018-156/2011 Sodo, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu predsednice senata mag. Nataše Jeršič ter članic senata mag. Maje Bilbija in Sonje Drozdek šinko, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava strojne opreme in vzpostavitev virtualnega strežniškega okolja za postavitev centralnega podatkovnega skladišča za dostop do merilnih podatkov", začetega na podlagi zahtevka za revizijo družbe LANCOM inženiring računalniških sistemov, d.o.o., Tržaška cesta 63, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SODO sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o., MinaĹ"ikova ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 24. 6. 2011

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija za postopek oddaje javnega naročila "Dobava strojne opreme in vzpostavitev virtualnega strežniškega okolja za postavitev centralnega podatkovnega skladišča za dostop do merilnih podatkov" v delu, ki določa dodatno merilo: "V primeru enakovrednih ponudb se uporabi dodatno merilo: večje število referenc, skladnih s pogoji iz poglavja 2.5, če tako ni mogoče izbrati, pa po principu najvišje vrednosti reference, skladne s pogoji iz poglavja 2.5." (drugi odstavek točke 3. Navodil za izdelavo ponudbe).
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 750,00 EUR, v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku navedenega roka. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. 4. 2011, pod št. SODO-296/11-MK, sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Dobava strojne opreme in vzpostavitev virtualnega strežniškega okolja za postavitev centralnega podatkovnega skladišča za dostop do merilnih podatkov". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 18. 4. 2011, pod št. objave JN3987/2011.

Vlagatelj je še pred potekom roka, določenega za prejem ponudb, z vlogo z dne 5. 5. 2011 vložil zahtevek za revizijo, s katerim primarno predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v določenih delih, podrejeno pa razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj navaja, da je naročnik v točki 2.5 navodil zahteval reference o uspešno zaključeni postavitvi določene opreme, vendar pa je kot dokazilo zahteval le spisek strokovnjakov, ki zajema podatke o strokovnjakih ter njihove izkušnje oziroma reference (Obrazec št. 6). Navedena zahteva, brez da bi moral ponudnik predložiti potrjeno referenco s strani investitorja, je po mnenju vlagatelja nesmiselna in nesorazmerna. Poleg tega je določba, da se datum pričetka izvedbe posla šteje za datum pridobitve reference po prepričanju vlagatelja v nasprotju sama s sabo, kajti pred uspešnim zaključkom posla o referenci že pojmovno ni mogoče govoriti. Vlagatelj dalje izpodbija dopustnost dodatnega merila za izbor ponudnika v primeru enakovrednih ponudb, ki določa kot merilo večje število referenc ter najvišje vrednosti referenc. Vlagatelj navaja, da pri merilu najvišje vrednosti reference ni jasno, ali gre za vrednost ene reference ali seštevek vrednosti vseh referenc. Posebej pa vlagatelj izpostavlja, da glede na konkreten predmet javnega naročila (blago) reference kot merilo niso dopustne, kar izhaja tudi iz odločitev Sodišča ES in Državne revizijske komisije. Obrazec št. 6 v konkretnem naročilu namreč ne vsebuje podatkov o kvaliteti oziroma uspešnosti dobave, zato ti seznami, ki jih pripravi ponudnik, po mnenju vlagatelja nimajo vpliva na ekonomsko ugodnost ponudbe in zato ne morejo biti ne pogoj ne merilo. Vlagatelj izpostavlja tudi določilo točke 4.6 navodil, ki določa, da ponudnik ne more uveljavljati naknadnih podražitev iz naslova nepopolne ali neustrezne razpisne dokumentacije za tiste dele izvedbe javnega naročila, ki v razpisni dokumentaciji niso bili ustrezno opredeljeni, pa bi jih glede na predmet javnega naročila in na celotno dokumentacijo ponudnik lahko predvidel. Po mnenju vlagatelja je takšno določilo nezakonito, saj je naročnik dokazno breme za neustrezno opredeljena določila razpisa prenesel na ponudnika in to celo brez možnosti dokazovanja, ali je nejasna določila lahko ponudnik predvidel. Vlagatelj opozarja, da nejasna določila razpisa ne morejo iti v škodo ponudniku. Vlagatelju je dalje nejasna zahteva naročnika po namestitvi software opreme za upravljanje ostale ponujene opreme, ki jo je naročnik določil v okviru skupine I., saj ni jasno, katero software opremo, za katero ostalo ponujeno opremo, mora ponudnik ponuditi. Naročnik ni zapisal, katera je ostala ponujena oprema, ali je samo strojna ali tudi programska oprema, ali je potrebno orodje za upravljanje z operacijskimi sistemi, ali je potrebno orodje za pregled in upravljanje topologije komunikacijske opreme ipd. Cena takšnih orodij je namreč lahko od 0 do nekaj 10.000 EUR. Prav tako ni zapisana funkcionalnost upravljanja, saj se lahko komponente upravlja z osnovnimi orodji, ki so vključeni v ceno ali pa se ponudi napredna programska oprema, ki pokriva upravljanje različnih funkcionalnosti. Dodatno nejasnost v zahtevi pa po mnenju vlagatelja vnašajo tudi tri pike na koncu zahteve. Vlagatelju je nejasna tudi zahteva po šolanju ključnih uporabnikov za uporabo sistema v produkciji in prenos znanja na ključne uporabnike naročnika ob izvedbi implementacije, kar je bilo zahtevano v skupnih zahtevah v okviru skupine I in skupine II, saj ni določeno število ključnih uporabnikov, za katere komponente se vrši prenos znanja, v kakšnem obsegu ur in kdaj se šolanje zaključi. Vlagatelj dalje zatrjuje, da je določilo tehničnih specifikacij, da mora sistem omogočati virtualizacijo diskovnih sistemov (tudi ostalih svetovnih proizvajalcev: EMC, HP, IBM, HSD) v nasprotju z devetim odstavkom 41. člena ZJNVETPS, saj ne navaja pristavka "ali enakovredni". Vlagatelju je sporno ravnanje naročnika tudi v delu, ko je na vprašanje ponudnika dne 28. 4. 2011 podal odgovor, s katerim je spremenil rok za dobavo in izvedbo iz 30 na 45 dni po podpisu ponudbe, naročnik pa te spremembe ni upošteval v Obrazcu št. 3 (Ponudbeni predračun). Vlagatelja zato skrbi, da bi naročnik njegovo ponudbo, v kateri bi vlagatelj sam zapisal rok 45 dni, spoznal za neprimerno, ker bi posegel v razpisno dokumentacijo ali ker bi oddal variantno ponudbo.

Naročnik je s sklepom, izdanim dne 20. 5. 2011, pod št. SODO-354/11-MD, zahtevek za revizijo zavrnil. Naročnik kot neutemeljene zavrača revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na dokazilo o referenci. Naročnik navaja, da bi sicer lahko zahteval strožje pogoje, vendar ga zakon k temu ne zavezuje, naročnik pa je avtonomen pri določitvi načina dokazovanja izpolnjevanja pogojev. V konkretnem primeru je naročnik štel, da zanj kot dokazilo zadošča navedba, da je ponudnik pridobil posel in da je referenca uspešna že, če je bil posel pridobljen. Naročnik še opozarja, da vlagatelj po načelu dokaznega bremena ne navaja, zaradi česar bi mu lahko nastala škoda zaradi takšnega načina dokazovanja izpolnjevanja pogojev. Naročnik dalje v zvezi z revizijskimi očitki glede dodatnega merila opozarja, da vlagatelj tudi v tem delu ne navaja, kako bi mu lahko nastala škoda v postopku, saj ne zatrjuje, da je s takšnim merilom kakorkoli v slabšem položaju. Sicer pa se navedeno merilo ne nanaša na sposobnost ponudnika, temveč ima za naročnika dodatno ekonomsko korist. Večja referenca zanj pomeni, da mu je ponudnik izkazal boljše obvladovanje večjega projekta, kar si je zaslužil z višjim plačilom. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na nemožnost uveljavljanja naknadnih podražitev iz naslova nepopolne ali neustrezne razpisne dokumentacije, naročnik poudarja, da določilo ni nejasno, saj predstavlja t.i. klavzulo na ključ, kar pomeni, da mora ponudnik kot strokovnjak predvideti za delovanje sistema tudi eventualno postransko opremo, ki je nujna za delovanje ponujenega sistema (na primer povezovalne kable). Vse ostalo, kar ni nujno za delovanje oziroma kar ponudnik ne bi mogel predvideti, pa ne ustreza navedenemu določilu. Prav tako je jasno določena zahteva po namestitvi software opreme za upravljanje ostale ponujene opreme, kar pomeni, da mora biti ponujena programska oprema za upravljanje opreme, ki je ponujena in ne katerakoli oprema in samo ponudnik ve, katero opremo bo ponudil. Glede navedbe, da naročnik ni predvidel, ali bi moralo iti za osnovno ali napredno funkcionalnost, pa naročnik odgovarja, da navedeno ne more iti v škodo ponudniku, saj zadošča, da ponudi osnovno funkcionalnost upravljanja, razen če bi moral kot strokovnjak in prodajalec glede na to, kar je ponudil, predvideti napredno upravljanje, da bo oprema sploh delovala. Podobno naročnik ugotavlja glede zahteve po šolanju ključnih uporabnikov, kjer je ponudnik tisti, ki lahko predvidi, koliko ključnih kadrov se potrebuje za uporabo sistema v produkciji ter predvideti ustrezno šolanje na nivoju, potrebnem za uporabo. Zatrjevano kršitev glede navedbe blagovnih znamk je po mnenju naročnika potrebno presojati po načelu dokaznega bremena, saj vlagatelj ne zatrjuje, da zaradi tega ne bi mogel oddati ponudbe ali da je diskriminiran. Ne glede na navedeno naročnik poudarja, da je z navedbo znamk želel pridobiti opremo, ki bi bila združljiva z nekaterimi drugimi proizvajalci opreme, ki jih naročnik že ima ali pa obstaja velika verjetnost, da jih bo v prihodnosti dodajal. Naročnik ne omejuje združljivost na navedene znamke, temveč lahko ponudniki ponudijo tudi opremo, ki je združljiva še z drugimi proizvajalci. Glede spremenjenega roka dobave pa naročnik navaja, da je spremembo razpisne dokumentacije v tem delu pravilno objavil, zakon pa ga ne zavezuje k pripravi čistopisa razpisne dokumentacije. Z objavo spremembe gre po mnenju naročnika ustvariti domnevo, da se v razpisni dokumentaciji ustrezno popravijo vsi deli, ki se nanašajo na spremembo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 30. 5. 2011 naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z vlogo z dne 1. 6. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje in revizije predmetnega javnega naročila, v katero je kot dokaz vpogledala Državna revizijska komisija pri odločanju o zahtevku za revizijo.

Med naročnikom in vlagateljem je sporno, ali je naročnik s posameznimi zahtevami iz razpisne dokumentacije obravnavanega javnega naročila ravnal skladno z Zakonom o javnem naročanju vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJNVETPS).

Vlagatelju je tako sporen način dokazovanja izpolnjevanja pogoja po uspešno zaključeni postavitvi določene opreme.

Državna revizijska komisija po vpogledu v razpisno dokumentacijo ugotavlja, da je naročnik pod točko 2. 5 (Kadrovsko-tehnični pogoji) Navodil za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: navodila) in v objavi obvestila o javnem naročilu, pod točko III.2.3) Tehnična sposobnost, postavil naslednji pogoj:

"Ponudnik mora biti kadrovsko sposoben in mora razpolagati z zadostnimi tehničnimi zmogljivostmi za izvedbo tega javnega naročila. Ponudnik mora imeti najmanj sledeče strokovnjake:

- Redno zaposleno eno osebo, ki ima certifikat za postavitev in konfiguracijo diskovnega sistema. Oseba mora imeti vsaj 3 reference o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji virtualizacije diskovnih polj. Reference morajo biti pridobljene (šteje se datum pričetka izvedbe posla) po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima certifikat VMWARE Certified Proffesional for VMWARE vSphere 4, z vsaj 1 referenco o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji virtualizacije VMware vSphere 4.x. Referenca mora biti pridobljena (šteje se datum pričetka izvedbe posla) po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima ustrezen certifikat in vsaj 2 referenci o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji MS Windows 2008 strežniškega sistema v "cluster" načinu delovanja. Referenca mora biti pridobljena (šteje se datum pričetka izvedbe posla) po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima ustrezen certifikat in vsaj 1 referenco o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji MS SQL 2008 strežniškega sistema. Referenca mora biti pridobljena (šteje se datum pričetka izvedbe posla) po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima ustrezen certifikat in vsaj 2 referenci o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji LINUX/UNIX strežniškega sistema. Referenca mora biti pridobljena (šteje se datum pričetka izvedbe posla) po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima certifikat za postavitev in konfiguracijo komunikacijske omrežne opreme (stikala, usmerjevalniki..). Oseba mora imeti vsaj 3 reference o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji omrežne komunikacijske opreme. Reference morajo biti pridobljene (šteje se datum pričetka izvedbe posla po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).
- Redno zaposleno eno osebo, ki ima certifikat za postavitev in konfiguracijo BLADE strežniškega okolja. Oseba mora imeti vsaj 3 reference o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji BLADE strežniškega okolja. Reference morajo biti pridobljene (šteje se datum pričetka izvedbe posla po datumu pridobitve zgoraj zahtevanega certifikata. (v primeru skupne ponudbe lahko pogoj izpolnijo partnerji skupno).


Dokazila: Ponudnik mora za dokazovanje pogojev predložiti spisek strokovnjakov: podatke o strokovnjakih, ki bodo sodelovali pri izvedbi pogodbe ter navesti njihove izkušnje oziroma reference s področja predmeta javnega naročila (izpolnjen Obrazec št. 6)."

Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za pogoj, s katerim morajo ponudniki izkazati kadrovsko sposobnost, ki vključuje zaposlitev oseb z določeno strokovno kvalifikacijo in izkušnjami (referencami). Naročnik lahko takšen pogoj določi v razpisni dokumentaciji, kar mu omogoča tudi šesti odstavek 48. člena ZJNVETPS (pogoji za ugotavljanje sposobnosti), ki določa, da lahko pogoji vključujejo tudi zahteve glede kadrovske sposobnosti gospodarskega subjekta. Pri tem med strankama ni sporen pogoj, ampak način izkazovanja pogojev. Naročnik je namreč kot dokaz za izpolnjevanje navedenega pogoja zahteval spisek strokovnjakov (Obrazec št. 6), ki zajema podatke o strokovnjakih ter njihove izkušnje, kar je po mnenju vlagatelja nesmiselno, nesorazmerno ter nepovezano s samo zahtevo, saj bi naročnik moral zahtevati potrjene reference s strani investitorja, medtem ko naročnik odgovarja, da ga zakon ne zavezuje k strožjim dokazilom za preveritev izpolnjevanja referenčnih pogojev.

Državna revizijska komisija v zvezi z navedenimi revizijskimi očitki ugotavlja, da vlagatelj niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, kako naj bi očitane kršitve naročnika sploh posegale ali bi lahko posegale v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes, zaradi česar revizijskih očitkov ni mogoče presojati. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN namreč lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj sicer navaja, v čem naj bi bile podane kršitve naročnika, vendar pa ne zatrjuje in ne dokazuje, da zaradi tega, ker naročnik namesto spiska strokovnjakov ne zahteva potrjenih referenc ("strožjega" dokazila), morebiti ne bi mogel oddati (popolne) ponudbe za predmetno javno naročilo in sodelovati v konkretnem postopku javnega naročanja. Poleg tega se vlagatelj sklicuje na stališča Državne revizijske komisije, ki so bila sprejeta v odločitvah, ki se ne nanašajo na reference kadrov ponudnika (kadrovsko sposobnost ponudnika), ampak na reference ponudnika (tehnično sposobnost ponudnika).

Ne glede na ugotovljeno pa je potrebno pritrditi naročniku, da je naročnik samostojen pri tem, katera dokazila bo zahteval za izkazovanje posameznih pogojev, zakon pa ga ne zavezuje, da bi moral zahtevati določena "strožja" dokazila. ZJNVETPS namreč v 48. členu (za razliko od določb zakona o javnem naročanju) niti primeroma ne navaja, katera dokazila lahko naročnik zahteva za izpolnjevanje kadrovske sposobnosti (kolikor se seveda odloči, da bo takšen pogoj zahteval). Zakon zahteva le, da morajo biti pogoji objektivni (prvi odstavek 48. člena), naročnik pa mora pri njihovi določitvi in dokazil zanje upoštevati tudi temeljna načela javnega naročanja. Naročniku zato po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 16. člena ZJNVETPS, ki določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Načelo sorazmernosti bi bilo kršeno v primeru, da bi naročnik zahteval pogoje ali dokazila, ki bi presegali mejo sorazmernosti glede na predmet naročila, ne pa v primeru, kot je konkretni, ko naročniku zadostuje dokazilo s spiskom opravljenih poslov. Naročnik pa ima tudi sicer možnost, da v nadaljnjem postopku od izbranega ponudnika preveri obstoj in vsebino podatkov iz ponudbe (prvi odstavek 81. člena ZJNVETPS) in torej bo tudi v konkretnem primeru lahko preveril, ali so bili referenčni posli dejansko opravljeni, kot to navajajo podatki.

Vlagatelj v zvezi z naročnikovo zahtevo po izkazovanju kadrovske sposobnosti iz točke 2.5 navodil še navaja, da je določba o tem, da se datum pričetka izvedbe posla šteje za datum pridobitve reference, v nasprotju sama s sabo, saj pred uspešnim zaključkom posla o referenci ni mogoče govoriti.

Državna revizijska komisija po vpogledu v zahtevo naročnika ugotavlja, da je naročnik pri referenci za posamezni kader sicer res določil, da se za datum pridobitve reference šteje datum pričetka izvedbe posla. Vendar pa je takšno določbo vezal na nadaljnji pogoj, da mora biti referenca pridobljena po datumu pridobitve zahtevanega certifikata. Navedeno torej pomeni, da je oseba (strokovnjak) pričela z izvedbo referenčnega posla potem, ko je že imela pridobljen zahtevan certifikat, kar je po oceni Državne revizijske komisije povsem logično, saj bi v nasprotnem primeru, kolikor bi naročnik zahteval, da je referenca končana po pridobljenem certifikatu, pogoj ne imel smisla. Naročnik želi kader, ki je opravil referenčni posel z zahtevanim certifikatom, vlagatelj pa verjetno postavljeno zahtevo napačno razume v smislu, da zadostuje, da je oseba referenčni posel zgolj začela opravljati (in ni potrebno, da bi ga uspešno zaključila). Naročnik namreč v okviru iste zahteve predhodno zahteva, da ima oseba pridobljene reference o uspešno zaključeni postavitvi in konfiguraciji določenega sistema oziroma opreme, iz česar gre zaključiti, da mora biti referenca zato, da bo upoštevna, tudi uspešno zaključena. Tako izhaja tudi iz Obrazca št. 6 (Spisek strokovnjakov, ki bodo sodelovali pri izvedbi pogodbe), v katerem je pri podatkih, ki so potrebni za referenco, predviden podatek o datumu pričetka izvedbe posla in podatek o datumu zaključka posla. Državna revizijska komisija glede na navedeno revizijske očitke vlagatelja v tem delu zavrača kot neutemeljene.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo zatrjuje nedopustnost dodatnega merila po večjem številu referenc in najvišji vrednosti referenc, ker Obrazec št. 6 ne vsebuje podatkov o kvaliteti oziroma uspešnost dobave, zaradi česar seznami, ki jih pripravi ponudnik, nimajo vpliva na ekonomsko ugodnost ponudbe in zato ne morejo biti določeni kot merilo. Poleg tega vlagatelj opozarja na nejasnost zapisanega merila najvišje vrednosti reference.

Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu je treba presojati z vidika 49. člena ZJNVETPS, ki določa, da lahko naročnik odda naročilo bodisi na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovosti, cene, tehničnih prednosti, estetskih in funkcionalnih lastnosti, okoljskih lastnosti, stroškov poslovanja, stroškovne učinkovitosti, poprodajnih storitev in tehnične pomoči, datuma dobave ter roka za dobavo ali dokončanje del, bodisi na podlagi najnižje cene (prvi odstavek 49. člena ZJNVETPS). Naročnik mora v primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe v obvestilu o javnem naročilu oziroma v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila, pri čemer merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila ( tretji odstavek 49. člena ZJNVETPS).

Merilo je element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo oziroma izvedbo javnega naročila, ne pa z osebnimi lastnostmi ponudnika. S tega vidika je zato treba razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji izločitvene narave in so namenjeni ugotavljanju osebne, finančne, tehnične in kadrovske usposobljenosti ponudnika, morajo biti merila oblikovana tako, da merijo dejansko ekonomsko ugodnost ponudbe. Razlikovanje med pogoji in merili je razvidno iz samih določil ZJNVETPS, saj jih urejajo različne določbe, posledično pa morajo biti pogoji in merila jasno razmejeni tudi v razpisni dokumentaciji.

Naročnik je v konkretnem primeru kot merilo določil najnižjo ceno, hkrati pa je določil, da se v primeru enakovrednih ponudb uporabi dodatno merilo: večje število referenc, skladnih s pogoji iz poglavja 2.5, če tako ni mogoče izbrati, pa po principu najvišje vrednosti reference, skladne s pogoji iz poglavja 2.5. Vlagatelj dejstva, da je naročnik določil dodatno merilo, ne izpodbija, ampak izpodbija vsebino postavljenega merila.

Naročnik je pri postavitvi dodatnega merila izhajal iz prepričanja, da naj bi večje število referenc oziroma višje vrednosti referenc, ki jih je pridobil kader (strokovnjaki) ponudnika, ki bo sodeloval pri izvedbi konkretnega naročila, predstavljale za naročnika ekonomsko ugodnejšo ponudbo. Po mnenju naročnika namreč večja referenca pomeni, da mu je ponudnik izkazal boljše obvladovanje večjega projekta, kar si je zaslužil z višjim plačilom, navedeno pa izkazuje, da bo storitev ob enaki ceni ponudnika, ki izkazuje večje obvladovanje projekta, vsaj za stotin centa kakovostnejša in bo naročnik imel od ponudnika z višjo referenco z večjo verjetnostjo ekonomsko korist v obliki kakovostnejše izvedbe.

Po oceni Državne revizijske komisije takšna argumentacija naročnika, ki temelji na določeni verjetnosti domnevne večje ekonomske koristi, ki naj bi izhajala iz dejstva, da ima kateri od strokovnjakov pridobljenih več referenc ali so le-te višje vrednosti, ne more vzdržati in je lahko celo zelo oddaljena od dejansko dosežene ekonomske koristi. Ne gre namreč prezreti, da je naročnik v točki 2.5 navodil za vsakega strokovnjaka postavil določene zahteve, ki se nanašajo na strokovno kvalifikacijo in dosežene izkušnje (reference), pri nekaterih tudi več referenc. S tem je naročnik postavil raven, ki jo mora izpolniti vsak ponudnik, da bo sploh sposoben izvesti konkretno naročilo. Težko pa je slediti naročniku v tem, da bi ponudnik, ki bi na primer zagotovil strokovnjaka, ki ima eno referenco več, dejansko zagotovil bolj kvalitetno izvedbo posla. Naročnik tudi sicer ne pojasni, kako bi lahko posel, ki je predmet konkretnega naročila (dobava strojne opreme in vzpostavitev virtualnega strežniškega okolja) en ponudnik opravil bolj kvalitetno kot drugi, oziroma kaj zanj predstavlja raven (minimalne) kvalitete, ki mora biti dosežena in kaj raven, ki presega minimalno kvaliteto in hkrati zanj predstavlja ekonomsko korist. Bistvo konkretnega javnega naročila je namreč konkreten rezultat, saj naročnik kupuje strojno opremo in želi imeti vzpostavljeno strežniško okolje.

Državna revizijska komisija ob tem opozarja tudi na prakso Sodišča EU, ki je v več odločitvah (na primer v zadevi C-532/06, Lianakis in drugi, C-199/07, Komisija proti Helenski republiki) poudarilo, da sta preverjanje ustreznosti ponudnikov in oddaja naročila, čeprav direktiva teoretično ne izključuje možnosti, da bi potekala hkrati, različni operaciji, ki ju urejajo različna pravila. Ustreznost ponudnikov preverijo naročniki v skladu z merili glede gospodarskega in finančnega položaja ter tehničnih zmožnosti (merila za ugotavljanje usposobljenosti). Nasprotno oddaja naročila temelji na merilih, ki temeljijo bodisi na najnižji ceni bodisi na ekonomsko najugodnejši ponudbi. Četudi drži, da merila, ki jih lahko uporabijo naročniki, v direktivi niso našteta taksativno in da torej direktiva naročnikom prepušča izbiro meril za oddajo naročila, ki jih nameravajo uporabiti, pa se lahko ta izbira nanaša samo na merila, na podlagi katerih je možno opredeliti ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Zato so iz meril za oddajo izključena tista, na podlagi katerih ni možno opredeliti ekonomsko najugodnejše ponudbe, ki pa so bistveno povezana s presojo ustreznosti ponudnikov, ki naj bi izpolnili zadevno naročilo. Sodišče je v obeh citiranih zadevah odločilo, da so se merila, ki jih je uporabil naročnik kot merila za oddajo, nanašala v glavnem na izkušnje, usposobljenost in sredstva, ki lahko zagotavljajo pravilno izvedbo zadevnega naročila in da gre za merila, ki se nanašajo na ustreznost ponudnikov, ki naj bi izvedli to naročilo. Zato je ugotovilo, da določbe direktive nasprotujejo temu, da naročnik v okviru postopka za oddajo naročila izkušenj ponudnikov, števila zaposlenih in opremljenosti ter sposobnosti, da naročilo opravijo v predvidenem trenutku, ne upošteva kot meril za ugotavljanje usposobljenosti, temveč kot merila za oddajo.

Državna revizijska komisija zato, tudi ob upoštevanju navedenih stališč Sodišča EU, v konkretnem primeru ocenjuje, da je dodatno merilo, ki se dejansko nanaša na ustreznost (kadrovsko usposobljenost) ponudnika, nedopustno in ne služi pravemu namenu (cilju) meril za izbor najugodnejše ponudbe.

Potrebno pa je omeniti tudi stališče Sodišča EU v zadevi C-315/01, GAT proti ÖSAG, da naročnik ne sme določiti referenc, ki se nanašajo na blago, ki ga ponudnik dobavlja drugim strankam (ko gre torej za razmerje izven predmetnega javnega naročila) kot merilo za ocenjevanje ponudb, temveč kot pogoj za ugotavljanje sposobnosti. V navedeni zadevi je bilo sporno zlasti dejstvo, da je naročnik zahteval le spisek referenc glede dobave blaga, brez morebitnih subjektivnih ocen o kvaliteti blaga ali podobno. Tako opredeljene reference po stališču sodišča niso v dovolj tesni povezavi s samim predmetom javnega naročila oziroma niso neposredno povezane z ekonomsko ugodnostjo same ponudbe, zaradi česar so kot merilo nedovoljene.

Tudi v konkretnem primeru je naročnik predvidel v Obrazcu št. 6 zgolj podatke o številu referenc, opis posla ter datum pričetka izvedbe posla in datum zaključka posla, pri katerem je sodeloval strokovnjak. Naročnik je torej merilo določil tako, da bo ocenjeval zgolj spisek oziroma število in višino vrednosti referenc, ni pa razvidna kvaliteta opravljenega posla, oziroma je naročnik kot pogoj določil le, da mora biti referenca uspešno zaključena (da je sploh upoštevna). Na takšen način določeno merilo pa, kot že navedeno, po oceni Državne revizijske komisije, ne more biti povezano z ugotavljanjem ekonomsko najugodnejše ponudbe. Zgolj različno število in vrednost referenc samo po sebi (še) ne zagotavlja relevantnih informacij o kvaliteti, temveč lahko kvečjemu služi za ugotavljanje (kadrovske) usposobljenosti ponudnika v smislu predhodnih izkušenj njegovih strokovnjakov. Tudi projekt, ki je bil na primer izveden v nižji vrednosti, je namreč lahko ravno tako ali pa celo bolj zahteven in kompleksen ter kvalitetneje opravljen od tistega z višjo vrednostjo.

Državna revizijska komisija ob ugotovljenem zaključuje, da so utemeljeni revizijski očitki vlagatelja, da je dodatno merilo po večjem številu referenc in najvišji vrednosti referenc v konkretnem primeru določeno v nasprotju z 49. členom ZJNVETPS in je že iz tega razloga potrebno ta del razpisne dokumentacije razveljaviti in ni potrebno presojati nadaljnjega revizijskega očitka v tem delu, ali je merilo najvišje vrednosti reference morebiti tudi nejasno.

Vlagatelj dalje izpodbija določilo razpisne dokumentacije v točki 4.6 navodil (Oddaja naročila in sklenitev pogodbe), ki v drugem odstavku določa:

"Ponudnik ne more uveljavljati naknadnih podražitev iz naslova nepopolne ali neustrezne razpisne dokumentacije za tiste dele izvedbe javnega naročila, ki v razpisni dokumentaciji niso bili ustrezno opredeljeni, pa bi jih glede na predmet javnega naročila in na celotno dokumentacijo ponudnik lahko predvidel."

Po mnenju vlagatelja je navedeno določilo nezakonito, ker naj bi dokazno breme neustrezno opredeljenih določil razpisne dokumentacije bilo preneseno na ponudnika, ki naj tudi ne bi imel možnosti dokazovanja, ali je lahko predvidel nejasna določila razpisne dokumentacije.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da naročnik z navedenim določil ni ravnal nedopustno. Najprej je potrebno ugotoviti, da ne drži trditev vlagatelja, da ponudnik nima možnosti dokazovanja, ali je predvidel nejasna določila razpisne dokumentacije. Določba namreč onemogoča uveljavljanje naknadnih podražitev zaradi nepopolne ali neustrezne razpisne dokumentacije le za tiste dele izvedbe javnega naročila, ki sicer v razpisni dokumentaciji niso bili ustrezno opredeljeni, vendar pa bi jih ponudnik lahko predvidel (glede na predmet javnega naročila in na celotno dokumentacijo). Torej gre navedeno določbo razumeti na način, da ponudnik nosi finančno breme morebitno nujno potrebnih del ali opreme, ki sicer niso izrecno predvidena v razpisni dokumentaciji, vendar pa gre za takšna dela ali opremo, ki bi jih ponudnik kot dober strokovnjak, glede na predmet naročila in obstoječo razpisno dokumentacijo, lahko predvidel. Ponudnik mora namreč v poslovnih razmerjih, pri katerih gre za izpolnjevanje obveznosti iz njegove poklicne dejavnosti, ravnati z večjo (profesionalno) skrbnostjo dobrega strokovnjaka, po pravilih stroke in po običajih, kar je eno temeljnih načel obligacijskih razmerjih (6. člen Obligacijskega zakonika).

Državna revizijska komisija sledi naročniku v tem, da naročnik želi končen rezultat po sistemu klavzule "ključ v roke". Navedeno je naročnik tudi zapisal v okviru tehničnih zahtev, Skupne zahteve za skupino I in Skupne zahteve za Skupino II, kjer je navajal, da mora biti v ponudbo zajet ves drobni material ter kompletna postavitev opreme in okolja na ključ. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da mora ponudnik predvideti morebitno postransko opremo, ki je nujno potrebna za delovanje ponujenega sistema, pa je naročnik ni predvidel v razpisni dokumentaciji, saj ima lahko vsak proizvajalec svojo opremo. Gre torej zgolj za tisto opremo, ki je nujno potrebna za delovanje sistema, ki ga bo ponudil ponudnik (kar naročniku ob pripravi razpisne dokumentacije še ni znano) in je predvidljiva, zato bo lahko ponudnik, kolikor bo takšna dodatna oprema (ali dela) potrebna in ne bo vključena v razpisno dokumentacijo, ki sicer predstavlja del pogodbe, sam nosil finančno tveganje morebitne predvidljive neskrbnosti (ki pa ga vlagatelj lahko upošteva tudi v ponujeni ceni) ali pa bo dokazoval, da gre za opremo (dela), ki je v konkretnem primeru ni bilo mogoče predvideti.

Iz navedenih razlogov Državna revizijska komisija ocenjuje, da naročnik s postavitvijo spornega določila ni ravnal nezakonito oziroma navedeno določilo ni nejasno, ponudniku pa dopušča možnost dokazovanja nepredvidljivosti potrebne opreme (del) v primeru morebitnega spora v fazi izvajanja pogodbe o oddaji javnega naročila. S tem povezane revizijske očitke je zato potrebno kot neutemeljene zavrniti, ponovno pa je potrebno poudariti, da je naročnik tisti, ki postavlja pogoje za izvedbo javnega naročila, ponudnik pa lahko predloži ponudbo in sprejme pogoje, ali pa ne. Možnost pravnega varstva pa je zagotovljena zgolj v primeru morebitnega nezakonitega ravnanja naročnika, kar pa vlagatelj v konkretnem primeru ni uspel izkazati.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju kot neutemeljene zavrnila tudi revizijske navedbe, da naj bi bila določila razpisne dokumentacije v tehničnih specifikacijah, Skupina I, ki določajo namestitev software opreme za upravljanje ostale ponujene opreme, nejasna, ker vlagatelj ne ve, katera je ostala ponujena oprema, in kakšno funkcionalnost upravljanja naročnik zahteva.

Naročnik je tehnične specifikacije za predmetno javno naročilo opisal v 5. točki navodil. Kot to pravilno ugotavlja vlagatelj, je v okviru tehničnih zahtev za Skupino I (Sistem za zajemanje, obdelavo in hrambo merilnih podatkov), točko 1 (Blade okolje), za Strežniško rezino za postavitev aktivnega imenika (MDC) in upravljanje, med storitvami najti zahtevo, ki se glasi: "Namestitev SW opreme za upravljanje ostale ponujene opremeâ??"

Državna revizijska komisija tudi v tem delu sledi naročniku, da je določilo dovolj jasno oziroma toliko določljivo, da ponudnik lahko pripravi ponudbo. Določilo tako zahteva, da mora ponudnik opraviti storitev namestitve programske (software, SW) opreme za upravljanje tiste opreme, ki jo bo ponudil ponudnik. Naročnik v tem trenutku ne more vedeti, katero opremo bo ponudnik ponudil, ponudnik pa mora kot dober strokovnjak predvideti in poskrbeti, da bo namestil takšno programsko opremo, ki bo zagotavljala upravljanje opreme, ki jo bo ponudil naročniku, ob upoštevanju predmeta javnega naročila in tehničnih zahtev v Skupini I, kjer je naročnik opredelil zahteve za vzpostavitev sistema za zajemanje, obdelavo in hrambo merilnih podatkov. Prav tako je mogoče pritrditi naročniku tudi v tem, da dejstvo, da v tehničnih zahtevah ni predvidel, ali je potrebna osnovna ali napredna funkcionalnost, ne more iti v škodo ponudniku, ki tako lahko ponudi osnovno funkcionalnost upravljanja, razen če bi moral kot strokovnjak predvideti, da mora ponuditi napredno upravljanje, da bi njegova ponujena oprema sploh delovala. Dejstvo, da je naročnik na koncu sporne zahteve postavil "tri pike", pa po oceni Državne revizijske komisije ne vnaša nejasnost v zahtevo, kot to navaja vlagatelj, ampak je potrebno to zahtevo interpretirati skupaj z določilom iz točke 4.6 navodil (Oddaja naročila in sklenitev pogodbe), ki določa pravila glede morebitnih dodatnih del ali opreme. Ponudnik je torej dolžan opraviti storitev namestitve programske opreme za upravljanje ponujene opreme, morebitna druga potrebna dela pa, kolikor jih ponudnik lahko predvidi glede na predmet naročila in celotno dokumentacijo. Revizijski očitki vlagatelja so zato neutemeljeni.

Državna revizijska komisija iz enakih razlogov ocenjuje, da vlagatelj ni uspel dokazati nejasnosti razpisne dokumentacije oziroma nezakonitega ravnanja naročnika v okviru tehničnih zahtev za Skupne zahteve za Skupino I (Sistem za zajemanje, obdelavo in hrambo merilnih podatkov) in Skupino II (Komunikacijska infrastruktura), kjer je naročnik zahteval šolanje ključnih uporabnikov za uporabo sistema v produkciji in prenos znanja na ključne uporabnike naročnika ob izvedbi implementacije.

Vlagatelj meni, da sta navedeni zahtevi naročnika nejasni in mu onemogočata oddajo resne (konkurenčne) ponudbe, ker naročnik ni določil števila ključnih uporabnikov, za katere komponente se vrši prenos znanja, v kakšnem obsegu in kdaj se šolanje oziroma prenos znanja zaključi.

Po mnenju Državne revizijske komisije je tudi navedeni zahtevi naročnika potrebno razlagati v skladu z navedeno ugotovitvijo, da lahko ponudnik, ki mora pri pripravi ponudbe in izvedbi posla ravnati s povečano skrbnostjo, sam oceni in predvidi potreben obseg šolanja in prenos znanja, število ključnih uporabnikov idr. Seveda pa se bo moral tudi naročnik glede na takšna (odprta) določila razpisne dokumentacije prilagoditi ponudbi ponudnika, seveda v mejah, ki so običajne v podobnih naročilih in ustrezajo pravilom stroke. Ponudnik bo torej pripravil ponudbo oziroma izvedel posel ob upoštevanju predmeta naročila, celotno dokumentacijo ter pravila stroke in običaje. Državna revizijska komisija je zato tudi v tem delu revizijske očitke kot neutemeljene zavrnila.

Čeprav navedeno ne vpliva na odločitev Državne revizijske komisije glede neutemeljenosti revizijskih očitkov v zvezi z nejasnimi določili razpisne dokumentacije, pa vseeno ne gre prezreti, da vlagatelj naročniku v času, ko je tekel rok za predložitev ponudb, ni postavil nobenega vprašanja ali opozorila v zvezi z razpisno dokumentacijo, čeprav mu takšno možnost (pravico) zakon izrecno omogoča. Kolikor je vlagatelj menil, da so določila nejasna, je torej imel možnost, da bi naročniku, še pred vložitvijo zahtevka za revizijo, postavil vprašanja in morebiti tako tudi razjasnil svoje dvome.

Državna revizijska komisija je dalje presodila revizijske očitke vlagatelja, da naj bi bilo določilo tehničnih specifikacij v okviru Skupnih zahtev za Skupino I, točko 2 (Diskovni sistem + SAN), da mora sistem omogočati virtualizacijo diskovnih sistemov tudi ostalih svetovnih proizvajalcev: EMC, HP, IBM, HSD, v nasprotju z devetim odstavkom 41. člena ZJNVETPS, ker ne vsebuje pristavka "ali enakovredni".

Državna revizijska komisija v zvezi s slednjimi revizijskimi očitki ugotavlja, da vlagatelj ni zatrjeval in dokazal, kako očitane kršitve naročnika sploh posegajo oziroma bi lahko posegale v vlagateljev pravni položaj oziroma ekonomski interes. Vlagatelj ni zatrjeval, da zaradi sporne določbe ne bi mogel predložiti (popolne) ponudbe. Zgolj trditev, da naj bi naročnik s postavitvijo takšne zahteve ravnal v nasprotju z zakonom, pa še ne zadostuje, da bi vlagatelju lahko bilo nudeno pravno varstvo v postopku revizije oddaje javnega naročila. Vlagatelj mora za priznanje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo (in za uveljavljanje vsake kršitve naročnika) verjetno izkazati vsaj možnost nastanka škode zaradi očitanih kršitev (prvi odstavek 9. člena ZRPJN).

Državna revizijska komisija zato ni presojala, ali je naročnik s postavitvijo sporne zahteve morebiti ravnal v nasprotju z ZJNVETPS. Četudi bi presojala revizijske očitke, pa Državna revizijska komisija vlagatelja opozarja, da ZJNVETPS v devetem odstavku 41. člena sicer res določa, da se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko, tipe, proizvodnjo idr., vendar pa je takšno sklicevanje prepovedano le v primeru, če tega ne upravičuje predmet naročila in če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali bi bili s tem izločeni. V konkretnem primeru pa vlagatelj niti ne zatrjuje, da se s spornim navajanjem daje prednost kakšnim podjetjem, ali da je zato kakšen (in kateri) proizvod izključen iz možnosti konkuriranja, medtem ko po drugi strani naročnik utemeljeno argumentira, da pri postavitvi sporne zahteve ni izključil oziroma omejil proizvod, saj lahko ponudnik ponudi tudi takšen proizvod, ki bo kompatibilen z opremo drugih proizvajalcev. Razumeti pa gre naročnika, da želi proizvod, ki bo omogočal delovanje in kompatibilnost z obstoječo in predvideno prihodnjo opremo.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo opozarja še, da naročnik ni uskladil razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na rok za dobavo in izvedbo, potem ko je v tem delu objavil spremembo iz 30 na 45 dni. Tako naj bi v Obrazcu št. 3 (Ponudbeni predračun) še vedno izhajal 30-dnevni rok, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi lahko ponudba vlagatelja bila neprimerna, kolikor bi vlagatelj na obrazcu sam popravil dobavni rok na 45 dni.

Državna revizijska komisija po vpogledu v razpisno dokumentacijo in objavo obvestila o javnem naročilu ugotavlja dejansko stanje, kot ga navaja vlagatelj v zahtevku za revizijo. Naročnik je v Obrazcu št. 3 (Ponudbeni predračun) predvidel izjavo ponudnika, da bo v primeru, da bo njegova ponudba sprejeta, takoj po podpisu pogodbe začel z deli, vsa pogodbena dela pa bo dokončal v roku 30 dni po podpisu pogodbe. Navedeni 30-dnevni rok se nahaja še na nekaterih drugih mestih razpisne dokumentacije, tako na primer tudi v Povabilu k oddaji ponudbe (stran 2) in v 4. členu vzorca pogodbe (stran 38). Dalje gre ugotoviti, da je naročnik v okviru objave obvestila o javnem naročilu na ponudnikovo vprašanje, dne 28. 4. 2011 objavil odgovor, da se rok za dobavo in izvedbo spremeni na 45 delovnih dni po podpisu pogodbe.

Državna revizijska komisija ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritrjuje naročniku, da je naročnik z objavo odgovora dejansko spremenil vse tiste dele razpisne dokumentacije, ki določajo 30-dnevni rok po podpisu pogodbe za dobavo in izvedbo del tako, da je določen nov rok 45 delovnih dni po podpisu pogodbe. Potrebno je namreč upoštevati določbo drugega odstavka 74. člena ZJNVETPS, ki določa, da se kot del razpisne dokumentacije štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila, naročnik pa mora skladno s prvim odstavkom 75. člena istega zakona razpisno dokumentacijo, vključno z njenimi spremembami in dopolnitvami objaviti na ali preko portala javnih naročil. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da so tudi odgovori na vprašanja ponudnikov sestavni del razpisne dokumentacije in lahko predstavljajo njeno dopolnitev ali spremembo in je potrebno razpisno dokumentacijo brati skupaj z vsemi objavljenimi odgovori, spremembami ali dopolnitvami, ne glede na dejstvo, da naročnik ne pripravi čistopisa po vsakokratni spremembi ali dopolnitvi (k čemur ga zakon niti ne zavezuje niti takšna ravnanja v praksi niso običajna).

Naročniku torej zgolj zato, ker ni pripravil čistopisa razpisne dokumentacije, ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja in so revizijski očitki vlagatelja neutemeljeni. Naročnik je v konkretnem primeru v objavljenem odgovoru tudi izrecno zapisal, da gre za spremembo roka, zato bo ponudnik lahko pri pripravi ponudbe sam zapisal nov (daljši) rok 45 delovnih dni po podpisu pogodbe, naročnik pa zaradi tega njegove ponudbe ne bo smel izločiti kot nepopolne.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju dejstva, da je naročnikovo ravnanje, ki je v razpisni dokumentaciji kot dodatno merilo določil večje število referenc strokovnjakov in najvišje vrednosti referenc, ocenila kot v nasprotju z 49. členom ZJNVETPS, zahtevku za revizijo na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN ugodila tako, da je razveljavila razpisno dokumentacijo v delu, ki določa dodatno merilo: "V primeru enakovrednih ponudb se uporabi dodatno merilo: večje število referenc, skladnih s pogoji iz poglavja 2.5, če tako ni mogoče izbrati, pa po principu najvišje vrednosti reference, skladne s pogoji iz poglavja 2.5." (drugi odstavek točke 3. Navodil za izdelavo ponudbe). V preostalem delu je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo, iz zgoraj navedenih razlogov, zavrnila. Iz istih razlogov je zavrnila tudi vlagateljev podrejeni zahtevek.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Odločitev o stroških vlagatelja temelji na tretjem odstavku 22. člena ZRPJN in 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporabljajo v postopkih revizije oddaje javnih naročil za vprašanja, ki jih ta zakon ne ureja. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija ocenila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, povrne 30 % potrebnih stroškov, nastalih z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala priglašene stroške za takso v višini 2.500,00 EUR, kar ob oceni 30 % uspeha vlagatelja v revizijskem postopku, znaša 750,00 EUR.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo v višini 750,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku roka, določenega v tem odstavku. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 24. 6. 2011


Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- SODO sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o., MinaĹ"ikova ulica 5, Maribor
- LANCOM inženiring računalniških sistemov, d.o.o., Tržaška cesta 63, Maribor
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran