018-258/2011 Elektro Maribor, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in 60/2011 - ZTP-D; v nadaljnjem besedilu: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek-šinko, kot predsednice senata, ter Vide Kostanjevec in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje naročila za "KABELSKI PRIBOR" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MR, d. o. o., Miklavčeva ulica 7, 2000 Maribor (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), katerega zastopa odvetnik Zmagoslav Marovt, Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana, zoper ravnanje naročnika ELEKTRO MARIBOR, d. d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 05. oktobra 2011 sprejela

odločila:

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 27. julija 2011 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, se zavrne.

3. Vlagateljeva pritožba z dne 10. avgusta 2011, vložena zoper odločitev naročnika o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, se zavrže.

4. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v pritožbenem postopku, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. julija 2011 sprejel sklep (številka 12-RZ/JN-13/2011) o začetku postopka oddaje javnega naročila za kabelski pribor, obvestilo o naročilu po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi za oddajo predmetnega naročila pa je bilo dne 19. julija 2011 (pod številko objave JN8124/2011) objavljeno na Portalu javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: naročilo).

Vlagatelj je, kakor to izhaja iz podatkov na poštni kuverti v spisu zadeve, dne 27. julija 2011 (to je pred rokom za prejem ponudb) vložil zahtevek za revizijo z dne 27. julija 2011, ki ga je naročnik, kakor to izhaja iz podatka na njem, prejel dne 28. julija 2011 (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in "razveljavi razpis v delu, kjer je določeno: 7. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA" (vlagatelj v nadaljevanju natančno našteva dele razpisne dokumentacije, za katere predlaga, da se razveljavijo), želi pa tudi, da mu naročnik povrne "stroške z revizijo" in odvetniško nagrado za zastopanje v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da je razpisna dokumentacija v delih, ki jih v zahtevku za revizijo izpostavlja, "neopravičeno diskriminatorna", naročnik pa je tehnične specifikacije določil tako, da nedopustno preferirajo prav določenega proizvajalca zahtevanega blaga. Vlagatelj nadaljuje, da so zahteve naročnika praktično prepisane iz kataloga proizvajalca Tyco Raychem, iz razloga, ker ni zastopnik omenjenega proizvajalca, pa razpisanega blaga seveda ne more ponuditi. Vlagatelj zaključuje, da bi lahko ponudil funkcionalno enakovredno blago, ki po svojem namenu in vsebini (ne pa po tehničnih specifikacijah, ker so te pisane na kožo točno določenemu proizvajalcu) ustreza zahtevam naročnika, v posledici pa zahteva, da se "razpis v tem delu razveljavi in se ponudnikom omogoči enakopravno nastopanje na trgu javnih naročil, kot to izhaja iz temeljnega načela enakopravnosti".

Naročnik je dne 08. avgusta 2011 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, številka 12-DP/N-214/2011, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, obenem pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik zavrača vse očitke vlagatelja in zatrjuje, da tehnična specifikacija postopka oddaje zadevnega naročila ni prepisana iz kataloga Raychem Tyco (oziroma Tyco Raychem), prav tako pa ne diskriminira posameznih ponudnikov. Ti lahko ponudijo funkcionalno enakovredno blago, ki bi po svojem namenu in vsebini ustrezalo zahtevam naročnika. Dimenzije kabelskega pribora (izolacijske cevi, servisne manšete, zaključne tesnilne kape) so, kot zatrjuje naročnik, definirane glede na namen, funkcijo in obstoječo opremo, katero naročnik že ima vgrajeno v svojem distribucijskem omrežju in s katero ga tudi vzdržuje. Naročnik v navezavi na dimenzijske opise kabelskega pribora še poudarja, da je navedel dimenzijske okvire, ki so zanj najbolj uporabni oziroma mu povzročajo najmanjše stroške, pa tudi, da so dimenzijski okviri povezani z dimenzijami in tipom kabelskega pribora (kabelski čevlji, mehanski konektorji). Naročnik zaključuje, da je kabelski pribor zanj zelo občutljiv del opreme, da tehničnih specifikacij ni oblikoval na način, ki ne bi bil skladen z zakonom, da je v preteklih naročilih kabelskega pribora prejel več pravilnih ponudb, ki so izpolnjevale identične tehnične zahteve, na podlagi navedenega in na podlagi izkušenj naročil kabelskega pribora iz preteklih pa pričakuje, da bo v sklopu predmetnega (javnega) naročila prispelo več ponudb, ki bodo izpolnjevale "tehnične specifikacije".

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kakor to izhaja iz podatkov na naročniku vrnjeni vročilnici, prejel dne 10. avgusta 2011, istega dne pa je, kakor to izhaja iz podatkov na poštni kuverti v spisu zadeve, priporočeno (s povratnico) na pošto oddal pritožbo z dne 10. avgusta 2011 (v nadaljnjem besedilu: pritožba). V omenjeni pritožbi vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in odločitev o zahtevku za revizijo razveljavi v drugi točki, v kateri je naročnik zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnil, predlaga pa tudi, da mu naročnik povrne stroške postopka (vključno s stroški pritožbenega postopka).

Naročnik je v prilogi spremnega dopisa številka 12-DS/N-219/2011, z dne 10. avgusta 2011, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 12. avgusta 2011, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 12. avgusta 2011 prejela tudi prvo pripravljalno vlogo vlagatelja.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-258/2011-4, z dne 17. avgusta 2011, pozvala na dopolnitev oziroma odstop (dotlej še neodstopljene) dokumentacije. Omenjeni poziv je naročnik, kakor to izhaja iz poštne povratnice, vrnjene Državni revizijski komisiji, prejel dne 18. avgusta 2011, Državna revizijska komisija pa je dne 18. avgusta 2011 (v prilogi naročnikovega dopisa številka 12-DP/N-226/2011, z dne 17. avgusta 2011) in dne 23. avgusta 2011 (v prilogi naročnikovega dopisa številka 12-DP/N-236/2011, z dne 22. avgusta 2011) prejela dotlej še neodstopljeno dokumentacijo.

Državna revizijska komisija je naročnika in vlagatelja z dopisom številka 018-258/2011-9, z dne 22. septembra 2011, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN obvestila, da podaljšuje rok za odločitev v zadevi.

Po pregledu in proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega naročila, predrevizijski in revizijski postopek oddaje tega naročila (vključno s postopkom s pritožbo), proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z določbami ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je na podlagi njegovega 87. člena dne 03. julija 2011 začel veljati ZPVPJN. Ker se je v konkretnem primeru predrevizijski postopek z vložitvijo zahtevka za revizijo začel dne 27. julija 2011 (drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami - v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN in prvim odstavkom 24. člena ZPVPJN), torej po uveljavitvi ZPVPJN, se ta postopek revizije (skladno z določbo 87. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZPVPJN) izvede po (določbah) ZPVPJN.

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da iz Povabila k oddaji ponudbe in točke "1.1 Vrsta postopka" poglavja "I SPLOšNO" Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe izhaja, da se predmetno naročilo izvaja po odprtem postopku. Ker se zadevno naročilo izvaja po odprtem postopku, obvestilo o naročilu pa je bilo v objavo na Portal javnih naročil poslano dne 19. julija 2011, torej po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljnjem besedilu: ZJNVETPS-C), ki je začel veljati dne 18. junija 2011, se postopek oddaje tega naročila na podlagi 46. člena ZJNVETPS-C, v povezavi s prvim odstavkom 42. člena ZJNVETPS-C, izvede po določbah ZJNVETPS, upoštevaje novelo ZJNVETPS-C.

Državna revizijska komisija je v posledici dosedanjih ugotovitev v nadaljevanju pristopila k obravnavi vlagateljevega zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je ob proučitvi vlagateljevega zahtevka za revizijo ugotovila, da vlagatelj v njem predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in "razveljavi razpis v delu, kjer je določeno: 7. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA", to je v poglavju "7.1 PREDMET PONUDBE: kabelski pribor" (izolacijske cevi toplokrčne, manšete servisne toplokrčne, zaključne tesnilne kape toplokrčne, trak polnilni, trak tesnilni, NN kabelska spojka, NN kabelska spojka odcepna, NN kabelska glava, SN kabelska spojka, SN kabelska spojka servisna, SN kabelska spojka prehodna, SN kabelska glava, SN kabelski nastavek kotni in SN kabelski nastavek T-člen), in v poglavju "7.2 Tehnični in ostali pogoji". Vlagatelj ob tem zatrjuje, da je naročnik tehnične specifikacije določil tako, da nedopustno preferirajo proizvajalca Tyco Raychem, saj naj bi bile praktično prepisane iz kataloga omenjenega proizvajalca, iz razloga, ker ni zastopnik omenjenega proizvajalca, pa (kot zatrjuje vlagatelj sam) razpisanega blaga ne more ponuditi, temveč bi lahko ponudil funkcionalno enakovredno blago, ki po svojem namenu in vsebini ustreza zahtevam naročnika.

ZJNVETPS v drugem odstavku 41. člena nalaga naročnikom, da v okviru predmeta naročila določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne ustvarjajo ovir za dostop (javnih) naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Državna revizijska komisija je ob tem v svojih odločitvah (med drugim tudi v sklepu številka 018-253/2011-9, z dne 19. septembra 2011) že večkrat izpostavila, da je naročnik pri določanju tehničnih specifikacij sicer samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem, skladno z zakonsko omejitvijo, ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo.

Iz vlagateljevega zahtevka za revizijo med drugim izhaja tudi zatrjevanje, da vlagatelj razpisanega blaga ne more ponuditi, saj naj bi naročnik tehnične specifikacije določil tako, da preferirajo točno določenega proizvajalca, to je proizvajalca Tyco Raychem. Državna revizijska komisija ocenjuje, da zgolj dejstvo, da vlagatelj razpisanega blaga ne more ponuditi, še ne zadostuje za zaključek, da so naročnikove tehnične zahteve (tehnične specifikacije) zato diskriminatorne. Če namreč naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma da naročnik s svojim ravnanjem posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom (ZJNVETPS) še ni mogoče očitati. Ker naročnik z določitvijo tehničnih specifikacij kot minimalnih in izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja pri oddaji določenega (javnega) naročila, je pomembno, da so tehnične specifikacije v vsakem posameznem primeru določene jasno, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Pravni sistem (in znotraj njega pravo javnih naročil) varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno. Pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje (javnega) naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje zahteve in lahko sodeluje v postopku oddaje (javnega) naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc in tako dalje. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru naročnik spornih tehničnih zahtev ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da tehnične lastnosti morebiti ustrezajo proizvodom določenega proizvajalca, naročnik pa takšno blago z določenimi lastnostmi potrebuje, po presoji Državne revizijske komisije sama po sebi ne more predstavljati neupravičenega razloga omejevanja konkurence med ponudniki.

Takšno stališče potrjuje tudi praksa Sodišča (Evropske Unije). V zadevi številka C-513/99, Concordia Bus Finland Oy Ab in Helsingin kaupunki, HKL-Bussiliikenne (omenjena zadeva se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, a jo je smiselno mogoče uporabiti tudi v tokrat obravnavanem primeru), je tako generalni pravobranilec Mischo v sklepnih predlogih (angleško "OPINION OF ADVOCATE GENERAL"), zlasti v odstavkih od 151 do 155, pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v svoji sodbi zadeve številka C-513/99, Concordia Bus Finland Oy Ab in Helsingin kaupunki, HKL-Bussiliikenne, sprejelo tudi Sodišče Evropske Unije).

V obravnavanem primeru vlagatelj v zahtevku za revizijo niti konkretizirano ne zatrjuje niti (vključno s priloženim dokaznim gradivom) ne dokazuje,
- katerih konkretnih tehničnih zahtev "v delu, kjer je določeno: 7. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA", to je v poglavju "7.1 PREDMET PONUDBE: kabelski pribor", oziroma
- katerih konkretnih zahtev v poglavju "7.2 Tehnični in ostali pogoji"
z blagom, katerega je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi, ne more izpolniti. Iz zahtevka za revizijo v konkretnem primeru izhaja zgolj dokaj obsežen pravovarstveni zahtevek po razveljavitvi tehničnih zahtev "v delu, kjer je določeno: 7. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA", to je v poglavju "7.1 PREDMET PONUDBE: kabelski pribor", oziroma zahtev v poglavju "7.2 Tehnični in ostali pogoji", ter vlagateljevo sklicevanje na prilagajanje zahtev točno določenemu proizvajalcu. Vlagatelj pri tem v zahtevku za revizijo
âˆ" zgolj splošno navaja "IZOLACIJSKE CEVI toplokrčne", "srednjestenske", "za izoliranje, tesnenje, in korozijsko zaščito", "z nanešenim lepilom", "dolžine 1 m", "premera (pred krčenjem/po krčenju):"", "10/3, 25/8, 50/16" (po smiselno enakem sistemu oziroma ključu pa tudi preostalih 25 postavk predmeta naročila), pri čemer ne podaja konkretiziranega zatrjevanja v smislu, katere od posameznih citiranih tehničnih zahtev toplokrčnih izolacijskih cevi z artikli, ki jih je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi oziroma bi jih lahko ponudil, ne more izpolniti (ji zadostiti),
âˆ" ne zatrjuje in ustrezno ne pojasni, predstavi ali opiše niti tega, katere so, v čem so oziroma zakaj so lastnosti (karakteristike) posameznih artiklov, ki jih je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi oziroma bi jih lahko ponudil, funkcionalno enakovredne razpisanim (do te mere, da blago, ki bi ga v postopku oddaje zadevnega naročila vlagatelj lahko ponudil, kot to v tretjem odstavku na strani 8 zahtevka za revizijo zatrjuje sam, "po svojem namenu in vsebini ustreza zahtevam naročnika"), pač pa predlaga zgolj vpogled v katalog.
Državna revizijska komisija ob tem ugotavlja, da je vlagateljeva trditvena podlaga v zahtevku za revizijo (praktično) v celoti izostala, nje pa ne more nadomestiti vpogled v katalog oziroma v preglednico (slednja namreč predstavljata dokaz, s katerim se dejstva dokazujejo oziroma potrjujejo, ne pa šele ugotavljajo ali zatrjujejo). Izpostavljeno je tako mogoče razbrati že iz pravil ZPVPJN, ki zahteva, da mora zahtevek za revizijo vsebovati očitane kršitve, dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Na vlagatelju je namreč trditveno (in dokazno) breme, da izkaže oziroma dokaže, da je naročnik kršil pravila javnega naročanja, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo (tudi v primeru, če bi odmislili dejstvo, da preglednica predstavlja zgolj dokaz, s katerim se dejstva dokazujejo oziroma potrjujejo, ne pa šele ugotavljajo ali zatrjujejo) ne podaja konkretiziranega zatrjevanja v smislu, katere od posameznih tehničnih zahtev (pri toplokrčnih izolacijskih ceveh so to "srednjestenske", "za izoliranje, tesnenje, in korozijsko zaščito", "z nanešenim lepilom", "dolžine 1 m", "premera (pred krčenjem/po krčenju):"" in "10/3, 25/8, 50/16") z artikli, ki jih je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi oziroma bi jih lahko ponudil, ne more izpolniti (ji zadostiti).

Državna revizijska komisija pripominja, da je zahtevek za revizijo namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje (javnega) naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Zavezuje ga, da v zahtevku za revizijo navede pravno relevantna dejstva, za trditve o teh dejstvih pa ponudi tudi ustrezne pravno relevantne dokaze. Skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki določa, da morajo biti trditve jasne, določne (konkretizirane) in dokazane, mora tako tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, to dejstvo tudi dokazati (oziroma predlagati izvedbo ustreznih dokazov), posledice nedokazanosti nekega dejstva pa prizadenejo tisto stranko (v konkretnem primeru vlagatelja), ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati.

Za to, da Državna revizijska komisija v revizijskem postopku lahko presodi, ali je naročnik storil očitano kršitev, mora torej vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjevati dejstva, ki se nato skozi dokazni postopek potrdijo ali ovržejo. Ker pa vlagatelj v konkretnem primeru ni navedel dejstev, ki bi jih Državna revizijska komisija lahko uporabila pri presoji, ali so tehnične zahteve neutemeljeno diskriminatorne, torej, da bi presodila, ali so tehnične lastnosti blaga, ki ga je v postopku oddaje zadevnega naročila vlagatelj nameraval ponuditi oziroma bi ga lahko ponudil, resnično funkcionalno enakovredne razpisanim (do te mere, da blago po svojem namenu in vsebini ustreza zahtevam ter potrebam naročnika), Državna revizijska komisija presoje zahtevka za revizijo ni mogla opraviti. Vlagatelj v njem namreč ne zatrjuje in ustrezno ne pojasni, predstavi ali opiše niti tega, katere so, v čem so oziroma zakaj so lastnosti (karakteristike) posameznih artiklov, ki jih je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi oziroma bi jih lahko ponudil, funkcionalno enakovredne razpisanim (do te mere, da blago, ki bi ga v postopku oddaje zadevnega naročila vlagatelj lahko ponudil, kot to v tretjem odstavku na strani 8 zahtevka za revizijo zatrjuje sam, "po svojem namenu in vsebini ustreza zahtevam naročnika"). Vlagatelj v zahtevku za revizijo prav tako ne zatrjuje, da je proizvajalec, katerega blago je v postopku oddaje zadevnega naročila nameraval ponuditi, morebiti edini proizvajalec, katerega blago (poleg proizvajalca Tyco Raychem) bi po svojem namenu in vsebini ustrezalo zahtevam naročnika, temveč zatrjuje zgolj, da lahko ponudi blago proizvajalca, katero tehničnih zahtev, kot jih je določil naročnik, ne izpolnjuje. Poleg tega vlagatelj zgolj z zatrjevanjem dejstva, da "ni zastopnik tega proizvajalca" (torej proizvajalca Tyco Raychem), ni dokazal, da "razpisanega blaga ne more ponuditi" na drug ustrezen način (na primer s tem, da od proizvajalca Tyco Raychem, čeprav "ni zastopnik tega proizvajalca", a mu je posredoval povpraševanje po blagu, ki je predmet zadevnega naročila, ni prejel ponudbe oziroma ni prejel konkurenčne ponudbe).

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni uspel izkazati oziroma dokazati, da je naročnik s svojim ravnanjem (s tem, ko je tehnične specifikacije "v delu, kjer je določeno: 7. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA", to je v poglavju "7.1 PREDMET PONUDBE: kabelski pribor", določil na način in v vsebini, kot jih je, v poglavju "7.2 Tehnični in ostali pogoji" pa zahteve v vsebini, kot jih je) kršil določbe ZJNVETPS.

Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati oziroma dokazati, da je naročnik z očitanimi mu ravnanji kršil določbe ZJNVETPS, Državna revizijska komisija pa je ugotovila, da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo naročnik ne bi sprejel drugačne odločitve, je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da mu naročnik povrne "stroške z revizijo" in odvetniško nagrado za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo (kot neutemeljenega) zavrnila, je na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo v drugi točki, v kateri je naročnik zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnil, vložil pritožbo, v njej pa predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in odločitev o zahtevku za revizijo v drugi točki razveljavi. Ker se je zoper naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo začel revizijski postopek, je Državna revizijska komisija na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZPVPJN odločila, da bo o pritožbi zoper naročnikovo odločitev o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, odločila v tem revizijskem postopku.

Skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN se revizijski postopek začne, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo. Če se vlagatelj ne strinja z začetkom revizijskega postopka, Državni revizijski komisiji poda predlog za umik zahtevka. Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo. Povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku in revizijskem postopku, je, skladno s 70. členom ZPVPJN, odvisna od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (načelo uspeha), iz česar izhaja, da je odločitev o stroških akcesorne narave glede na odločitev o glavni stvari (zahtevku za revizijo).

V kolikor se torej začne revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, to (glede na akcesorno naravo stroškov) vključuje tudi odločanje o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku. Glede na navedeno vlagatelj zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka ne vloži (posebne) pritožbe, če jo, pa je ta nedopustna. Državna revizijska komisija bo namreč v tem primeru odločala o zahtevku za revizijo in posledično tudi o stroških, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka pa je dopustna v primerih, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja (zgolj) s stroškovno odločitvijo naročnika.

Ker se je v konkretnem primeru, skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN, začel revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, ki vključuje tudi odločanje o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, je potrebno vlagateljevo pritožbo z dne 10. avgusta 2011 kot nedopustno zavreči.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v pritožbi predlaga, da mu naročnik (med drugim) povrne tudi "stroške z revizijo in odvetniško nagrado za zastopanje" [â??] "v pritožbenem postopku 1400 EUR in 20% DDV, ter stroške" [â??] "materialnih stroškov vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe". Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevo pritožbo kot nedopustno zavrgla, je na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v pritožbenem postopku.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 05. oktobra 2011


Predsednica senata
Sonja Drozdek-šinko, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- ELEKTRO MARIBOR, d. d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor
- odvetnik Zmagoslav Marovt, Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
- spis zadeve - arhiv Državne revizijske komisije

Natisni stran