018-251/2011 Republika Slovenija Ministrstvo za obrambo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Vidi Kostanjevec, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila za izvedbo kontrolnih meritev NEMS na radarskih sistemih in antenskih postajah in izvedbo meritev fizikalnih, kemičnih in bioloških škodljivosti ter mikroklime z oznako "MORS 47/2011 PZPs", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Chengdujska cesta 25, Ljubljana-Polje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper naročnika RS Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 12. 9. 2011

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb s predhodno objavo za izvedbo kontrolnih meritev NEMS na radarskih sistemih in antenskih postajah in izvedbo meritev fizikalnih, kemičnih in bioloških škodljivosti ter mikroklime z oznako "MORS 47/2011 PZPs", dne 11. 7. 2011 izdal odločitev št. 430-148/2011, s katero je izvedbo predmetnega naročila oddal ponudniku Zavod za zdravstveno varstvo Novo Mesto, Mej vrti 5, Novo Mesto (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da je prejel dve pravočasni ponudbi, ki ju je razvrstil po edinem merilu - cena ter pri tem ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika ugodnejša. Naročnik je izbranega ponudnika z dopisom z dne 7. 6. 2011 pozval, naj navede, ali razpolaga z inštrumenti za merjenje impulza radarskega snopa od 3 GHz do 18 GHz, kar je izbrani ponudnik potrdil, zato je naročnik ocenil, da je njegova ponudba popolna. Ponudbe vlagatelja naročnik glede na veljavno zakonodajo ni preverjal, saj njena popolnost ne bi vplivala na izbiro najugodnejše ponudbe.

Zoper navedeno odločitev naročnika je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo (vloga št. 15/11 skopz - AL z dne 25.7. 2011). Vlagatelj navaja, da je naročnik v konkretnem primeru svojo dolžnost poziva ponudnika na dopolnitev ponudbe po prvem odstavku 78. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2) izkoristil tudi za preveritev primernosti ponudbe, zato je v tem primeru obveza ponudnika tudi dopolnitev ponudbe z ustreznimi dokazili, česar pa izbrani ponudnik ni storil. Izbrani ponudnik je namreč podal le izjavo, da razpolaga z ustrezno opremo, kar pa še ne dokazuje, da je temu res tako. Naročnik bi moral zahtevati najmanj predložitev kalibracijskih certifikatov merilnih instrumentov in anten za merjenje radarskega impulza do frekvence 18 GHz, izbrani ponudnik pa bi moral te certifikate tudi priložiti. Vlagatelj je tudi ob vpogledu v izbrano ponudbo ugotovil, da v njej ni nikakršnih dokazil, da izbrani ponudnik razpolaga z ustrezno opremo za merjenje radarskega impulza do frekvence 18 GHz, zaradi česar upravičeno dvomi, da izbrani ponudnik poseduje ustrezno opremo, takšen dvom pa mu vzbuja tudi velika razlika v ponudbeni ceni obeh ponudnikov. Vlagatelj navaja, da je preveril prosto dostopno akreditacijsko listino izbranega ponudnika oz. njegovega podizvajalca in ugotovil, da le-ta ne more meriti zelo kratkih radarskih impulzov, ki so predmet tega naročila, neprimeren pa je tudi njegov merilni inštrument, ki lahko meri le ultravijolično in infrardeče sevanje, ne pa tudi radarskega impulza. Na podlagi teh podatkov vlagatelj trdi, da izbrani ponudnik ne razpolaga z ustrezno opremo za izvajanje meritev radarskega impulza in da ni dokazal, da je sposoben izvesti predmetno naročilo, njegova ponudba pa je zato nepopolna in neprimerna ter bi jo moral naročnik kot tako izločiti. Vlagatelj naročniku očita tudi kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov. Izbrani ponudnik je namreč javni zavod in je prejemnik proračunskih sredstev, s katerimi pokriva celotne fiksne stroške svojega poslovanja, njegovi poslovni riziki pa so praktično nični. V kolikor v ceno ponudbe ni vključil vseh stroškov storitve, ki je predmet naročila (ter je za to namenil sredstva za izvajanje javne službe), to pomeni izkrivljanje konkurence v nasprotju s 7. členom ZJN-2 in zlorabo prevladujočega položaja v smislu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008, 40/2009 in 26/2011 - v nadaljevanju ZPOK). Obenem takšno ravnanje predstavlja neobičajno nizko ceno v smislu 49. člena ZJN-2, pomeni pa tudi nenamensko porabo javnih sredstev. Vlagatelj naročniku predlaga, naj odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi, ponudbo izbranega ponudnika izloči in kot najugodnejšega ponudnika izbere vlagatelja, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v višini 455, 87 EUR.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 3. 8. 2011, vloženo na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, izjasnil o revizijskih navedbah vlagatelja. Izbrani ponudnik poudarja, da je naročniku predložil vse dokumente, ki so bili zahtevani v razpisni dokumentaciji, zato je njegova ponudba popolna, vlagatelj pa po preteku roka za oddajo ponudb tudi ne more oporekati določilom razpisne dokumentacije. Glede očitanih kršitev načela enakopravnosti izbrani ponudnik trdi, da pretežni del finančnih sredstev pridobiva iz opravljanja tržne dejavnosti, kar dokazuje z navedbo v procentih izraženega razmerja med obema viroma dohodkov v letu 2010 ter naštevanjem konkretnih pogodb, ki predstavljajo podlage za pridobivanje prihodka iz naslova opravljanja javne službe, pri tem pa tudi poudarja, da so vsa sredstva, ki jih prejme v okviru izvajanja javne službe strogo namenska. Izbrani ponudnik zaključuje, da iz ustvarjenega dohodka iz tržne dejavnosti financira programe oziroma dejavnosti s področja javne službe (in ne obratno).

Naročnik je dne 2. 8. 2011 izdal sklep št. 430-451/2011, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji zahteval podpisano in ožigosano izjavo, da ponudnik razpolaga s tehnično opremo iz točke A priloge I Pravilnika o pogojih in postopku za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, kar je izbrani ponudnik predložil. Naročnik je izbranega ponudnika z dopisom z dne 7. 6. 2011 res pozval k dodatni pojasnitvi (ali razpolaga z opremo za merjenje radarskega impulza snopa od 3 GHz do 18 GHz), na kar je le-ta odgovoril pritrdilno, prav tako pa je podal tudi izjavo, da so vsi certifikati o omenjeni opremi na razpolago in vpogled pri njegovem podizvajalcu. Naročnik še navaja, da kot pogoj za popolnost ponudbe ni zahteval nikakršnih kalibracijskih certifikatov merilnih instrumentov, kar je razvidno tako iz objave kot iz razpisne dokumentacije. Glede vlagateljevih očitkov o domnevni kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov se naročnik sklicuje na obrazložitve odločitev Državne revizijske komisije v zadevah pod opr. št. 018-244/06-31-2187 z dne 28. 7. 2006 in 018-172/2008-4 z dne 17. 11. 2008.

Naročnik je z vlogo z dne 4. 8. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 8.8.2011, vloženo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN, opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj ugotavlja, da je naročnik očitno sam ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna, saj ga je z dopisom z dne 7. 6. 2011 pozval, naj navede, ali razpolaga z instrumenti za merjenje radarskega impulza snopa od 3 GHz do 18 GHz. Po vlagateljevem mnenju je napačno že samo ravnanje naročnika, ki bi od izbranega ponudnika moral zahtevati predložitev dokazil (kalibracijskih certifikatov in merilnih instrumentov) o razpolaganju z ustrezno opremo, prav tako pa bi moral naročnik, ker izbrani ponudnik v določenem roku ni ustrezno dopolnil ponudbe, temveč je podal samo zagotovilo, da s tako opremo zares razpolaga, ponudbo izločiti iz nadaljnjega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, je Državna revizijska komisija v skladu 39. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi je med strankama najprej sporno vprašanje, ali je naročnik s tem, ko je ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot popolno (in jo v nadaljevanju izbral kot najugodnejšo), ravnal v nasprotju z ZJN-2.

Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu revizijskega zahtevka je treba presojati z vidika prvega odstavka 80. člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Ponudba, ki ne izpolnjuje posameznih zahtev iz razpisne dokumentacije ali pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2, je nepravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) oz. neprimerna (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in jo mora naročnik označiti za nepopolno ter jo izločiti iz postopka. Po drugi strani ponudbe, ki ji ni mogoče očitati neizpolnjevanja posameznih zahtev ali pogojev iz razpisne dokumentacije (in tudi ne kakšnih drugih pomanjkljivosti) in iz vsebine katere posledično izhaja usposobljenost ponudnika za izvedbo javnega naročila, naročnik ne sme označiti za nepopolno, pač pa jo mora uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili.

Državna revizijska komisija po pregledu razpisne dokumentacije za oddajo predmetnega javnega naročila (dokument št. 430-148/2011-2 z dne 22. 4. 2011) ugotavlja, da med zahtevami, ki jih je naročnik tam navedel kot pogoje za sodelovanje na razpisu (točka III. - Navodila o načinu dokazovanja ponudnikove sposobnosti za izvedbo javnega naročila; stran 6/32 in naslednje), ni najti zahteve po predložitvi kalibracijskih certifikatov merilnih instrumentov in anten za merjenje radarskega impulza do frekvence 18 GHz. Takšna zahteva ne izhaja niti iz drugih delov razpisne dokumentacije oziroma njenih prilog (priloge 1 do 13). Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ponudbe izbranega ponudnika iz tega razloga ni mogoče označiti kot nepravilne oziroma neprimerne ter jo iz tega razloga tudi ni mogoče izločiti iz postopka oddaje javnega naročila.

Iz vlagateljevih navajanj v zahtevku za revizijo in opredelitvi z dne 8. 8. 2011 je mogoče razumeti, da naročniku očita (tudi) dejstvo, da je izbranega ponudnika dne 7.6.2011 pisno pozval k pojasnitvi njegove ponudbe. Vlagatelj meni, da je šlo pri tem za postopek dopolnjevanja (formalno nepopolne) ponudbe po prvem odstavku 78. člena ZJN-2, ki naj bi jo naročnik obenem izkoristil tudi za preverjanje primernosti ponudbe izbranega ponudnika, zato naj bi bila v tem primeru obveza ponudnika dopolnitev ponudbe z ustreznimi dokazili, česar pa izbrani ponudnik ni storil.

Po pregledu korespondence med naročnikom in izbranim ponudnikom, ki je sestavni del dokumentacije o postopku oddaje predmetnega naročila (faksirana sporočila naročnika z dne 7. 6. 2011 in 9. 6. 2011 ter odgovori izbranega ponudnika z dne 9. 6. 2011 in 10. 6. 2011), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je šlo v obravnavanem primeru dejansko (le) za dodatno pojasnjevanje obstoječe ponudbene vsebine (in ne za njeno dopolnjevanje). Dodatnih pojasnil obstoječe ponudbene vsebine ZJN-2 ne prepoveduje in ga je zato (v kolikor naročnik s takšnim ravnanjem ne prekrši druga kogentna pravila zakona) načeloma šteti kot dopustno. Pregled omenjene korespondence dalje pokaže, da se pojasnila, ki jih je naročnik zahteval od izbranega ponudnika, nanašajo na izjavo iz Priloge 10 (Izjava o razpolaganju z ustrezno tehnično opremo). Omenjena izjava je bila zahtevana v točki III /3. (Tehnični pogoji ter ostali zahtevani dokumenti; stran 9/32) razpisne dokumentacije in je priložena k ponudbi izbranega ponudnika z dne 20. 5. 2011 (stran 23/30) tako, kot je bilo to zahtevano v razpisni dokumentaciji (da je omenjena izjava sestavni del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, dokazuje tudi vsebina zapisnika št. 430-178/2011-17 z dne 22. 7. 2011 o opravljenem vpogledu v njegovo ponudbo). Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi vlagateljevemu stališču, da je bil izbrani ponudnik dolžan predložiti kalibracijske certifikate merilnih instrumentov in anten za merjenje radarskega impulza do frekvence 18 GHz oziroma druga (dodatna) dokazila o tem, da razpolaga z ustrezno opremo za merjenje radarskega impulza do frekvence 18 GHz, saj takšna dokazila v razpisni dokumentaciji niso bila zahtevana.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo kot sporno izpostavlja tudi okoliščino, da je izbrani ponudnik javni zavod in kot tak prejemnik proračunskih sredstev, s katerimi naj bi pokrival celotne fiksne stroške svojega poslovanja; če v ceno ponudbe ni vključil vseh stroškov storitve, to po mnenju vlagatelja pomeni izkrivljanje konkurence.

Kot ugotavlja že sam vlagatelj v zahtevku za revizijo, konkuriranje subjektov javnega prava v postopkih javnega naročanja ni prepovedano. To možnost ZJN-2 celo izrecno predvideva, ko definira pojma ponudnika in gospodarskega subjekta. Ponudnik je namreč v skladu s 15. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 gospodarski subjekt, ki je pravna ali fizična oseba in ponuja izvedbo gradenj, storitev oziroma dobavo blaga ter v postopku javnega naročanja izkaže interes s tem, da naročniku odda ponudbo. Gospodarski subjekt pa je v skladu s 5. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 skupni izraz za dobavitelja blaga, izvajalca storitev in izvajalca gradenj, ki je lahko "vsaka pravna ali fizična oseba ali oseba javnega prava ali skupina teh oseb, ki na trgu ponujajo bodisi izvedbo gradenj in/ali gradnjo, blago ali storitve".

Državna revizijska komisija opozarja, da se je do vprašanja, ali je javni zavod lahko ponudnik na trgu javnih naročil, že večkrat opredelila. Kot ugotavlja tudi naročnik, je Državna revizijska komisija v zadevi pod opr. št. 018-172/2008-4 z dne 17. 11. 2008 (smiselno enako pa tudi v zadevi pod opr. št. 018-244/06-31-2187 z dne 28. 7. 2006) zapisala, da iz sodbe ARGE Gewasserschutz v. Bundesministerium fur Land und Forstwirtschaft (C 94/99, 7. 12. 2000) izhaja, da smernica 92/50/EEC (ki jo je nadomestila smernica 2004/18/ES) ne prepoveduje dodelitve javnega naročila ponudnikom, ki prejemajo kakršnekoli subvencije (samega naročnika ali drugih javnih organov), kar jim omogoča oblikovati ponudbo po občutno nižjih cenah v primerjavi z drugimi, nesubvencioniranimi ponudniki. Dodelitev takšnega naročila tudi ni v nasprotju z načelom enakopravnosti. Če bi pravo skupnosti želelo osebe javnega prava oz. prejemnike subvencij izločiti iz postopkov javnega naročanja, bi morala biti takšna prepoved izrecno zapisana. Tudi iz definicije ponudnika v 1(c). členu smernice 92/50/EC (sedanja 8. točka 1. člena smernice 2004/18/ES) izhaja, da taki ponudniki (osebe javnega prava - public entity) smejo sodelovati v postopkih oddaje javnih naročil. Sodišče ES je v sodbi C 94/99 še zapisalo, da udeležba javnih naročnikov oz. prejemnikov subvencij, ki sodelujejo kot ponudniki v postopku oddaje javnega naročila, ne pomeni prikrite diskriminacije ali omejevanja prostega pretoka storitev.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ponovno ugotavlja, da pravo javnih naročil ne prepoveduje nastopanja oseb javnega prava kot ponudnikov na trgu javnih naročil oz. ga preko definicije ponudnika celo izrecno predvideva. Res pa je, da mora biti nastopanje oseb javnega prava v postopkih javnega naročanja takšno, da ne izkrivlja konkurence. Kot je razumeti revizijske navedbe, vlagatelj zgolj hipotetično navaja, da pri javnem zavodu, ki je delno financiran z javnimi sredstvi, lahko pride do tega, da ponudnik za izvedbo naročila nameni tudi sredstva, ki jih dobi iz javnih sredstev za izvajanje javne službe, zaradi česar lahko ponudi nižjo ceno. Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem, da je poslovanje oseb javnega prava drugačno od poslovanja oseb zasebnega prava, vendar glede na dejstvo, da ZJN-2 in evropsko pravo dopuščata nastopanje oseb javnega prava v postopkih javnega naročanja, to ne more biti razlog za izločitev takšnih ponudnikov. Ob tem gre ponovno opozoriti na stališče Sodišča ES v sodbi C 94/99, da smernice s področja javnega naročanja ne prepovedujejo dodelitve javnega naročila ponudnikom, ki prejemajo kakršnekoli subvencije (samega naročnika ali drugih javnih organov), in sicer celo v primeru, če ti zaradi javnopravnega statusa oblikujejo ponudbo po občutno nižjih cenah v primerjavi z drugimi ponudniki. Sicer pa tudi iz pojasnila izbranega ponudnika izhaja, da ta pretežni del finančnih sredstev pridobiva iz opravljanja tržne dejavnosti, ki predstavlja 69,42 % delež, pri čemer iz dohodkov, ustvarjenih iz tržnih dejavnosti, financira programe oziroma dejavnosti s področja javne službe, ne pa obratno, kot sicer zatrjuje vlagatelj. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da v predmetnem postopku javnega naročila ni izkazanih razlogov, na podlagi katerih bi lahko ravnanje izbranega ponudnika opredelili kot izkrivljanje konkurence. Glede na dejstvo, da ZJN-2 dopušča nastopanje oseb javnega prava kot ponudnikov v postopkih javnega naročanja, zato ni najti pravne podlage za izločitev ponudbe izbranega ponudnika.

Vlagatelj očitke o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov povezuje tudi z navedbami, da bi naročnik moral preveriti ceno izbranega ponudnika ob upoštevanju pravil v zvezi z neobičajno nizko ponudbo. Institut neobičajno nizke ponudbe ureja določilo 49. člena ZJN-2. Ta daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. Zakon v teh primerih od naročnika zahteva, da pred zavrnitvijo takšne ponudbe od ponudnika pisno zahteva podatke o elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, ter od ponudnika zahteva, da jih vrednostno utemelji.

V zvezi z institutom neobičajno nizke ponudbe je Državna revizijska komisija že večkrat poudarila, da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena je torej namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ponudbi utemeljen.

Državna revizijska komisija sprejema stališče, da je odločitev o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajne nizke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje. Prav tako je kot naročnikovo avtonomno odločitev šteti tudi presojo, ali je ponudnik, v zvezi s ponudbo katerega se je pri naročniku sicer pojavil dvom glede neobičajno nizke ponudbe, tekom postopka pojasnjevanja ponudbe ta dvom ovrgel ali ne in tako tudi s tem povezano končno presojo naročnika, ali bo takšno ponudbo zavrnil kot neobičajno nizko ali ne.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz nobenega dela spisovne dokumentacije postopka oddaje javnega naročila male vrednosti ne izhaja naročnikova odločitev o tem, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka in da jo želi kot takšno izločiti. Nasprotno, iz spisovne dokumentacije (odločitve o oddaji javnega naročila) je nedvomno razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo ponudbo. Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje in takšne odločitve Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila in je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik ne bi sprejel drugačne odločitve o oddaji naročila, je, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo uveljavlja povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 12. 9. 2011

Vida Kostanjevec
Članica Državne revizijske komisije
















Vročiti:

- Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana
- ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana-Polje
- Zavod za zdravstveno varstvo Novo Mesto, Mej vrti 5, 8000 Novo Mesto
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran