018-175/2011 Inštitut za varovanje zdravja

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN), v senatu Miriam Ravnikar šurk kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in mag. Maje Bilbija kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Poštne storitve", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika POšTA SLOVENIJE, d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika INšTITUT ZA VAROVANJE ZDRAVJA REPUBLIKE SLOVENIJE, Trubarjeva 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 7. 2011

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. 3. 2011, pod št. 800-037-14/11, izdal sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Poštne storitve". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 24. 3. 2011, pod št. objave JN2897/2011, in v Uradnem listu EU, dne 29. 3. 2011, pod št. objave 2011/S 61-099019.

Naročnik je dne 18. 5. 2011, pod št. 3/11-JN, izdal Odločitev o izidu javnega naročila, s katero je ponudnike obvestil, da se za predmetno javno naročilo izbere ponudnika MAKSMAIL, d.o.o., Ljubljanska cesta 5, Celje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo z dne 30. 5. 2011 pri naročniku vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev obvestila o izidu javnega naročila ter ugotovitev, da je ponudba vlagatelja popolna in se javno naročilo odda vlagatelju.

Vlagatelj najprej izpodbija ugotovitev naročnika o nesprejemljivosti in nepopolnosti ponudbe vlagatelja. Navaja, da je v ponudbi navedel cene, ki veljajo na trgu, saj je prav vlagatelj tisti, ki na trgu poštnih storitev v Republiki Sloveniji opravi pretežni del razpisanih storitev, hkrati pa ima naročnik zagotovljena sredstva za izvedbo naročila. Vlagatelj prilaga kot dokaz cenik za razpisane storitve, ki jih je mogoče najti tudi na spletni strani vlagatelja in njegovih poslovalnicah.

Vlagatelj dalje izpodbija odločitev naročnika o oddaji naročila izbranemu ponudniku, saj je po prepričanju vlagatelja ponudba izbranega ponudnika nepopolna in bi jo moral naročnik izločiti. Vlagatelj navaja, da je izbrani ponudnik podal ponudbo v skupnem nastopu s partnerjem, ki bo opravil zanemarljiv dela posla, iz česar vlagatelj sklepa, da je sodelovanje partnerja namenjeno le predložitvi reference, ki je izbrani ponudnik ne more predložiti, saj še ni opravljal omembe vrednih poštnih storitev. Izbrani ponudnik naj bi imel še 51 zunanjih sodelavcev v letu 2010, nekaj manj tudi v letu prej, vendar vlagatelj navedenim podatkom težko sledi, saj iz javno objavljenih finančnih podatkov izhaja, da izbrani ponudnik praktično ni imel ustvarjenih prihodkov in odhodkov, iz katerih bi lahko sledili navedbi izbranega ponudnika o tolikšnem številu zunanjih sodelavcev. Izjava o kadrovski usposobljenosti izbranega ponudnika je zato po mnenju vlagatelja neresnična in bi jo naročnik moral preveriti v skladu s prvim odstavkom 77. člena ZJN-2. Vlagatelj dalje izpodbija izjavo izbranega ponudnika, da ima distribucijsko mrežo za prevzem in prenos pošiljk po celi Republiki Sloveniji. Navaja, da sicer naročnik od ponudnikov v razpisni dokumentaciji ni zahteval predložitve dokazil glede izpolnjevanja sposobnosti za opravljanje razpisanih storitev, vendar je hkrati nesporno, da je vlagatelj edini v Republiki Sloveniji, ki ima dejansko razvito distribucijsko mrežo po celotni Republiki Sloveniji, medtem ko izbrani ponudnik nima razvite kakršnekoli distribucijske mreže, saj gre za mikro družbo z enim zaposlenim, ki deluje na sedežu v najetih prostorih, brez da bi imel eno samo poslovalnico za neposredno delo s strankami. Zato bi po mnenju vlagatelja naročnik moral preveriti izjavo izbranega ponudnika ter od njega zahtevati dokazila o tem. Ker naročnik izjave ni preveril, je kršil prvi odstavek 77. člena v zvezi s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, hkrati pa tudi temeljna načela javnega naročanja. Vlagatelj enako zatrjuje v zvezi z izjavo izbranega ponudnika, da ima dovolj zaposlenih za distribucijo pošiljk po celi Republiki Sloveniji, v predpisanih rokih. Po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika je vlagatelj ugotovil, da ima slednji zgolj enega zaposlenega za določen čas in 18 zunanjih sodelavcev, ki po mnenju vlagatelja predstavljajo podizvajalce. Vendar izbrani ponudnik ni izpolnil izjave glede nastopanja s podizvajalci, naročnik pa navedenega dejstva ni preveril. Vlagatelj ne glede na navedeno trdi, da izbrani ponudnik z 18 zunanjimi sodelavci ne more izvajati distribucije pošiljk po celi Republiki Sloveniji, v predpisanih rokih, kar je po mnenju vlagatelja splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Izbrani ponudnik po prepričanju vlagatelja tudi ne izpolnjuje pogojev, da ima primerno količino in vrsto prevoznih sredstev za distribucijo pošiljk po Republiki Sloveniji. Vlagatelju pri tem ni jasno, kako naročnik ob tem, da je izbrani ponudnik mikro družba, ni zahteval potrditve izjave o izpolnjevanju navedenega pogoja. Da izbrani ponudnik nima sposobnosti za izvajanje razpisanih storitev, pa po mnenju vlagatelja dokazuje tudi dopis izbranega ponudnika vlagatelju "Podaljšanje pogodbe o opravljanju poštnih in drugih storitev" z dne 24. 5. 2011, s katerim je predlagal vlagatelju podaljšanje in razširitev predmeta obstoječe pogodbe in vlagatelju ponudil, da bi zanj izvajal storitve, ki so predmet tega javnega naročila. Če bi vlagatelj sklenil takšno pogodbo, bi ga moral izbrani ponudnik v ponudbi navesti kot podizvajalca in predložiti soglasje vlagatelja v zvezi z neposrednimi plačili naročnika podizvajalcu. Izbrani ponudnik po mnenju vlagatelja tudi ni izkazal ustreznih referenc, ki jih je predložil partner izbranega ponudnika, saj sta referenci zavajajoči, ker se partner ukvarja le z dostavo paketnih pošiljk, ostalih razpisanih poštnih storitev pa praktično ne izvaja. Ob dejstvu, da prenos paketnih pošiljk pomeni zanemarljiv del obravnavanega razpisa, takšna referenca po mnenju vlagatelja ni ustrezna, saj z ničemer ne dokazuje, da sta izbrani ponudnik ali partner v preteklih treh letih izvedla storitve prenosa poštnih pošiljk, ki predstavljajo pretežni del razpisanih storitev. Vlagatelj dalje opozarja, da je med razpisanimi storitvami tudi vročanje po posebnih postopkih (ZPP, ZKP, ZUP). Ker izbrani ponudnik vlagatelja ni navedel kot podizvajalca, vlagatelj trdi, da izbrani ponudnik navedenih storitev ni sposoben sam izvajati, saj bi za to moral imeti dovoljenje za opravljanje funkcije pooblaščenega vročevalca skladno s predpisi. Naročnik sicer tega ni zahteval v razpisni dokumentaciji, vendar pa bi moral izbrani ponudnik kot podizvajalca prijaviti katerega izmed pooblaščenih vročevalcev po seznamu, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje. Vlagatelj izpostavlja še splošno neizpolnjevanje tehničnih sposobnosti izbranega ponudnika in partnerja, ker partner v svojem javno objavljenem ceniku storitev nima navedenih storitev izrednega prevzema in izredne dostave, medtem ko izbrani ponudnik sploh nima uradno objavljenega cenika. Iz splošnih pogojev izbranega ponudnika izhaja, da izvaja storitev elektronskega sortiranja hibridne pošte, prav tako pa dnevno v prenos prevzema le manjše količine pošiljk, ki jih dostavi do dostopnih točk vlagatelja. Naročnik je razpisal letno količino 1.140.000 kosov pisemskih pošiljk, kar dnevno pomeni cca 5.700 kosov, kar pa presega manjše količine pošiljk, ki jih dnevno v prenos prevzema izbrani ponudnik. Izbrani ponudnik je v ponudbenem predračunu tudi navedel, da je pri ponujenih cenah upošteval 40 % popust, kar po prepričanju vlagatelja ne ustreza realnemu stanju. Odstotek popusta se kot merilo upošteva pri izbiri ponudbe, kjer se vrednost predračuna zmanjša za 1/10 popusta na veljaven cenik. Izbrani ponudnik je v ponudbi navajal cene iz cenika vlagatelja, in sicer brez popusta ali s popustom, ki je nižji od 40 %. Naročnik je s tem, ko tehnične sposobnosti in višine popusta ni preveril, kršil splošna načela javnega naročanja iz 8. in 9. člena ZJN-2.

Naročnik je dne 13. 6. 2011 izdal sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na nesprejemljivost ponudbe vlagatelja, naročnik pojasni, da je pred pričetkom postopka oddaje javnega naročila pripravil izračun ocenjene vrednosti, kar izhaja iz dokumentacije naročnika, in sicer Izračuna ocenjene vrednosti z dne 17. 3. 2011 in Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila z dne 18. 3. 2011. Izračun je naročnik pripravil na podlagi raziskave trga, na katerem vlagatelj ni več edini izvajalec, ki lahko izvaja vse poštne storitve. S 1. 1. 2011 se je trg poštnih storitev liberaliziral in lahko poštne storitve opravljajo tudi drugi izvajalci. Iz navedenega razloga je naročnik ponudbo vlagatelja upravičeno označil za nesprejemljivo in posledično za nepopolno, saj je ravnal skladno s 6. členom ZJN-2.

Naročnik se v sklepu opredeli do revizijskih trditev vlagatelja, da naj bi bila ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Navaja, da je od izbranega ponudnika pridobil pojasnilo ponudbe. Naročnik je ravnal skladno s predpisi in preveril izpolnjevanje pogojev izbranega ponudnika. Naročnik pritrjuje vlagatelju, da ima slednji v Republiki Sloveniji najbolj razvito distribucijsko mrežo, ki trenutno nima konkurence in je tudi edini izvajalec univerzalnih poštnih storitev, kar pa ne pomeni, da bo tako tudi v prihodnje. Zakon o poštnih storitvah namreč tudi konkurenčnim družbam omogoča izvajanje univerzalnih poštnih storitev. Kakšen način izvajanja poštnih storitev je v poslovnem načrtu izbranega ponudnika, ni mogoče poiskati na spletu, tako kot tudi ne njegove zmogljivosti. Naročnik ni kršil določb ZJN-2, saj je izpolnjevanje pogoja izbranega ponudnika glede distribucijske mreže preveril, ponudnik pa je bil izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Glede kadrovske zmogljivosti izbranega ponudnika naročnik navaja, da se skladno s prakso Državne revizijske komisije razmerja za pogodbe s fizičnimi osebami ne morejo uporabljati pravila o sklicevanju na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, saj fizične osebe ni mogoče enačiti z gospodarskim subjektom. V navedenem primeru ne gre za podizvajalsko razmerje, ampak odvisno razmerje v smislu delovnopravne zakonodaje. Naročnik navaja, da imata izbrani ponudnik in partner imata vedno zaposleno optimalno število delavcev, glede na trenutne potrebe, v vsakem trenutku pa lahko oba povečata kapaciteto zaposlenih. Naročnik zavrača tudi trditev vlagatelja, da izbrani ponudnik nima primerne količine in vrste prevoznih sredstev za distribucijo pošiljk. Naročnik je izpolnjevanje navedenega pogoja preveril. Vlagatelj ima med izvajalci poštnih storitev sicer največji vozni park, medtem ko imata izbrani ponudnik in partner vedno optimalno število prevoznih sredstev, glede na trenutne potrebe, kapaciteto pa lahko v vsakem trenutku povečata. V zvezi z navedbo vlagatelja, da bi ga moral izbrani ponudnik prijaviti kot podizvajalca v ponudbi, naročnik odgovarja, da ima vlagatelj zakonsko obligacijo omogočiti dostop do poštnega omrežja za vse univerzalne poštne storitve že od leta 1997, kar pomeni tudi paketne pošiljke do 10 kg ter priporočene in vrednostne pošiljke, kar se do danes ni zgodilo. Izbrani ponudnik svojim strankam ponuja tudi te storitve, vendar po konsolidatorski pogodbi, ki pa mu ne prinaša ustreznega popusta, ki bi ga lahko zagotovili zgolj novi splošni pogoji za dostop do poštnega omrežja. Glede na dosedanje izkušnje izbranega ponudnika bi postopki spremembe le-teh trajali vsaj eno leto, zaradi česar je izbrani ponudnik prisiljen omenjene storitve strankam ponujati brez razlike v ceni. To je osnovni razlog, da je izbrani ponudnik šele po končanem izboru in prejetem obvestilu o izboru upal zaprositi za podaljšanje in razširitev pogodbe. Izbrani ponudnik dostopa do poštnega omrežja vlagatelja na podlagi Zakona o poštnih storitvah. Vlagatelj mora kot izvajalec univerzalnih poštnih storitev in konkurent izvajalcev zamenljivih poštnih storitev z izvajalci zamenljivih poštnih storitev, na njihovo zahtevo, skleniti pogodbo, s katero uredijo način in pogoje za dostop do poštnega omrežja, ceno dostopa ter druga vprašanja dostopa. Ker gre za zakonsko obvezo vlagatelja skleniti pogodbo, se vlagatelj ne more šteti za podizvajalca. Pogodba med izbranim ponudnikom in vlagateljem za izvajanje predmetnih storitev pa ni sklenjena za predmet naročila, ampak gre za splošno pogodbo za vse tovrstne storitve. Glede izpolnjevanja referenčnega pogoja izbranega ponudnika naročnik navaja, da je bilo do 31. 12. 2010 največ prenesenih pisemskih pošiljk mase do 50 g, ki so bile do tedaj rezervirane zgolj za vlagatelja. To posledično pomeni, da iz tega segmenta konkurenčna podjetja niso ustvarjala nobenih prihodkov in bi v primeru vsakega objavljenega razpisa posel lahko dobil le vlagatelj. Naročnik ni kršil zakona, saj je pri pripravi meril in pogojev avtonomen, določilo v razpisni dokumentaciji pa je jasno. Če bi naročnik želel bolj specificirati vrste poštnih storitev pri zahtevani referenci, bi to storil. Glede vročanja po posebnih postopkih naročnik ponovno navaja, da se vlagatelj ne more šteti za podizvajalca. Glede cenikov izbranega ponudnika naročnik navaja, da ima izbrani ponudnik javno dostopen cenik v svojih poslovnih prostorih. Vlagatelj navaja splošne pogoje izbranega ponudnika, ki niso več v veljavi. V razpisni dokumentaciji je v obrazcu predračuna navedeno, da so iz popusta izvzete tiste poštne storitve, ki jih skladno z veljavno zakonodajo regulira APEK. Naročnik je za popust v višini 40 % s strani izbranega ponudnika prejel dodatno pojasnilo. Izbrani ponudnik lahko na storitve, ki niso pod cenovnim nadzorom APEK-a ponudi popust v takšni višini kot želi.

Vlagatelj je z vlogo z dne 17. 6. 2011 naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi je podal tudi svoja stališča do posameznih naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik je z vlogo z dne 21. 6. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pred njim vodenim revizijskim postopku.

Naročnik je po pozivu Državne revizijske komisije z vlogo z dne 7. 7. 2011 podal pojasnila in dokazila v zvezi z višino zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega naročila.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v dokumentacijo o izvedbi postopka oddaje in revizije predmetnega javnega naročila, listine, ki jih je vlagatelj priložil zahtevku za revizijo ter listine, ki jih je naročnik priložil pojasnilom z dne 7. 7. 2011.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo izvajal po odprtem postopku, s sklenitvijo okvirnega sporazuma z enim gospodarskim subjektom, v katerem je prejel dve pravočasni ponudbi. Iz izpodbijane Odločitve o izidu javnega naročila z dne 18. 5. 2011 izhaja, da je naročnik ponudbo vlagatelja izločil kot nesprejemljivo in nepopolno, medtem ko je ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot popolno in jo na tej podlagi izbral kot najugodnejšo.

Med strankama je najprej sporno naročnikovo ravnanje v delu, ki se nanaša na izločitev (zavrnitev) ponudbe vlagatelja kot nesprejemljive in posledično kot nepopolne.

Naročnikovo ravnanje je potrebno presojati z vidika prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), ki določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Skladno z 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je nesprejemljiva ponudba tista, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo očitane kršitve utemeljuje z dejstvom, da je v ponudbi navedel cene, ki veljajo na trgu in da ima naročnik zagotovljena sredstva za izvedbo naročila. Kot dokaz prilaga Izvleček iz cenika poštnih storitev v notranjem prometu in Izvleček iz cenika poštnih storitev v mednarodnem prometu, ki veljata od 1. 3. 2011. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, kar izhaja iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila, da je naročnik v konkretnem primeru odločitev o nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja sprejel na podlagi ugotovitve, da naj bi ponudbena cena vlagatelja presegala naročnikova zagotovljena sredstva in ne zato, ker naj bi ponudbena cena vlagatelja presegala cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Zaradi navedenega je pri presoji spornega ravnanja naročnika ključna presoja dejstva, v kakšni višini je imel naročnik zagotovljena sredstva.

Naročnik pri utemeljitvi svoje odločitve o nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo izhaja iz izračuna ocenjene vrednosti, katero naj bi pripravil na podlagi opravljenih storitev v preteklem letu in na podlagi raziskave trga, na katerem vlagatelj ni več edini izvajalec vseh poštnih storitev. Državna revizijska komisija v zvezi z navedenim poudarja, da so pravila javnega naročanja glede ocenjene vrednosti javnega naročila prvenstveno namenjena temu, da naročnik izbere ustrezen postopek oddaje javnega naročila. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJN-2 (metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil, okvirnih sporazumov in dinamičnih nabavnih sistemov) mora naročnik izračunati ocenjeno vrednost javnega naročila, upoštevaje celotno skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe zaradi izbire pravilnega postopka javnega naročanja. Ocenjena vrednost javnega naročila mora vključevati tudi vrednost morebitnih nagrad in drugih izplačil kandidatom in ponudnikom. Ocenjena vrednost se določi tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Naročnik mora torej pri izračunu ocenjene vrednosti upoštevati skupno vrednost plačil, ki jih bo izvedel za poplačilo javnega naročila, ta pa je razumljivo odvisna tudi od cen na trgu. Ker mora naročnik plačila izvajati v skladu s predpisi, ki urejajo javne finance in ki določajo, da mora imeti naročnik na ustrezni proračunski postavki ali postavki finančnega načrta zagotovljena sredstva za plačilo svojih obveznosti, je ocenjena vrednost naročila pogosto enaka ali vsaj primerljiva višini zagotovljenih sredstev, ki jih ima naročnik na razpolago za plačilo opravljenih storitev. Seveda pa višina ocenjene vrednosti naročila, ki jo naročnik določi v sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila, nujno še ne pomeni, da ima naročnik v taki višini tudi zagotovljena sredstva.

Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ocenjuje, da je naročnik uspel dovolj prepričljivo izkazati, da ima zagotovljena sredstva v manjši višini, kot znaša ponudbena vrednost vlagatelja, oziroma ponudbena cena vlagatelja presega tako višino ocenjene vrednosti kot tudi zagotovljena sredstva naročnika. Takšen zaključek izhaja na podlagi presoje spisovne dokumentacije, naročnikovih pojasnil z dne 7. 7. 2011 in listin, ki jih je naročnik priložil navedenim pojasnilom.

Državna revizijska komisija po vpogledu v spisovno dokumentacijo ugotavlja, da je naročnik ocenjeno vrednost za 4 leta, v višini 2.000.000,00 EUR (brez DDV), navedel v več dokumentih. V Izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila za poštne storitve za obdobje 4 let z dne 17. 3. 2011 je naročnik v 3. točki navedel, da znaša ocenjena vrednost javnega naročila in planirana finančna sredstva v višini 2.000.000,00 EUR brez DDV oziroma 2.400.000,00 EUR z DDV, viri za plačilo sredstev pa so zagotovljeni na postavki 461101. Enako izhaja iz Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila z dne 18. 3. 2011 ter Internega zahtevka št. 2/2011 z dne 24. 2. 2011. Naročnik v pojasnilu z dne 7. 7. 2011 navaja, da je na podlagi raziskave trga ugotovil, da je bil v času priprave dokumentacije za izvedbo konkretnega postopka poleg vlagatelja izbrani ponudnik edini izvajalec, ki bi še lahko izvajal poštne storitve za naročnika. Zato je pridobil od izbranega ponudnika predračun za storitve, ki so predmet naročila, skupaj za eno leto v znesku 487.037,24 EUR, kar izhaja tudi iz priloženih listin. Naročnik je pripravil tudi pisno poročilo o realizaciji opravljenih poštnih storitev za leto 2010, iz katerega izhaja skupna poraba v višini 521.795,19 EUR (vključuje DDV). Naročnik dalje pojasni, da ima v sprejetem začasnem finančnem načrtu za leto 2011 planirano vsoto za poštne storitve, skupaj s kurirskimi storitvami, v višini 667.710,00 EUR (z DDV), vendar je, glede na realizacijo v preteklem letu, finančni načrt in brez upoštevanja kurirskih storitev, ocenil vrednost naročila v višini 500.000,00 EUR letno (brez DDV).

Iz ponudbene dokumentacije vlagatelja izhaja, da je podal ceno za razpisane storitve v višini 527.652,71 EUR (letno, brez DDV) oziroma 560.373,36 EUR z DDV, iz česar velja zaključiti, da navedena cena presega ocenjeno vrednost konkretnega javnega naročila v višini 500.000,00 EUR (letno, brez DDV). Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik uspel izkazati, da nima zagotovljenih v višini, kot znaša ponudbena cena vlagatelja (tako mora za leto 2011 naročnik v okviru razpoložljivih sredstvih v višini 667.710,00 EUR z DDV upoštevati tudi kurirske storitve, ki niso predmet konkretnega javnega naročila). Naročniku ni mogoče očitati, da krši pravila javnega naročanja, če si zagotovi sredstva za izvedbo javnega naročila v višini, ki jo izračuna na podlagi svojih potreb in raziskave cen na tržišču, kot je to naročnik storil v konkretnem primeru, kjer je upošteval tudi relevantno tržišče in na podlagi opravljenih izračunov ocenil vrednost naročila in si zagotovil sredstva v višini, ki je ocenil, da je za to potrebna. Četudi vlagatelj ponuja višje cene storitev, kot jih je naročnik predvideval v izračunu, naročniku ni mogoče odreči pravice, da si sredstva zagotovi v manjši višini, saj nenazadnje vlagatelj ni zatrjeval, da ne bi mogel pri katerih od ponujenih storitev ponuditi popust in tako morebiti doseči vrednost, ki ne bi presegla zagotovljenih sredstev naročnika. Po drugi strani naročnik tudi ni povsem sledil predračunu izbranega ponudnika, saj je ocenjeno vrednost (in s tem povezana zagotovljena sredstva) podal v višini, ki je višja od cen v predračunu izbranega ponudnika (v višini 487.037,24 EUR). Naročnik mora tudi pri načrtovanju porabe sredstev ravnati gospodarno in učinkovito, na podlagi temeljnega načela javnega naročanja (6. člen ZJN-2), na kar utemeljeno opozarja tudi naročnik sam. Naročnik je tisti, ki določi, koliko sredstev bo porabil za izvedbo določenega javnega naročila, saj gre za sredstva, s katerimi naročnik razpolaga in upravlja naročnik, pri tem ga vežejo zgolj pravila za določanje ocenjene vrednosti javnih naročil, ki pa so namenjena, kot že navedeno, predvsem izbiri postopka oddaje javnega naročila. Seveda pa mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila paziti na enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2) in omogočiti konkurenco med ponudniki, vendar pa je vlagatelj tisti, ki mora v revizijskem postopku zatrjevati in dokazati kršitve. Ker je naročnik v konkretnem primeru izkazal ocenjeno vrednost, katero je izračunal v začetku postopka, še pred prejemom ponudb in je tudi dokumentirana v spisovni dokumentaciji, v povezavi s tem pa, po oceni Državne revizijske komisije, tudi višino zagotovljenih sredstev, mu morebitne kršitve pravil javnega naročanja ni mogoče očitati.

Državna revizijska komisija na podlagi vsega ugotovljenega zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik kršil pravila javnega naročanja, s tem, ko je ponudbo vlagatelja ocenil kot nesprejemljivo, v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, in jo na tej podlagi, skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, kot nepopolno izločil iz postopka.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje tudi določene kršitve naročnika, ki se nanašajo na ugotovitev popolnosti ponudbe izbranega ponudnika. Vendar Državna revizijska komisija glede navedenih revizijskih očitkov vlagatelja opozarja na prvi odstavek 9. člena ZRPJN, ki določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Ob upoštevanju prvega odstavka 9. člena ZRPJN je ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nesprejemljiva in posledično kot nepopolna, v revizijskem postopku pa niso bile ugotovljene kršitve naročnika pri takšni odločitvi, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, t.j. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti ponudbe ni mogoče obravnavati kot sprejemljive oziroma popolne, jo je treba v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 izločiti. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nesprejemljivosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Upoštevajoč navedeno vlagatelju ni mogoče priznati pravnega interesa za meritorno presojo tistega dela zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, vlagatelj, ob upoštevanju tretjega odstavka 23. člena ZRPJN, ni upravičen do povračila navedenih stroškov. Zato je Državna revizijska komisija vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka kot neutemeljeno zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo." V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZRPJN in ugotovljene višine že vplačane takse za revizijo v višini 5.000,00 EUR, odločila, da mora vlagatelj vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 14. 7. 2011

Predsednica senata:
Miriam Ravnikar šurk, univ. dipl. prav.
Predsednica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- INšTITUT ZA VAROVANJE ZDRAVJA REPUBLIKE SLOVENIJE, Trubarjeva 2, Ljubljana
- POšTA SLOVENIJE, d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor
- MAKSMAIL, d.o.o., Ljubljanska cesta 5, Celje
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran