.asp"admin=1&id=728&print=yes, pri čemer je bonitetna ocena SB6 zadnja v nizu bonitetnih ocen, ki so pripisane podjetjem, katerih zmožnost poravnavanja svojih obveznosti je višja od povprečne (SB1: najvišja, SB2: zelo visoka, SB3: visoka, SB4: še vedno visoka, SB5: nadpovprečna in SB6: še vedno nadpovprečna). Bonitetna ocena SB7 pomeni, da je zmožnost podjetja za poravnavanje svojih obveznosti povprečna. Bonitetna ocena SB8 pomeni že, da je zmožnost podjetja za poravnavanje svojih obveznosti nizka.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da AJPES izdaja obrazce S.BON-1/P za gospodarske družbe (gl. http://www.ajpes.si/Bonitetne_storitve/AJPES_S.BON/Splosno in http://www.ajpes.si/doc/Bonitete/S.BON/Vzorci/AJPES_S.BON_opis_metodologije.pdf), za samostojne podjetnike posameznike pa izdaja obrazce BON-1/SP (gl. http://www.ajpes.si/ Bonitetne_storitve/Druge_bonitete in http://www.ajpes.si/Bonitetne_storitve/Druge_bonitete/ Drugo/BON-1/SP"id=323&mdres=1). Iz obrazca BON-1/SP ni izrecno razvidna bonitetna ocena.

    Iz "Metodologije za določanje bonitetnih ocen gospodarskih družb (AJPES S.BON model)", maj 2011, str. 2 (http://www.ajpes.si/doc/Bonitete/S.BON/Vzorci/AJPES_S.BON_opis_ metodologije.pdf), je razvidno, da je "[d]oločitev bonitetnih ocen [â??] skladna z Basel II regulativo, ki jo poslovne banke lahko uporabljajo pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditna tveganja. Na podlagi računovodskih izkazov in iz njih izračunanih finančnih kazalnikov so analizirani posamezni faktorji tveganja za nastop dogodka neplačila (donosnost, likvidnost, zadolženost, aktivnost, velikost, produktivnost in rast poslovanja) in njihov prispevek k skupni verjetnosti nastopa dogodka neplačila."

    Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je tako kot vlagatelj ugotovila, da izbrani ponudnik ni predložil obrazca S.BON-1/P, temveč obrazec BON-1/SP (z dne 4. 8. 2011). To je že v postopku pregleda in ocenjevanja ponudb ugotovil tudi naročnik (gl. zapisnik o pregledu ponudb št. 354-30/2011-27-1036 z dne 23. 8. 2011, str. 5âˆ"6). Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 27. 9. 2011 kontradiktoren, saj izpostavlja, da je samostojni podjetnik posameznik, vendar zmotno (in tudi v nasprotju s pojasnilom AJPES št. 408-22/2011-2-/KEL z dne 20. 9. 2011, ki ga je predložil k svoji vlogi) navaja, da mu je AJPES izdal obrazec S.BON-1/P in da je obrazec S.BON-1/P tudi predložil v ponudbo.

    Državna revizijska komisija se ob upoštevanju izjem strinja z izbranim ponudnikom, da po roku za predložitev ponudb ni mogoče več ugovarjati zoper določbe objave in/ali razpisne dokumentacije (drugi in četrti odstavek 25. člena ZPVPJN). Vendar pa Državna revizijska komisija dodaja, da vlagatelj ne izpodbija naročnikovega ravnanja v zvezi s pripravo objav in/ali razpisne dokumentacije, kot to zmotno uveljavlja izbrani ponudnik, temveč zatrjuje, da naročnik zaradi upoštevanja načel zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2) in enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) ne bi smel na podlagi predloženega obrazca BON-1/SP z dne 4. 8. 2011 izbranemu ponudniku priznati izpolnjevanja pogoja, saj je neprimerljiv zahtevnemu dokazilu, ker iz njega ni razvidna zahtevana bonitetna ocena.

    Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem, da iz (v ponudbi) predloženega obrazca BON-1/SP (z dne 4. 8. 2011) ni izrecno razvidna bonitetna ocena izbranega ponudnika. To je sicer tudi razumljivo, saj AJPES samostojnih podjetnikov posameznikov še ne ocenjuje z bonitetnimi ocenami (prim. http://www.ajpes.si/Bonitetne_storitve/AJPES_S.BON/Vpogled_-_eS.BON in pojasnilo AJPES št. 408-22/2011-2-/KEL z dne 20. 9. 2011). Vendar Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj zgolj na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov še ni uspel izkazati naročnikovih kršitev.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik pogoj glede bonitetne ocene napisal splošno in ga ni omejil le na posamezne kategorije ponudnikov (Ponudnik [â??] ima boniteto poslovanja najmanj SB7.). Naročnik izpolnjevanje pogoja "bonitetnega poslovanja najmanj SB7" torej zahteva tudi od samostojnih podjetnikov posameznikov. Zato se tokratni pogoj tudi razlikuje od pogoja, ki ga je določil takratni naročnik v postopku oddaje javnega naročila, ki ga je Državna revizijska komisija obravnavala v zadevi št. 018-130/2010 (zadeva na katero se sklicuje naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo). V zadevi št. 018-130/2010 je Državna revizijska komisija ugotovila, da je takratni naročnik boniteno oceno zahteval le od gospodarskih družb in ne tudi od samostojnih podjetnikov posameznikov (Ponudnik mora biti finančno in poslovno sposoben, kar za gospodarske družbe pomeni, da imajo bonitetno oceno na dan izdaje S.BON-1/P obrazca od SB1 do vključno SB5 in da na dan pred sestavitvijo informacije (S.BON-1/P) [â??]; poudarila Državna revizijska komisija).

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da višina bonitetne ocene predstavlja oceno o zmožnosti subjekta, da poravnava svoje obveznosti. Ker je naročnik določil, da mora biti bonitetna ocena najmanj SB7, je treba razumeti, da je naročnik zahteval, da ponudnik izkaže, da ima vsaj povprečno zmožnost poravnavanja svojih obveznosti (ki se ugotavlja z metodo, ki jo uporablja AJPES pri sestavi bonitetnih ocen).

    Državna revizijska komisija nadalje izpostavlja sedmi odstavek 44. člena ZJN-2, ki določa, da če gospodarski subjekt iz kateregakoli utemeljenega razloga zahtevanih dokazov ne more predložiti, lahko ekonomsko in finančno sposobnost dokaže s katerimkoli drugim dokumentom, za katerega naročnik meni, da je primeren.

    Ker AJPES izdaja ločeno bonitetne obrazce za gospodarske družbe in samostojne podjetnike posameznike, Državna revizijska komisija ocenjuje, da je že po naravi stvari razumljivo, da naročnik od samostojnega podjetnika posameznika ne more utemeljeno zahtevati, da predloži obrazec S.BON-1/P. Glede na sedmi odstavek 44. člena ZJN-2 zato ni sámo po sebi z ZJN-2 (torej tudi ne z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, 9. člen) neskladno naročnikovo ravnanje, ko ugotavlja sposobnost ponudnika, ki je organiziran kot samostojni podjetnik posameznik, na podlagi predložitve obrazca BON-1/SP. Državna revizijska komisija ocenjuje, da takšno naročnikovo ravnanje ne predstavlja ravnanja v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), saj naročnik z upoštevanjem še drugih dokazil od tistih, ki jih je določil, ne omejuje možnosti sodelovanja ponudnikov, temveč jo nasprotno celĂł (bolj) omogoča. Ko vlagatelj izpostavlja omejitve svoje možnosti, da bi naročnik izbral njegovo ponudbo, in zatrjuje, da ga naročnik diskriminira, dejansko izpostavlja le vprašanje kršenja enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2).

    Državna revizijska komisija ocenjuje, da izbrani ponudnik v vlogi z dne 27. 9. 2011 zmotno navaja, da "v kolikor je vlagatelj menil, da so dokazila neenakovredna oz. sporna bi moral to svoje zatrjevanje izpostaviti pred oddajo ponudbe". Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj pred potekom roka za predložitev ponudb ni vedel in tudi ni mogel vedeti, čigavo ponudbo bo naročnik izbral kot najugodnejšo, zato mu še pred potekom roka za predložitev ponudb tudi ni mogel očitati nezakonitega ravnanja, da je izbranemu ponudniku priznal katero izmed dokazil.

    Državna revizijska komisija ocenjuje, da je kot bistveno v konkretni zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik na podlagi predloženega obrazca BON-1/SP izbranemu ponudniku neupravičeno priznal izpolnjevanje pogoja glede višine bonitetne ocene.

    Državna revizijska komisija ocenjuje, da sama predložitev drugega dokazila ni sporna (prim. sedmi odstavek 44. člena ZJN-2), z vidika enakopravne obravnave ponudnikov pa bi lahko bilo sporno, če bi naročnik priznal primernost drugega dokazila, na podlagi katerega ne bi bilo mogoče ugotavljati izpolnjevanja pogoja. Prav tako bi bilo z vidika enakopravne obravnave ponudnikov lahko sporno, če bi naročnik na podlagi primernega drugega dokazila priznal, da ponudnik izpolnjuje pogoj, čeprav bi iz vsebine tega dokazila izhajalo, da ga ponudnik ne izpolnjuje.

    Vlagatelj zatrjuje, da "iz v ponudbi priloženega dokumenta Bon-1/SP -Podatki o boniteti poslovanja [â??] ni razvidna zahtevana bonitetna ocena" (str. 2 zahtevka za revizijo) in da "[i]z pojasnil AJPES-a na spletni strani se na podlagi računovodskih izkazov analizirajo posamezni dejavniki tveganja za nastop dogodka neplačila(donosnost, likvidnost, zadolženost, aktivnost in produktivnost) in njihov prispevek k skupni verjetnosti nastopa dogodka neplačila. Z modelom AJPES S.BON je za vsako podjetje izračunana skupna verjetnost nastopa dogodka neplačila,ki je podlaga za določitev bonitetne ocene in hkrati dokazilo ali ponudnik izpolnjuje zahtevane finančne pogoje. Iz predloženega finančnega dokumenta Bon 1/SP izbranega ponudnika pa slednjega ni moč razbrati oz. dokument zahteve vsebinsko ne izpolnjuje [â??]" (str. 3 zahtevka za revizijo). Iz navedenega je mogoče razbrati, da vlagatelj zatrjuje, da obrazec BON-1/SP, ki ga je predložil izbrani ponudnik v ponudbi, ne zadošča za vsebinsko ugotovitev zahtevane bonitetne ocene, vendar vlagatelj tudi ugotavlja, da "AJPES za samostojne podjetnike bonitetne ocene, kot jo je zahteval naročnik v razpisni dokumentaciji ter javni objavi, ne izdaja" (str. 3 zahtevka za revizijo). Ugotovljeno pa po oceni Državne revizijske komisije ne pomeni, da vlagatelj zatrjuje, da bi kdo drugi (tudi npr. naročnik sam) ne mogel na podlagi podatkov, navedenih v obrazcu BON-1/SP, ugotoviti dejstva, ki ga določa zahtevana bonitetna ocena, tj. vsaj povprečna zmožnost poravnavanja ponudnikovih obveznosti. Vlagatelj dejansko ugotavlja le objektivno in nesporno dejstvo âˆ" v obrazcu BON-1/SP ni izrecno zapisana bonitetna ocena âˆ", kar pa še ne zadošča za zaključek, da obrazec BON-1/SP v tem primeru tudi vsebinsko ne predstavlja primernega dokazila za izkazovanje izpolnjevanja pogoja in da iz njegove vsebine ni mogoče ugotoviti zahtevanega dejstva. Zgolj dejstvo, da neko dejstvo ni izrecno zapisano v dokazilu, po oceni Državne revizijske komisije še ne more pomeniti, da tega dejstva ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dejstev oziroma podatkov, ki jih dokazilo vsebuje. Vlagatelj sicer niti ne zatrjuje, da na podlagi podatkov iz obrazca BON-1/SP (z dne 4. 8. 2011) za izbranega ponudnika ni mogoče ugotavljati vsaj povprečne zmožnosti poravnavanja obveznosti. Vendar tudi v primeru, če bi bilo treba vlagateljeve trditve razumeti kot očitek naročniku, da bi moral ugotoviti, da izbrani ponudnik upoštevajoč podatke iz obrazca BON-1/SP z dne 4. 8. 2011 nima zahtevane bonitetne ocene oziroma da nima niti povprečne zmožnosti poravnavanja svojih obveznosti, vlagatelj slednjega ni uspel izkazati.

    Državna revizijska komisija na podlagi navedenega zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik kršil ZJN-2 s tem, ko je izbranemu ponudniku priznal, da izpolnjuje pogoj glede bonitetne ocene.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljeve očitke, povezane z ugotavljanjem ustreznosti predloženih bančnih izjav.

    Državna revizijska komisija je najprej vpogledala v 12. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 7âˆ"8 razpisne dokumentacije) in ugotovila, da je naročnik določil:
    "Ponudnik mora predložiti:
    1. Garancijo za resnost ponudbe [â??]
    2. Original izjavo banke ali zavarovalnice, da bo ponudnik dobil garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 15 % pogodbene vrednosti in jo predložil, če bo izbran kot izvajalec (OBR- 12A).
    3. Original izjavo banke ali zavarovalnice, da bo ponudnik dobil garancijo za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi v višini 10 % pogodbene vrednosti in jo predložil, če bo izbran kot izvajalec (OBR-12B).
    Garancija in izjave morajo biti v originalu. Garancija za resnost ponudbe mora veljati za čas veljavnosti ponudbe in mora biti enaka kot je predloženi vzorec."

    Iz podanih navodil je razvidno, da je naročnik zahteval poleg predložitve garancije za resnost ponudbe še predložitev dveh izjav (banke ali zavarovalnice). V zvezi z izjavama je naročnik ponovil, da morata biti v originalu, drugih zahtev pa (razen tistih, ki izhajajo iz opisa izjav âˆ" zahtevana višina) ni neposredno postavil. Naročnik je pripravil obrazca izjav (obrazca OBR-12A in OBR-12B; ponudniki so z njunim obstojem seznanjeni že s seznanitvijo z 12. členom Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 7âˆ"8 razpisne dokumentacije), ne pa tudi obrazcev garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in garancije za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi.

    Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v obrazec OBR-12A "Izjava o izdaji garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti" (str. 29 razpisne dokumentacije) in ugotovila, da je naročnik pripravil obrazec izjave, ki med drugim od banke ali zavarovalnice zahteva, da izjavi, "da bo naročnik garancije v naši banki _ brezpogojno dobil garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, v višini 15 % pogodbene vrednosti in jo bo predložil, če bo izbran kot izvajalec".

    Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v obrazec OBR-12B "Izjava o izdaji garancije za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi" (str. 30 razpisne dokumentacije) in ugotovila, da je naročnik pripravil obrazec izjave, ki med drugim od banke ali zavarovalnice zahteva, da izjavi, "da bo naročnik garancije v naši banki _ brezpogojno dobil garancijo za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi, v višini 10 % pogodbene vrednosti in jo bo predložil, če bo izbran kot izvajalec".

    Iz obrazcev izjav za izdajo garancij je razvidno, da banka oziroma zavarovalnica izjavita, da ponudniku ne bosta pogojevali pridobitve garancij.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju vpogledala še v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je ugotovila, da je predložil bančni izjavi NKBM, d. d., Maribor, s katerima banka med drugim izjavlja:
    - "da bo naročnik garancije v Novi KBM d.d. dobil brezpogojno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 15 % pogodbene vrednosti in sicer na osnovi predložitve ustrezne dokumentacije ter v skladu s poslovno politiko Nove KBM d.d. in jo bo predložil, če bo izbran kot izvajalec" in
    - "da bo naročnik garancije v Novi KBM d.d. dobil brezpogojno garancijo za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi, v višini 10 % pogodbene vrednosti in sicer na osnovi predložitve ustrezne dokumentacije ter v skladu s poslovno politiko Nove KBM d.d. in jo bo predložil, če bo izbran kot izvajalec".

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je izbrani ponudnik predložil bančni izjavi, kar vlagatelju tudi ni sporno. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da bančni izjavi vsaj zaradi besedila "v skladu s poslovno politiko [banke]", ki predstavlja pogoj, odstopata od vsebin izjav, kot ju je naročnik zapisal v obrazcih OBR-12A in OBR-12B (Državna revizijska komisija se v tem delu tudi ne spušča v ugotavljanje, ali je banka z zapisom, da bo ponudnik "dobil brezpogojno garancijo [â??]" sicer spremenila smisel naročnikove zahteve, da bo ponudnik "brezpogojno dobil garancijo [â??]"), zato zavrača trditve izbranega ponudnika iz vloge z dne 27. 9. 2011, ki zavzemajo nasprotno stališče. Ravno "splošno znano dejstvo, da banka posluje skladno s poslovno politiko banke", kar zatrjuje vlagatelj v vlogi z dne 27. 9. 2011, lahko vpliva na zmožnost ponudnika pridobiti bančno garancijo in zato predstavlja pogoj.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da se zadeva št. 018-144/2010, na katero se sklicuje naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, razlikuje od obravnavane zadeve vsaj v tem, da je naročnik v obravnavani zadevi pripravil tudi obrazca izjav (in je razvidno, kaj bi banka oziroma zavarovalnica izjavili), medtem ko naročnik v zadevi št. 018-144/2010 teh ni pripravil.

    Državna revizijska komisija še ugotavlja, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni neposredno zapisal, da "morajo biti izjave bank enake priloženima obrazcema v ponudbi (Obrazec 12a in 12b), torej enake tako vsebinsko kot pomensko" (str. 4 zahtevka za revizijo). Naročnik je zahtevo po enakosti z vzorcem neposredno zapisal le v primeru garancije za resnost ponudbe (12. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 7âˆ"8 razpisne dokumentacije). Vendar Državna revizijska komisija ocenjuje, da ugotovljeno še ne pomeni, da "naročnikove zahteve glede vsebine izjav bank oz. zavarovalnic niso bile dorečene" (str. 3 odločitve o zahtevku za revizijo) in da je zato treba šteti, da je ustrezna tudi tista (bančna) izjava, ki vsebuje pogoj "v skladu s poslovno politiko [banke]". Državna revizijska komisija namreč ocenjuje, da celota zahtev konkretne razpisne dokumentacije zadostno jasno omogoča zaključek, da pogoj "v skladu s poslovno politiko [banke]" v izjavah za izdajo garancij ni (bil) dovoljen. Zato tudi v primeru, če naročnik kakšnih omejitev sicer ni neposredno zapisal, pa je enak rezultat, če taka omejitev posredno vseeno izhaja iz vsebine zahtev razpisne dokumentacije.

    Naročnik izpostavlja 10. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 8 razpisne dokumentacije), ki med drugim določa: "Ponudniki morajo izjave predložiti na predpisanih obrazcih brez dodatnih pogojev; pripisi in dodatni pogoji ponudnika se ne upoštevajo.", in ob tem navaja, da ta omejuje ponudnike, ne pa bank, saj te niso ponudniki. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je sporni izjavi podala banka (izbranega ponudnika) in ne izbrani ponudnik, zaradi česar omejitev po dodatnih pogojih neposredno ne velja za bančni izjavi, če navedeno zahtevo razpisne dokumentacije beremo, da velja samo za primer izjav, ki jih mora podati ponudnik. Vendar pa ta zahteva razpisne dokumentacije v svojem prvem delu navaja glagol "predložiti" in zgolj ponudnik (ne pa banka; razen če je tudi banka ponudnik) predloži ponudbo, v njej pa predloži dokazila, ki so lahko lastne ali tuje izjave. Navedeno izhaja tudi iz 3. člena Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 4 razpisne dokumentacije), kjer je naročnik določil, da "za popolnost ponudbe mora ponudnik predložiti izpolnjeno naslednjo dokumentacijo" ter v 14. in 15. alinei naštel tudi zahtevani izjavi o izdaji garancij. Državna revizijska komisija dodaja, da iz zahteve razpisne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi se ta omejila na izjave, ki bi jih dal zgolj ponudnik, saj npr. ne navaja konkretno "svoje izjave", pa tudi se ne omejuje na izjave iz 9. člena Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 5âˆ"8 razpisne dokumentacije), s katerimi ponudniki izkazujejo izpolnjevanje pogojev. Državna revizijska komisija tudi dodaja, da četudi je izjavo podala banka, tega zagotovo ni storila na lastno pobudo, temveč na zahtevo izbranega ponudnika. Naročnik je v 10. členu Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 8 razpisne dokumentacije) sicer tudi določil, da se "pripisi in dodatni pogoji ponudnika [â??] ne upoštevajo", iz česar izrecno izhaja, da se nanaša (le) na ravnanja ponudnika, vendar Državna revizijska komisija ocenjuje, da tega dela zahteve razpisne dokumentacije ni možno tolmačiti, da dodatnih pogojev, ki izhajajo iz bančne izjave, naročniku ni treba upoštevati, ker gre "itak" za "izvedene" pogoje, ki jih je določil ponudnik s podajo zahteve banki za podajo izjave o izdaji garancij. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je iz obrazcev izjav za izdajo garancij zadostno jasno razvidno, da je naročnik določil, da banka (ali zavarovalnica) izjavi, da bo ponudnik brezpogojno dobil garanciji, zato ocenjuje, da bi bila vprašljiva najmanj smiselnost naročnikovega ravnanja, ko je določil taki vsebini izjav, če naj bi ponudniki lahko od banke dobili izjavi, ki bi vsebinsko odstopali v zmožnosti ponudnika dobiti bančno garancijo in bi ju naročnik moral upoštevati kot ustrezni.

    Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik pripravil razpisno dokumentacijo tako, da ta zadostno jasno, pa čeprav posredno, zahteva, da morajo ponudniki predložiti izjavi (banke ali zavarovalnice), ki morata biti podani v vsebinsko skladnem besedilu tistemu, ki ga vsebujeta obrazca OBR-12A in OBR-12B. Zato se Državna revizijska komisija strinja z vlagateljem, da je naročnik prekršil pravila lastne razpisne dokumentacije in načelo enakopravne obravnave (kršitev 9. člena ZJN-2), ko je upošteval kot skladni z zahtevami razpisne dokumentacije bančni izjavi, s katerima je banka izbranega ponudnika izjavila, da bo izdala zahtevani bančni garanciji "v skladu s poslovno politiko [banke]". Ker je Državna revizijska komisija ugotovila naročnikovo kršitev že v tem delu očitanih kršitev, ni posebej razreševala vprašanja, ali sta bančni izjavi res "nasprotujoči in kontradiktorni", kot to zatrjuje vlagatelj (str. 4 zahtevka za revizijo). Kljub temu pa Državna revizijska komisija dodaja, da je vlagatelj najbrž spregledal, da je v bančnih izjavah, kot je Državna revizijska komisija že predhodno zapisala, spremenjen vrstni red besed "dobil" in "brezpogojno", zato je vprašanje, ali sta bančni izjavi sploh "nasprotujoči in kontradiktorni". Sprememba vrstnega reda teh besed odpira vprašanje, ali dajeta vsebini izjave (banke ali zavarovalnice), ki je določena v obrazcih OBR-12A in OBR-12B, "drugačen pomen".

    Državna revizijska komisija je kot zadnje obravnavala še vlagateljeve očitke, povezane z ugotavljanjem ustreznosti oblikovanja cene postavke pod zaporedno številko 3.3.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v 8. členu Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 8 razpisne dokumentacije) določil, da mora ponudnik ponuditi vsa dela po popisu del.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju vpogledala na naročnikovo spletno stran (http://www.slovenska-bistrica.si/povezava.aspx"pid=974), pri čemer je ugotovila, da je naročnik pripravil štiri obrazce za popise del, vsi pa so v formatu .pdf. V obrazcu popisa del, ki ga je naročnik označil kot "2_popis_del_meteorna kanalizacija" (http://www.slovenska-bistrica.si/dokument.aspx" id=2334), je Državna revizijska komisija pod zaporedno številko 3.3 našla postavko "Dobava in vgraditev kanalizacijskih cevi PP DN500 (SN16) v kvaliteti, kot na primer terakan, na predhodno pripravljeno posteljico, po navodilih proizvajlca cevi" v obsegu 136,03 (količina) m' (enota). Iz popisa del je razvidno,da so morali ponudniki navesti "ceno/enoto â??" in "ceno/skupaj â??".

    Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer je enako kot vlagatelj ugotovila, da je izbrani ponudnik pod "ceno/enoto â??" in pod "ceno/skupaj â??" zapisal vrednost "0,00", kar pomeni, da je ta postavka po enoti in po seštevku vseh enot ovrednotena z nič euri.

    Državna revizijska komisija se ne strinja z vlagateljem, da "zapis 0,00 ne pomeni ponudbene cene" (str. 4 zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik izbral ponudbo izbranega ponudnika za vrednost, ki je nesporno višja od nič eurov, saj znaša 1.099.404,12 eurov z DDV. Državna revizijska komisija nadalje pojasnjuje, da je določitev cen posameznih postavk upoštevaje zahteve razpisne dokumentacije poslovna odločitev vsakega ponudnika, zato cena nič eurov sama po sebi ne more biti sporna. Na navedeni zaključek ne more v ničemer vplivati vlagateljevo sklicevanje na 8. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 8 razpisne dokumentacije), saj je izbrani ponudnik z navedbo vrednosti "0,00" jasno in nedvoumno predstavil, da to postavko ponuja brezplačno. Na podani zaključek ne more v ničemer vplivati niti vlagateljevo sklicevanje na določbo o fiksnosti cen v času trajanja pogodbe (peti odstavek 11. člena Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 8 razpisne dokumentacije), saj ta določba ne prepoveduje ponuditi ceno nič eurov, siceršnje spoštovanje te določbe pa onemogoča izbranemu ponudniku, da bi ceno te postavke v času trajanja pogodbe dvignil. Prav tako ne more na podani zaključek v ničemer vplivati niti vlagateljevo sklicevanje na to, da "bodo dela izvedena po načelu ''cena na enoto''" (str. 5 zahtevka za revizijo), saj je na podlagi vrednosti nič eurov mogoče povsem jasno in enostavno obračunati dela po sporni postavki. Državna revizijska komisija sicer tudi ugotavlja, da morajo ponudniki podati ceno sporne postavke le upoštevaje zahteve, določene v postavki ali v zvezi s postavko [tj. opis postavke, količina in enota (mere) ter upoštevaje opombo "V ceni na enoto morajo biti zajeta vsa dela za izvedbo predvidene postavke vključno z materialom in transporti do lokacije graditve." (str. 10 obrazca "2_popis_del_meteorna kanalizacija")], in torej ne gre za primer, ko bi moral ponudnik izračunavati ceno v odvisnosti od kakšne druge postavke (npr. cena v določenem % od neke druge postavke), ki bi jo izbrani ponudnik ovrednotil z vrednostjo večjo od nič eurov. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj neutemeljeno očita naročniku, da je kršil ZJN-2, ko je v tem delu ponudbo izbranega ponudnika štel kot popolno.

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik ravnal neskladno z 9. členom ZJN-2 in s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, ko je na podlagi predloženih bančnih izjav kot popolno obravnaval ponudbo izbranega ponudnika in jo izbral.

    Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta "Odločitev o oddaji naročila" št. 354-30/2011-30-1036 z dne 31. 8. 2011.

    Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

    Z razveljavitvijo odločitve o oddaji javnega naročila se postopek oddaje javnega naročila pri naročniku vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (gl. 7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija napotuje naročnika, da mora v primeru, če na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije oceni, da je mogoče nadaljevati in zaključiti postopek oddaje javnega naročila z izbiro najugodnejše ponudbe, ravnati po drugem odstavku 41. člena ZJN-2, lahko pa pregleda (in ne le razvrsti glede na merila) vse pravočasne ponudbe. Pri tem mora naročnik upoštevati, da mora po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2 vse ponudbe, ki niso popolne, izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Naročnik mora pri svojih ravnanjih upoštevati, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 8. člena ZJN-2), zagotoviti pa mora tudi enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2). V primeru, če pa se naročnik odloči, da javnega naročila ne bo oddal, mora prav tako ravnati v skladu z ZJN-2, zlasti pa upoštevati obveznosti iz 80. člena ZJN-2.

    Ker se je z odločitvijo Državne revizijske komisije postopek oddaje javnega naročila pred naročnikom vrnil v trenutek pred sprejemom razveljavljene odločitve o oddaji javnega naročila, Državna revizijska komisija naročnika le opozarja na obrazec "nalog za izdajo izjave o izdaji garancije" banke izbranega ponudnika NKBM, d. d., Maribor (http://www.nkbm.si/ downloadfile.aspx"fileid=1391), saj ta banka v točki 1.a tega naloga omogoča nalogodajalcu (torej ponudniku), da se odloči, ali bo "izjava banke za izdajo garancije" "zavezujoča za NKBM" ali pa bo "nezavezujoča za NKBM (v skladu s poslovno politiko NKBM in na osnovi predložitve ustrezne dokumentacije)".

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

    Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč 70. člen ZPVPJN kot potrebne priznava stroške takse v višini 10.000 eurov.

    Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 10.000 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točka izreka tega sklepa utemeljena.


    V Ljubljani, 7. 11. 2011

    Predsednica senata
    mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.
    članica Državne revizijske komisije

















    Vročiti:
    - Občina Slovenska Bistrica, Kolodvorska ulica 10, 2310 Slovenska Bistrica,
    - Indrast, d. o. o., Lackova cesta 35, 2000 Maribor,
    - Roman Logar, s. p., Zgornja Bistrica 77 b, 2310 Slovenska Bistrica,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
    - v arhiv, tu.

    Natisni stran