018-119/2011 Gimnazija Jurija Vege Idrija

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s spr.; v nadaljevanju: ZRPJN) po članici mag. Maji Bilbija v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za storitve šolskih prevozov in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Avrigo, d. d., Nova Gorica, Kidričeva 20, Nova Gorica, ki ga zastopa Zmagoslav Marovt, odvetnik v Ljubljani (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Gimnazija Jurija Vege Idrija, študentovska ulica 16, Idrija (v nadaljevanju: naročnik), 16. 6. 2011

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802, sklic 11 16110-7111290-01811911, pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 2.500 eurov kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku javnega naročanja (objava 8. 3. 2011 na portalu javnih naročil, pod št. objave NMV710/2011) z "Obvestilom o izbiri najugodnejšega ponudnika" št. 2/2011 z dne 23. 3. 2011 sodelujoče ponudnike obvestil, da je v sklopu 1 izbral ponudbo ponudnika Avtoprevozništvo Martin - Valentina Frelih, s. p., Goropeke 10, Žiri (v nadaljevanju: izbrani ponudnik v sklopu 1).

Vlagatelj je, brez pooblaščenca, vložil zahtevek za revizijo z dne 4. 4. 2010 (pravilno 2011: opomba Državne revizijske komisije) in predlagal razveljavitev odločitve o oddaji naročila v sklopu 1, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. Vlagatelj navaja, da je 28. 3. 2011 zahteval vpogled v ponudbe, vendar je šele 4. 4. 2011 prejel obvestilo, da se opravi vpogled šele 6. 4. 2011, kar je po roku za vložitev zahtevka za revizijo. S tem, navaja vlagatelj, mu je onemogočeno ugotoviti, ali je ponudba izbranega ponudnika pripravljena tako, kot je zahteval naročnik. Vlagatelj navaja, da naročnik ni preveril, ali je izbrani ponudnik v sklopu 1 sposoben izvesti prevoze dijakov z avtobusi za 45-55 oseb, saj v svojem voznem parku nima avtobusa za 55 oseb in zato ni sposoben izvesti prevozov. Izbrani ponudnik v sklopu 1 je moral tudi podpisati izjavo št. 4, da ne bo izvedbe javnega naročila prenesel na podprevoznika.

Vlagatelj je 6. 4. 2011 opravil vpogled.

Naročnik je s sklepom št. JN/2-2011 z dne 19. 4. 2011 zahtevek za revizijo zavrnil ter pojasnil, da je bila zahteva za vpogled splošna in vlagatelj tudi ni navedel, da kaj utemeljeno sumi. Naročnik nadaljuje, da se v tem postopku oddaje javnega naročila ne uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 18/2011; v nadaljevanju: ZJN-2C), vlagatelju pa z vpogledom po roku za vložitev zahtevka za revizijo tudi ni bilo onemogočeno pravno varstvo, ker vlagatelj lahko po poteku tega roka navaja kršitve, ki jih brez svoje krivde ni mogel prej uveljavljati. Naročnik navaja, da je izbrani ponudnik v sklopu 1 predložil zahtevana dokazila, naročnik pa izjave skladno s 77. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2) preveri le, če dvomi v njihovo resničnost. Naročnik še navaja, da bi tudi v primeru, če izbrani ponudnik v sklopu 1 ne imel takega avtobusa, česar pa vlagatelj ni izkazal, izpolnjeval pogoje, saj bi izbrani ponudnik v sklopu 1 avtobus lahko tudi najel.

Vlagatelj je z vlogo z dne 26. 4. 2011 zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je 4. 5. 2011 od naročnika prejela dokumentacijo.

Državna revizijska komisija je z dopisom št. 018-119/2011-2 z dne 11. 5. 2011 pozvala naročnika na odstop dodatne dokumentacije.

Vlagatelj je po pooblaščencu 12. 5. 2011 vložil prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2011, v njej pa obsežno utemeljuje, zakaj je nezakonito naročnikovo ravnanje, ker mu je omogočil vpogled šele po roku za vložitev zahtevka za revizijo. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija skladno z 21. členom ZRPJN sama izvede dokaze in ugotovi dejstva, ki jih vlagatelj pred tem ni mogel navajati, ali pa prekine postopek in omogoči vlagatelju, da v novi vlogi navede vsa dejstva in predlaga dokaze, ki bi utemeljevali navedbe v zahtevku za revizijo, da je ponudba izbranega ponudnika v sklopu 1 nepravilna in da je treba razveljaviti odločitev o oddaji javnega naročila v sklopih 1 in 3. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da sta ponudbi izbranega ponudnika v sklopu 1 in ponudnika, ki mu je naročnik oddal javno naročilo v sklopu 3, nepopolni zaradi neustreznih dokazil v ponudbi in neizpolnjevanja pogojev.

Vlagatelj je Državni revizijski komisiji na lastno pobudo 17. 5. 2011 predložil potrdilo o vplačilu takse v višini 700 eurov.

Državna revizijska komisija je z dopisom št. 018-119/2011-5 z dne 24. 5. 2011 naročnika seznanila s pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2011 ter ga pozvala, da se do nje izjasni in da odstopi dodatno dokumentacijo.

Državna revizijska komisija je 31. 5. 2011 prejela dodatno dokumentacijo in naročnikov odgovor z dne 27. 5. 2011 na prvo pripravljalno vlogo. Naročnik navaja, da bi morala Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavreči, ker je vlagatelj vplačal takso šele po vložitvi zahtevka za revizijo in ne že ob vložitvi, podrejeno pa predlaga zavrnitev zahtevka za revizijo, ker so navedbe neutemeljene.

Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-119/2011-8 z dne 31. 5. 2011 vlagatelja pozvala, naj predloži potrdilo o vplačilu takse v pravilni višini iz 22. člena ZRPJN. Državna revizijska komisija je potrdilo prejela 9. 6. 2011.

Po pregledu dokumentacije, nastale v postopku oddaje javnega naročila in revizije tega javnega naročila, ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija na podlagi 22. in 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Ker je naročnik poslal obvestilo o naročilu male vrednosti v objavo pred uveljavitvijo ZJN-2C, se skladno s prvim odstavkom 39. člena ZJN-2C postopek oddaje konkretnega javnega naročila izvede po dosedanjih predpisih, tj. po ZJN-2, ne da bi upoštevali ZJN-2C. Na to pravilno opozarja tudi naročnik.

Naročnik je o zahtevku za revizijo odločil in ga zavrnil, ne da bi ugotavljal, ali je vlagatelj predložil potrdilo o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN. V odgovoru na prvo pripravljalno vlogo je naročnik predlagal, da Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrže, ker je vlagatelj vplačal 700 eurov takse šele po vložitvi zahtevka za revizijo.

Potrdilo o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN je sestavina zahtevka za revizijo (gl. 6. točko četrtega odstavka 12. člena ZRPJN). Če naročnik ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh podatkov iz četrtega odstavka 12. člena ZRPJN, mora pozvati vlagatelja na dopolnitev zahtevka za revizijo (peti odstavek 12. člena ZRPJN). Če vlagatelj ne dopolni zahtevka za revizijo pravočasno, ga naročnik zavrže s sklepom (peti odstavek 12. člena ZRPJN). Ali je vlagatelj izkazal potrdilo o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN, mora skladno s prvim odstavkom 21. člena ZRPJN paziti tudi Državna revizijska komisija. Če Državna revizijska komisija ugotovi, da zahtevek za revizijo nima vseh obveznih podatkov iz 12. člena ZRPJN, pozove vlagatelja, da ga dopolni (prvi odstavek 21. člena ZRPJN).

Naročnik oddaja javno naročilo male vrednosti (gl. sklep o začetku postopka št. JN2/2011 z dne 7. 3. 2011 in objavo na portalu javnih naročil 8. 3. 2011, pod št. objave NMV710/2011). "Postopek oddaje naročila male vrednosti" je poenostavljen postopek javnega naročanja, v katerem naročnik, z namenom pridobitve ponudb, na portalu javnih naročil objavi obvestilo o naročilu male vrednosti (28. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Naročnik objavi obvestilo o naročilu male vrednosti, kadar oddaja javno naročilo po postopku za oddajo naročila male vrednosti (63.c člen ZJN-2).

Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZRPJN mora vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo plačati na ustrezen račun pri ministrstvu, pristojnem za finance, takso v višini 2.500 eurov, če je zahtevek za revizijo vložen v postopku oddaje javnega naročila za storitve, ki jih je treba objaviti na portalu javnih naročil.

Državna revizijska komisija je pri preizkusu zahtevka za revizijo ugotovila, da ni vseboval vseh podatkov iz četrtega odstavka 12. člena ZRPJN, saj ni vseboval potrdila o vplačilu takse v višini, skladni s prvim odstavkom 22. člena ZRPJN. V obravnavanem primeru znaša namreč potrebna taksa 2.500 eurov, ker naročnika zavezujeta 28. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in 63.c člen ZJN-2, ki določata, da naročnik javna naročila male vrednosti objavi na portalu javnih naročil. Ker naročnik ni ravnal po petem odstavku 12. člena ZRPJN, je morala to opustitev sanirati Državna revizijska komisija. Zato je Državna revizijska komisija skladno s prvim odstavkom 21. člena ZRPJN pozvala vlagatelja, naj dopolni zahtevek za revizijo s predložitvijo potrdila o vplačilu pravilnega zneska takse v višini 2.500 eurov (tj. doplačilo 1.800 eurov). Vlagatelj je namreč na lastno pobudo Državni revizijski komisiji predložil potrdilo o vplačilu takse v višini 700 eurov, kolikor je naročnik (sicer napačno) navedel v pravnem pouku "Obvestila o izbiri najugodnejšega ponudnika" št. 2/2011 z dne 23. 3. 2011.

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da bi bilo napačno, če bi zavrgli zahtevek za revizijo, ne da bi vlagatelja pozval bodisi naročnik bodisi Državna revizijska komisija na izkaz potrdila o vplačilu takse v višini, kot jo določa 22. člen ZRPJN. Državna revizijska komisija se je o podobnih procesnih situacijah že večkrat opredelila (npr. v zadevi št. 018-227/2010) in ocenila, da je skladno z ZRPJN plačilo takse mogoče tudi po pozivu naročnika in ne le "ob vložitvi zahtevka za revizijo", ker bi (le ozka) jezikovna razlaga brez upoštevanja namenske razlage te zakonske določbe vodila k (med drugim) nedopustnemu omejevanju pravice ponudnikov do pravnega varstva v postopkih javnega naročanja. Državna revizijska komisija dodaja, da je zakonsko besedilo "ob vložitvi zahtevka za revizijo" treba razumeti v pomenu, da takse ne odmeri šele naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, ampak, da ZRPJN zahteva, da vlagatelj vplača takso pred naročnikovo odločitvijo o zahtevku za revizijo. Tako interpretacijo podpirata tako zahteva iz petega odstavka 12. člena ZRPJN, ki naročniku nalaga pozivanje vlagatelja na dopolnitev zahtevka za revizijo, kot tudi prvi odstavek 21. člena ZRPJN, ki tudi Državni revizijski komisiji nalaga, da pozove vlagatelja na dopolnitev zahtevka za revizijo, če tega ni storil že naročnik. Sicer pa bi naročnikova interpretacija vodila tudi do situacije, ko bi naročnik lahko zahtevek za revizijo zavrgel zaradi svojega neskladnega ravnanja, ker bi ponudnike napačno poučil o potrebni višini takse (prim. druga alinea prvega odstavka 79. člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila v zvezi s pravnim varstvom med drugim navesti višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja), nato pa pričakoval, da bodo ponudniki vplačali takso, ki je višja od tiste, o kateri jih je poučil, ne da bi imeli možnosti dopolniti zahtevek za revizijo s potrdilom o vplačilu pravilnega zneska takse.

Državna revizijska komisija je po izvedbi postopka dopolnitve zahtevka za revizijo nadaljevala z vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo.

Vlagatelj je pravočasno glede na prvi odstavek 12. člena ZRPJN vložil zahtevek za revizijo in v njem med drugim izpostavil, da je naročnik ravnal neskladno z ZJN-2, ker mu je omogočil vpogled po roku za vložitev zahtevka za revizijo. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je naročnik vlagatelju omogočil vpogled 6. 4. 2011, kar je dva dni po preteku roka za vložitev zahtevka za revizijo iz prvega odstavka 12. člena ZRPJN. Ta dejstva med strankama niso sporna.

Vlagatelj se je vpogleda udeležil, kar je razvidno iz zapisnika, ki ga je vlagateljev predstavnik podpisal. S tem je bilo vlagatelju "omogočeno ugotoviti, da morda ponudba ni pripravljena tako, kot je naročnik zahteval v razpisu". Vlagatelj se je torej že pred vložitvijo zahtevka za revizijo seznanil, da ima možnost vpogleda v ponudbe in da bo lahko ugotavljal, "da morda ponudba ni pripravljena tako, kot je naročnik zahteval v razpisu". Res pa je, da vpogled po roku za vložitev zahtevka za revizijo vpliva na to, da bi bil zahtevek za revizijo, ki bi ga vlagatelj vložil šele po vpogledu in ne do 4. 4. 2011, prepozen, zaradi česar do vsebinske obravnave zahtevka za revizijo tudi ne bi moglo priti. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo izrecno ne zatrjuje, da mu je bilo zaradi določitve termina vpogleda šele po roku za vložitev zahtevka za revizijo oteženo ali morebiti onemogočeno pravno varstvo. Na to bi bilo mogoče zgolj sklepati glede na to, da vlagatelj navaja, da mu je naročnik omogočil vpogled "šele 04.04.2011 od naročnika prejel obvestilo, da se opravi vpogled šele 06.04.2011, kar je po roku za vložitev zahtevka za revizijo". Vlagatelj šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2011 izrecno uveljavlja, da naročnikovo ravnanje predstavlja kršitev možnosti pravnega varstva. Vendar je vlagatelj prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2011 vložil po roku iz prvega odstavka 12. člena ZRPJN, to kršitev pa bi lahko uveljavljal že v zahtevku za revizijo, zlasti že, če upoštevamo, da je vlagatelj sestavil zahtevek za revizijo 4. 4. 2011 in v njem zapisal, da je na isti dan prejel vabilo na vpogled.

Vendar tudi v primeru, da je treba šteti, da je vlagatelj že v zahtevku za revizijo uveljavljal, da mu je z omogočitvijo vpogleda šele po poteku roka za vložitev zahtevka za revizijo naročnik otežil ali morebiti onemogočil pravno varstvo, Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj tega v konkretnih okoliščinah primera ni izkazal.

Ne glede na to, ali Državna revizijska komisija potrdi naročnikovo stališče, da ZJN-2 ne določa, da mora naročnik omogočiti vpogled pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo, ali sprejme vlagateljevo stališče, da bi mu moral naročnik omogočiti vpogled pred potekom tega roka, pa je razvidno, da je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil pravočasno glede na prvi odstavek 12. člena ZRPJN in naknadno (po vpogledu) vložil še prvo pripravljalno vlogo (z dne 12. 5. 2011), v kateri je (med drugim) navedel dejstva in dokaze, s katerimi se je seznanil na vpogledu, zakaj je ponudba izbranega ponudnika v sklopu 1 nepopolna. Vlagatelj je po vpogledu v ponudbe s prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2011 predlagal tudi razveljavitev odločitve o oddaji naročila v sklopu 3, in sicer ponudniku Vinetou, d. o. o., Vojkova ulica 15, Ajdovščina (v nadaljevanju: izbrani ponudnik v sklopu 3).

Ne glede na to, ali štejemo, da za obravnavo prve pripravljalne vloge z dne 12. 5. 2011 niso podane kakšne procesne predpostavke (npr. da ta vloga ni pravočasna, ker je bila vložena šele 36. dan po vpogledu), ali da štejemo, da so procesne predpostavke podane (npr. da je ta vloga pravočasna, ker ZRPJN ne določa konkretnega roka za njeno vložitev), vsebinska obravnava navedb o nepopolnosti ponudb izbranega ponudnika v sklopu 1 in izbranega ponudnika v sklopu 3 [kolikor bi bile mogoče zaradi upoštevanja smiselne uporabe četrtega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spr.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, ki omogoča, da stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku - tj. da bi vlagatelj navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze le, kolikor jih ni mogel brez svoje krive navesti in predlagati v zahtevku za revizijo] ne bi potrdila vlagateljevega očitka, da je naročnik v sklopih 1 in 3 izbral nepopolni ponudbi.

Za dopustitev spremembe zahtevka za revizijo bi se bilo mogoče opreti na smiselno razlago 184. in 185. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, saj se je naročnik opredelil do vseh navedb iz prve pripravljalne vloge z dne 12. 5. 2011, ni pa nasprotoval, da je vlagatelj šele v njej (in ne že v zahtevku za revizijo) predlagal tudi razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila v sklopu 3.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naročnik ni preveril, ali je izbrani ponudnik v sklopu 1 sposoben izvesti prevoze dijakov z avtobusi za 45-55 oseb, ker ta v svojem voznem parku nima avtobusa za prevoz 55 oseb.

Iz vpogleda v razpisno dokumentacijo je razvidno, da je naročnik v sklopu 1 kot predmet javnega naročila določil "prevoze z avtobusi (45-55 oseb)".

Iz razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi naročnik določil, da mora biti ponudnik lastnik avtobusov, niti ni razvidno, da bi moral ponudnik v ponudbi navesti podatke o avtobusih, s katerimi bo opravljal prevoze.

Že zato, ker naročnik ni zahteval, da mora imeti ponudnik v lasti avtobuse s 55 sedeži, je neutemeljen vlagateljev očitek, da bi moral naročnik ugotoviti, da izbrani ponudnik v sklopu 1 "ni sposoben izvesti takega prevoza". Ker naročnik ni zahteval siceršnjega lastništva avtobusa s 55 sedeži (in toliko bolj tudi ne, da mora biti lastnik avtobusa s 55 sedeži že v trenutku predložitve ponudbe), ne bi bilo v nasprotju z razpisno dokumentacijo, če v primeru, da izbrani ponudnik v sklopu 1 nima v lasti avtobusa s 55 sedeži, tak avtobus zagotovi na podlagi npr. najemne pogodbe. Na tak zaključek ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je izbrani ponudnik v sklopu 1 podpisal izjavo na obrazcu OBR-4, da "potrjujemo, da dodeljenega naročila ne bomo prenesli na drugega izvajalca", saj s tem, ko ponudnik npr. najame avtobus, ne prenaša dodeljenega javnega naročila na drugega izvajalca. S tem ponudnik le pridobi sredstvo za izvedbo javnega naročila. še bolj očitno, da podpis izjave na obrazcu OBR-4 ne more biti dokaz za tehnično neustreznost izbranega ponudnika v sklopu 1, je v primeru, če bi izbrani ponudnik v sklopu 1 naknadno kupil avtobus. Nelogično bi bilo namreč trditi, da bi bil prodajalec avtobusa nekdo, na kogar bi se prenesla izvedba javnega naročila.

Vlagateljevi očitki pa so neutemeljeni tudi ob upoštevanju šestega odstavka 41. člena ZJN-2, saj v primeru oddaje javnih naročil male vrednosti za priznanje sposobnosti zadošča pisna izjava, ki je naročniku v skladu s 77. členom ZJN-2 ni treba preverjati. V skladu s prvim odstavkom 77. člena ZJN-2 naročnik preveri obstoj in vsebino podatkov iz izbrane ponudbe oziroma drugih navedb iz ponudbe, kadar dvomi v resničnost ponudnikovih izjav. Ker, kot že navedeno, naročnik ni določil, da mora biti ponudnik lastnik avtobusov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi morebitna opustitev preverjanja, ali je izbrani ponudnik v sklopu 1 sposoben izvesti prevoze dijakov z lastnimi avtobusi, ne bi predstavljala kršitve ZJN-2.

Na drugačen zaključek ne bi v ničemer vplivale niti navedbe iz prve pripravljalne vloge z dne 12. 5. 2011.

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da so vlagateljevi očitki deloma prepozni, saj vprašanje (ne)lastništva avtobusa s 55 sedeži ni v ničemer odvisno od tega, ali je vlagatelj lahko vpogledal v ponudbo izbranega ponudnika v sklopu 1 pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo ali po poteku tega roka. Ne glede na navedeno pa so ti očitki sicer tudi neutemeljeni.

Vlagatelj se ne le prepozno (glede na 286. člen ZPP v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN), ampak tudi brezuspešno sklicuje na 16. člen osnutka pogodbe. Ne glede na to, da je vlagatelj s sklicevanjem na ta člen pogodbe prepozen, ker bi se nanj lahko skliceval že v zahtevku za revizijo, ker v tem primeru ne gre za sklicevanje na dejstvo, do katerega bi lahko vlagatelj prišel šele na vpogledu, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da ta člen osnutka pogodbe ne potrjuje tega, da je naročnik zahteval lastništvo avtobusov. V 16. členu osnutka pogodbe je namreč določeno, da "naročnik lahko zahteva od prevoznika dokumente o tehnični brezhibnosti vozil, s katerimi prevoznik izvaja prevoze šolskih otrok" (poudarila Državna revizijska komisija). Izvajanje prevozov pa ni omejeno le na avtobuse v lasti vsakokratnega izbranega ponudnika.

Vsaj neutemeljen (Državna revizijska komisija se ne spušča v ugotavljanje pravočasnosti) je tudi argument, da bi moral izbrani ponudnik v sklopu 1 "v ponudbi predložiti dokazilo, da bo imel na voljo zahtevan avtobus", saj, kot že navedeno, ponudnikom v ponudbi ni bilo treba navesti, s katerimi avtobusi bodo izvajali prevoze. In ker ponudnikom ni bilo treba navesti podatkov, toliko bolj velja, da jim podatkov ni bilo treba dokazovati.

Izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem naročnikovega ravnatelja je tudi nepotrebna, ker tudi potrditev dejstva, da izbrani ponudnik nima v lasti avtobusa s 55 sedeži, ne bi v ničemer vplivala na že podane zaključke Državne revizijske komisije.

Neutemeljen (Državna revizijska komisija se ne spušča v ugotavljanje pravočasnosti) je očitek, da sta ponudbi izbranega ponudnika za sklop 1 in izbranega ponudnika za sklop 3 nepopolni, ker nista izpolnila obrazca OBR-4, kot je naročnik zahteval v razpisni dokumentaciji.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je naročnik na drugi strani obrazca OBR-4 pred 6. točko zapisal "ustrezno izpolnite in obkrožite". Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da v 7. točki, kjer so naveden štiri alinee, s katerimi ponudniki potrdijo določene zahteve (med drugim sporno zahtevo, "da dodeljenega naročila ne bomo prenesli na drugega izvajalca"), ni nobenega primera, kjer bi imeli ponudniki na izbiro kakšna različna ravnanja in bi morali izbrati le enega ali le nekatera izmed njih. V tem primeru gre za to, da so morali ponudniki sprejeti zahteve iz vseh štirih alinej brez morebitnih pripomb ali pridržkov. Dejstvo, da ta ponudnika nista obkrožila črtic, ki označujejo alinee, v ničemer ne spremeni dejstva, da sta se s podpisom izjave (kar sta oba ponudnika tudi storila in temu vlagatelj ne oporeka) zavezala ravnati skladno z zahtevami po teh štirih alineah. To tudi jasno izhaja iz spremnega besedila 7. točke, kjer je navedeno "s podpisom te izjave tudi potrjujemo". In tudi v primeru, če je treba šteti, da besedilo "ustrezno izpolnite in obkrožite" postavlja zahtevo za obkrožitev nečesa, kjer ne obstaja nikakršna možnost izbire alternativ, bi šlo v konkretnem primeru po oceni Državne revizijske komisije le za formalno pomanjkljivost ponudbe, ki je nebistvena v pomenu iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. To pa pomeni, da ponudbi izbranega ponudnika v sklopu 1 in izbranega ponudnika v sklopu 3 kljub očitani pomanjkljivosti ne bili formalno nepopolni. Zato sporna pomanjkljivost ne bi pomenila niti tega, da bi moral naročnik pozvati ponudnika na dopolnitev ponudb skladno z 78. členom ZJN-2, še manj pa bi to bil razlog za izločitev ponudb po prvem odstavku 80. člena ZJN-2 kot nepopolnih v pomenu iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2.

Vlagatelj nadalje v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2011 navaja, da izbrani ponudnik za sklop 1 in izbrani ponudnik za sklop 3 nista podpisala obrazca OBR-5 "Izjava za pridobitev osebnih podatkov", vendar Državna revizijska komisija (ne da bi se spuščala v ugotavljanje pravočasnosti) temu ne more pritrditi, ker je po vpogledu v odstopljeni ponudbi ugotovila, da sta izjavi obeh ponudnikov podpisani.

Vlagatelj v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2011 tudi navaja, da izbrani ponudnik za sklop 3 "nima ustrezne registracije za opravljanje dejavnosti, ki je predmet razpisa. Registriran bi moral biti za prevoze 49.391, pa ni". Državna revizijska komisija ugotavlja, da je uveljavljanje navedene kršitve šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2011 prepozno, ker ugotovitev tega dejstva v obravnavanem primeru ni odvisno od vpogleda v ponudbe in zato vpogled v ponudbo izbranega ponudnika v sklopu 3 šele po roku za vložitev zahtevka za revizijo ne more opravičiti, da vlagatelj šele v prvi pripravljalni vlogi zatrjuje, da izbrani ponudnik v sklopu 3 nima ustrezne registracije.

Ne glede na navedeno pa je vlagateljev očitek tudi neutemeljen. Iz vpogleda v izpisek s spletne strani Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES), ki ga je vlagatelj predložil prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2011 (http://www.ajpes.si/prs/podjetje.asp"s=1&e=373974&p=1), res izhaja le podatek o dejavnosti 85.510 (Izobr., izpopol., usposablj. na podr. športa), vendar vlagatelj spregleda, da gre le za podatek o "glavni dejavnosti" in "registrirani dejavnosti", ne pa o vseh dejavnostih, ki jih gospodarski subjekt lahko opravlja.

Izbrani ponudnik v sklopu 3 ima pravnoorganizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo.

Katere dejavnosti smejo družbe opravljati, je določeno v 6. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZGD-1). Med drugim je v 6. členu ZGD-1 določeno, da družbe smejo opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi (tretji odstavek).

Dostop do družbenih pogodb je mogoč prek spletišča AJPES zaradi pravil iz 7. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/1994; v nadaljevanju: ZSReg) o javnosti podatkov iz sodnega registra. Tako je v prvi alinei 1. točke tretjega odstavka 7. člena ZSReg med drugim določeno, da mora biti vsakomur prek spletnih strani AJPES omogočen brezplačen dostop do zadnjega čistopisa družbene pogodbe družbe z omejeno odgovornostjo.

Državna revizijska komisija je vpogledala v zbirko listin za izbranega ponudnika v sklopu 3 (http://www.ajpes.si/eObjave/rezultati.asp"podrobno=0&id_skupina=49&MAXREC=10&maticna=2286572000), pri čemer je ugotovila, da je objavljen tudi čistopis družbene pogodbe z dne 4. 6. 2009 (http://www.ajpes.si/eObjave/datoteka.asp"id=539832&d=1002631). Po vpogledu v čistopis te družbene pogodbe je Državna revizijska komisija ugotovila, da ima izbrani ponudnik v sklopu 3 kot dejavnost določeno tudi dejavnost 49.391.

Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija ocenila, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je zahtevek za revizijo utemeljen, zato ga je na podlagi druge alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija skladno z 22. členom ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 16. 6. 2011

mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Gimnazija Jurija Vege Idrija, študentovska ulica 16, 5280 Idrija,
- odvetnik Zmagoslav Marovt, Rozmanova ulica 12/I, 1000 Ljubljana,
- Avtoprevozništvo Martin - Valentina Frelih, s. p., Goropeke 10, 4226 Žiri,
- Vinetou, d. o. o., Vojkova ulica 15, 5270 Ajdovščina,
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana,
- v arhiv, tu.

Natisni stran