018-228/2010 Republika Slovenija Ministrstvo za javno upravo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu predsednice Sonje Drozdek šinko ter članic Miriam Ravnikar šurk in mag. Maje Bilbija, ob sodelovanju višje svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava vozil z nizkimi emisijami za potrebe državnih in upravnih organov Republike Slovenije", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika BMW Vertriebs GmbH, Podružnica Ljubljana, šmartinska 140, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d.n.o. - o.p., Tavčarjeva 6, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO, Tržaška 21, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 30. 9. 2010

odločila:

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 6. 8. 2010, se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu "Dobava vozil z nizkimi emisijami za potrebe državnih in upravnih organov Republike Slovenije" objavil na portalu javnih naročil dne 28. 6. 2010, pod št. objave JN5527/2010 in v Uradnem listu EU dne 1. 7. 2010, pod št. objave 2010/S 125-191350.

Vlagatelj je še pred potekom roka za predložitev ponudb, z vlogo, z dne 6. 8. 2010, pri naročniku vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev razpisne dokumentacije v osmem sklopu, v delu, kjer je naročnik zahteval stranski varnostni blazini zadaj in po višini nastavljiva tritočkovna varnostna pasova spredaj z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile. Vlagatelj je zatrjeval, da je z navedenima zahtevama naročnik vlagatelju in skoraj vsem drugim ponudnikom, razen ponudniku limuzine znamke Audi A6, onemogočil sodelovanje v postopku, ker imajo serijsko vgrajene drugačne sisteme varovanja, ki ne vključujejo stranskih varnostnih blazin zadaj in/ali po višini nastavljivih varnostnih pasov. Vlagatelj primeroma navaja javno dostopne tehnične podatke za enakovredna vozila znamke Saab, Volvo in Lexus, iz katerih je razvidno, da vozila teh znamk ne izpolnjujejo navedenih zahtev, kar pa ne pomeni, da ne ustrezajo varnostnim zahtevam naročnika. Ta vozila imajo serijsko vgrajene drugačne sisteme varovanja, med katerimi pa najmanj sistem varnosti, ki ga imajo vozila znamke BMW serije 5, zagotavljajo enako ali celo višjo varnost, kot vozila, ki imajo stranski varnostni blazini zadaj in po višini nastavljive varnostne pasove. Kakršnakoli sprememba serijske opreme varnostnega sistema pri vozilih znamke BMW bi pomenila takšen strošek, da ponudba cenovno ne bi bila konkurenčna. Vlagatelj poudarja, da se sistemi varovanja med vozili različnih proizvajalcev razlikujejo, saj je, poleg ostalih značilnosti vozil, sistem varovanja ena izmed tistih lastnosti in prednosti, s katerimi želijo proizvajalci prepričati morebitne kupce za nakup vozila. Ravno pri varnosti pa so edino vodilo za to, kdo izmed proizvajalcev ponuja najboljši sistem varnosti, neodvisni testi organizacije Euro NCAP. Povprečen potrošnik namreč ne more sam oceniti ustreznosti in zanesljivosti različnih sistemov varovanja. Tudi naročnik nima potrebnega znanja in sredstev, da bi lahko ocenil, kateri izmed sistemov varovanja je najvarnejši in s tem najprimernejši za naročnika. Limuzina znamke BMW serije 5 ima vgrajen sistem varovanja, ki celo presega najstrožja merila varnosti in ki je tudi varnejši od sistemov varovanj, ki jih imajo vgrajene limuzine drugih proizvajalcev. Ker pa je celoten sistem varovanja pri teh vozilih zasnovan drugače, kot pri vozilih Audi A6, vozila znamke BMW serije 5 nimajo stranskih varnostnih blazin zadaj in po višini nastavljivih varnostnih pasov, saj to ni potrebno, ker je varnost zagotovljena z drugimi elementi. Sistem varovanja pri BMW je kompleksen in varovanje potnikov zagotavlja celoten varnostni sistem, ki je predstavljen v dokumentaciji z naslovom Tehnični trening, informacija o izdelku, F10 Sistem pasivne varnosti in Tehnični trening, informacija o izdelku, F10 Karoserija. Vlagatelj še poudarja, da je varnost potnikov odvisna od celotne zasnove sistema varovanja in ne zgolj od števila in postavitve zračnih blazin in nekaterih lastnosti varnostnih pasov, kar pomeni, da bi moral biti kriterij za izbiro vozil celoten varnostni sistem in ne zgolj posamezni elementi tega, ki niso pokazatelj končne stopnje varnosti in učinkovitosti varnostnega sistema. Razpisna dokumentacija bi zato morala biti v tem delu po mnenju vlagatelja oblikovana tako, da bi naročnik zahteval sistem varovanja, ki zagotavlja najvišjo možno stopnjo varnosti in ki ustreza najnovejšim varnostnim zahtevam Euro NCAP. Na takšen način bi naročnik lahko zagotovil konkurenčno in nediskriminatorno sodelovanje vsem ponudnikom. Euro NCAP je organizacija, ki ocenjuje varnost novih vozil, pri čemer ocenjuje varnost odraslih potnikov, otrok in pešcev v primeru trkov, kar pomeni, da ocenjuje tudi sistem varovanja z varnostnimi pasovi, zračnimi blazinami in lastnostmi karoserije. Najvišja ocena, ki jo Euro NCAP lahko podeli, je pet zvezdic, kar pomeni, da vozilo, ki prejme oceno pet zvezdic, izpolnjuje najstrožje zahteve glede varnosti. Vlagatelj ob tem poudarja, da je organizacija Euro NCAP vozilo znamke Audi A6 nazadnje ocenjevala v letu 2004, ko kriteriji za ocenjevanje še niso bili tako strogi. Po novih, najstrožjih kriterijih pa je v letu 2010 limuzino znamke BMW serije 5 ocenila s petimi zvezdicami. Ker je Euro NCAP edina organizacija, ki izvaja neodvisne teste varnosti vozil in ki jo podpira Evropska komisija in potrošniške organizacije iz vseh držav članic EU in ki določa najstrožje standarde varnosti, ki jih morajo dosegati vozila, vlagatelju ni jasno, kako lahko naročnik, ob najvišji možni oceni sistema varnosti, ki ga imajo vozila znamke BMW serije 5 in ob odsotnosti ocene varnosti sistema varovanja, ki ga imajo limuzine znamke Audi A6, razpisno dokumentacijo oblikuje tako, da so že vnaprej izločena preverjeno najvarnejša vozila znamke BMW. Vlagatelj zaradi dokazovanja navedenih dejstev predlaga postavitev izvedenca avtomobilske stroke za področje varnosti, ki naj ugotovi, da večina ali vsa vozila, ki so enakovredna limuzini Audi A6, nima spornega sistema varovanja, kot ga zahteva naročnik, da je za varnost vozil pomemben celoten varnostni sistem in ne zgolj posamezni elementi, da sistem varovanja, ki vključuje sporne naročnikove zahteve, ne zagotavlja večje varnosti kot pasivni sistem varovanj pri vozilih znamke BMW in da sistem pasivne varnosti vozil znamke BMW izpolnjuje najvišje varnostne in kakovostne zahteve in zagotavlja najmanj enako stopnjo varnosti kot sporni sistem varovanja, ki ga zagotavlja naročnik in ki je vgrajen v vozila znamke Audi A6. Naročnik naj bi s postavitvijo spornih zahtev kršil 7. in 9. člen ZJN-2, saj je najmanj ponudniku BMW onemogočil sodelovanje pri predmetnem javnem naročilu. Naročnik naj bi ravnal diskriminatorno, izpolnjeni pa sta tudi obe predpostavki prikrite diskriminacije, saj je z določitvijo dveh elementov neupravičeno dal prednost ponudniku limuzine Audi A6, ne da bi za to bili podani objektivni pogoji. Naročnik pa je po prepričanju vlagatelja kršil tudi 37. člen ZJN-2, saj pri oblikovanju tehničnih specifikacij ni upošteval pravila, da jih mora oblikovati tako, da omogoča enakopraven dostop vsem ponudnikom. Sistem varovanja po mnenju vlagatelja predstavlja tehnično lastnost, pri kateri bi lahko naročnik le primeroma navedel enega izmed obstoječih sistemov varovanja in omogočil sodelovanje drugim ponudnikom, s tem, ko bi določil, da lahko sodelujejo tudi ponudniki z vozili, ki imajo enakovreden sistem varovanja.

Naročnik je dne 25. 8. 2010, pod št. 430-44/2010/64, sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnil. Navajal je, da gre v osmem sklopu za vozila višjega razreda, ki se uporabljajo za potrebe prevozov funkcionarjev na daljših relacijah, katerih vozilo upravlja šofer. Vozila se torej prvenstveno uporabljajo za prevoz odraslih oseb, ki uporabljajo zadnje sedeže v vozilu ali pa zaradi relacijskih voženj običajno sedijo zadaj in ne na sovoznikovem sedežu. Isto vozilo upravljajo različni vozniki, ki niso iste višine, kar ni nepomemben podatek, tako z vidika kakovosti upravljanja vozila, kakor tudi z vidika varnosti. Ker gre za vozila cenovnega razreda, ki se uporabljajo predvsem za namene prevozov najvišjih funkcionarjev, je naročnik predpisal strožje tehnične pogoje. Naročnik je v obrazcu Ponudba/predračun za osmi sklop primeroma navajal vrste vozil, ki se uvrščajo v isti razred in dodal "ali enakovredni". V zahtevani opremi vozila je postavil tudi zahtevo po stranskih varnostnih blazinah zadaj in zahtevo po višini nastavljivih tritočkovnih varnostnih pasovih spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile. Naročnik pri tem ni predpisal, na kakšen način morata biti varnostna pasova nastavljiva po višini (ročno ali samodejno), kakor tudi ne razpona nastavljivosti. Nastavljivost varnostnega pasu po višini je pomembna z varnostnega vidika, saj nepravilno nameščen varnostni pas v primeru nezgode ne opravi svoje funkcije, temveč lahko celo pripomore k večjim poškodbam potnika. Zaradi funkcije, ki jo mora opravljati varnostni pas, sta v večini vseh proizvajalcev vozil, tudi nižjega cenovnega razreda, varnostna pasova spredaj, ki sta nastavljiva po višini, del serijske opreme. Zato z vidika zagotavljanja konkurence ne more biti sporno, da je ta zahteva široko ponujena. Zahtevo po stranskih varnostnih blazinah zadaj je naročnik postavil zaradi zagotavljanja najvišje možne stopnje varnosti potnikov na zadnjih sedežih, glede na namembnost vozil iz osmega sklopa. Ocena, ki jo prejme vozilo na podlagi izvedenega testa Euro NCAP, zaradi načina izvajanja, ne zagotavlja enake stopnje varnosti odraslih oseb, saj se pri testu za zadnje sedež uporabljajo lutke otrok. Stranske varnostne blazine zadaj zmanjšujejo poškodbe, ki jih utrpijo potniki na zadnjih sedežih v primeru nezgode in povečujejo stopnjo varnosti. Naročnik je zatrjeval, da sporne zahteve poleg vozila znamke Audi A6 izpolnjujejo še najmanj vozila znamke Mercedes Benz razred E, Saab 9-5 in Citroen C6. Med vsemi navedenimi vozili obe zahtevi izpolnjuje vozilo Citroen C6, in sicer v serijski izvedbi opreme vseh inačic, ostala vozila pa imajo varnostna pasova vgrajene serijsko, stranski varnostni blazini pa je mogoče naročiti ob doplačilu. Glede vlagateljevih navedb, da je stopnja varnosti vozil znamke BMW najmanj enaka stopnji varnosti kot pri vozilih znamke Audi A6, da je varnost pri BMW zagotovljena z drugimi elementi in da je varnost potnikov odvisna od celotne zasnove sistema varovanja, je naročnik ugotovil, da vlagatelj ni pojasnil, s čim vozilo znamke BMW serije 5 nadomešča funkcijo po višini nastavljivih varnostnih pasov in stranskih varnostnih blazinah zadaj, razen da se je skliceval na oceno testa Euro NCAP in na celotno zasnovo vozila. Ocena testa Euro NCAP temelji na rezultatih testov, kjer so testiranja izvedena v vozilu, v katerem so nameščene štiri lutke, in sicer dva odrasla na sedežih za voznika in sovoznika, na zadnjih sedežih pa en trileten otrok ter leto in pol star otrok. Navedeno izhaja tudi iz vlagateljevega dokazila Tehnični trening, informacija o izdelku, F10 Karoserija. Na zadnjih sedežih torej ni odraslih oseb, zaradi česar navedenih rezultatov testa ne gre enačiti z zahtevo naročnika na način, da ta standard pomeni dovolj visok oziroma najvišji nivo varnosti. Naročnik še posebej opozarja na dejstvo, da lahko tudi vlagatelj izpolni sporne zahteve, vendar bi vlagatelju izpolnitev teh zahtev povzročilo dodatne stroške, ker nima zahtevane opreme v serijski ponudbi vozil. Kot pa je naročnik že navedel, tudi pri nekaterih drugih vozilih stranski varnostni blazini nista v serijski opremi, ampak jih je potrebno posebej naročiti, kar za vse ponudnike pomeni večji strošek in posledično višjo ceno. Kolikor bi izhajali iz tega, da ima pretežni del vozil različnih znamk različno serijsko opremo, bi to pomenilo, da naročnik vse možne ponudnike obravnava neenakopravno, saj morajo vsi prilagoditi svojo ponudbo zahtevam naročnika. Kolikor vlagatelj meni, da so zanj sporne zahteve takšne, da cenovno ne bo primerljiv z drugimi ponudniki, gre pri tem za njegovo špekulacijo. Naročnik s postavitvijo spornih zahtev vlagatelju ni onemogočil sodelovanja pri predmetnem javnem naročilu in ni ravnal diskriminatorno. Prav tako nista izpolnjeni predpostavki prikrite diskriminacije, saj naročnik ni dal prednosti ponudniku vozila znamke Audi A6, saj tudi to vozilo v serijski opremi nima stranskih varnostnih blazin zadaj. Naročnik tudi ni ravnal v nasprotju s 37. členom ZJN-2, saj je glede varnosti postavil več zahtev, od katerih sta tudi sporni zahtevi.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 1. 9. 2010, naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z vlogo, z dne 2. 9. 2010 in z dne 8. 9. 2010, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pred njim vodenim postopkom revizije.

Naročnik je po pozivu Državne revizijske komisije z vlogo, z dne 22. 9. 2010, predložil kataloge in cenike za vozila znamke Audi A6, Citroen C6, Mercedes Benz razred E in Saab 9-5.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v prejeto dokumentacijo o izvedbi in reviziji postopka oddaje predmetnega javnega naročila ter v listine, ki sta jih vlagatelj in naročnik predložila v revizijskem postopku. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke za področje varnosti je Državna revizijska komisija kot nepotrebnega zavrnila, saj je ocenila, da je dejansko stanje, potrebno za odločitev v tem revizijskem postopku, z ostalimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno.

Med naročnikom in vlagateljem sta sporni naročnikovi zahtevi, določeni v razpisni dokumentaciji za sklop 8 (Limuzina), v obrazcu Ponudba/predračun za sklop 8: stranski varnostni blazini zadaj in po višini nastavljiva tritočkovna varnostna pasova spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile.

Sporna naročnikova zahteva se nanaša na vsebino predmeta javnega naročila, katerega naročniki določijo (opišejo) z določenimi tehničnimi specifikacijami. Tehnične specifikacije Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) ureja v 37. členu. Določba drugega odstavka 37. člena ZJN-2 nalaga naročnikom obveznost, da določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v številnih svojih odločitvah, iz navedene določbe izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma avtonomen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem, skladno z zakonsko omejitvijo, ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru iz vlagateljevih revizijskih zatrjevanj najprej ugotovila, da bi vlagatelj sporne tehnične zahteve po stranskih varnostnih blazinah zadaj in po višini nastavljivih tritočkovnih varnostnih pasovih spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile, lahko izpolnil. Vlagatelj navedene zahteve izpodbija iz razloga, ker te zahteve ne zagotavlja v serijski opremi, sprememba serijske opreme varnostnega sistema pa bi za vlagatelja pomenila takšen strošek, da vlagateljeva ponudba cenovno ne bi bila konkurenčna. Vlagatelj torej ni zatrjeval in izkazal, da spornih tehničnih zahtev zaradi razlogov, ki niso v njegovi domeni, ne more zagotavljati oziroma ponuditi, ampak gre zgolj za vprašanje morebitno nastalih večjih stroškov vlagatelju, ki bi za izpolnitev zahtev moral prilagoditi serijsko opremo vozil.

Državna revizijska komisija je ocenila, da zgolj dejstvo, da vlagatelj sporne naročnikove zahteve ne zagotavlja v okviru serijske opreme, ampak bi za izpolnjevanje zahtev moral serijsko opremo spremeniti, kar naj bi bilo povezano z večjimi stroški (česar vlagatelj sicer ni z ničemer izkazal), še ne zadostuje za zaključek, da je naročnikova zahteva zato diskriminatorna. Namreč, kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Ker naročnik z določitvijo tehničnih specifikacij kot minimalnih in izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja na določenem razpisu, je pomembno, da so tehnične specifikacije v vsakem posameznem primeru jasno določene, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje zahteve in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Takšnemu stališču pritrjuje tudi praksa Sodišča EU, ki je npr. v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (151-155 odstavku) pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanje naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolnil, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v svoji sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče EU v 82-85 odstavek).

V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati dejstvo, da naročnik sporne tehnične zahteve ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, in bi vlagatelju zato, iz objektivnih razlogov (ki niso na strani vlagatelja) morebiti onemogočil uspešno konkuriranje v postopku javnega naročanja. Dejstvo, ki ga zatrjuje vlagatelj, da zahtevane opreme ne zagotavlja v okviru serijske opreme, po oceni Državne revizijske komisije, ne more predstavljati zaključka, da je naročnik zato neupravičeno omejeval konkurence med ponudniki, četudi bi zato moral vlagatelj svojo serijsko opremo prilagoditi, kar bi ga morebiti stalo dodatnih stroškov. Gre za razloge, ki so, po mnenju Državne revizijske komisije, v domeni vlagatelja, pri čemer vlagatelj ni zatrjeval, da takšne opreme ne bi mogel v nobenem primeru ponuditi.

Državna revizijska komisija je dalje ugotovila, da vlagatelj naročniku ni odrekal, da ne bi bil upravičen zahtevati sporne tehnične zahteve iz razloga, ker naj ne bi prestavljale dodane vrednosti (prednosti) za naročnika. Tudi sicer je Državna revizijska komisija naročnikovo argumentacijo za postavitev spornih tehničnih zahtev štela kot dovolj prepričljivo. Tako je mogoče slediti naročniku v tem, da predmet naročila v osmem sklopu zajema vozila višjega razreda, ki so namenjena prevozom na daljše relacije, za potrebe funkcionarjev, zaradi česar se vozila prvenstveno uporabljajo za prevoz odraslih oseb, ki uporabljajo zadnje sedeže v vozilu ali pa zaradi relacijskih voženj običajno sedijo zadaj in ne na sovoznikovem sedežu. Zahtevo po stranskih varnostnih blazinah zadaj je naročnik postavil zaradi zagotavljanja najvišje možne stopnje varnosti potnikov na zadnjih sedežih, glede na namembnost vozil iz osmega sklopa, saj stranske varnostne blazine zadaj zmanjšujejo poškodbe, ki jih utrpijo potniki na zadnjih sedežih v primeru nezgode in povečujejo stopnjo varnosti. Isto vozilo upravljajo različni vozniki, ki niso iste višine, kar ni nepomemben podatek, tako z vidika kakovosti upravljanja vozila, kakor tudi z vidika varnosti, zaradi česar je naročnik postavil zahtevo po ustreznih varnostnih pasovih spredaj. Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo ni nasprotoval naročniku, da je zahtevana oprema morebiti nepotrebna in ker je naročnik prepričljivo pojasnil potrebo po postavitvi spornih tehničnih zahtev, je Državna revizijska komisija ocenila, da namen postavljenih spornih tehničnih zahtev, ki je predvsem v zagotavljanju ustrezne (dodatne) varnosti in kakovosti, predstavlja dodano vrednost (prednost) ponujene opreme vozil, spornim tehničnim zahtevam pa zato ni mogoče očitati objektivne neopravičljivosti.

Vlagatelj je sporni naročnikovi zahtevi izpodbijal kot diskriminatorni, iz razloga, ker naj bi jih izpolnil le ponudnik vozil znamke Audi A6, vlagatelj pa naj bi razpolagal z drugačnim sistemom varovanja, ki naj bi zagotavljal enako ali celo višjo varnost.

V zvezi z navedenimi revizijskimi očitki je Državna revizijska komisija najprej ugotovila, da vlagatelj ni dokazal, da sporne tehnične zahteve izpolnjuje le ponudnik vozil znamke Audi A6. Vlagatelj za to trditev namreč ni predložil ali predlagal nobenih dokazov. Vlagatelj je sicer predložil kataloge oziroma cenike za vozila znamke Lexus, Saab 9-5, iz katerih sicer res ne izhaja izpolnjevanje obeh tehničnih zahtev hkrati, medtem ko je za vozilo znamke Volvo S 80 predložil zgolj izvleček iz spletne strani, iz katerega izhajajo tehnične značilnosti vozila (motor, moč, poraba goriva, dimenzije itd.), ki se ne nanašajo na sporni tehnični zahtevi in ne opisujejo serijske in dodatne opreme vozila.

Po drugi strani je naročnik zatrjeval, da sporni tehnični zahtevi izpolnjujejo najmanj vozila znamke Audi A6, Citroen C6, Mercedes Benz razred E in Saab 9-5, na kar se je skliceval v odločitvi o zahtevku za revizijo, kot dokaz pa je navajal kataloge in cenike za navedene znamke vozil. Državna revizijska komisija se je o navedeni trditvi naročnika prepričala z vpogledom v navedene kataloge in cenike in pri tem ugotovila, da sporni tehnični zahtevi izpolnjujejo najmanj vozila znamke Audi A6, Citroen C6 in Mercedes Benz razred E. Vozilo znamke Audi A6 limuzina tako zagotavlja po višini nastavljive tritočkovne avtomatske varnostne pasove spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile v okviru serijske opreme, stranske varnostne blazine zadaj pa kot dodatno opremo. Vozilo znamke Audi A6 limuzina zagotavlja po višini nastavljive tritočkovne avtomatske varnostne pasove spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile v okviru serijske opreme, stranske varnostne blazine zadaj pa kot dodatno opremo. Vozilo znamke Citroen C6 zagotavlja po višini nastavljive tritočkovne avtomatske varnostne pasove spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile ter stranske varnostne blazine zadaj v okviru serijske opreme. Vozilo znamke Mercedes Benz razred E pa zagotavlja po višini nastavljive tritočkovne avtomatske varnostne pasove spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile v okviru serijske opreme, stranske varnostne blazine zadaj pa kot dodatno opremo. Iz kataloga in cenika za vozilo znamke Saab 9-5 pa je mogoče ugotoviti, da vozilo zagotavlja stranske blazine zadaj v okviru dodatne opreme, medtem ko je iz izvlečke spletne strani za vozilo te znamke mogoče zgolj sklepati, da naj bi vozilo te znamke, na ameriškem tržišču, zagotavljalo tudi po višini nastavljiv varnostni pas spredaj.

Državna revizijska komisija je ob navedenem zaključila, da vlagatelj ni uspel izkazati, da sporne tehnične zahteve izpolnjuje zgolj vozilo znamke Audi A6 in da naj bi naročnik ravnal diskriminatorno, ker naj bi z določitvijo spornih tehničnih zahtev neupravičeno dal prednost ponudniku limuzine Audi A6, ozirom da je naročnik uspel prepričljivo izkazati, da sporne tehnične zahteve zagotavljajo najmanj tri vozila.

Državna revizijska komisija je dalje ugotovila, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer zatrjeval, da naj bi vozila znamke BMW serije 5 zagotavljala drugačen sistem varovanja, vendar vlagatelj tega sistema ni niti opisal niti ni izkazal, da takšen sistem varovanja v celoti nadomešča oziroma je enakovreden ali presega sporni naročnikovi zahtevi po stranskih varnostnih blazinah zadaj in po višini nastavljivih tritočkovnih varnostnih pasov spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile.
Vlagatelj je zgolj pavšalno navajal, da ima limuzina znamke BMW serije 5 vgrajen sistem varovanja, ki celo presega najstrožja merila varnosti in ki je tudi varnejši od sistemov varovanj, ki jih imajo vgrajene limuzine drugih proizvajalcev in da pri BMW sporni tehnični zahtevi nista potrebni, ker je najmanj enaka stopnja varnosti, kot pri limuzini Audi A6, zagotovljena z drugimi elementi. Vlagatelj je torej svoj sistem varnosti primerjal z vozilom znamke Audi A6, čeprav, kot že ugotovljeno, sporne tehnične zahteve izpolnjujeta poleg vozila znamke Audi A6 še najmanj vozili dveh znamk. Zato navedena (pavšalna) primerjava vlagatelja ne more biti upoštevna.

Vlagatelj je dalje navajal, da je celoten varnostni sistem za BMW predstavljen v dokumentaciji Tehnični trening, informacija o izdelku, F10 Sistem pasivne varnosti in v Tehnični trening, informacija o izdelku, F10, Karoserija, ki jo je vlagatelj kot dokaz priložil zahtevku za revizijo. Vendar pa Državna revizijska komisija po vpogledu v navedeno dokumentacijo ni ugotovila, da bi vozila znamke BMW serije 5 zagotavljala najmanj enakovredne zahteve, kot so sporne tehnične zahteve. Tudi sicer navedena dokumentacija predstavlja zgolj informacije, ki so del tehničnega treninga skupine BMW in so namenjene njenim trenerjem ter tečajnikom (kar je navedeno na začetku dokumentacije). Ne glede na navedeno Državna revizijska komisija v nadaljevanju podaja ugotovitve iz vpogleda v navedeno dokumentacijo.

V dokumentaciji Tehnični trening, informacija o izdelku, F10, Karoserija je varnosti namenjeno poglavje 2.8. Raziskave prometnih nezgod, kjer so predstavljeni testi različnih organizacij. Vlagatelj se je v okviru navedenega skliceval tudi na oceno testa varnosti neodvisne organizacije Euro NCAP, ki je predstavljena v tej dokumentaciji, vendar je glede navedenega testa Državna revizijska komisija najprej sledila naročniku, ki je v odločitvi o zahtevku za revizijo navajal, da je test (najvišja ocena petih zvezdic za BMW serije 5) narejen v drugačnih okoliščinah, kot bo sicer uporabljeno vozilo v konkretnem javnem naročilu. Kot izhaja iz navedene dokumentacije, je bil test izveden na vozilu, v katerem so nameščene štiri lutke, in sicer dva odrasla na sedežih za voznika in sovoznika, en trileten otrok ter leto in pol star otrok na zadnjih sedežih. Ni pa test izveden v okoliščini, ko bi v vozilu na zadnjih sedežih sedela odrasla oseba, kar pa je za naročnika v obravnavanem primeru ključnega pomena, saj bo vozilo namenjeno predvsem prevozu odraslih oseb, ki sedijo na zadnjih sedežih. Zgolj rezultatov navedenega testa zato ni mogoče uporabiti kot zadostnega dokaza o tem, da vozilo znamke BMW serije 5 zagotavlja najmanj enakovredno funkcionalnost, varnost in kakovost, kot jo naročnik zahteva v konkretnem razpisu s spornima tehničnima zahtevama.

Dokumentacija Tehnični trening, informacija o izdelku, F10, Sistem pasivne varnosti, pa opisuje posamezne sisteme oziroma mehanizme varnosti za vozila znamke BMW, vendar ni razvidno, kakšna naj bi bila večja zaščita (odraslih) potnikov na zadnjem sedežu, oziroma kaj naj bi nadomestilo po višini nastavljiva tritočkovna varnostna pasova spredaj, z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile. Ob vsem tem namreč ne gre prezreti dejstva, da je naročnik tehnično zahtevo po višini nastavljivih tritočkovnih varnostnih pasov spredaj z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile zahteval ne le iz varnostnih razlogov, ampak tudi iz razlogov kakovosti, saj bodo vozilo upravljali različni šoferji, ki si bodo na takšen način višino varnostnega pasu lahko prilagodili.

Upoštevajoč ugotovljeno je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja, s tem ko je v okviru zahtevanih tehničnih specifikacij za vozila v osmem sklopu zahteval stranski varnostni blazini zadaj in po višini nastavljiva tritočkovna varnostna pasova spredaj z zategovalniki in omejevalniki zatezne sile. Zato je bilo potrebno, na podlagi druge alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrniti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo." V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je Državna revizijska komisija na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZRPJN in ugotovljene višine že vplačane takse za revizijo v višini 5.000,00 EUR odločila, da mora vlagatelj vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 30. 9. 2010

Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO, Tržaška 21, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d.n.o. - o.p., Tavčarjeva 6, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran