018-101/2011 Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s spr.; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in mag. Nataše Jeršič kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "dezinfekcijo in deponiranje infektivnih odpadkov iz zdravstva", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Aico-Eko, ekološko svetovanje in storitve, d. o. o., Motnica 2, Trzin, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Ulčar in partnerji, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca, Ulica padlih borcev 13a, šempeter pri Gorici (v nadaljevanju: naročnik), 3. 5. 2011

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz "Odločitve o oddaji" št. 260-9/10-36 z dne 18. 2. 2011.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 3.400 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 15. 12. 2010 na portalu javnih naročil pod št. objave JN12166/2010) z dokumentom "Odločitvijo o oddaji" št. 260-9/10-36 z dne 18. 2. 2011 sodelujoče ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Biotera, d. o. o., Cesta talcev 8, Domžale (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je 28. 2. 2011 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila in uveljavlja povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje tehničnega pogoja iz 6. točke podtočke 3.1 razpisne dokumentacije, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev iz 11. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (Uradni list RS, št. 89/2008; v nadaljevanju: Uredba), saj bi glede na zahteve razpisne dokumentacije moral razpolagati z ustreznim potrdilom, iz katerega izhaja, da ima pravico letno zbrati vsaj 32.000 kg odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 03. Vlagatelj navaja, da je pridobil potrdilo, iz katerega izhaja, da ima izbrani ponudnik dovoljenje zbrati letno manj kot 32.000 kg odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 03. Vlagatelj nadaljuje, da bi moral naročnik glede na šesti odstavek 41. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2), ker ni zahteval predložitve potrdila, preveriti v javnih evidencah, da izbrani ponudnik ne razpolaga z ustreznim potrdilom, zaradi česar je objektivno nesposoben izpolniti javno naročilo. Zato izbrani ponudnik naročniku očita kršitev 80. člena ZJN-2. Vlagatelj tudi opozarja, da izbrani ponudnik opravlja istovrstne storitve še za druge naročnike (najmanj za Univerzitetni klinični center Maribor), kar dodatno vpliva na njegovo nezmožnost izpolniti pogodbene obveznosti. Vlagatelj predlaga opravo enakih poizvedb še pri drugih naročnikih.

Vlagatelj je z vlogo z dne 7. 3. 2011 zahteval povrnitev še dodatnih stroškov, in sicer zaradi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika.

Z vlogo z dne 7. 3. 2011 se je izbrani ponudnik opredelil do zahtevka za revizijo in predlagal njegovo zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

Naročnik je s sklepom št. 260-9/2010-63 z dne 16. 3. 2011 zahtevek za revizijo zavrgel. Zoper to odločitev je vlagatelj vložil pritožbo z dne 17. 3. 2011, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-69/2011-4 z dne 31. 3. 2011 ugodila, razveljavila odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo in naročnika napotila na odločanje po 16. členu ZRPJN. Odločitev o stroških za pritožbo je Državna revizijska komisija pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo.

Naročnik je s sklepom št. 260-9/2010-68 z dne 7. 4. 2011 zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov zavrnil. Naročnik zavrača interpretacijo zahtev razpisne dokumentacije, kot jo podaja vlagatelj, in navaja, da je izbrani ponudnik s potrdilom, predloženim v ponudbi izkazal izpolnjevanje spornega pogoja. Naročnik nadaljuje, da ni relevantno, da izbrani ponudnik razpolaga z dovoljenjem za manj kot 32.000 kg odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 03 letno, morebitne kršitve v zvezi z izdanim dovoljenjem pa ni dolžnost naročnika, ampak organa, ki je dovoljenje izdal. Naročnik navaja, da mu šesti odstavek 41. člena ZJN-2 nalaga pridobitev podatkov iz uradne evidence, ne pa potrdila. Naročnik pojasnjuje, da se podatki iz originalnega potrdila, ki mu ga je na poziv predložil izbrani ponudnik, ujemajo s podatki na fotokopiji, stroške, ki jih je vlagatelj priglasil v vlogi z dne 7. 3. 2011, pa si jih je povzročil sam.

Vlagatelj je z dopisom z dne 14. 4. 2011, v katerem oporeka odločitvi o zahtevku za revizijo, zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je 15. 4. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo.

Državna revizijska komisija je vpogledala v potrdilo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje in prostor št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010, pridobljene podatke po zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, ki jo je vlagatelj naslovil na Univerzitetni klinični center Maribor, ter dokumentacijo, nastalo v postopku oddaje javnega naročila in revizije tega javnega naročila. Državna revizijska komisija je že zaradi nedoločnosti zavrnila dokazni predlog za "opravo enakih poizvedb še pri drugih naročnikih". Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija skladno z 22. in s 23. členom ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Ker je bilo obvestilo o javnem naročilu objavljeno pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 18/2011; v nadaljevanju: ZJN-2C), se skladno s prvim odstavkom 39. člena ZJN-2C postopek oddaje konkretnega javnega naročila izvede po dosedanjih predpisih, tj. po ZJN-2, ne da bi upoštevali ZJN-2C.

Vlagatelj (kot bistveno) očita naročniku, da je kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2, ker naj bi izbral nepopolno ponudbo. Vlagatelj namreč zatrjuje, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenega v 6. točki podtočke 3.1 razpisne dokumentacije (str. 8-9), in sicer pogoja, da "izpolnjuje pogoje, navedene v 11. členu Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (Uradni list RS, št. 89/2008)", kar izkaže z "ustreznim potrdilom, ki ga izda Ministrstvo za okolje in prostor". Naročnik je še določil, da mora biti iz listine, ki jo ponudnik predloži v ponudbi, razvidno, da sme v času trajanja javnega naročila izvajati dejavnost, ki je predmet javnega naročila. Enak pogoj izhaja tudi iz obvestila o javnem naročilu, četrta alinea točke III.2.3 Tehnična sposobnost.

Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, ponudba ni popolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vendar pa mora naročnik pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev, do ugotovitve, da je ponudba formalno nepopolna, pa lahko naročnik pride sam ali na predlog gospodarskega subjekta (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati še omejitve iz drugega in tretjega odstavka 78. člena ZJN-2.

Ponudba je med drugim nepravilna, če ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Naročnik med drugim lahko skladno z osmim odstavkom 41. člena ZJN-2 od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa (44. člen ZJN-2) ter tehnične (45. člen ZJN-2) in poklicne sposobnosti (43. člen ZJN-2).

Med strankama ni sporno, da potrdilo (št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010), ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje, Agencija RS za okolje, v katerega je vpogledala tudi Državna revizijska komisija, omogoča izbranemu ponudniku, da zbere manj kot 32.000 kg odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 03 letno. Med strankama tudi ni sporno, to pa potrjuje tudi vpogled v razpisno dokumentacijo (točka 2, str. 3) in obvestilo o naročilu (točka II.1.3 Kratek opis naročila ali nabave), da je naročnik navedel, da je letna predvidena količina takšnih infektivnih odpadkov 32.000 kg. Sporno pa je, ali je treba interpretirati pogoj, določen v 6. točki podtočke 3.1 razpisne dokumentacije (str. 8-9), tako da mora ponudnik izkazati s potrdilom, ki ga izda Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, dejstvo, da lahko zbere vsaj 32.000 kg takih infektivnih odpadkov letno.

Zahteva za izpolnjevanje pogoja mora biti vnaprej določena tako, da bodo vsi ponudniki imeli enake možnosti se seznaniti s pogojem in da bodo na enakih osnovah sodelovali v postopku oddaje javnega naročila tudi z dokazovanjem sposobnosti. S tem je tudi zagotovljeno, da naročnik lahko vse ponudnike in ponudbe enakopravno obravnava (9. člen ZJN-2).

Naročnik je v opisu predmeta javnega naročila določil, da je predvidena količina 32.000 kg infektivnih odpadkov letno in temelji na količini takih odpadkov, ki so bili predmet dezinfekcije v preteklem letu, približno vrednost 32.000 kg infektivnih odpadkov letno pa je ponovil še v drugih delih razpisne dokumentacije (npr. pri merilu in v osnutku pogodbe). Ker je torej predmet javnega naročila vezan na zahtevo po tem, da ponudnik zbere 32.000 kg infektivnih odpadkov, se Državna revizijska komisija strinja z vlagateljem, da je treba sporni pogoj interpretirati na način, da je treba z "ustreznim potrdilom" izkazati možnost zbrati razpisano količino istovrstnih odpadkov.

Izbrani ponudnik sicer opozarja, da se predmet javnega naročila ne začne izvajati z začetkom koledarskega leta, in da tudi ni mogoče enačiti leta (naročnikova zahteva) in koledarskega leta, ugovor v smislu slednjega pa navaja tudi naročnik, vendar Državna revizijska komisija poudarja, da (ne)izpolnitev pogoja ne more biti prepuščena naključnosti vsakokratnih različnih dejanskih okoliščin, ki jih izpostavlja izbrani ponudnik. To je v obravnavanem primeru toliko bolj očitno, ker je iz dokumentacije, ki jo je predložil vlagatelj v postopku pred naročnikom, razvidno, da je izbranemu ponudniku bilo že v trenutku predložitve ponudbe znano, da je Univerzitetni klinični center Maribor pri izbranem ponudniku naročil prevzem (in odstranitev) infektivnih odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 03 za prvo trimesečje v letu 2011 v količini, ki celo presega polovice pravice iz potrdila št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010. Zato navajanje izbranega ponudnika, da je treba upoštevati, da se bo obdobje izvajanja predmeta javnega naročila pred naročnikom tudi še upoštevaje roke za pravno varstvo po ZRPJN začelo kasneje, predstavlja zgolj ugibanje o možnem poteku dogodkov, ki bi utegnili vplivati na njegovo sposobnost izvesti javno naročilo glede na omejitve količin, kot izhajajo iz potrdila št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je treba pravni standard "ustreznega potrdila", kot je zahtevan v spornem pogoju, zapolniti z vsebino, ki bo potrdila možnost ponudnika, da na letni ravni (brez naslanjanja na splete različnih naključij) izkaže možnost zbrati količino, ki je glede na razpisani obseg javnega naročila določena. Torej vsaj 32.000 kg (ob tem Državna revizijska komisija zanemarja še vprašanje obstoja drugih pogodbenih odnosov v enakem obdobju, ki bi navedeno količino povečevali).

Iz zbrane dokumentacije je razvidno, da je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik izbranemu ponudniku na podlagi spornega potrdila priznal izpolnjevanje pogoja, čeprav bi pri presoji moral upoštevati tudi lastno zahtevo po zbiranju 32.000 kg odpadkov letno in dejstvo, da s potrdilom št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010 tega praga izbrani ponudnik ne dosega. Ker tega naročnik ni upošteval, je napačno zaključil, da je ponudba izbranega ponudnika popolna v pomenu iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. S tem je naročnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, ker ponudbe, ki ni popolna, ne sme izbrati. Zato je Državna revizijska komisija skladno s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz "Odločitve o oddaji" št. 260-9/10-36 z dne 18. 2. 2011 že na podlagi dosedanjih ugotovitev, do drugih očitanih kršitev pa se ni opredeljevala, ker to ne bi več vplivalo na sprejeto odločitev.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo (tretji odstavek 22. člena ZRPJN).

Ker je vlagatelj uspel tako s pritožbo kot z zahtevkom za revizijo, mu Državna revizijska komisija na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009), s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: ZOdvT) in 6. delom tarife po ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 2.500 eurov ter stroške za nagrado za postopek revizije v višini 900 eurov.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 3.400 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Državna revizijska komisija ni priznala povračila priglašenih stroškov nad priznanimi, ker jih glede na upoštevanje okoliščin in težavnosti primera ne ocenjuje za potrebne stroške (tretji odstavek 22. člena ZRPJN). Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 3.300 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 3. 5. 2011

Predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca, Ulica padlih borcev 13a, 5290 šempeter pri Gorici,
- Odvetniška pisarna Ulčar in partnerji, d. o. o., šlandrova ulica 4, 1231 Ljubljana - Črnuče,
- Avbreht, Zajc in partnerji, odvetniška družba, o. p., d. o. o., šestova ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana,
- v arhiv, tu.

Natisni stran