Na vsebino
EN

018-059/2011 Slovenske železnice, d.o.o.

Številka: 018-059/2011-6
Datum sprejema: 28. 3. 2011

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu Miriam Ravnikar šurk, kot predsednice senata, Vide Kostanjevec in mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Marka Zupanca, v postopku nadzora nad zakonitostjo revizije postopka dobave pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil vlagatelj EXTRA LUX, d. o. o., Ljubljana, Središka ulica 21, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SLOVENSKE ŽELEZNICE, d. o. o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 28. marca 2011 sprejela

odločila:

1. Vlagateljevi pritožbi z dne 28. februarja 2011 se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep številka 1.-237/2011, z dne 22. februarja 2011, s katerim je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 28. januarja 2011 zavrgel, obenem pa odločil, da se vlagatelju ne priznajo priglašeni stroški.

2. Naročnik mora, ob ugotovitvi izpolnjevanja vseh procesnih predpostavk, o vlagateljevem zahtevku za revizijo, z dne 28. januarja 2011, odločati v skladu s 16. členom ZRPJN.

Obrazložitev:

Naročnik je, kakor to izhaja iz podatkov na vlogi, dne 31. januarja 2011 prejel vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 28. januarja 2011, vložen zoper "[j]avno naročilo za dobavo pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev, brez objave" (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga in zahteva, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija: 1. ugotovi, da je naročnik s tem, ko ni objavil izpodbijanega javnega naročila, kršil določila Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZJNVETPS); 2. ugotovi, da pravno razmerje med naročnikom in dobaviteljem SŽ-ŽIP, d. o. o., ki naročniku dobavlja predmet javnega naročila, nima ustrezne pravne podlage, posel kot tak pa je ničen; 3. naročniku naloži obveznost objave predmetnega javnega naročila; 4. naročniku naloži, da za čas do izvedbe novega postopka "transparentno skladno z določili ZJNVETPS" izvaja nabave predmetnega javnega naročila; 5. zahteva, da naročnik v roku treh mesecev od dne izdaje sklepa Državne revizijske komisije poda poročilo o izvedbi novega postopka v smislu četrtega odstavka 23. člena ZRPJN; 6. v kolikor ugotovi prekrške po uradni dolžnosti uvede prekrškovni postopek zoper naročnika in odgovorne osebe naročnika; 7. odloči, da je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, in sicer takso v višini 2.500,00 EUR.

Naročnik je dne 22. februarja 2011 sprejel sklep številka 1.-237/2011, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, obenem pa odločil, da se vlagatelju ne priznajo priglašeni stroški (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik zatrjuje, da vlagatelj ni uspel dokazati, da ima ali je imel interes za dodelitev naročila, saj zgolj navajanje, da je eden večjih ponudnikov (pisarniškega materiala) na slovenskem trgu, ne predstavlja izpolnitve kumulativno določenih pogojev (in sicer, da je vlagatelj zainteresiran za dodelitev predmetnega javnega naročila) za priznanje aktivne legitimacije po 9. členu ZRPJN. Naročnik pri tem še dodaja, da iz izpisa iz sodnega registra in vseh registriranih dejavnosti ni mogoče kot nesporno ugotoviti, da je vlagateljeva glavna dejavnost dobava pisarniškega materiala, pa tudi, da iz vlagateljevih navedb ne izhaja, da bi vlagatelj zadevni posel pridobil, če bi bil ta razpisan. Kot drugi razlog za odločitev, da vlagateljev zahtevek za revizijo zavrže, naročnik navaja nepravočasno vložitev zahtevka za revizijo, saj naj bi se vlagatelj z dejstvi, ki jih navaja, ne seznanil na samem vpogledu, temveč že prej, v posledici pa naj bi zahtevka za revizijo ne vložil v roku (določenem v 12. členu ZRPJN).

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kakor to izhaja iz naročniku vrnjene poštne povratnice, prejel dne 25. februarja 2011, dne 28. februarja 2011 pa je, kakor to izhaja iz podatkov na poštni kuverti v spisu zadeve, priporočeno (s povratnico) na pošto oddal vlogo z dne 28. februarja 2011, poimenovano "PRITOŽBA ZOPER ZAVRŽENJE REVIZIJSKEGA ZAHTEVKA VLAGATELJA" (v nadaljnjem besedilu: pritožba). V pritožbi vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi, razveljavi naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo, naročniku naloži, da mora o zahtevku za revizijo vsebinsko odločiti, oziroma, da Državna revizijska komisija sama odloči o vsebini zahtevka za revizijo in mu ugodi na način, kot je vlagatelj v njem zahteval. V obrazložitvi pritožbe vlagatelj nadalje zatrjuje, da se naročnik spreneveda, ko zatrjuje, da vlagatelj ne deluje na razpisanem področju, saj je naročniku status vlagatelja na trgu glede na dejstvo sklenjene pogodbe o dobavi pisarniškega materiala (z njim) in izvedene nabave pri vlagatelju v celoti poznan. Ker je naročnik (po zatrjevanju vlagatelja) prenehal izvajati nabave po pogodbi z vlagateljem zaradi poskusa izogiba kogentnim določbam zakonodaje s področja javnega naročanja, je vlagatelju nastala tudi neposredna škoda v obliki prometa, izgubljene reference in izgubljenega dobička iz naslova posla.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-59/2011-2, z dne 02. marca 2011, pozvala na odstop dokumentacije. Omenjeni poziv je naročnik, kakor to izhaja iz poštne povratnice, vrnjene Državni revizijski komisiji, prejel dne 03. marca 2011, dne 08. marca 2011 pa je Državna revizijska komisija prejela dokumentacijo, ki ji jo je v prilogi spremnega dopisa številka 1.-294/2011, z dne 07. marca 2011, odstopil naročnik.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-59/2011-4, z dne 16. marca 2011, pozvala na podajo pojasnil in dokazila. Omenjeni poziv je naročnik, kakor to izhaja iz poštne povratnice, vrnjene Državni revizijski komisiji, prejel dne 18. marca 2011, dne 22. marca 2011 pa je Državna revizijska komisija prejela naročnikova pojasnila in dokazila, kot izhajajo iz dopisa številka 1.-390/2011, z dne 21. marca 2011 (v nadaljnjem besedilu: pojasnila z dne 21. marca 2011).

Po pregledu predložene in odstopljene dokumentacije, preučitvi pritožbenih navedb vlagatelja in naročnikovih pojasnil z dne 21. marca 2011 je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi tretje alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel iz dveh razlogov. Prvi razlog je v tem, da naročnik vlagatelju ni priznal aktivne legitimacije (za vložitev zahtevka za revizijo) po 9. členu ZRPJN, drugi razlog pa je v tem, da naj bi vlagatelj zahtevek za revizijo vložil nepravočasno.

Prvi odstavek 9. člena ZRPJN določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. V skladu z navedeno določbo ZRPJN mora vlagatelj zahtevka za revizijo za to, da bi se mu priznalo procesno upravičenje za vodenje revizijskega postopka, kumulativno izkazati tako interes za dodelitev naročila kot tudi realno stopnjo verjetnosti (ne pa zgolj hipotetične možnosti), da bi mu zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila (zaradi zatrjevanih naročnikovih nepravilnosti v postopku), lahko nastala škoda. Obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano kršitvijo naročnika. Že v primeru, če vlagatelj ne izkaže enega izmed elementov aktivne legitimacije, kot ju določa prvi odstavek 9. člena ZRPJN, je treba zahtevek za revizijo skladno z določbami ZRPJN zavreči.

Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo najprej ugotavlja, da vlagatelj za navedbe, s katerimi utemeljuje svojo aktivno legitimacijo, ni ponudil nobenih dokazov, temveč je zgolj navedel, da je eden od večjih ponudnikov na slovenskem trgu, katerega glavna dejavnost je dobava pisarniškega materiala.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija izpostavlja, da je že v več svojih sklepih zapisala, da se interes za dodelitev naročila v določenih primerih kaže že v registraciji za določeno dejavnost, ki je predmet naročila. Omenjeni zaključek velja tudi oziroma še posebej v primeru konkretnega dejanskega stanja, ko vlagatelj v zahtevku za revizijo med drugim
- zatrjuje, da bi naročnik moral izvesti postopek oddaje javnega naročila, česar pa ni storil, temveč (v nasprotju s pravili in temeljnimi načeli javnega naročanja) "kupuje predmet naročila od hčerinske družbe", "ki ni naročnik po pravilih javnega naročanja",
- podaja pravovarstvene predloge, kot izhajajo iz prvega odstavka obrazložitve tega sklepa.
Državna revizijska komisija ocenjuje, da je že na podlagi in v skladu z namenom podatkov, ki so javno dostopni preko uradne spletne strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (http://www.ajpes.si), mogoče zaključiti, da je vlagatelj registriran tudi za opravljanje dejavnosti "17.230" "Proizvodnja pisarniških potrebščin iz papirja", "17.290" "Proizvodnja drugih izdelkov iz papirja in kartona", "46.660" "Trgovina na debelo s pisarniškimi stroji in opremo" in "47.622" "Trgovina na drobno s papirjem in pisalnimi potrebščinami", saj omenjene dejavnosti izhajajo iz družbene pogodbe vlagatelja, dostopne preko navedene javno dostopne spletne strani. Ker smejo v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/2009 - ZGD-1-UPB3) družbe opravljati gospodarske posle v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi, pa tudi vse druge posle, potrebne za njen obstoj in opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti (tretji in četrti odstavek 6. člena, v povezavi z drugo alinejo 3. odstavka 474. člena omenjenega zakona), v navezavi na vprašanje, ali je v konkretnem postopku z zahtevkom za revizijo izkazan pravni interes vlagatelja za njegovo vložitev, tudi ni pravno relevanten podatek o tem, katero dejavnost vlagatelja je šteti kot glavno, niti, ali je vlagatelj eden večjih ponudnikov na slovenskem trgu ali ne. Neodvisno od navedenega pa je tudi preko uradne spletne strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve ugotoviti, da ima vlagatelj kot glavno dejavnost registrirano dejavnost "47.622 (Trg.na drob.s papirjem in pisal. potreb.)", vsebinsko enak podatek pa prav tako izhaja iz revidiranega letnega poročila vlagatelja za leto 2009 (pod rubriko "Osnovni podatki" je namreč navedena "šifra dejavnosti: 47.622 Trgovina na drobno s papirjem in pisal. potreb.").

Ob vsem doslej navedenem ne gre prezreti niti dejstva, da sta naročnik in vlagatelj dne 08. aprila 2009 sklenila pogodbo "NAB št. 22/09/16", ki je bila veljavna 12 mesecev (23. člen omenjene pogodbe), katere predmet je prav "sukcesivna dobava pisarniškega materiala ter tonerjev in kartuš v skladu s sprejeto ponudbo" (prvi odstavek 1. člena omenjene pogodbe). Res je sicer, da vlagatelj fotokopije omenjene pogodbe v dokaz svojih navedb ni priložil zahtevku za revizijo, vendar pa ob tem ni mogoče prezreti niti pomembnega dejstva, da naročnik z omenjeno pogodbo (v štirih izvodih) razpolaga sam, kar pomeni, da mu dejstvo, da vlagatelj na trgu opravlja tudi dejavnost dobave pisarniškega materiala in tonerjev, ni bilo oziroma ni moglo biti neznano.

Ker je po prejemu zahtevka za revizijo naročnik tisti, ki preveri, ali je zahtevek za revizijo vložila upravičena oseba iz 9. člena tega zakona, ker naročnik s pogodbo "NAB št. 22/09/16" razpolaga, poleg tega pa je vlagatelj (upoštevaje javno dostopne podatke) po oceni Državne revizijske komisije izkazal, da je registriran tudi za opravljanje dejavnosti, ki se nanašajo na predmet "dobava pisarniškega materiala in tonerjev", je Državna revizijska komisija zaključila, da je v konkretnem primeru izkazan interes vlagatelja za dodelitev naročila.

V povezavi z navedbami naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na drugi strani), po katerih iz navedb vlagatelja "ne izhaja, da bi vlagatelj tudi pridobil razpisani posel, če bi bil le-ta s strani vlagatelja razpisan" (očitna pomota - pravilno: če bi bil te-ta s strani naročnika razpisan; opomba Državne revizijske komisije), Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZRPJN od vlagatelja ne zahteva, da bi moral za priznanje aktivne legitimacije izkazati, da bi "razpisani posel" tudi pridobil, v kolikor bi bil ta razpisan. ZRPJN namreč od osebe, ki vlaga zahtevek za revizijo, zahteva (zgolj), da verjetno izkaže (ne pa, da dokaže), da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija že v posledici dosedanje obrazložitve zaključuje, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi verjetno izkazal, da bi mu lahko bila (če bi se v postopku revizije dejansko izkazalo, da bi naročnik moral izvesti postopek oddaje javnega naročila, pa tega ni storil) povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika glede dobav pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev. Če bi vlagatelj lahko oddal svojo ponudbo za dobavo pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev, njegova ponudba pa bi bila izbrana kot najugodnejša, bi se to namreč kazalo v povečanih prihodkih vlagatelja, pridobljeni referenci in podobno. Dejstvo, da je bila ponudba vlagatelja kot najugodnejša izbrana že v postopku oddaje naročnikovega javnega naročila, katerega predmet je bil "[s]ukcesivna dobava pisarniskega materiala ter tonerjev in kartus" (omenjeno javno naročilo je bilo pod številko objave JN538/2009 na Portalu javnih naročil objavljeno dne 28. januarja 2009), naročniku tudi ni bilo oziroma ni moglo biti neznano. Omenjeno dejstvo samo po sebi sicer ne dokazuje, da bi bila vlagateljeva ponudba (če bi jo predložil naročniku) izbrana tudi v primeru novega postopka oddaje javnega naročila (če bi se v postopku z vlagateljevim zahtevkom za revizijo namreč ugotovilo, da bi naročnik za dobavo pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev moral izvesti javno naročilo), vendar pa dodatno napeljuje na zaključek, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo verjetno izkazal, da bi mu lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika.

V posledici vsega doslej navedenega je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj v pritožbi uspel izkazati, da je naročnik s tem, ko je njegov zahtevek za revizijo zavrgel iz razloga, ker naj bi vlagatelj ne izkazal aktivne legitimacije (za vložitev zahtevka za revizijo) po 9. členu ZRPJN, kršil drugi odstavek 13. člena ZRPJN, v povezavi s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija pristopila k ugotavljanju, ali je naročnik ravnal zakonito, ko je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel (tudi) iz razloga, ker naj bi bil ta vložen nepravočasno.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da med vlagateljem in naročnikom ni spora o tem, da "je vlagatelj za potrebe vložitve zahtevka za revizijo zahteval pri naročniku vpogled v vse naročilnice, ki jih naročnik izdaja za dobavo pisarniškega materiala" (prvi odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). Kot naslednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik, kot to izhaja iz dopisa številka 1.7.- 119 /SP, z dne 20. januarja 2011, vlagatelju posredoval dopis, poimenovan "Fotokopije zahtevanih dokumentov" (v nadaljnjem besedilu: dopis številka 1.7.- 119 /SP), pri čemer iz vsebine dopisa izhaja, da je vpogled v dokumente potekal dne 19. januarja 2011, pa tudi, da naročnik vlagatelju v prilogi omenjenega dopisa pošilja fotokopije zahtevanih dokumentov s prilogami. Na podlagi vsebine omenjenega dopisa je mogoče zaključiti tudi, da bo naročnik vlagatelju izstavil račun za 298 kopij.

Ob vpogledu v zapisnik, z dne 19. januarja 2011 (v nadaljnjem besedilu: zapisnik z dne 19. januarja 2011), je Državna revizijska komisija ugotovila, da je bil vlagatelju dne 19. januarja 2011 na podlagi "zahteve za dostop do informacije javnega značaja" (vložene dne 20. decembra 2010) "za vpogled v naročilnice, ki so jih Slovenske železnice, d. o. o. izdale družbi SŽ-ŽIP d.o.o." "ter vse izstavljene fakture na njihovi podlagi za področje dobave pisarniškega potrošniškega materiala ter potrošnega materiala za tiskalnike" dovoljen vpogled v delu (dokumentacije), v katerem se naročilnice nanašajo na material, nabavljen za potrebe opravljanja obveznih gospodarskih javnih služb.

V posledici doslej navedenega je Državna revizijska komisija zaključila, da se je vlagatelj na podlagi vpogleda, pa tudi v posledici prejetih prilog dopisa številka 1.7.- 119 /SP, seznanil z obsežno dokumentacijo (domnevno 298 kopijami), ki je, glede na njeno vsebino, v smislu dokazov vsekakor zelo pomembna, če ne celo ključna za uveljavljanje pravnega varstva in ustrezno utemeljitev zahtevka za revizijo. Res je sicer, kot v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjuje naročnik, da je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil že v zadevi, ki jo je Državna revizijska komisija vodila pod številko 018-304/2010, o njem pa odločila s sklepom številka 018-304/2010-4, z dne 06. decembra 2010, vendar pa je potrebno ob tem upoštevati vsaj dve bistveni (novi) dejstvi. Prvo bistveno dejstvo je v tem, da je vlagatelj zahtevek za revizijo v takratnem postopku vložil zoper ravnanje SŽ - ŽIP, d. o. o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana, drugo bistveno dejstvo pa je v tem, da se je vlagatelj šele na podlagi sklepa številka 018-304/2010-4, z dne 06. decembra 2010, seznanil z zaključkom Državne revizijske komisije, da SŽ - ŽIP, d. o. o., v takratnem primeru in ob upoštevanju takratnih okoliščin primera (tudi ob navezavi na predmet, ki je oskrba s pisarniškim materialom) ter upoštevaje s strani SŽ - ŽIP, d. o. o., takrat odstopljeno dokumentacijo, ni mogoče opredeliti za naročnika v smislu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spremembami) oziroma ZJNVETPS. Obe navedeni (bistveni) dejstvi je po oceni Državne revizijske komisije kot pravno relevantni potrebno upoštevati tudi v povezavi z vprašanjem, ali je vlagateljev zahtevek za revizijo v konkretnem primeru vložen pravočasno, saj je bila odločitev Državne revizijske komisije, "da SŽ - ŽIP, d. o. o.," v takratnem primeru in ob upoštevanju takratnih konkretnih okoliščin primera "(tudi ob navezavi na predmet, ki je oskrba s pisarniškim materialom) ter upoštevaje s strani SŽ - ŽIP, d. o. o., odstopljeno dokumentacijo, ni mogoče opredeliti za naročnika v smislu ZJN-2 oziroma ZJNVETPS", vlagatelju (dokončno) znana šele po prejemu sklepa Državne revizijske komisije, številka 018-304/2010-4. Zlasti slednje navedeno dejstvo je namreč po oceni Državne revizijske komisije odločilno vplivalo na odločitev vlagatelja, da pri naročniku vloži zahtevo za dostop do informacij javnega značaja (kot izhaja iz zapisnika z dne 19. januarja 2011 je vlagatelj zahtevo za dostop do informacij javnega značaja vložil dne 20. decembra 2010, to je po tem, ko mu je bil vročen omenjeni sklep Državne revizijske komisije). Dejstva, s katerimi se je vlagatelj seznanil na podlagi opravljenega vpogleda, pa tudi dokumenti, s katerimi se je vlagatelj seznanil v posledici prejetih prilog dopisa številka 1.7.- 119 /SP (domnevno 298 kopij), so zato lahko ključna oziroma ključni za vložitev (z dokazi podkrepljenega) zahtevka za revizijo in morebitno (posledično) ugotovitev (zatrjevanih) kršitev naročnika, prav tako pa so neločljivo povezana oziroma povezani z vprašanjem, ali je zahtevek za revizijo v konkretnem primeru vložen pravočasno.

Glede na navedeno je potrebno šteti, da se je vlagatelj (upoštevaje tudi naročnikova pojasnila z dne 21. marca 2011) z dopisom številka 1.7.- 119 /SP in njegovimi prilogami (domnevno 298 kopij) seznanil dne 21. januarja 2011, naročnik pa je vlagateljev zahtevek za revizijo prejel dne 31. januarja 2011, torej v roku desetih dni od dneva seznanitve z vsebino dopisa številka 1.7.- 119 /SP in njegovih prilog. Ker ni izkazano, da bi glede dobave pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev naročnik izvedel postopek oddaje javnega naročila (vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje prav dejstvo, da bi naročnik moral izvesti postopek oddaje javnega naročila, česar pa ni storil), skladen s pravili javnega naročanja, niti ni izkazano, da je naročnik v navezavi na dobavo pisarniškega potrošnega materiala in tonerjev izdal odločitev o dodelitvi naročila, Državna revizijska komisija zaključuje, da je vlagatelj svoj zahtevek za revizijo vložil v skladu z 12. členom ZRPJN (zlasti še njegovim prvim odstavkom), torej pravočasno, naročnik pa je s tem, ko je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel (tudi) iz razloga, ker naj bi bil ta vložen nepravočasno, kršil drugi odstavek 13. člena ZRPJN, v povezavi z 12. členom ZRPJN (zlasti še prvim odstavkom omenjenega člena).

V posledici doslej navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi tretje alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN vlagateljevi pritožbi z dne 28. februarja 2011 ugodila in razveljavila naročnikov sklep številka 1.-237/2011 z dne 22. februarja 2011. Prav tako je Državna revizijska komisija odločila, da mora naročnik, ob ugotovitvi izpolnjevanja vseh procesnih predpostavk, o vlagateljevem zahtevku za revizijo, z dne 28. januarja 2011, odločati v skladu s 16. členom ZRPJN.

V povezavi z vlagateljevim predlogom v pritožbi, da Državna revizijska komisija "sama odloči o vsebini revizijskega zahtevka ter mu ugodi na način, kot je vlagatelj zahteval v revizijskem zahtevku", Državna revizijska komisija vlagatelja opozarja, da v skladu z določbami ZRPJN o zahtevku za revizijo najprej odloča naročnik (drugo poglavje ZRPJN, poimenovano "POSTOPEK PRI NAROČNIKU"), šele nato (v primeru vlagateljevega obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo) pa Državna revizijska komisija (tretje poglavje ZRPJN, poimenovano "POSTOPEK PRED DRŽAVNO REVIZIJSKO KOMISIJO"). V primeru ugoditve pritožbi, vloženi na podlagi 12. ali 13. člena ZRPJN, Državna revizijska komisija odloči, da mora naročnik odločati o zahtevku za revizijo v skladu s 16. členom ZRPJN, medtem ko na način, da zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo, Državna revizijska komisija odloči (zgolj) v primeru ugoditve pritožbi, vloženi na podlagi 17. člena ZRPJN. V konkretnem primeru je vlagateljeva pritožba vložena na podlagi 13. člena ZRPJN, zato v ZRPJN ni najti ustrezne pravne podlage za to, da Državna revizijska komisija "sama odloči o vsebini revizijskega zahtevka ter mu ugodi na način, kot je vlagatelj zahteval v revizijskem zahtevku".

V zvezi vlagateljevim predlogom, da "Državna revizijska komisija, ki je prekrškovni organ, v postopku na podlagi predloženih dokazil izvede dodatne poizvedbe pri naročniku ter po uradni dolžnosti sproži postopek prekrška zoper naročnika in odgovorne osebe naročnika, saj naročnik ne izvaja postopka javnega naročila ter kupuje blago (potrošni material in tonerje) na podlagi po zakonu ničnih pogodb", pa tudi, da "ugotovi prekrške naročnika in odgovornih oseb ter ravnanje naročnika ustrezno sankcionira", pripominja, da o domnevnem prekršku, na katerega v pritožbi opozarja vlagatelj, lahko odloča v postopkih (hitrem postopku) na podlagi Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003 - ZP1 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: Zakon o prekrških), ne pa v zadevnem postopku s pritožbo. Postopek o prekršku vodi in o njem odloča pooblaščena uradna oseba Državne revizijske komisije, ki izpolnjuje pogoje po zakonu, ki ureja prekrške in na njegovi podlagi sprejetih predpisih. Glede na navedeno bo Državna revizijska komisija v ločenem postopku in na podlagi Zakona o prekrških proučila, ali so podani pogoji za začetek postopka o prekršku zoper naročnika oziroma njegovo odgovorno osebo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 28. marca 2011


Predsednica senata
Miriam Ravnikar-šurk, univ. dipl. prav.,
predsednica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- SLOVENSKE ŽELEZNICE, d. o. o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana
- EXTRA LUX, d. o. o., Ljubljana, Središka ulica 21, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Direktorat za javno premoženje, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1502 Ljubljana
- spis zadeve - arhiv Državne revizijske komisije

Natisni stran