018-118/2011 Slovenske železnice, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje naročila male vrednosti "Tirni magneti SV" in na podlagi pritožbe vlagatelja (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika SLOVENSKE ŽELEZNICE d.o.o., Kolodvorska ulica 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 19.05.2011

odločila:

1. Pritožbi vlagatelja se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz sklepa št. 1-603/2022, z dne 21.04.2011.

2. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti skladno s 16. členom ZRPJN.

3. Odločitev o stroških, nastalih z revizijo, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 24.03.2011 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je predmetno javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 01.04.2011, pod številko objave NMV 1053/2011.

Naročnik je v zvezi z razpisno dokumentacijo prejel devetindvajset različnih vprašanj. Naročnik je na vsa vprašanja odgovoril z dvema odgovoroma, in sicer, "da so vsi podatki v povabilu k oddaji ponudb" (odgovor št. 1, ki je bil na Portalu javnih naročil objavljen dne 06.04.2011) ter "da so v povabilu k oddaji ponudbe navedeni vsi pogoji za pripravo ponudbe" (odgovor naročnika št,. 2, ki je bil na Portalu javnih naročil objavljen dne 07.04.2011).

Vlagatelj je pred potekom roka za oddajo ponudb vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj zatrjuje, da podatki, ki jih je v zvezi z javnim naročilom objavil naročnik, niso zadostni za pripravo ponudbe, poleg tega so nejasni, diskriminatorni ter omejujejo konkurenco in mu onemogočajo sodelovanje v postopku. Iz navedenega razloga, zatrjuje vlagatelj, je naročniku postavil vprašanja. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik na vseh 28 postavljenih vprašanj odgovoril z (enim) odgovorom št. 2, iz katerega izhaja, da so v povabilu k oddaji ponudb navedeni vsi pogoji za pripravo ponudbe, v odgovoru št. 1 pa je še pred tem, in sicer na vprašanje drugega ponudnika, ki se je nanašalo na tehnične specifikacije, odgovoril enako.
Vlagatelj navaja, da je aktivno legitimiran za vložitev revizijskega zahtevka, saj je proizvajalec naprav, ki jih nabavlja naročnik, te naprave pa že več let trži v mnogih državah. Vlagatelj še navaja, da je že leta 2009 za opremo, ki jo proizvaja (in je tudi predmet obravnavanega javnega naročila), pri naročniku pričel s postopkom za pridobitev dovoljenja za vgradnjo, v skladu s Pravilnikom o ugotavljanju skladnosti in o izdajanju dovoljenj za vgradnjo elementov, naprav in sistemov v železniško infrastrukturo (Uradni list RS, št. 82/2006; v nadaljevanju: Pravilnik). Vlagatelj navaja, da ima skladno s svojo dejavnostjo, ki obsega razvoj, proizvodnjo in prodajo varnostnih naprav za železnice, interes oddati konkurenčno ponudbo in zatrjuje, da mu naročnikova razpisna dokumentacija tega ne omogoča.
Vlagatelj v nadaljevanju citira deset postavljenih vprašanj (od katerih se štiri nanašajo na tehnične zahteve, eno na dobavni rok, dve na garancijo, eno na življenjsko dobo razpisane opreme in dve na embalažo), ki jih je posredoval naročniku, in poudarja, da iz razloga, ker naročnik nanje ni odgovoril, ni mogel pripraviti ustrezne ponudbe. Vlagatelj v zvezi s tem še poudarja, da se lahko razpisana oprema razlikuje v tehničnih karakteristikah glede na proizvajalca, namen uporabe, okoljske pogoje in podobno. Zato navedbe zgolj splošnih nazivov in količin niso zadosten podatek za pripravo popolne ponudbe.
Vlagatelj navaja, da v Sloveniji ni proizvajalcev tirnih magnetov, zato naročnik lahko pridobi le ponudbe (trgovskih) podjetij, ki to opremo kupijo pri proizvajalcih v tujini. Vlagatelj zatrjuje, da ponuja opremo lastne proizvodnje, lahko pa bi ponudil tudi opremo, ki bi jo kupil od drugih proizvajalcev. Iz navedenega razloga, poudarja vlagatelj, bi mu moral naročnik odgovoriti na vprašanje (št. 3), za katero opremo so v Sloveniji že izdana dovoljenja za vgradnjo. Informacije v zvezi s postavljenim vprašanjem, poudarja vlagatelj, niso dostopne v nobeni javni zbirki podatkov, zato bi jih lahko pridobil zgolj pri naročniku.
Vlagatelj v nadaljevanju citira še štirinajst vprašanj (eno se nanaša na rok izvedbe, eno na rok veljavnosti ponudbe, šest na menico, tri na dokumente, ki jih je potrebno priložiti k opremi, eno na kuverto, eno na odpiranje ponudb in eno na umik ponudbe) in zatrjuje, da naročnik ni zapisal, kakšno ponudbo bo obravnaval kot pravilno in tehnično ustrezno. Klub temu, nadaljuje vlagatelj, pa je naročnik zapisal, da je tehnična ustreznost pogoj za eventualna pogajanja, ki naj bi potekala o ceni in tudi o tehnični ustreznosti. Naročnik pa tudi ni podal nobenih odgovorov na postavljena vprašanja, ki se nanašajo na pogajanja (vlagatelj v nadaljevanju citira še preostala tri vprašanja, ki jih je v zvezi s pogajanji postavil naročniku).
Vlagatelj še navaja, da je v letu 2009 pri naročniku pričel postopek za pridobitev dovoljenja za vgradnjo za razpisane naprave, kot je to zahtevano v Pravilniku, postopek pa še vedno ni zaključen. Glede na to, da gre v tem primeru za upravni postopek, ki bi ga moral naročnik izvesti v javnem interesu in v skladu z veljavno zakonodajo, pa vlagatelj na zaključek le-tega nima vpliva. Vlagatelj še zatrjuje, da je na neupravičeno dolgotrajnost postopka in na naročnikovo nezainteresiranost, da se zaključi že večkrat pisno opozoril, nazadnje dne 02.12.2010. Vlagatelj poudarja, da je preko svojega pooblaščenca dne 04.04.2011 posredoval vso dokumentacijo, ki jo je v zvezi z izdajo dovoljenja zahteval naročnikova strokovna komisija, zato ni nobenega razloga, da postopek ne bi bil zaključen še pred uvedbo predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj v zvezi s tem še navaja, da je naročniku postavil tudi vprašanje, ali bo upošteval tudi ponudbe za opremo, za katero je postopek pridobitve dovoljenja za vgradnjo še v teku.
Vlagatelj predlaga, da se razveljavi naročnikova razpisna dokumentacija in zahteva povrnitev stroškov v višini vplačane takse, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Naročnik je dne 21.04.2011 sprejel sklep, s katerem je zahtevek za revizijo zavrgel ter posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. Naročnik navaja, da ZRPJN v prvem odstavku 9. člena ZRPJN predpisuje dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati oseba, da ji je priznana aktivna legitimacija za vložitev zahtevka za revizijo. Prvi pogoj je dejanski interes za pridobitev javnega naročila, drugi pa je realna verjetnost, da bo zaradi kršitev, ki jih očita naročniku, lahko nastala škoda.
Naročnik zatrjuje, da vlagatelj ne izpolnjuje dejanskega interesa za dodelitev predmetnega javnega naročila, saj ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma nima dovoljenja za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo. Kot ugotavlja naročnik, vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da ga je zaprosil za dovoljenje za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo, vendar postopek še ni zaključen. Na navedeno, nadaljuje naročnik, kaže tudi dejstvo, da je vlagatelj na odpiranje ponudb predložil dopis, iz katerega izhaja, da bo konkurenčno ponudbo predložil po pridobitvi dodatnih podatkov, ki jih potrebuje za pripravo ponudbe. Ob odsotnosti interesa za dodelitev naročila, pa je izključena tudi verjetnost nastanka škode.
Naročnik še zatrjuje, da je odgovore na postavljena vprašanja objavil na Portalu javnih naročil in da so vsi tisti ponudniki, ki so oddali ponudbe, razumeli kakšni izdelki so predmet njegovega povpraševanja.
Naročnik še navaja, da mora zaradi zagotovitve varnosti v cestnem prometu, v skladu z Zakonom o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 61/2007 s spremembami; v nadaljevanju ZVZeIP), pri nabavi blaga, ki je namenjeno železniški infrastrukturi, zahtevati dovoljenje za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo, zaradi česar pogoja v zvezi s tem ne more spremeniti. Če bi ugodil vlagateljevemu predlogu, še zatrjuje naročnik, bi ravnal ne le v nasprotju s področno zakonodajo pač pa tudi v nasprotju s predpisi Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS).
Naročnik še navaja, da postopke pridobitve dovoljenja za vgradnjo vodi neodvisno in ločeno od postopkov nabave. Kot poudarja naročnik, postopek za pridobitev dovoljenja za vgradnjo vodi posebna strokovna komisija, ki izvaja testiranja opreme, pregled dokumentacije in ugotavlja izpolnitev zahtev iz zakonskih in podzakonskih predpisov, standardov, tehničnih zahtev in tehničnih specifikacij. V postopku, ki ga navaja vlagatelj, je strokovna komisija naročnika z zapisnikom št. 2.2.3 - 6909/10, z dne 02.12.2010, pozvala vlagateljevega zastopnika k dopolnitvi in spremembi dokumentacije. Vlagatelj zahteve za vgradnjo je dne 04.04.2011 sicer delno dopolnil dokumentacijo, pri čemer pa še vedno manjkajo nekateri dokumenti, ki so navedeni v zapisniku št. 2.2.3 - 6909/10, z dne 02.12.2010.
Naročnik še navaja, da v obravnavanem primeru vlagatelj z revizijskim zahtevkom izvaja neposreden pritisk na upravljalca železniške infrastrukture, ki vodi postopek za pridobitev dovoljenja za vgradnjo in istočasna zlorablja revizijski postopek, vse z namenom, da bi izsilil dovoljenje za vgradnjo za svoje proizvode in s tem naročniku povzročil škodo z zavlačevanjem postopka oddaje predmetnega javnega naročila.

Zoper naročnikov sklep o zavrženju je vlagatelj dne 29.04.2011 vložil pritožbo na Državno revizijsko komisijo. Državna revizijska komisija je pritožbo prejela dne 03.05.2011.
Vlagatelj ponavlja navedbe iz zahtevka za revizijo in poudarja, da je aktivno legitimiran za vložitev revizijskega zahtevka, saj je proizvajalec in prodajalec naprav, ki jih nabavlja naročnik v tem postopku. Interes izkazuje tudi s tem, nadaljuje vlagatelj, da je že v letu 2009 pri naročniku pričel postopek za pridobitev dovoljenja za vgradnjo za razpisane naprave, kot je to zahtevano v Pravilniku, postopek pa še vedno ni zaključen.
Vlagatelj navaja, da je iz razloga, ker iz poziva k oddaji ponudbe ni podanih nobenih oznak tirnih magnetov ali navedb proizvajalcev, na osnovi katerih bi lahko preveril eventualni obstoj dovoljenja za vgradnjo, naročniku postavil vprašanje, naj mu poda spisek tirnih magnetov in njihovih proizvajalcev, za katera so izdana dovoljenja za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo. V zvezi s tem, nadaljuje vlagatelj, je v zahtevku za revizijo tudi zapisal, da v Sloveniji ni nobenega proizvajalca tirnih magnetov in da naročnik lahko dobi le ponudbe (trgovskih) podjetij, ki to opremo kupijo pri proizvajalcih v tujini. Vlagatelj zatrjuje, da ponuja opremo lastne proizvodnje, lahko pa bi ponudil tudi opremo, ki bi jo kupil od drugih proizvajalcev. Iz navedenega razloga, poudarja vlagatelj, bi mu moral naročnik odgovoriti na postavljeno vprašanje, saj predmetne informacije niso dostopne v nobeni javni zbirki.
Vlagatelj ugotavlja, da so bile oddane tri ponudbe (Siemens d.o.o., Ljubljana, Iskra Sistemi d.d. Ljubljana in Tehnomatica d.o.o., Trzin), pri čemer je Siemens ponudil lastne tirne magnete, ostala dva ponudnika pa tirne magnete proizvajalca GTB. Tirne magnete navedenih proizvajalcev, poudarja vlagatelj, bi lahko ponudil kateri koli drug ponudnik, seveda le v primeru, če bi razpolagal z ustreznimi podatki.
Vlagatelj še navaja, da je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo tudi zapisal, da je moral upoštevati ZVZeIP in da zato pogoja, v skladu s katerim mora ponudnik priložiti potrdilo za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo, ne more spremeniti. Vlagatelj še zatrjuje, da ZVZeIP nikjer ne prepoveduje naročniku, da bi nabavil blago, za katero sporno dovoljenje še ni izdano, saj bi dovoljenje lahko zahteval tudi naknadno - npr. pred dobavo, pred podpisom pogodbe, pred plačilom in podobno.

Naročnik je dne 06.05.2011 Državni revizijski komisiji odstopil vso relevantno dokumentacijo.

Po preučitvi celotne dokumentacije je Državna revizijska komisija ugotovila, da je pritožba utemeljena, in sicer zaradi razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Naročnik je svojo odločitev o tem, da zavrže vlagateljev zahtevek za revizijo, oprl na določilo drugega odstavka 13. člena ZRPJN, ki določa, da se v primeru, če je zahtevek za revizijo vložila oseba, ki ne izkaže aktivne legitimacije, le-tega zavrže. Iz prvega odstavka 13. člena ZRPJN izhaja, da mora naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveriti, ali ga je vložila upravičena oseba iz 9. člena tega zakona. ZRPJN v prvem odstavku 9. člena določa: "Zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila".

9. člen ZRPJN določa, da je izkazovanje aktivne legitimacije v postopku revizije procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, če naj bo stranka v postopku upravičena do konkretnega pravnega varstva. ZRPJN torej meritorno odločanje o zahtevku za revizijo pogojuje z izkazovanjem aktivne legitimacije.

Iz zgoraj citiranega določila 9. člena ZRPJN izhaja, da morata biti za priznanje procesnega upravičenja za vodenje revizijskega postopka, hkrati (kumulativno) izpolnjena naslednja dva pogoja: (1.) interes za dodelitev naročila in (2.) realna stopnja verjetnosti nastanka (ali vsaj možnosti nastanka) škode, katero je posledično mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano kršitvijo naročnika).

Naročnik meni, da vlagatelj ni izkazal dejanskega interesa za dodelitev predmetnega naročila iz razloga, ker ne izpolnjuje enega izmed pogojev za dodelitev predmetnega naročila oziroma za opremo, ki je predmet obravnavanega javnega naročila, nima dovoljenja za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo. Da vlagatelj ne izkazuje dejanskega interesa za dodelitev predmetnega javnega naročila, pa naj bi po naročnikovemu mnenju izhajalo tudi iz dejstva, da je vlagatelj na odpiranju ponudb predložil dopis, da bo konkurenčno ponudbo predložil šele po pridobitvi dodatnih podatkov, ki jih potrebuje za pripravo ponudbe. Ob odsotnosti dejanskega interesa, poudarja naročnik, pa je izključena tudi verjetnost nastanka škode.

Naročnik je svojo odločitev o zahtevku za revizijo utemeljil na prepričanju, da aktivne legitimacije ni mogoče priznati tistemu ponudniku, za katerega je jasno, da določene zahteve iz razpisne dokumentacije ne izpolnjuje oziroma, da je do poteka roka za predložitev ponudbe tudi ne bo mogel izpolniti. Kot je mogoče razbrati iz izpodbijanega sklepa, je naročnik vlagatelju odrekel aktivno legitimacijo tudi iz razloga, ker ni oddal ponudbe.

Res je, da vlagatelj v zvezi s spornim pogojem sam priznava, da za opremo, ki jo proizvaja, dovoljenja za vgradnjo še nima (vlagatelj navaja, da je za opremo že leta 2009 pri naročniku pričel s postopkom za pridobitev dovoljenja za vgradnjo, ki pa še ni končan). Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je vlagatelj od naročnika poskušal pridobiti informacijo tako o tem, za katero opremo so v Sloveniji že izdana dovoljenja za vgradnjo, kakor tudi o tem, ali bo naročnik upošteval tudi ponudbe za tisto opremo, za katero teče postopek pridobitve dovoljenja za vgradnjo. Kot je zatrdil vlagatelj, bi namreč lahko razpisano opremo kupil tudi od drugega proizvajalca in jo ponudil naročniku, ker pa mu naročnik teh informaciji ni posredoval, ponudbe ni mogel oddati.

Čeprav je aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo načelno mogoče obravnavati tudi v povezavi z neizpolnjevanjem pogoja, pa je naročnik očitno spregledal, da vlagatelj v revizijskem zahtevku ne ugovarja samemu pogoju (pač pa v zvezi z njim opozarja na po njegovem mnenju neupravičeno dolgotrajnost postopka za pridobitev dovoljenja za vgradnjo), temveč ugovarja tudi in zlasti naročnikovemu pasivnemu ravnanju s prejetimi vprašanji. Kot zatrjuje vlagatelj, naročnik v zvezi s tem ni odgovoril niti na vprašanje o tem, ali bo upošteval tudi ponudbe za tisto opremo, za katero teče postopek pridobitve dovoljenja za vgradnjo niti na vprašanje o tem, za katere tirne magnete (in kdaj) so bila izdana dovoljenja za vgradnjo v javno železniško infrastrukturo. V primeru, če bi naročnik odgovoril na navedeni vprašanji (kot tudi na ostala vprašanja, ki se vsa nanašajo na domnevno pomanjkljivo razpisno dokumentacijo), bi lahko vlagatelj bodisi oddal ponudbo z lastnimi proizvodi bodisi (v primeru, če se naročnik ne bi strinjal z vlagateljevim predlogom o tem, da lahko ponudniki ponudijo tudi opremo, za katero je postopek pridobivanja dovoljenja za vgradnjo še v teku) ponudil opremo tistih proizvajalcev, ki že razpolagajo s spornimi dovoljenji. Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, je naročnik na prvo vprašanje odgovoril šele v sklepu, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel (naročnik je zapisal, da "mora zaradi zagotovitve varnosti v cestnem prometu, v skladu z ZVZeIP, pri nabavi blaga zahtevati dovoljenje za vgradnjo, zaradi česar pogoja v zvezi s tem ne more spremeniti").

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj s tako formuliranim zahtevkom za revizijo, poleg izkazanega interesa za dodelitev naročila, izkazuje tudi realno stopnjo verjetnosti nastanka (ali vsaj možnosti za nastanek) škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev. Po mnenju Državne revizijske komisije zato vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev revizijskega zahtevka. Vlagatelj v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN izkazuje interes za dodelitev naročila, saj je prevzel razpisno dokumentacijo in mu gre, kot proizvajalcu in prodajalcu naprav, ki so predmet obravnavanega javnega naročila, priznati ekonomski interes za izvedbo predmetnega javnega naročila, zaradi zatrjevane kršitve naročnika (naročnikova pasivnost v zvezi s postavljenimi vprašanji) pa obstaja tudi verjetnost nastanka škode, ki se kaže v zatrjevani nedopustni nezmožnosti sodelovanja na razpisu in posledično pridobitve posla (drugi odstavek 9. člena ZRPJN). Na navedeno ugotovitev ne more vplivati niti naročnikovo (sicer pravilno) zatrjevanje o tem, da se postopki za pridobitev dovoljenja za vgradnjo vodijo neodvisno in ločeno od postopkov oddaje javnih naročil.

Kot že izhaja iz te obrazložitve, je naročnik vlagatelju odrekel interes za dodelitev naročila tudi iz razloga, ker ni oddal ponudbe. Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo zoper postopek oddaje predmetnega javnega naročila oziroma zoper posamezne zahteve iz razpisne dokumentacije, še pred potekom roka, določenega za oddajo ponudb. Zato se od vlagatelja ne more zahtevati, da predloži ponudbo za izkazovanje aktivne legitimacije oziroma za izkazovanje interesa za dodelitev naročila kot enega od kumulativno podanih pogojev za izkazovanje aktivne legitimacije. Takšna zahteva bi lahko prišla v poštev šele v primeru, da bi vlagatelj vložil zahtevek za revizijo po poteku roka za oddajo ponudb. Kot že izhaja iz te obrazložitve, je vlagatelj po oceni Državne revizijske komisije kot potencialni ponudnik izkazal interes za dodelitev naročila (že) s tem, ko je prevzel razpisno dokumentacijo, vlagatelj pa je tudi proizvajalec in prodajalec razpisane opreme (kar med strankama v tem postopku ni sporno). Nenazadnje pa je vlagatelj od naročnika v zvezi s posameznimi določili iz razpisne dokumentacije zahteval tudi dodatna pojasnila.

Ob upoštevanju vsega ugotovljenega je Državna revizijska komisija zaključila, da je naročnik ravnal v nasprotju z 9. in 13. členom ZRPJN, s tem, ko je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Zato je pritožbi vlagatelja na podlagi 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz sklepa, št. 1-603/2011, z dne 21.04.2011.

Ker je Državna revizijska komisija razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, je skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločati skladno s 16. členom ZRPJN. V kolikor se vlagatelj z njegovo odločitvijo ne bo strinjal, bo lahko v skladu s 17. členom ZRPJN nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v pritožbi uveljavlja tudi stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je ob upoštevanju 22. člena ZRPJN, ki povrnitev (vseh) stroškov, nastalih z revizijo, veže na odločitev o (ne)neutemeljenosti zahtevka za revizijo, odločila, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.







POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 19.05.2011


Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije









Vročiti:

- SLOVENSKE ŽELEZNICE d.o.o., Kolodvorska ulica 11, Ljubljana
- ALTPRO d.o.o., Dragutina Golika 63, Zagreb
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana.

Natisni stran