Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-181/2011 Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije

    Številka: 018-181/2011-9
    Datum sprejema: 1. 9. 2011

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 94/2007 - ZRPJN-UPB5; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in Miriam Ravnikar šurk kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava materiala za tiskanje za potrebe državnih organov Republike Slovenije in javne uprave" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Mladinska knjiga Trgovina d.o.o., Slovenska 29, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 1.9.2011

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo vlagatelja z dne 23.5.2011 se ugodi tako, da se razveljavi naročnikova odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika, ki je vsebovana v dokumentu Odločitev o oddaji naročil št. 4301-13/2011/46, z dne 29.4.2011, in sicer za ponudnika Extra Lux d.o.o. v Sklopu 1, 5 in 6. V preostalem delu se revizijski zahtevek zavrne.

    2. Zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo v višini 834,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku roka določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

    Obrazložitev:

    Naročnik je Obvestilo o predmetnem javnem naročilu "Dobava materiala za tiskanje za potrebe državnih organov Republike Slovenije in javne uprave" dne 21.12.2010 objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN12340/2010, s popravki pod objavami št. JN852/2011 z dne 27.1.2011, št. JN1313/2011 z dne 11.2.2011 ter JN1446/2011 z dne 15.2.2011. Naročnik naročilo oddaja po odprtem postopku, z namenom sklenitve okvirnega sporazuma.
    Dne 29.4.2011 je naročnik sprejel Odločitev o oddaji naročila št. 4301-13/2011/46, s katero je odločil, da bo z vsemi ponudniki, navedenimi v odločitvi, in sicer Extra Lux d.o.o., DZS d.d., Topsolutions d.o.o., Pavlin d.o.o. ter z vlagateljem sklenil krovni okvirni sporazum, medtem ko bo posamične okvirne sporazume sklenil le z najugodnejšim ponudnikom posameznega sklopa, in sicer za vseh 6 sklopov z družbo EXTRA LUX d.o.o., Središka 21, Ljubljana(v nadaljevanju: izbrani ponudnik), do ponovnega odpiranja konkurence.

    Zoper naročnikovo odločitev je vlagatelj dne 23.5.2011 vložil zahtevek za revizijo zaradi kršitev postopka oddaje javnega naročila za Sklope 1, 5 in 6. Vlagatelj v revizijskem zahtevku zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni primerna, saj v več postavkah ponujeni artikli ne ustrezajo razpisnim zahtevam. Pri tem vlagatelj navaja, da je izbrani ponudnik v Sklopu 1: Material za tiskanje za naprave blagovne znamke HP (original ali nadomestek), pod pozicijami 1, 2 in 4, ponudil artikle, ki so nadomestki in ki glede na dostopne informacije ne ustrezajo in niso testirani v skladu z standardom ISO/IEC 19798:2007. Nadomestki za artikel Toner HP LJ CP 1215 CB542 yellow (poz. 1), Toner HP LJ CP 1215 CB543A mangenta (poz. 2) in Toner HP LJ CP 1215 CB541A cyan (poz. 4), ki jih je ponudil izbrani ponudnik, po vlagateljevih navedbah nimajo pridobljenega certifikata. Kot dokaz pa vlagatelj predlaga, da naj naročnik pozove izbranega ponudnika na predložitev certifikata. Vlagatelj v nadaljevanju poudarja, da je izbrani ponudnik pod Sklop 1 večkrat ponudil artikle, ki ne ustrezajo tehničnim specifikacijam naročnika. Izbrani ponudnik je pod pozicijami 23, 68, 84, 117, 120, 129, 164, 170, 172, 173, 174 ponudil artikle, za katere je pod vrsto materiala zapisal "NADOMESTEK", čeprav je ponudil obnovljeni material za tiskanje, kar je v nasprotju s 4. odstavkom 3. točke in 1. in 2. odstavkom 2. točke razpisne dokumentacije, kjer je izrecno določeno, da je predmet Sklopa 1 lahko le originalni material za tiskanje ali nadomestni material, nikakor pa ne obnovljeni material. Da gre za obnovljeni material za tiskanje, je po vlagateljevem prepričanju razvidno iz spletne strani proizvajalca materiala za tiskanje UNI-1. Poleg tega je izbrani ponudnik v pozicijah 110 in 191 Sklopa 1 ponudil popolnoma napačen artikel. Tako je pod pozicijo 110 naročnik zahteval Toner HP LJ 2410/2420/2430 z oznako polnila Q6511XD, ki pomeni dvojno pakiranje tonerja Q6511X, izbrani ponudnik pa je ponudil nadomestek Q6511XN, ki dvojnega pakiranja nima. Pod pozicijo 191, kjer je naročnik zahteval artikel Kartuša HP Colour Injekt 5150/5550/5552/5652/5850 z oznako polnila C6656GE ABB, ki zagotavlja 190 izpisov in ima kapaciteto 4,5 ml, medtem ko proizvajalec in dobavitelj izbranega ponudnika UNI-1 glede na podatke, dostopne na spletni strani, v svojem spletnem programu dobavlja le kartušo H6656AN, ki ima večjo kapaciteto od zahtevane in tako ne ustreza zahtevanemu artiklu. Vlagatelj pri tem dodatno poudarja, da je naročnik pod pozicijo 194 zahteval Kartušo HP DJ 5550 in DJ 450, z oznako C6656AE BA6. Iz priloženega kataloga izbranega ponudnika pa jasno izhaja, da je izbrani ponudnik pod obema pozicijama ponudil enak artikel. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da je izbrani ponudnik v "Sklopu 5: Material za tiskanje za ostale blagovne znamke (original ali nadomestek) ter v Sklopu 6: Material za tiskanje za ostale blagovne znamke (original ali nadomestek ali refil)" ponudil artikle, ki niso enakovredni originalnemu materialu za tiskanje, in sicer pod pozicijami 39, 40, 41, 58, 59 in 60 je izbrani ponudnik ponudil nadomestne artikle, pri čemer le-ti ne zagotavljajo kapacitet, kot jih zagotavljajo originalni artikli. Izbrani ponudnik je po vlagateljevem zatrjevanju ponudil artikle, ki imajo manjšo kapaciteto z zatemnitvijo 5 %, kar je razvidno iz spletne strani proizvajalca in dobavitelja izbranega ponudnika. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da je ob vpogledu v ponudbo ponudnika Topsolutions d.o.o. ugotovil, da je ta formalno nepopolna, saj ne izpolnjuje ekonomsko-finančnih pogojev oz. sposobnosti. Ponudnik Topsolutions d.o.o. je predložil obrazec BON-2 z datumom 25.1.2011, ki ne ustreza pogojem iz razpisne dokumentacije, zato naročnik navedene ponudbe ne bi smel upoštevati, oz. bi na podlagi 78. člena ZJN-2 ponudnika moral pozvati k dopolnitvi, kar pa ni storil, zaradi česar je naročnik kršil tudi določbo 80. člena ZJN-2. Vlagatelj v nadaljevanju ugovarja tudi popolnost ponudbe ponudnika DZS d.d., ki po vlagateljevih navedbah prav tako ne izpolnjuje tehničnih pogojev oz. sposobnosti. Vlagatelj navaja, da referenčna potrjevalca NLB d.d. in PS Mercator d.d. nista izkazala dejstva, da je bila v zadnjih treh letih kvalitetno in pravočasno izpolnjena pogodbena obveznost dobave materiala za tiskanje. Vlagatelj pojasnjuje, da iz predložene Izjave-potrdilo reference s strani NLB d.d. izhaja, da se referenčna vrednost ne nanaša le na material za tiskanje, temveč zajema tudi drugovrstne dobave v neznanem deležu. Enako po vlagateljevih navedbah izhaja tudi iz Izjave-potrdilo reference s strani PS Mercator d.d. Vlagatelj pa še dodatno navaja, da je ob vpogledu v ponudbeno dokumentacijo ponudnika DZS d.d. ugotovil, da je potrjevalec reference PS Mercator d.d. kupljene artikle uvrstil v nadaljnjo prodajo, kar je v nasprotju s točko 9.1.3 razpisne dokumentacije. Poleg tega so cene iz uradno veljavnega cenika ponudnika DZS d.d. za originalni material za tiskanje višje (tudi za 30 %) kot so priporočene cene ponudnikovih dobaviteljev. Vlagatelj pojasnjuje, da je dobavitelj za določene skupine tonerjev pri ponudniku DZS d.d. kot pri vlagatelju isti, tako da bi moral ponudnik DZS d.d. postaviti cenovno enaka izhodišča priporočenih cen kot vlagatelj. Ponudnik DZS d.d. je sicer ponudil višji rabat kot vlagatelj, pri čemer pa v končnem seštevku vlagatelj ponuja še vedno nižje cene. Na podlagi navedenega vlagatelj naročniku predlaga, da se zahtevi za revizijo ugodi in razveljavi postopek javnega naročila oz. ponovno izvede postopek v skladu z ZJN-2.

    Naročnik je dne 10.6.2011 sprejel odločitev, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasnjuje, da je bila naročnikova zahteva, da mora ponujeni material za tiskanje ustrezati navedenim certifikatom, ne pa da jih mora imeti naročnik pridobljene, zato tudi ni sledil vlagateljevemu predlogu, da naj za ponujene artikle v poziciji 1, 2 in 4 v Sklopu 1 preveri, ali imajo navedeni artikli pridobljeni certifikat. Glede vlagateljevih očitkov, da je izbrani ponudnik pod pozicijami 110 in 191 v Sklopu 1 ponudil popolnoma napačen artikel, pod pozicijami 39, 40, 41, 58, 59 in 60 v Sklopu 5 pa artikle, ki niso enakovredni originalnemu materialu za tiskanje ter s tem napačne artikle, se naročnik sklicuje na odgovor na strani 7 in 8 svojega sklepa. Nadalje naročnik navaja, da je preveril ponudbo izbranega ponudnika za Sklop 1 in pri tem ugotovil, da je izbrani ponudnik pod zaporedno številko 110 in 191 ponudil artikel, ki je bil zahtevan. Poleg tega je naročnik preveril ponudbo izbranega ponudnika tudi za Sklop 5 za navedene artikle in ugotovil, da je izbrani ponudnik ponudil artikle kot so bili zahtevani. Glede vlagateljevih ugovorov o pravilnosti ponudbe Topsolutions d.o.o. pa naročnik pojasnjuje, da je s spremembo razpisne dokumentacije, z dne 26.1.2011, podaljšal rok za predložitev ponudb do 22.2.2011, do 10. ure, s tretjo spremembo razpisne dokumentacije, z dne 15.2.2011, pa do 28.2.2011, do 10. ure. Naročnik s podaljšanjem roka ni želel, da bi ponudniki morebitna že pridobljena dokazila morali pridobivati ponovno zato je v prvi spremembi razpisne dokumentacije določil, da za vse dokumente, ki jih mora predložiti ponudnik in se njihova starost šteje od roka za predložitev ponudb, velja, da se starost teh dokumentov šteje od prvega roka za predložitev ponudb. Po naročnikovih navedbah bi bil lahko obrazec BON-2 ali BON 1/SP izstavljen tudi dne 16.1.2011, pa bi se štel še vedno kot časovno pravilno izstavljen obrazec. Glede vlagateljevih očitkov, da ponudnik DZS d.d. ne izpolnjuje tehničnih pogojev, pa naročnik pojasnjuje, da je komisija naročnika obema referenčnima naročnikoma posredovala prošnjo za pojasnilo, kolikšna je višina predmetnega zneska dobav materiala za tiskanje. Kontaktna oseba referenčnega naročnika Mercator d.d. je komisiji posredovala odgovor, v katerem je navedla, da je v predmetnem znesku vsaj 30 % dobav materiala za tiskanje, kar pomeni vsaj v višini 2.120.235,732 EUR z DDV. Komisija je na podlagi navedenega zaključila, da je s tem izpolnjen pogoj zahtevane reference v višini nad 300.000,00 EUR, ki je postavljen v primeru, če ponudnik predloži ponudbo za vse sklope. Glede vlagateljevih navedb, da je potrjevalec reference Mercator d.d. kupljene artikle uvrstil v nadaljnjo prodajo, pa naročnik odgovarja, da vlagatelj ni navedel nobenih dejstev in dokazov, ki bi izkazovali pravilnost njegovih navedb, zato skladno s pravili o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ne more slediti vlagateljevim navedbam. Naročnik prav tako zavrača vlagateljeve očitke, da so cene iz uradnega cenika za originalni material trikrat višje od cene ponudnikovih dobaviteljev. Kajti po naročnikovih navedbah je treba cene ponudnika DZS d.d. za artikle, ki niso navedeni v ponudbi/predračunu, v smislu pregleda, ali so sprejemljive ali ne, upoštevati s ponujenim popustom in ne samo kot cene iz cenika, kot navaja vlagatelj. Poleg tega tudi dobavitelji ponudnikom predvidoma zagotavljajo različne pogoje in s tem različne cene. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek zavrnil.

    Vlagatelj je z dopisom, z dne 16.6.2011, postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.

    Naročnik je z dopisom, z dne 22.6.2011, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 23.6.2011, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo vlagatelja, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji. Na poziv Državne revizijske komisije je naročnik dne 7.7.2011 odstopil še ponudbe ponudnikov. Državna revizijska komisija je dne 21.7.2011 na podlagi 2. odstavka 20. člena ZRPJN podaljšala rok za odločitev.

    Državna revizijska je v obravnavanem primeru presojala zakonitost naročnikovega ravnanja, in sicer popolnost ponudbe izbranega ponudnika, ponudnika Topsolutions d.o.o. ter DZS d.d.

    Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v celotno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu, v Odločitev o oddaji naročila, z dne 29.4.2011, v ponudbo izbranega ponudnika, ponudnika Topsolutions d.o.o. ter DZS d.d. Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Določba 1. odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom tega zakona izločiti vse ponudbe, ki niso popolne (1. odstavek 80. člena ZJN-2). Popolna ponudba je v skladu s 16. točko 1. odstavka 2. člena ZJN-2 tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Nepravilna ponudba je tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega (19. točka 1. odstavka 2. člena ZJN-2). Neprimerna ponudba je tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji (20. točka 1. odstavka 2. člena ZJN-2).

    V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je ponudba izbranega ponudnika popolna. Vlagatelj naročniku očita, da je pod zaporednimi številkami 1, 2, 4 ponudil artikle, ki so nadomestki in ne ustrezajo oz. niso testirani v skladu s standardom ISO/IEC 19798:2007. Državna revizijska komisija je v zvezi s predmetnim sporom ugotovila, da iz točke 9.1.3, 3. podtočke razpisne dokumentacije Tehnični pogoji oz. sposobnost izhaja: "Originalni in nadomestni (kompatibilen) material za tiskanje mora ustrezati standardu ISO/IEC 19752:2004 (material za črnobele stroje oziroma naprave za tiskanje) oziroma ISO/IEC 19798:2007 (material za barvne stroje oziroma naprave za tiskanje) oziroma ISO/IEC 24711:2007 (kartuše). Nadomestni (kompatibilen) material za tiskanje mora biti izdelan po enaki proizvodni specifikaciji kot originalen material za tiskanje, kar pomeni, da je nadomestni (kompatibilen) material za tiskanje visoko kvaliteten in je nadomestek za originalni material za tiskanje (od originalnega materiala za tiskanje se razlikuje v tem, da blagovna znamka materiala za tiskanje ni enaka blagovni znamki proizvajalca strojev ali naprav za tiskanje). Obnovljeni material za tiskanje ("refil") mora biti pred obnovo testiran ali je ohišje materiala za tiskanje še primerno za ponovno polnjenje, kartuše morajo biti pred ponovnim polnjenjem, v kolikor je to potrebno, oprane ter nato napolnjene s kvalitetnim črnilom, pred ponovnim polnjenjem tonerjev pa morajo biti testirane vse komponente tonerja. Obnovljeni material za tiskanje mora biti visoko kvaliteten. DOKAZILO: Izjava ponudnika o ustreznosti materiala." Poleg tega je naročnik na vprašanje enega izmed ponudnikov, ali je potrebno certifikate ISO/IEC 19752:2004 in ISO/IEC 19798:2006 priložiti za vsak toner posebej, odgovoril, da morajo ponudniki za dokazovanje pogoja ustreznosti materiala za tiskanje določenim standardom in zahtevam predložiti izjavo o ustreznosti materiala vsem postavljenim standardom in ostalim zahtevam, kar je objavil tudi na Portal javnih naročil, pod št. objave JN12340/2010 (odgovor št. 5, 6, 17, 46, 51). Poleg tega je naročnik na podobno vprašanje, enega izmed ponudnikov eksplicitno odgovoril, da ponudbi ni potrebno prilagati certifikatov, temveč skladno s spremembo razpisne dokumentacije zgolj izjavo ponudnika o ustreznosti materiala. Na podlagi česar je Državna revizijska komisija v celoti sledila naročnikovemu pojasnilu, da je bila naročnikova zahteva, da mora ponujeni material za tiskanje ustrezati navedenim certifikatom, ne pa da jih mora imeti ponudnik pridobljene, saj je za izpolnjevanje navedene zahteve po ugotovitvah Državne revizijske komisije na podlagi razpisne dokumentacije zadostovala že ponudnikova izjava o ustreznosti materiala. Glede na to, da je izbrani ponudnik takšno izjavo v svoji ponudbi predložil, je s tem po oceni Državne revizijske komisije navedeno razpisno zahtevo tudi izpolnil, zato se je Državni revizijski komisiji v obravnavanem primeru zdela nesmiselna izvedba predlaganega dokaza vlagatelja, da se izbranega ponudnika pozove na predložitev certifikata za omenjene artikle.

    Državna revizijska komisija v nadaljevanju prav tako zavrača vlagateljeve očitke, da je pod zaporednimi številkami 23, 68, 84, 117, 120, 129, 164, 170, 172, 173, 174 za Sklop 1 Material za tiskanje za naprave blagovne znamke HP (original ali nadomestek) izbrani ponudnik ponudil obnovljeni material za tiskanje, kar je v nasprotju z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Iz 3. točke razpisne dokumentacije izhaja, da so ponudniki za navedeni Sklop 1 lahko ponudili le originalni ali nadomestni (kompatibilen) material za tiskanje za naprave blagovne znamke HP. Državna revizijska komisija pri presoji predmetnega spora ugotavlja, da je vlagatelj za svoje navedbe kot dokaz predlagal vpogled na spletno stran proizvajalca UNI-1 (www.uni-1.com, www.uni-1.pl), ne da bi navedel na kateri spletni strani je mogoče za omenjene artikle zatrjevano dejstvo, da se za navedene artikle ponuja le obnovljeni material za tiskanje, preveriti. Trditveno dokazno breme namreč velja tudi za predlagane listine oz. podatke v elektronski obliki, zato jih mora vlagatelj kot predlagatelj v svojem zahtevku tudi natančno navesti, da se ti lahko ustrezno izvedejo. Glede na to, da vlagatelj v obravnavanem primeru ni predložil nobenih dokazov, ki bi zatrjevana dejstva dokazovala, Državna revizijska komisija utemeljenosti revizijskim navedbam vlagatelja, v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu na podlagi 215. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, ni mogla priznati.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala vlagateljeve navedbe, da je izbrani ponudnik pod zaporednimi številkami 110 in 191 Sklopa 1 ponudil povsem napačen artikel, in sicer pod zaporedno številko 110 ni ponudil artikla z dvojnim pakiranjem, pod zaporedno številko 191 in 194 pa je ponudil isti artikel, čeprav je naročnik v osnovi zahteval različni kartuši. Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika in ugotovila, da je slednji, tako kakor zatrjuje vlagatelj, pod zaporedno številko 191 in 194 ponudil isti artikel, in sicer kartušo z oznako H6656A proizvajalca UNI-1, čeprav je naročnik pod zaporedno številko 191 zahteval kartušo za aparat Colour Inkjet 5150/5550/5552/5652 /585, z oznako C6656GE ABB, pod zaporedno številko 194 pa kartušo za aparat DJ 5550 in DJ 450, z oznako C6656AE BA6. Glede na to, da je izbrani ponudnik pod različnima kartušama ponudil isti artikel, je Državna revizijska komisija v celoti sledila vlagatelju, ki je prepričljivo pojasnil, da je ponujeni artikel pod zaporedno številko 191 neustrezen, ker nima zahtevane kapacitete 4,5 ml. Slednje po ugotovitvah Državne revizijske komisije izhaja tudi iz predloženega prospekta, ki ga je vlagatelj kot dokaz predložil revizijskemu zahtevku. Državna revizijska komisija pri presoji predmetnega spora zavrača naročnikova stališča, da je potrebno vlagateljeve očitke zavrniti iz razloga, ker ima predloženi slikovni katalog zgolj informativni značaj. Naročnik je v 4. točki tehničnih specifikacij razpisne dokumentacije sicer res določil, da je informativni slikovni barvni katalog pomoč pri naročanju materiala za tisk s pomočjo aplikacije za naročanje pisarniškega materiala, toda v nadaljevanju je v Navodilih za izdelavo slikovnega barvnega kataloga navedeno: "Predmetna slika mora ponazarjati točno določeno zaporedno št. artikla sklopa iz ponudbenega predračuna, slika se veže na naziv artikla iz obrazca ''ponudba/predračun'' in pri tem ponazarja bistvene elemente za prepoznavo artikla ď"â?? Slika mora odražati artikel, ki ga bo ponudnik dejansko dobavljal, iz slike pa mora biti to razvidno ď"â?? Napisi na slikah morajo biti vidni in ne zamegljeni, kar je povezano z ločljivostjo in kontrastom slik." Pri tem je tudi na vprašanje enega izmed ponudnikov (odgovor št. 2 na Portalu javnih naročil, pod št. objave 12340/2010) v povezavi s sliko pojasnil, da v skladu z razpisno dokumentacijo ponudniki zadostijo zahtevi navedeni v tehnični specifikaciji z velikostjo slike 45 kb ali 448 x 336 px, vendar mora slika razločno prikazovati artikel, slika ne sme biti zamegljena, oznaka artikla mora biti razvidna. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je zahteva po razločni sliki postavljena iz razloga, da bo naročnik lahko ugotovil, kakšen in kateri artikel ponudnik sploh ponuja, zato je nedopustno, da se naročnik kot tudi izbrani ponudnik pri ponujenih artiklih, pri katerih je jasno in razločno razvidno, katere vrste in proizvajalca so, a hkrati ne ustrezajo naročnikovim zahtevam, sklicuje na informativni značaj kataloga. V kolikor bi to držalo, naročnik ne bi vztrajal po predložitvi slike, iz katere se natančno vidijo vsi bistveni elementi za prepoznavo artikla, ki se bo dobavljal.

    V nadaljevanju pa je Državna revizijska komisija sledila vlagateljevim navedbam, da je izbrani ponudnik v Sklopu 6, pod zaporednimi številkami 39, 40, 41, 58, 59 in 60, ponudil nadomestne artikle, ki ne zagotavljajo kapacitet kot jih zagotavljajo originalni artikli. Tako je naročnik v tehničnih zahtevah, pod zaporedno številko 39, Sklopa 5 in 6 zahteval toner proizvajalca Canon za aparat 6045/6251/6260 in polnilo NPG-14, medtem ko iz ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika izhaja, da je ta ponudil nadomestek proizvajalca UNI-1. Vlagatelj je k revizijskemu zahtevku predložil kopijo kataloga zahtevanega proizvajalca Canon, iz katerega je razvidna tehnična specifikacija za zahtevani toner, in sicer, da ima kapaciteto za 30.000 izpisov. Na drugi strani pa je vlagatelj za primerjavo še predložil tehnično specifikacijo za ponujeni nadomestek zahtevanega tonerja iz spletne strani proizvajalca UNI-1, iz katerega je mogoče razbrati, da ima ponujeni nadomestek kapaciteto 21.000 izpisov, kakor to zatrjuje tudi vlagatelj. Enako gre ugotoviti za zaporedno številko 40, kjer je bil zahtevan toner od proizvajalca Canon, za aparat IR1600, oznako polnila C-EXV 5, ki ima kapacitete za 15.700 izpisov, medtem ko ima ponujeni nadomestek proizvajalca UNI-1 kapaciteto za 8.000 izpisov. Pri tem je Državna revizijska komisija predložene kopije omenjenih specifikacij iz spletne strani proizvajalca UNI-1 preverila tudi na njegovi spletni, kjer ima proizvajalec objavljen katalog in ponudbe ponujenih artiklov. Državna revizijska komisija je na podlagi predloženih dokazov v celoti sledila vlagateljevim navedbam, da ponujeni artikli naročnikovim zahtevam ne ustrezajo, zlasti na podlagi dejstva in upoštevaje določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, da naročnik vlagateljevim navedbam ni ugovarjal niti se glede predloženih dokazov ni izjasnil. Poleg tega so ponudniki na podlagi razpisne dokumentacije sicer lahko ponudili nadomestni material za tiskanje, toda ta je moral biti izdelan po enaki proizvodni specifikaciji kot originalen material za tiskanje. Po presoji Državne revizijske komisije pa je vlagatelj v obravnavanem primeru za nadomestni material izbranega ponudnika po zaporednimi številkami 39 in 40 dokazal ravno nasprotno, in sicer da nadomestni material ni kompatibilen originalnemu. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija vlagatelju pritrjuje, da je naročnik kršil določbo 1. odstavka 80. člena ZJN-2, ker za Sklop 1, 5 in 6 ni izločil ponudbe izbranega ponudnika kot nepopolne.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala vlagateljeve očitke, da ponudba ponudnika Topsolutions d.o.o. ne izpolnjuje ekonomsko-finančnih pogojev, ker predloženi obrazec BON-2, z datumom 25.1.2011, ni skladen z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik v 9. poglavju razpisne dokumentacije z naslovom "Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in njihovo dokazovanje", pod 9.1.2 točko Ekonomsko-finančni pogoji oziroma sposobnost, določil, da morajo ponudniki kot dokaz, da nimajo neporavnanih obveznosti v zadnjih šestih mesecih pred izstavitvijo dokazila, predložiti obrazec BON-2, oziroma BON 1/SP, pri čemer pa obrazec ne sme biti starejši od 15 dni pred rokom za predložitev ponudb. Državna revizijska komisija je pri presoji predmetnega spora prav tako vpogledala v ponudbo ponudnika Topsolutions d.o.o. in enako kot vlagatelj ugotovila, da je omenjeni ponudnik predložil obrazec BON-2, z datumom izdaje 25.1.2011, pri čemer je bil rok za predložitev ponudb res določen na dan 28.2.2011, kakor zatrjuje tudi vlagatelj. Iz točke 1.14 Spremembe razpisne dokumentacije za oddajo predmetnega javnega naročila, z dne 26.1.2011, izhaja, da je naročnik zaradi nenehnih sprememb razpisne dokumentacije v obravnavanem primeru predvidel možnost, da za vse dokumente, ki jih mora predložiti ponudnik, in se njihova starost šteje od roka za predložitev ponudb, velja, da se starost teh dokumentov šteje od prvotnega roka za predložitev ponudb, od 31.1.2011. Na podlagi tega Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru zaključuje, da je predloženi obrazec BON-2, ki je bil izdan na dan 25.1.2011, ustrezen oziroma ni starejši od 15 dni pred rokom za predložitev ponudb, šteto od 31.1.2011. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija zavrača vlagateljeve ugovore, da je ponudba ponudnika Topsolutions d.o.o. nepopolna in v navedenem delu vlagateljev zahtevek ocenjuje kot neutemeljen.

    Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru presojala tudi vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na popolnost ponudbe ponudnika DZS d.d. Pri tem Državna revizijska komisija zavrača vlagateljeve očitke, da ponudnik DZS d.d. ni izkazal ustreznih referenc. Naročnik je glede izpolnjevanja tehničnih pogojev oziroma sposobnosti v 9.1.3 točki razpisne dokumentacije določil: "1. Ponudnik mora izkazati najmanj eno kvalitetno in pravočasno opravljeno dobavo materiala za tiskanje, zaključeno v zadnjih treh letih, šteto od roka za predložitev ponudb, in sicer:
    ď"â??- V primeru, da ponudnik odda ponudbo za vse sklope - celotno javno naročilo lahko izkaže izpolnjevanje tehničnega pogoja oziroma sposobnosti tudi z najmanj eno (1) kvalitetno in pravočasno opravljeno dobavo materiala za tiskanje v vrednosti nad 300.000,00 EUR z DDV oziroma najmanj 4 (štiri) kvalitetno in pravočasno opravljene dobave pisarniške galanterije in pribora v posamični vrednosti posla 80.000,00 EUR z DDV.

    DOKAZILO:
    Seznam opravljenih dobav v zadnjih treh letih pred oddajo ponudbe v zvezi z dobavo, ki je predmet javnega naročila (istovrstne dobave), z zneskom, datumom in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov in Izjava - potrdilo reference, ki je priloga seznama opravljenih dobav.
    Javni ali zasebni naročnik - potrjevalec reference (glej obrazec "prijava") o izvedbi istovrstnih dobav blaga, ne sme biti ponudnik, kar pomeni, da navedenega potrdila ne more potrditi ponudnik sam sebi, niti ga ne more potrditi preprodajalec predmetnega blaga.

    Za istovrstne dobave se štejejo dobave materiala za tiskanje."

    Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v ponudbo ponudnika DZS d.d. in ugotovila, da je ponudnik predložil Izjavo-potrdilo reference za celotno naročilo podano s strani NLB d.d. in Mercator d.d., pri tem sta oba podala izjavo, da je ponudnik DZS d.d. izvedel dobavo pisarniškega potrošnega materiala, tiskovin po meri kupca in tonerjev in črnil kot predmet pogodbe. Ker je naročnik v razpisni dokumentaciji postavil zahtevo, da se lahko za istovrstno dobavo šteje le dobava materiala za tiskanje, je naročnik po oceni Državne revizijske komisije upravičeno, kakor to izhaja iz spisovne dokumentacije pri obeh družbah, ki sta seznam dobav potrdili, preko elektronske pošte preveril, v kolikšnem skupnem znesku je delež materiala za tiskanje. Družba Mercator d.d. je na naročnikov poziv potrdila, da znaša delež potrošnega materiala za tiskalnike približno 30 % celotne dobave, kar glede na skupni znesek znaša 1.766.863,11 EUR brez DDV. Državna revizijska komisija je izjavi omenjene družbe v celoti sledila. Kljub temu, da je družba dala zgolj približno oceno deleža opravljenih dobav, ki so tudi predmet obravnavanega postopka javnega naročila, omenjeni znesek po presoji Državne revizijske komisije še vedno večkrat presega mejni znesek 300.000,00 EUR, nad vrednostjo katerega so morali ponudniki v obravnavanem primeru dokazati opravljeno dobavo materiala za tiskanje.

    Pri tema Državna revizijska komisija prav tako ni sledila vlagateljevim ugovorom, da potrjevalec reference ne more biti Mercator d.d., ker je omenjena družba artikle uvrstila v nadaljnjo prodajo. Državna revizijska komisija vlagatelju sicer pritrjuje, da iz razpisne dokumentacije izhaja, da potrjevalec reference o izvedbi istovrstnih dobav blaga, ne sme biti ponudnik, kar pomeni, da navedenega potrdila ne more potrditi ponudnik sam sebi, niti ga ne more potrditi preprodajalec predmetnega blaga, vendar pa Državna revizijska komisija pri presoji predmetnega spora ugotavlja, da vlagatelj ni predložil nobenega dokazila, ki bi vlagateljeve očitke, in sicer da je družba Mercator d.d. dobavljene artikle uvrstila v nadaljnjo prodajo, tudi dokazovalo. Na vlagatelju je namreč dolžnost, da v revizijskem zahtevku navede vsa dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo, katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči Državna revizijska komisija na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Upoštevaje dejstvo, da vlagatelj ni predložil nobenih dokazov, Državna revizijska komisija revizijskim navedbam vlagatelja v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu na podlagi 215. člen ZPP, v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, utemeljenosti ni mogla priznati.

    V nadaljevanju Državna revizijska komisija prav tako zavrača vlagateljeva zatrjevanja, da je ponudba ponudnika DZS d.d. nepopolna, ker so cene iz uradno veljavnega cenika omenjenega ponudnika za tiskanje tudi za 30 % višje kot so priporočene cene ponudnikovih dobaviteljev. Iz 9.1.3 točke, podtočke 2, razpisne dokumentacije izhaja: "Za artikle, ki niso navedeni v ponudbenem predračunu v nobenem od razpisanih sklopov materiala za tiskanje mora ponudnik priložiti svoj žigosan in podpisan uradno veljavni cenik za material za tiskanje za sklop za katerega oddaja ponudbo, razviden s spletne strani ponudnika, cene ponudnikovega uradno veljavnega cenika pa niso višje od priporočenih cen ponudnikovih dobaviteljev. Cene v uradno veljavnem ceniku za sklop za katerega oddajo ponudbo, so fiksne za vsakokratno obdobje 12 mesecev, vključujejo tudi dostavo na vse lokacije posamičnih naročnikov in so prikazane kot cene na enoto z DDV."

    Državna revizijska komisija je pri presoji vlagateljevih očitkov glede višjih ponujenih cen od priporočenih v celoti sledila naročnikovi argumentaciji, da primerjava vlagateljevih cen in cen omenjenega ponudnika kljub istemu dobavitelju vlagateljevih ugovorov še ne dokazuje. Zgolj dejstvo, da imata tako vlagatelj kot omenjeni ponudnik istega dobavitelja po oceni Državne revizijske komisije ne dokazuje, da pri dobavitelju kupujeta artikle po enakih cenah. Državna revizijska komisija naročniku pritrjuje, da dobavitelji ponudnikom zagotavljajo različne pogoje in s tem tudi različne cene, zato v obravnavanem primeru ni mogoče z gotovostjo sklepati, da so cene ponudnika DZS d.d. iz uradno veljavnega cenika za originalni material za tiskanje višje od priporočenih cen ponudnikovih dobaviteljev. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zavrača vlagateljeve ugovore, ki se nanašajo na popolnost ponudbe ponudnika DZS d.d. in vlagateljev zahtevek v navedenem delu ocenjuje kot neutemeljen.

    Kljub ugotovljenim kršitvam naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija ocenjuje, da v obravnavanem primeru kršitve niso takšne, da bi zaradi njih bila potrebna razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila, kakor v svojem predlogu to zahteva vlagatelj. Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega presodila in odločila, da je potrebno vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugoditi, in sicer tako, da se razveljavi naročnikova odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika, ki je vsebovana v dokumentu Odločitev o oddaji naročil št. 4301-13/2011/46, z dne 29.4.2011, in sicer za ponudnika Extra Lux d.o.o. v Sklopu 1, 5 in 6, v preostalem delu se revizijski zahtevek zavrne.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena

    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo pred Državno revizijsko komisijo zahteval tudi povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer za plačilo takse, poštnino in fotokopije v višini 5,00 EUR. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo v enem delu ugodila, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, mora naročnik vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

    Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5.000,00 EUR in materialne stroške v višini 5,00 EUR. Državna revizijska komisija je pri presoji upravičenosti materialnih stroškov upoštevala zlasti obseg revizijskega zahtevka in število listin, ki so bile k revizijskemu zahtevku priložene kot dokazni predlog. Glede na dosežen uspeh je Državna revizijska komisija glede na celotni znesek 5.005,00 EUR in upoštevaje dejstvo, da ni v celoti sledila pravovarstvenemu predlogu ocenila, da je vlagatelj upravičen do povračila stroškov v višini 834,00 EUR. Državna revizijska komisija je višjo stroškovno zahtevo vlagatelja zavrnila, saj je ocenila, da stroški nad priznano višino niso bili potrebni, oziroma zanje ni najti pravne podlage v veljavnih predpisih.

    Na podlagi navedenega je naročnik vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 834,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (5. odstavek 23. člena ZRPJN).


    V Ljubljani, dne 1.9.2011


    Predsednica senata:
    mag. Maja Bilbija
    Članica Državne revizijske komisije




    Vročiti:

    - Mladinska knjiga Trgovina d.o.o., Slovenska 29, Ljubljana,
    - EXTRA LUX d.o.o., Središka 21, Ljubljana,
    - Topsolutions d.o.o., Tbilisijska 57b, 1000 Ljubljana,
    - DZS d.d., Dalmatinova ulica 2, 1000 Ljubljana
    - Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije, Tržaška cesta 21, Ljubljana,
    - Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

    Natisni stran