018-299/2011 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/11 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in Miriam Ravnikar šurk kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Dobava in montaža kontrole pristopa", začetega na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja ISKRA SISTEMI, d.d., Stegne 21, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika UNIVERZA V LJUBLJANI, FILOZOFSKA FAKULTETA, Aškerčeva 2, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 29. 9. 2011

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz Odločitve o oddaji javnega naročila z dne 11. 8. 2011.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 719,46 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

4. Vlagateljeva pritožba zoper odločitev o stroških se zavrže.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi za dobavo in montažo kontrole pristopa, objavljenem na portalu javnih naročil dne 12. 7. 2011, pod št. objave JN7749/2011, dne 11. 8. 2011 izdal Odločitev o oddaji javnega naročila, iz katere je razvidno, da je naročnik kot najugodnejšega ponudnika izbral ponudnika VARNOST MARIBOR d.d., Kraljeviča Marka ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da sta pravočasno prispeli ponudbi vlagatelja in izbranega ponudnika izpolnjevali vse zahteve iz razpisne dokumentacije in sta obe pravilni, primerni in sprejemljivi, ponudba izbranega ponudnika pa je bila glede na postavljena merila iz razpisne dokumentacije ugodnejša.

Zoper naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila je vlagatelj z vlogo z dne 23. 8. 2011 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj najprej naročniku očita, da bi moral izpodbijano odločitev sprejeti na podlagi 80. in ne 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2). Vlagatelj nadalje navaja, da je izbrani ponudnik v nasprotju z zahtevami razpisne dokumentacije pod točko 14. Vezni in drobni material - 10 % navedel znesek 499,00 EUR namesto zneska 1.238,00 EUR, kolikor predstavlja zahtevanih 10 % od zneska 12.380,00 EUR, slednji pa pomeni seštevek od vključno točke 9 do vključno točke 13. Vlagatelj zato meni, da bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika izločiti kot nepopolno, saj ni skladna z zahtevami razpisne dokumentacije. Po mnenju vlagatelja pri tem ne gre za formalno nepopolno ponudbo oziroma računsko napako, ki bi dopustila dopolnitev take ponudbe. V kolikor bi naročnik kljub navedenemu menil, da gre za računsko napako in bi jo popravil, pa vlagatelj opozarja, da bi se v tem primeru izbrani ponudnik uvrstil na drugo mesto, takoj za vlagateljem, ta pa bi bil izbran kot najugodnejši ponudnik. S tem, ko je naročnik označil ponudbo izbranega ponudnika kot popolno, je kršil tudi načelo enakega obravnavanja ponudnikov. Vlagatelj naročniku predlaga, da razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila in mu povrne stroške, nastale z revizijo.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 31. 8. 2011 izjasnil o navedbah vlagatelja in zavrnil njegov očitek, da ni podal pravilne cene za drobni material. Izbrani ponudnik je navajal, da v razpisni dokumentaciji ni bilo nikjer zapisano, da vrednost cene za drobni material 10 % pomeni vrednost od skupne vrednosti, temveč da vrednost ne sme presegati 10 % vrednosti, kar je izbrani ponudnik upošteval. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval ceno za 1 (en) komplet, in ker k temu ni bilo nikakršnih dodatnih pojasnil, je izbrani ponudnik smatral, da se drobni material nanaša na postavke od 1 do 13. Izbrani ponudnik je ocenil vrednost drobnega materiala na znesek 499,00 EUR brez DDV, saj je menil, da glede na opravljen ogled objekta ta vrednost zadošča.

Naročnik je 8. 9. 2011 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik je navajal, da je bila odločitev sprejeta na pravilni pravni podlagi, saj 79. člen ZJN-2 ureja način sprejetja odločitve o oddaji javnega naročila, glede ponudbe izbranega ponudnika pa pojasnil, da si je vlagatelj razpisno dokumentacijo v spornem delu napačno tolmačil. Naročnik je pri točki 14. "Vezni in drobni material - 10%" želel navzgor omejiti vrednost veznega materiala z 10 % vrednosti seštevka od točke 1 do točke 13, in ni nakazal, da naj bi bila ta vrednost točno seštevek od točke 9 do 13. Vlagatelj je tisti, ki je napačno tolmačil povsem jasno razpisno dokumentacijo. Da je bila razpisna dokumentacija jasna, kaže tudi dejstvo, da je izbrani ponudnik jasno razumel, da mora pri točki 14 navesti do 10% skupne vrednosti. V kolikor vlagatelju katerakoli določba razpisne dokumentacije ni bila jasna, je imel možnost postaviti vprašanje na portalu javnih naročil, a tega ni storil. Naročnik vztraja, da je ponudba izbranega ponudnika pravilna, brez računske napake in glede na objavljena merila najugodnejša, zato naročnik ni kršil načela enakopravnega obravnavanja ponudnikov. Naročnik je še odločil, da mu mora vlagatelj povrniti stroške predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 13.9.2011 pisno opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in jih v celoti zavrnil.

Vlagatelj je vložil tudi pritožbo z dne 13.9.2011, s katero je zaradi nespecificiranosti in neupravičenosti stroškov naročnika zahteval razveljavitev naročnikovega sklepa z dne 8.9.2011, in povrnitev svojih priglašenih stroškov.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med strankama je sporno, ali je naročnik ravnal pravilno, ko je ponudbo izbranega ponudnika spoznal za popolno. Vlagatelj namreč navaja, da izbrani ponudnik ponudbe ni pripravil v skladu z zahtevami razpisne dokumentacije, naročnik pa nasprotno zatrjuje, da vlagatelj napačno interpretira razpisno dokumentacijo in da je izbrani ponudnik pri pripravi ponudbe ravnal v skladu z razpisno dokumentacijo.

Iz navedb obeh strank gre razbrati, da si določbe razpisne dokumentacije v spornem delu razlagata različno. Zato je morala Državna revizijska komisija najprej ugotoviti, ali je naročnik v spornem delu razpisno dokumentacijo pripravil jasno in nedvoumno, tako da ni dopuščala različnih tolmačenj, ali pa sta si naročnik in vlagatelj (končno tudi izbrani ponudnik, katerega popolnost ponudbe je sporna) zaradi nejasne in/ali pomanjkljive razpisne dokumentacije le-to upravičeno različno razlagala. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zavzela stališče, nejasne razpisne dokumentacije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnikov, saj je naročnikova dolžnost, da pripravi razpisno dokumentacijo dovolj jasno in določno, da ne dopušča različnih razlag. Če naročnik tega ne stori, lahko privede do situacije, ko ponudnik zaradi vsebinske zapolnitve pomanjkljive in/ali nejasne razpisne dokumentacije z svojo razlago naročniku odda ponudbo, ki je ni mogoče primerjati s ponudbo drugega ponudnika, ki si je isto razpisno dokumentacijo upravičeno razlagal drugače in posledično oddal ponudbo z drugačno vsebino kot prvi.

Državna revizijska komisija je z vpogledom v razpisno dokumentacijo ugotovila, da je naročnik razpisal javno naročilo za dobavo in montažo kontrole pristopa na objektu naročnika, kakor je to določeno v tehničnem delu, ki je priloga razpisne dokumentacije (stran 4 razpisne dokumentacije). V tabeli tehničnega dela je naročnik v sklopih od 1 do 16 opisal sistem in opremo, ki jo mora ponudnik upoštevati pri pripravi svoje ponudbe. Pri vsakem sklopu so morali ponudniki glede na enoto mere in zahtevanim številom v tabelo navesti "ceno/enoto mere brez DDV" ter "skupaj brez DDV". Pri sklopu 14 je naročnik pod opis opreme zapisal "Vezni in drobni material - 10%", ponudniki pa so morali navesti ceno brez DDV za 1 komplet.

Izbrani ponudnik je v ponudbi za sklop 14 "Vezni in drobni material - 10%" ponudil ceno 499,00 EUR, vlagatelj pa v svoji ponudbi za isti sklop ceno 1.215,00 EUR.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da bi moral izbrani ponudnik za sklop 14 vpisati ceno v višini 1.238,00 EUR, kolikor predstavlja zahtevanih 10 % od seštevka vrednosti, ki jih je izbrani ponudnik zapisal od sklopa 9 do vključno sklopa 13, nasprotno pa naročnik zatrjuje, da je razpisna dokumentacija jasno zahtevala, da mora ponudnik pri sklopu 14 navesti do 10 % skupne vrednosti ponudbe, kar je izbrani ponudnik tudi storil.

Državna revizijska komisija glede na zahtevo razpisne dokumentacije v spornem delu ugotavlja, da je ta pomanjkljiva in zaradi tega tudi nejasna. Naročnik nikjer v razpisni dokumentaciji ni navedel, kako oziroma od katere vrednosti naj ponudniki izračunajo spornih 10 % za vezni in drobni material. Naročnik zahteve, da mora cena za vezni in drobni material pri sklopu 14 predstavljati 10 % seštevka vrednosti, navedenih v sklopih od 9 do 13 (kot si jo razlaga vlagatelj), v razpisni dokumentaciji ni zapisal, kakor tudi ni določil, da je treba 10 % računati od skupne ponudbene vrednosti (kot to razlaga naročnik) oziroma, da se 10 % pri veznem in drobnem materialu nanaša na sklope od 1 do 13 (kot si je to razlagal izbrani ponudnik). Naročnik tudi ni izrecno določil, ali 10 % pomeni le zgornjo omejitev glede na vrednosti iz ostalih (nedoločenih) sklopov ali točno določen znesek glede na vrednosti v teh (nedoločenih) sklopih. Sporno določbo razpisne dokumentacije "Vezni in drobni material - 10%" je po oceni Državne revizijske komisije naročnik pustil tako pomensko odprto, da je ta na način, kot je bila zapisana (torej brez dodatnih opredelitev, s katerimi bi jo naročnik omejil in konkretiziral), dopuščala različne razlage, med drugim tudi te, ki so jih v revizijskem postopku predstavili naročnik, vlagatelj in izbrani ponudnik.

Da sporna zahteva razpisne dokumentacije "Vezni in drobni material - 10%" ni bila tako jasna, kot želi to predstaviti naročnik, je razvidno tudi iz tega, da si naročnik pri njeni razlagi prihaja s samim seboj v nasprotje. Naročnik namreč na enem mestu zatrjuje, da bi moral ponudnik pri spornem sklopu 14 za vezni in drobni material ponuditi vrednost, ki ne bi presegala 10 % skupne ponudbene vrednosti, na drugem mestu pa, da je želel omejiti vrednost veznega materiala z 10 % vrednosti seštevka od sklopa 1 do 13. Pri tem pa naročnik spregleda, da skupna ponudbena vrednost predstavlja seštevek vrednosti vseh sklopov (torej sklopov od 1 do 16) in ne le sklopov od 1 do 13. Pomanjkljivost razpisne dokumentacije v spornem delu je potrdil tudi izbrani ponudnik, ki je navedel, da je glede na to, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval ceno za en komplet, k temu pa ni bilo nikakršnih dodatnih pojasnil, menil, da se drobni material nanaša na sklope od 1 do 13, torej si je izbrani ponudnik zaradi pomanjkljive razpisne dokumentacije razpisno dokumentacijo razlagal po svoje.

Vendar pa ponudbe izbranega ponudnika zaradi tega, ker si je pomanjkljivo in posledično nejasno določbo razpisne dokumentacije razlagal drugače kot vlagatelj, ni mogoče oceniti kot nepopolne zaradi neskladnosti z zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije. Da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila, in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev, določenih v razpisni dokumentaciji (20. točka 2. člena ZJN-2), bi bilo mogoče ugotoviti v primeru, ko bi naročnik zahteve v razpisni dokumentaciji jasno določil. V konkretnem primeru je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik tega ni izpolnil, opustitev dolžnostnega ravnanja naročnika glede postavljanja jasnih in nedvoumnih določil razpisne dokumentacije pa v skladu s prakso Državne revizijske komisije ne more iti v škodo ponudnika.

Je pa Državna revizijska komisija v nadaljevanju ugotovila, da na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije ponudb, zaradi medsebojne neprimerljivosti, ni mogoče objektivno oceniti.

ZJN-2 v petem odstavku 48. člena naročniku nalaga, da mora pri ocenjevanju ponudb uporabiti le tista merila, ki so bila navedena v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in vrednotena, ob tem pa mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja (9. člen ZJN-2) ter da je ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (8. člen ZJN-2).

V obravnavanem primeru je razpisna dokumentacija v spornem delu povezana z merilom cena, ki predstavlja enega izmed dveh meril za izbor najugodnejšega ponudnika (točka VI. razpisne dokumentacije). Tabela tehničnega dela, v katerem je sporna določba razpisne dokumentacije, namreč predstavlja del predračuna (razpisni obrazec 12), njeno različno razumevanje pa vpliva na to, ali je izbrani ponudnik ponudil tisto, kar je zahteval naročnik.

Kot že ugotovljeno, sta izbrani ponudnik in vlagatelj različno razumela, kaj naročnik zahteva, in sta v spornem sklopu 14. "Vezni in drobni material - 10%" podala ceno v skladu s svojima razlagama, na kaj se "- 10%" nanaša, pri čemer nista izhajala iz iste podlage za določitev cene. To se kaže tudi v precejšnjem odstopanju cene pri sporni postavki, saj je izbrani ponudnik ponudil ceno 499,00 EUR, vlagatelj pa ceno 1.215,00 EUR. Ali sta s podanima cenama pri spornem sklopu zajela vse, kar je naročnik zahteval, pa ostaja nejasno, saj naročnik v razpisni dokumentaciji ni navedel jasne zahteve o tem, na kaj se nanaša "- 10%".

Zato je treba ugotoviti, da sta ponudbi izbranega ponudnika in vlagatelja v ponujenih cenah za sklop 14 neprimerljivi, naročnik pa je s tem, ko je pri ocenjevanju ponudb uporabil merilo, ki ga v razpisni dokumentaciji ni jasno opisal na način, ki bi omogočal objektivno izbiro ponudnika, in ki je povzročilo neprimerljivost ponudb, kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2. Naročnik je z izbiro najugodnejšega ponudnika zaradi nepreglednosti izbire kršil tudi temeljno načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2).

Upoštevajoč navedeno Državna revizijska komisija ostalih vlagateljevih očitkov ni obravnavala, saj odločitev o njih ne bi več vplivala na sprejeto odločitev, ampak je na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in v mejah zahtevka za revizijo (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz Odločitve o oddaji javnega naročila z dne 11. 8. 2011.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Naročnik bo moral v ponovljenem delu postopka, ki je bil razveljavljen, ponovno izvesti pregled in ocenjevanje prejetih ponudb na način, da bo primerjava izvedena na enakopravni podlagi. V kolikor tega zaradi ugotovljene obstoječe pomanjkljive in nejasne razpisne dokumentacije ne bo mogel storiti, bo moral predmetni postopek oddaje javnega naročila zaključiti na drug zakonit način.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v predrevizijskem postopku priglasil strošek za takso v višini 719,46 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR in stroške priprave revizijskega zahtevka za revizijo po zunanjem svetovalcu v višini 2.000,00 EUR, v revizijskem postopku pa nadaljnji strošek po zunanjem svetovalcu v višini 1.000,00 EUR.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), pri čemer mora vlagatelj v svoji zahtevi za povračilo stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (peti odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju kot potrebne stroške priznala strošek takse v višini 719,46 EUR.

Ostalih priglašenih stroškov vlagatelja Državna revizijska komisija ni priznala, saj vlagatelj za zahtevane stroške v zvezi z zunanjim svetovanjem ter poštnimi in telekomunikacijskimi storitvami ni predložil nobenih dokazov, ki bi te stroške utemeljevali kot potrebne, čeprav bi bil to na podlagi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.), ki se v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, uporablja na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN, dolžan storiti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Naročnik je priglasil stroške za pravno svetovanje v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) in sklenjeno pogodbo o svetovanju v višini 1.453,60 EUR, povečano za 20% DDV, vendar zanje ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi jih utemeljeval, zato je Državna revizijska komisija stroške naročnika že iz tega razloga zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Revizijski postopek se skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN začne takrat, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo. Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo. Odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, deli usodo odločitve o glavni stvari (tj. o zahtevku za revizijo), in je zato, glede na odločitev o glavni stvari, akcesorne narave.

Kolikor se torej začne revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, odločanje Državne revizijske komisije, glede na akcesorno naravo stroškov, vključuje tudi odločanje o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku in vlagatelj zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka ne vloži (posebne) pritožbe, oziroma je le-ta nedopustna, tudi v primeru, kot je obravnavani, ko naročnik o stroških vlagatelja sploh ni odločil. Državna revizijska komisija bo namreč v tem primeru odločala o zahtevku za revizijo in posledično tudi o stroških, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka pa je dopustna v primerih, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja (zgolj) s stroškovno odločitvijo naročnika.

Ker se je v konkretnem primeru, skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN, začel revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, ki vključuje tudi odločanje o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, je potrebno pritožbo kot nedopustno zavreči.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 29. 9. 2011

Predsednica senata
mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- ISKRA SISTEMI, d.d., Stegne 21, Ljubljana
- UNIVERZA V LJUBLJANI, FILOZOFSKA FAKULTETA, Aškerčeva 2, Ljubljana
- VARNOST MARIBOR d.d., Kraljeviča Marka ulica 5, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana,
- v arhiv, tu.

Natisni stran