018-149/2011 Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in mag. Maje Bilbija kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del ter zunanje ureditve s komunalnimi priključki pri gradnji objekta z oskrbovanimi stanovanji za starejše na lokaciji Olmo v Kopru" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PLANINVEST, d.o.o., Ulica Božidarja Jakca 9, Portorož (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., Mala ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 21. 6. 2011

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 4. 5. 2011 se zavrže.

2. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18. 2. 2011 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Obvestilo o naročilu je naročnik dne 11. 3. 2011 objavil v Uradnem listu RS, pod št. Ob-1597/11. Po prejemu ponudb je naročnik ponudnike z obvestilom o oddaji naročila (dokument z dne 21. 4. 2011) obvestil, da je kot najugodnejšo izbral ponudbo ponudnika STAVBENIK, d.o.o., Ankaranska cesta 7b, Koper (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj z vlogo dne 4. 5. 2011 vložil zahtevek za revizijo, ki je bil v zadevi označen kot "Pritožba na izbiro najugodnejšega ponudnika - veza Obvestilo o oddaji naročila št. R OBJ 01-100/10 z dne 21. 4. 2011". V vlogi vlagatelj navaja, da ponudbena cena izbranega ponudnika ne omogoča kvalitetne izvedbe del in poplačila podizvajalcev. Po mnenju vlagatelja izbrani ponudnik tudi ne izpolnjuje pogoja glede pravočasno poravnanih obveznosti do podizvajalcev, dobaviteljev in kooperantov v predhodnih postopkih javnega naročanja. Vlagatelj naročnika poziva, da ponovno preveri svojo odločitev, da izloči ponudbo izbranega ponudnika in da vlagateljevo ponudbo izbere kot najugodnejšo. Vlagatelj naročnika tudi opozarja, naj pritožbo obravnava kot zahtevek za revizijo. Če bi se naročnik postavil na stališče, da ni zavezanec po Zakonu o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06, 16/08, 34/08, 19/10; v nadaljevanju: ZJN-2), pa vlagatelj napoveduje pritožbo na Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je dne 6. 5. 2011 izdal dokument "Odgovor na pritožbo na izbiro najugodnejšega ponudnika v postopku oddaje naročila št. R OBJ 01-100/10". V dokumentu naročnik navaja, da je bil vlagatelj o izboru obveščen dne 22. 4. 2011, njegova pritožba pa je prispela na naslov naročnika šele 13 dni po vročitvi odločitve. Naročnik navaja, da je v skladu s svojimi Pravili za oddajo naročil pritožbo vlagatelja obravnaval kot zahtevo za pojasnilo o izboru, saj sam ni zavezanec po ZJN-2. Naročnik meni, da ponudbena cena omogoča kvalitetno izvedbo del in poplačilo podizvajalcev in je sprejemljiva tudi glede na ocenjeno vrednost naročila. Na navedbe o neporavnavanju obveznosti naročnik odgovarja, da je izbrani ponudnik podal izjavo o tem, da ima poravnane obveznosti, naročnik pa bo pred podpisom pogodbe od njega zahteval tudi ustrezne dokaze. V zvezi z navedbami, da je treba vlogo z dne 21. 4. 2011 obravnavati kot zahtevek za revizijo, pa naročnik pojasnjuje, da v primeru dvoma, ali določen subjekt izpolnjuje pogoje za naročnika po ZJN-2, odloča Ministrstvo za finance, na drugi stopnji pa Vlada RS. Ministrstvo za finance je dne 12. 5. 2007 izdalo odločbo, da Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., ni naročnik po ZJN-2. S tem je naročnik seznanil ponudnike že v razpisni dokumentaciji.

Vlagatelj je z vlogo z dne 12. 5. 2011, po opravljenem vpogledu, dopolnil zahtevek za revizijo z novimi ugotovitvami v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika. V vlogi vlagatelj tudi navaja, da bi moral naročnik v primeru, če je menil, da je zahtevek za revizijo prepozen ali da sam ni naročnik po ZJN-2, zahtevek zavreči, vlagatelj pa bi v tem primeru vložil pritožbo na Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je dne 20. 5. 2011 izdal dokument "Odgovor na dopolnitev pritožbe na izbiro najugodnejšega ponudnika v postopku oddaje naročila št. R OBJ 01-100/10", v katerem ponovno pojasnjuje, da ni naročnik po ZJN-2, da to izhaja iz odločbe Ministrstva za finance in da Državna revizijska komisija zato ni pristojna za odločanje o postopkih naročnika. Naročnik v vlogi odgovarja na nekatere vlagateljeve trditve in dodatno pojasnjuje svoja stališča.

Vlagatelj je naročnika in Državno revizijsko komisijo z vlogo z dne 24. 5. 2011 obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi vlagatelj navaja, da do 24. 5. 2011 ni prejel odločitve naročnika o zahtevku za revizijo, zato nadaljuje postopek zaradi molka naročnika. Vlagatelj opozarja, da je treba ugotoviti, da od 29. 4. 2011, ko je prejel obvestilo o dodelitvi naročila, do 4. 5. 2011 še ni minil zakonski 10 dnevni rok. Vlagatelj ponavlja, da bi moral naročnik v primeru, če je menil, da je zahtevek za revizijo prepozen ali da sam ni naročnik po ZJN-2, zahtevek zavreči. Naročnik pa o zahtevku za revizijo sploh ni odločil, temveč je vlagatelju pošiljal le pojasnila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 30. 5. 2011 posredoval pojasnilo v zvezi z vlagateljevim obvestilom o nadaljevanju postopka. V vlogi naročnik ponovno pojasnjuje, da predmetno naročilo ni bilo vodeno kot javno naročilo, saj naročnik na podlagi odločbe Ministrstva za finance ni naročnik po ZJN-2, Javni stanovanjski sklad Mestne občine Koper pa je pri investiciji udeležen s 40 % deležem. S temi dejstvi je bil seznanjen tudi vlagatelj in na to ni imel pripomb. Naročnik dodaja, da je vlagatelj predložil skupno ponudbo s ponudnikoma MONTAŽA LENDAVA, d.o.o., in ELEKTROSTUDIO, d.o.o., vendar se mu v postopku zahtevanja dodatnih pojasnil in vložitvi zahtevka za revizijo ostala dva ponudnika nista pridružila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 6. 6. 2011 posredoval dokumentacijo predmetnega postopka.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, in sicer zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Pravno varstvo ponudnikov in javnega interesa v postopkih oddaje javnih naročil je urejeno v ZRPJN. Pravno varstvo se izvaja z revizijo postopkov oddaje javnih naročil, opredeljenih v predpisih o javnih naročilih. ZRPJN določa organe, ki so pristojni za varstvo pravic ponudnikov in javnega interesa, in postopek revizije (1. člen ZRPJN). V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZRPJN pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil zagotavlja poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil. Zoper odločitve Državne revizijske komisije ni pritožbe, je pa po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo v skladu s petim odstavkom 23. člena ZRPJN sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.

Na podlagi pooblastil, ki ji jih podeljuje ZRPJN, Državna revizijska komisija odloča o zahtevkih za revizijo, ki so vloženi v postopkih oddaje javnih naročil. Ob odločanju o zahtevkih za revizijo je Državna revizijska komisija dolžna najprej preveriti obstoj procesnih predpostavk. V primeru, kadar so procesne predpostavke izpolnjene, Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo odloči meritorno.

V predmetnem postopku je treba glede na ravnanje in pojasnila naročnika najprej ugotoviti, ali ima naročnik status naročnika v skladu z določbami ZJN-2, in ali je postopek, v katerem je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, mogoče opredeliti kot postopek oddaje javnega naročila. Od tega je namreč odvisna pristojnost Državne revizijske komisije, ki je ena temeljnih procesnih predpostavk.

Uvodoma je treba ugotoviti, da o vprašanju, ali določen subjekt izpolnjuje kriterije za status naročnika oz. ali mora postopati v skladu z določbami ZJN-2, odloča Državna revizijska komisija kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. Državna revizijska komisija pri odločanju o zahtevkih za revizijo ni vezana na odločbe posameznih ministrstev ali Vlade RS. Zato je zmotno stališče naročnika, da v primeru dvoma, ali določen subjekt izpolnjuje pogoje za naročnika po ZJN-2, odloča Ministrstvo za finance, na drugi stopnji pa Vlada RS. Ministrstvo, pristojno za finance, v skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZJN-2 pripravlja le informativni seznam naročnikov kot prilogo uredbe, ki jo izda Vlada Republike Slovenije. Ta seznam je, kot je razvidno že iz njegovega naziva, le informativen, kar pomeni, da tako uvrstitev posamezne osebe nanj kot tudi neuvrstitev nima zavezujočega učinka. Iz navedenega je razvidno, da o tem, katera oseba izpolnjuje kriterije za status naročnika po ZJN-2, v skladu z določbami ZRPJN, odloča Državna revizijska komisija v konkretnih revizijskih postopkih v okviru zagotavljanja pravnega varstva v postopkih javnega naročanja.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 3. člena ZJN-2 so naročniki po ZJN-2 organi Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, javni skladi, javne agencije, javni zavodi, javni gospodarski zavodi in druge osebe javnega prava. Oseba javnega prava je v skladu z ZJN-2 vsaka oseba, ki je:

a) ustanovljena je za opravljanje dejavnosti, ki so v splošnem interesu in ki nimajo industrijskega ali poslovnega značaja,
b) pravna oseba
c) v višini več kot 50% financirana iz sredstev organov Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti ali drugih oseb javnega prava ali ti organi opravljajo nadzor nad poslovanjem take osebe ali ki imajo upravljavski ali nadzorni odbor, katerega več kakor polovico članov imenujejo organi Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti ali druge osebe javnega prava.

Ti trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., nesporno izpolnjuje oba pogoja iz točke b) in c) drugega odstavka 3. člena ZJN-2. V skladu s prvim odstavkom 240. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPIZ-1) je nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravna oseba, ki je ustanovljena z namenom upravljanja nepremičnin in zagotavljanja neprofitnih in varovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., posluje kot gospodarska družba v skladu z ZPIZ-1 ter Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 in spremembe; v nadaljevanju: ZGD-1). Ustanovitelj in edini družbenik Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (četrti odstavek 240. člena ZPIZ-1), ki je v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZPIZ-1 nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja in ima status javnega zavoda.

V skladu z 12. členom Statuta Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o. (v nadaljevanju: Statut) so organi sklada skupščina, nadzorni svet in direktor. Funkcijo skupščine Nepremičninskega sklada izvaja Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Skupščina sprejema statut sklada, sprejema dolgoročni načrt razvoja, odloča o uporabi bilančnega dobička, imenuje in odpokliče člane nadzornega sveta, odloča o ukrepih za povečanje in zmanjšanje kapitala, odloča o prenehanju družbe in statusnem preoblikovanju in odloča o drugih zadevah v skladu z ZGD-1 in statutom. K statutu daje soglasje Vlada RS. Minister, pristojen za delo, lahko zadrži odločitev, ki jo sprejme skupščina, če oceni, da ni zakonita oziroma ni skladna z državnim proračunom ali z razvojnimi načrti Republike Slovenije za varstvo starejših. Nadzorni svet ima pet članov. Tri izmed njih predlaga Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, od tega dva na predlog Vlade RS, enega člana predlagajo organizacije upokojencev na ravni države, enega pa predlagajo delavci Nepremičninskega sklada (18. člen Statuta). V skladu z 20. členom Statuta nadzorni svet nadzira zakonitost dela in finančno poslovanje Nepremičninskega sklada, pri čemer zlasti nadzoruje vodenje poslov, sprejema poslovni načrt, sprejema letna poročila, daje skupščini predlog o uporabi bilančnega dobička, imenuje in razrešuje direktorja itd. Poslovodni organ Nepremičninskega sklada je direktor, ki ga na podlagi javnega razpisa imenuje nadzorni svet (24. člen Statuta). Na podlagi navedenega tako ni sporno, da Vlada RS in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot oseba javnega prava opravljata nadzor nad poslovanjem Nepremičninskega sklada oziroma imenujeta več kakor polovico članov nadzornega sveta.

Status Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o. je tako odvisen od vprašanja, ali je sklad ustanovljen za opravljanje dejavnosti, ki so v splošnem interesu in ki nimajo industrijskega ali poslovnega značaja. V skladu s 6. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ima industrijski ali poslovni značaj tisti subjekt, ki deluje v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti, tako da izvaja gospodarske aktivnosti, to pomeni industrijske ali druge poslovne aktivnosti, katerih namen je dobava blaga ali storitev zasebnim ali javnim gospodarskim subjektom.

Naročnik se v zvezi s kriterijem iz točke a) drugega odstavka 3. člena ZJN-2 sklicuje na obrazložitev odločbe Ministrstva za finance z dne 12. 5. 2007, v kateri je le-to ugotovilo, da Nepremičninski sklad vse svoje prihodke pridobiva na trgu v skladu s svojimi poslovnimi načrti. Po mnenju Ministrstva za finance ima družba, ki je vodena v skladu z načeli gospodarskih družb, na podlagi katerih optimizira stroške, povečuje prihodke in racionalizira poslovanje, ki zasleduje čim večji dobiček in ki posluje v konkurenčnem okolju, industrijski oz. poslovni značaj, taka oseba pa naj ne bi imela statusa naročnika celo v primeru, če ne ustvarja dobička in če izvaja dejavnost, v kateri je izražen javni interes.

Z navedeno obrazložitvijo Ministrstva za finance, na katero se sklicuje tudi naročnik, se ni mogoče strinjati. V skladu s prvim odstavkom 240. člena ZPIZ-1 je Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustanovljen z namenom upravljanja nepremičnin in zagotavljanja neprofitnih in varovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Podobno tudi 6. člen Statuta določa, da je osnovni namen Nepremičninskega sklada gospodarjenje in upravljanje z nepremičninami in zagotavljanje namenskih najemnih stanovanj in oskrbovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Glede na citirane določbe ZPIZ-1 in Statuta je nesporno, da namen ustanovitve Nepremičninskega sklada zagotovo ni bil ustvarjanje dobička, temveč je bil namen upravljanje s stanovanji, stanovanjskimi hišami in drugimi objekti, ki so bile prvenstveno zgrajeni s sredstvi nosilcev pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji oz. ki so bili zgrajeni namensko za upokojence in za potrebe borcev NOV, ter neprofitno zagotavljanje namenskih najemnih stanovanj in oskrbovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Upravljanje s stanovanji in neprofitno zagotavljanje namenskih najemnih stanovanj in oskrbovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe nedvomno predstavlja splošni (javni) interes. Čeprav dobiček pri izvajanju teh dejavnosti lahko nastane, pa ustvarjanje dobička ne pomeni glavnega cilja ustanovitve Nepremičninskega sklada, temveč je njegov osnovni namen, kot izhaja iz 240. člena ZPIZ-1 in 6. člena statuta, upravljanje z nepremičninami, ki prvenstveno niso bile pridobljene z lastnimi sredstvi sklada, ter neprofitno zagotavljanje namenskih najemnih stanovanj in oskrbovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Gre torej za uresničevanje socialne politike Vlade RS na področju varovanja starejših ljudi, kar je razvidno tudi iz določbe četrtega odstavka 14. člena Statuta, v skladu s katero minister, pristojen za delo, zadrži izvršitev odločitve, ki jo sprejme skupščina Nepremičninskega sklada, če oceni, da ni zakonita oziroma ni skladna z državnim proračunom (!) ali z razvojnimi načrti Republike Slovenije za varstvo starejših, o čemer mora obvestiti tudi Vlado RS.

Tudi sicer je treba, glede na točko a) drugega odstavka 3. člena ZJN-2 v povezavi s 6. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ugotoviti, da dejavnost, ki je že v zakonu opredeljena kot neprofitna in s katero se uresničuje socialna politika države na področju varovanja starejših, ne more imeti industrijskega ali poslovnega značaja in se tudi ne izvaja v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti. Na to ugotovitev ne morejo vplivati argumenti iz odločbe Ministrstva za finance z dne 12. 5. 2007, da Nepremičninski sklad posluje v skladu z načeli gospodarskih družb, na podlagi katerih optimizira stroške, povečuje prihodke in racionalizira poslovanje. Optimizacija stroškov in racionalizacija poslovanja sta elementa, ki ga zasledujejo tako osebe zasebnega kot tudi osebe javnega prava v okviru načela gospodarne porabe javnih sredstev, povečevanje prihodkov pa, kot je bilo že zapisano, nikakor ni osnovni namen ustanovitve Nepremičninskega sklada. Na dejstvo, da Nepremičninski sklad ne posluje v pogojih proste konkurence, kaže tudi to, da je sklad osnovno premoženje v obliki osnovnega kapitala brezplačno pridobil od ustanovitelja, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in sicer v obliki stanovanj, stanovanjskih hiš in drugih objektov, zgrajenih s sredstvi nosilcev pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, v obliki stanovanj, zgrajenih namensko za upokojence, in stanovanj, zgrajenih namensko za potrebe borcev NOV, v obliki drugih nepremičnin in v obliki kupnin iz prodaje stanovanj in stanovanjskih hiš na podlagi stanovanjskega zakona. Osnovni kapital, ki naj bi glede na 9. člen Statuta znašal 76.778.813,00 EUR, torej ni bil pridobljen z opravljanjem dejavnosti na trgu, temveč izvira iz premoženja, pridobljenega iz javno-finančnih sredstev. S tem premoženjem Nepremičninski sklad tudi odgovarja za svoje obveznosti (11. člen Statuta). Brezplačna pridobitev premoženja od osebe javnega prava oz. iz javnih sredstev in posledično odgovarjanje za obveznosti s tem premoženjem ne more predstavljati poslovanja v pogojih proste konkurence, saj to že v izhodišču pomeni poseben privilegiran položaj v primerjavi z drugimi subjekti, ki bi želeli opravljati primerljivo dejavnost in ki morajo svoje premoženje ustvariti z opravljanjem dejavnosti na trgu.

Kot je razvidno iz spletne strani Nepremičninskega sklada (http://www.ns-piz.si/podjetje.html), je sklad lastnik in gospodari s 3.177 nepremičninami, od katerih je:

- 2.917 namenskih najemnih stanovanj za upokojence in druge starejše,
- 170 oskrbovanih najemnih stanovanj za upokojence in druge starejše,
- 40 prostorov, ki jih uporabljajo društva upokojencev,
- 3 poslovni prostori,
- 1 enota doma starejših
- 44 parkirnih prostorov in
- 2 garaži.

Stanovanja se nahajajo v 119 krajih po vsej Sloveniji in so namenjena reševanju stanovanjskih vprašanj upokojencev in drugih starejših oseb. Kot je nadalje razvidno iz spletnih strani Nepremičninskega sklada (http://www.ns-piz.si/nam_stan.html), sklad svojih storitev praviloma ne ponuja po tržnih cenah. Tako se npr. stanovanja oddajajo v skladu s Pravili za oddajanje stanovanj v najem (v nadaljevanju: Pravila). Pravila se uporabljajo pri oddajanju v najem namenskih najemnih stanovanj v lasti Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., ki so namenjena upokojencem in drugim starejšim osebam. Oblikovana so v skladu z ZPIZ-1, Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 69/2003 in spremembe) in sklepi organov upravljanja Nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o.. Pravila določajo splošne določbe v zvezi z najemom namenskega najemnega stanovanja, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prosilci za najem namenskega najemnega stanovanja, kriterije in merila za ocenjevanje vlog prosilcev, postopke za oddajanje namenskih najemnih stanovanj v najem, oddajanje namenskih najemnih stanovanj v najem v posebnih primerih, plačilo akontacije za ureditev stanovanja ob izselitvi, zamenjavo stanovanja, uporabnike stanovanja in ureditev v prehodnem obdobju. V skladu s 4. členom Pravil se za namenska najemna stanovanja v lasti Nepremičninskega sklada praviloma določi "prosto oblikovana najemnina v višini neprofitne najemnine", ki se oblikuje skladno z veljavnimi predpisi za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih in sklepi organov upravljanja Nepremičninskega sklada. Za novozgrajena stanovanja se lahko določi tudi prosto oblikovana najemnina v višini, ki je določena z investicijskim programom, ki ga je potrdil nadzorni svet Nepremičninskega sklada, tržna najemnina pa se določi le v primerih, če za stanovanje ni prosilcev s statusom upokojencev ali drugih starejših oseb in če stanovanjski skladi ali občine, v katerih se stanovanje nahaja, niso zainteresirani za najem stanovanja. Navedeno pomeni, da Nepremičninski sklad svojih storitev ne ponuja prosto na trgu oz. da pri tem cen ne oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, saj mora najemnine oblikovati v višini neprofitnih najemnin, torej takšnih, ki ne prinašajo dobička, temveč zagotavljajo izvajanje socialne politike na področju varovanja starejših oseb.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., izpolnjuje pogoje iz točke a), b) in c) drugega odstavka 3. člena ZJN-2, kar pomeni, da ga je treba obravnavati kot naročnika v skladu z določbami ZJN-2 in da mora naročila storitev, blaga in gradenj izvajati v skladu s pravili javnega naročanja. To posledično tudi pomeni, da je Državna revizijska komisija pristojna za zagotavljanje pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil, ki jih izvaja Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o..

Glede na naročnikove trditve, da je bil zahtevek za revizijo vložen šele 13 dni po vročitvi odločitve o oddaji naročila, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju preverila pravočasnost vložitve zahtevka za revizijo. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZRPJN je po odločitvi o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti rok za vložitev zahtevka za revizijo deset dni od prejema odločitve o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti. Iz poštne povratnice, ki je priložena obvestilu o oddaji naročila z dne 21. 4. 2011, je razvidno, da je vlagatelj odločitev o dodelitvi naročila prejel dne 28. 4. 2011. Iz poštne ovojnice, v kateri je bil posredovan zahtevek za revizijo, pa je nadalje razvidno, da je vlagatelj zahtevek za revizijo naročniku poslal 4. 5. 2011 in da ga je naročnik prejel naslednji dan, 5. 5. 2011, kar pomeni, da je bil zahtevek vložen pravočasno, znotraj zakonskega desetdnevnega roka iz prvega odstavka 12. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je morala glede na naročnikove trditve, da vlagatelj ponudbe ni predložil sam, temveč s še dvema skupnima ponudnikoma, preveriti tudi aktivno legitimacijo, kot je določena v tretjem odstavku 9. člena ZRPJN.

Iz določil tretjega odstavka 9. člena ZRPJN izhaja, da lahko v primeru, če vložijo zahtevek za revizijo osebe, ki so ali nameravajo predložiti skupno ponudbo, zahtevek za revizijo vložijo le vse osebe skupaj. V zvezi s tem določilom ZRPJN je Državna revizijska komisija na svoji 5. občni seji v letu 2009 sprejela naslednje stališče: "Državna revizijska komisija ocenjuje, da gre v primeru 9. člena ZRPJN v osnovi za vprašanje stranke oziroma osebe, ki je aktivno legitimirana za vložitev zahtevka za revizijo. V posledici navedenega aktivne legitimacije v postopku revizije ni mogoče priznati, kadar je iz zahtevka za revizijo jasno razvidno, da ga niso vložile skupaj vse osebe, ki so ali nameravajo predložiti skupno ponudbo." Navedeno stališče je od sprejema dalje javno dostopno prek spletnih strani Državne revizijske komisije.

Skladna z navedenim stališčem je tudi kasnejša praksa Državne revizijske komisije (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-33/2010, 018-102/2010, 018-116/2011 itd.).

Iz dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila je razvidno, da je vlagatelj predmetnega zahtevka za revizijo, družba PLANINVEST, d.o.o., predložil skupno ponudbo s partnerjema MONTAŽA LENDAVA, d.o.o., Industrijska ulica 4b, Lendava, in ELEKTROSTUDIO, d.o.o., Glavna ulica 73, Lendava. To nesporno izhaja iz priložene pogodbe o skupnem nastopu.

Iz zahtevka za revizijo je nadalje razvidno, da je kot vlagatelj na zahtevku za revizijo z dne 4. 5. 2011 navedena le družba PLANINVEST, d.o.o., Ulica Božidarja Jakca 9, Portorož, ne da bi bilo kakorkoli razvidno, da zahtevek za revizijo vlagajo vsi skupni ponudniki.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da je iz vlagateljevega zahtevka za revizijo z dne 4. 5. 2011 jasno razvidno, da ga niso skupaj vložili vsi trije partnerji iz ponudbe, predložene v okviru predmetnega postopka javnega naročanja, temveč je tega samostojno vložil zgolj vlagatelj. Posledično je treba ugotoviti, da vlagatelju za vodenje predmetnega revizijskega postopka ni mogoče priznati aktivne legitimacije, saj ni izpolnjena predpostavka iz citiranega tretjega odstavka 9. člena ZRPJN. Ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da gre pri določilu tretjega odstavka 9. člena ZRPJN za vprašanje, kdo je lahko stranka revizijskega postopka oziroma oseba, ki je aktivno legitimirana za vložitev zahtevka za revizijo. Razlog za odrek aktivne legitimacije vlagatelju za vodenje revizijskega postopka v konkretnem primeru tako ni v nejasnosti njegovega zahtevka ali v pomanjkljivostih, ki bi jih bilo mogoče (oziroma potrebno) odpraviti, temveč v dejstvu, da je revizijski zahtevek z dne 4. 5. 2011 dejansko vložila "napačna" oseba - revizijski zahtevek namreč, kot že pojasnjeno, ni bil skupaj vložen s strani vlagatelja in ostalih dveh partnerjev iz predložene skupne ponudbe, kot to določa tretji odstavek 9. člena ZRPJN, temveč samostojno s strani vlagatelja.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije, kot je določena v tretjem odstavku 9. člena ZRPJN, zato je treba njegov zahtevek za revizijo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavreči.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v dopisu z dne 6. 6. 2011, s katerim je odstopil dokumentacijo Državni revizijski komisiji, zahteval tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer stroške za fotokopije in druge materialne stroške v višini 100,00 EUR ter stroške za pravno svetovanje.

Četrti odstavek 22. člena ZRPJN sicer določa, da mora vlagatelj zahtevka za revizijo v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Vendar pa naročnik stroškov za fotokopiranje in drugih materialnih stroškov ni specificiral. Poleg tega gre za stroške, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Stroškov pravnega svetovanja naročnik ni opredelil niti po višini. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek naročnika za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnila kot neutemeljen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 21. 6. 2011



predsednica senata
mag. Nataša Jeršič
članica Državne revizijske komisije













Vročiti:

- Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o., Mala ulica 5, Ljubljana
- PLANINVEST, d.o.o., Ulica Božidarja Jakca 9, 6320 Portorož
- STAVBENIK, d.o.o., Ankaranska cesta 7b, 6000 Koper
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran