018-277/2010 Republika Slovenija Ministrstvo za obrambo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN) po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju svetovalke Lidije CvetkoviÄ", v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb s predhodno objavo MORS 172/2010-PZPs, za izvedbo storitev varovanja zgradbe in prostorov COU Poljče, začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika SINTAL d.d., Litostrojska cesta 38, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnica mag. Marija Bukovec Marovt d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RS, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 25.10.2010

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 3.9.2010 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 2.500,00 evrov kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 21.5.2010 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za MORS 172/2010-PZPs, za izvedbo storitev varovanja zgradbe in prostorov COU Poljče. Javno naročilo je bilo na portalu javnih naročil objavljeno dne 30.6.2010 pod štev. objave JN5617/2010.

Naročnik je dne 23.9.2010 pod opr. štev. 430-251/2010-15 izdal Odločitev o oddaji javnega naročila, s katero je ponudnike obvestil, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Varnost Koper, Ferrarska ulica 10, Koper (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo z dne 3.9.2010 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita kršitev temeljnih načel javnega naročanja ter pravil Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), ki urejajo primernost, popolnost in pravilnost ponudb (vlagatelj se sklicuje na 16., 19. in 20. točko prvega odstavka 2. člena, 78. člen in 41. do 47. člen ZJN-2). Vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik nima pridobljene licence za upravljanje z lastnim varnostno nadzornim centrom (VNC), ki je bila v razpisni dokumentaciji zahtevana kot pogoj za ugotavljanje tehnične in kadrovske sposobnosti. Navedeno izhaja iz izjave izbranega ponudnika, priložene k zahtevani prilogi 3, prav tako pa podjetje G7, na katerega se izbrani ponudnik sklicuje, ni njegovo matično podjetje in lastniki G7 niso njegovi lastniki. Zaradi navedenega je izjava izbranega ponudnika po vlagateljevem mnenju tudi neresnična in zavajajoča. Vlagatelj se sklicuje še na podatke AJPES za družbo G7 d.o.o. Trzin ter zaključuje, da na AJPES-u ni najti vpisa neke imaginarne skupine G7, v katero bi bil vključen tudi izbrani ponudnik, prav tako pa od tam ne izhaja, da bi bilo podjetje G7 in njegovi lastniki večinski lastniki izbranega ponudnika, kot ta navaja v svoji izjavi. Vlagatelj dodaja, da skupina G7 pravno-formalno ne obstaja ter da tudi iz seznama licenc, ki je javno dostopen, ne izhaja, da bi imel izbrani ponudnik licenco za upravljanje z VNC. Upoštevajoč vse navedeno vlagatelj zaključuje, da je izjava izbranega ponudnika neresnična in zavajajoča ter da je njegova ponudba nepravilna in nepopolna, zaradi česar bi jo moral naročnik kot takšno izločiti, kot najugodnejšo ponudbo pa izbrati ponudbo vlagatelja.

Naročnik je dne 4.10.2010 izdal sklep štev. 430_348/2010-10, s katerim je zahtevek za revizijo v celoti zavrnil. Naročnik navaja, da je po prejemu revizijskega zahtevka izbranega ponudnika pozval, naj še enkrat potrdi in obrazloži sporne navedbe v svoji ponudbi, kar je ta tudi storil. Izbrani ponudnik je navedel, da skupino G7 sestavlja osem pravnih oseb, ki jih veže družbena pogodba. Skupina ima samo en VNC, ki ga uporabljajo vse pravne osebe znotraj skupine, v ponudbi pa je bila priložena licenca podjetja G7 d.o.o. za upravljanje z VNC. VNC je bil za celotno skupino G7 zgrajen leta 2006 s skupnimi sredstvi subjektov, ki tvorijo skupino. V 11. členu družbene pogodbe je dogovorjeno, da vsaka družba v skupini G7 plačuje proporcionalni del stroškov delovanja VNC, pri čemer je višina stroškov odvisna od števila priklopov, ki jih ima posamezna družba. Ob navedenem naročnik zaključuje, da izbrani ponudnik izpolnjuje vse zahtevane razpisne pogoje, zato zavrača vlagateljeve očitke kot neutemeljene.

Vlagatelj je z vlogo z dne 8.10.2010 naročnika obvestil, da nadaljuje revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom z dne 12.10.2010 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje in revizije predmetnega javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za javno naročilo storitev, in sicer so predmet naročila storitve varovanja premoženja.

Pravni pojem "javno naročilo storitev" je v ZJN-2 opredeljen izključujoče (s pomočjo naštevanja), in sicer kot "â?? javno naročilo, katerega predmet je izvajanje ali izvedba ene ali več storitev iz Seznama storitev" (9. točka prvega odstavka 2. člena).
Pri javnih naročilih storitev je treba upoštevati še, da jih ZJN-2 obravnava v okviru specialne ureditve, ki je določena v poglavju 1.9. (Javna naročila storitev). Za potrebe te ureditve ZJN-2 storitve deli v dve ločeni skupini, in sicer v storitve iz Seznama storitev A in storitve iz Seznama storitev B. V skladu z 20. členom ZJN-2 velja za vsako od obeh skupin storitev drugačen pravni režim naročanja.

Seznam storitev, ki se oddajajo v postopkih javnega naročanja, je določen z Uredbo o seznamih naročnikov, seznamih gradenj, storitev, določenih vrst blaga, obveznih informacijah v objavah, opisih tehničnih specifikacij in zahtevah, ki jih mora izpolnjevati oprema za elektronsko naročanje (Ur. l. RS, štev. 18/2007; v nadaljevanju: Uredba). Storitve so naštete v Prilogi 2, ki je sestavni del Uredbe (2. alineja 1. člena). Priloga 2 vsebuje dva seznama, in sicer Seznam storitev A ter Seznam storitev B. V obeh seznamih so storitve opisane s pomočjo ustreznih referenčnih numeričnih kod (CPC oziroma CPV) ter razdeljene v 27 ločenih kategorij.

V obravnavanem primeru so predmet naročila storitve varovanja premoženja. Navedeno med strankama ni sporno in izhaja tako iz opisa predmeta javnega naročila v razpisni dokumentaciji (poglavje 5 - Opis predmeta naročila), kot tudi iz objave razpisa na Portalu javnih naročil (objava JN5617/2010 z dne 30.6.2010, oddelek II: Predmet naročila), kjer je pod rubriko II.1.4 (Enotni besednjak javnih naročil - CPV) zapisana numerična oznaka 79713000 ("Storitve varovanja z varnostniki").

Ob spredaj opisanem dejanskem stanju je treba zaključiti, da storitve, ki so predmet spornega javnega naročila, sodijo med storitve, ki so naštete v Seznamu storitev B iz Priloge 2 Uredbe (kategorija 23 - "Preiskovalne in varnostne storitve, z izjemo storitev oklepnih vozil").

ZJN-2 v 20. členu (Storitve iz Seznama storitev A in Seznama storitev B) določa, da se javna naročila, katerih predmet so storitve iz Seznama storitev A, oddajo v skladu s tem zakonom (prvi odstavek 20. člena). Pri oddajanju storitev iz Seznama storitev A naročnika torej vežejo vsa pravila ZJN-2 brez izjeme. Če pa naročnik oddaja storitev, ki sodi v Seznam storitev B, je v skladu z ureditvijo ZJN-2 pravni položaj drugačen. ZJN-2 namreč v drugem odstavku 20. člena določa, da se javna naročila, katerih predmet so storitve iz Seznama storitev B, oddajo (le) v skladu z določbami zakona, ki določajo opredelitev predmeta naročila oziroma tehnične specifikacije ter da mora naročnik pri naročanju teh storitev spoštovati pravila tega zakona za objavo obvestil o oddaji naročila. Uporaba drugih določb ZJN-2 je za to skupino storitev izključena (sklepanje po nasprotnem razlogovanju).

V obravnavanem primeru se kršitve, ki jih vlagatelj v zahtevku za revizijo očita naročniku, ne nanašajo na kršitve določb, ki urejajo opredelitev predmeta naročila oziroma tehnične specifikacije (37. člen ZJN-2). Prav tako vlagatelj naročniku ne očita kršitve pravil ZJN-2, ki se nanašajo na objave obvestil o oddaji naročila (62. in 63. b člen ZJN-2). Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje domnevne kršitve naročnika, ki so povezane s pravili o tehnični sposobnosti ponudnika (44. in 45. člen ZJN-2) ter pravili o dopustnih dopolnitvah ponudb (78. člen ZJN-2), uporaba teh pravil pa je v primeru, kot je obravnavani (oddaja javnih naročil storitev iz Seznama storitev B v Prilogi 2 Uredbe), z določbo drugega odstavka 20. člena ZJN-2 izrecno izključena.

Ker torej vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje kršitev določb ZJN-2, ki jih je bil naročnik dolžan upoštevati v primeru oddaje konkretnega javnega naročila, katerega predmet so storitve iz Seznama storitev B, oziroma določila ZJN-2, katerih kršitev zatrjuje vlagatelj, naročnika pravno ne zavezujejo, je morala Državna revizijska komisija zaključiti, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovega ravnanja v nasprotju s pravili javnega naročanja. Kot je namreč Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah (glej nazadnje odločitev v zadevi 018-266/2010), določilo 20. člena ZJN-2 predstavlja skrajno mejo revizijske presoje v primeru oddaje storitev iz Seznama storitev B. Glede na drugi odstavek 20. člena ZJN-2 namreč ni pravne podlage za presojo utemeljenosti navedb, ki se nanašajo na domnevne kršitve tistih določb, ki naročnika pri oddaji storitve iz Seznama storitev B ne zavezujejo. Z drugimi besedami: glede na dikcijo ZJN-2 Državna revizijska komisija ne more presojati zakonitosti tistih naročnikovih ravnanj, glede katerih naročnik, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 20. člena ZJN-2, ni dolžan spoštovati določil ZJN-2.

Iz spredaj navedenih razlogov Državna revizijska komisija vlagateljevih očitkov tudi ni mogla presojati s stališča spoštovanja temeljnih načel javnega naročanja. Pravna načela so namreč (le) vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje konkretnih pravnih pravil ter način njihovega izvrševanja. Tako kot vsako pravno načelo so tudi temeljna načela javnega naročanja uporabna samo ob predpostavki, da so operacionalizirana v pravnih pravilih in pravnih institutih, ki urejajo javno naročanje ter njihovih medsebojnih povezavah. Zato temeljna načela javnega naročanja ne morejo biti vrednostna merila, iz katerih bi bilo mogoče kar neposredno in intuitivno (po "pravnem občutku") ustvarjati vsebino pravnih pravil (prim. Dr. M. Pavčnik: Teorija prava, GV Založba, 2007, str. 143 do 145).

Ob pomanjkanju ustreznih pravnih podlag (pravil), ki bi ji dopuščala presojo vlagateljevih očitkov, ki se nanašajo na domnevne kršitve določb ZJN-2, katerih uporaba je v primeru oddaje javnih naročil storitev iz Seznama storitev B v Prilogi 2 Uredbe na podlagi pravila iz drugega odstavka 20. člena ZJN-2 izrecno izključena, je morala Državna revizijska komisija na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN vlagateljev zahtevek za revizijo zavrniti kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo vseh stroškov, ki so mu nastali z revizijo. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.". V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je bilo potrebno, ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN, odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 25.10.2010



Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.,
članica Državne revizijske komisije

























Vročiti:
- Odvetnica mag. Marija Bukovec Marovt d.o.o., Rozmanova 12, 1000 Ljubljana
- RS, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana
- Varnost Koper, Ferrarska ulica 10, 6000 Koper
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran