018-167/2010 Geoplin plinovodi, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZRPJN) po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku revizije oddaje javnega naročila "Izdelava programske opreme za vodenje vzdrževanja" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj TASK d.o.o., Linhartova 70, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika GEOPLIN PLINOVODI d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 01.09.2010

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 700,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18.03.2010 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku zbiranja ponudb. Naročnik je s Povabilom k oddaji ponudbe, z dne 08.04.2010, k oddaji ponudbe povabil štiri ponudnike. Naročnik je prejel tri ponudbe.
Po opravljenih pogajanjih (dne 18.05.2010) je naročnik ponudnike povabil k oddaji ponudb. Naročnik je z Obvestilom o izbiri vse tri ponudnike obvestil, da je javno naročilo oddal v izvedbo družbi Mikrografija d.o.o., Foersterjeva ulica 10, Novo mesto (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je dne 09.06.2010 od naročnika zahteval izdajo dodatne obrazložitve o oddaji naročila. Naročnik dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila izdal dne 11.06.2010.

Vlagatelj je dne 15.06.2010 naročniku poslal dopis (Zahteva za razveljavitev JNMV, št. P/JNMV/50/2010/TS-SV), s katerim je zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika Vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je bil opravljen dne 21.06.2010, o čemer je sestavljen zapisnik.

Vlagatelj je dne 16.06.2010 vložil zahtevek za revizijo. Kot zatrjuje vlagatelj, znaša njegova cena osnovnega ponudbenega dela 25.430,00 EUR in ne 28.730,00 EUR. Vlagatelj očita naročniku, da je njegovi ceni neupravičeno dodal 2 x po 1.650,00 EUR (točka 4 in točka 7 v ponudbi). Vlagatelj poudarja, da sta obe navedeni točki v njegovi ponudbi izbirni ter da za prepis podatkov iz dlančnika in na dlančnik ni potreben noben dodaten strošek.
Vlagatelj še navaja, da naročnik v projektni nalogi in v uporabniških zahtevah ni nikjer navedel števila uporabnikov. Kot poudarja vlagatelj, je naročnik število uporabnikov (30 hkratnih uporabnikov) navedel šele v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila. Vlagatelj navaja, da je naročniku ponudil 10 brezplačnih licenc, 20 licenc (po ceni 450,00 EUR na licenco) pa je naročnik njegovi ceni prištel. Vlagatelj v zvezi s tem še navaja, da je naročnik v preteklih petih letih hkrati uporabljal le 10 licenc. Vlagatelj navaja, da je naročnik na enem izmed opravljenih sestankov govoril o neomejenemu številu uporabnikov, vendar opozarja, da neomejenega števila v realni ekonomiji ni. Vlagatelj še dodaja, da neomejeno število ponuja tudi sam, le da sme v določenem trenutku hkrati delovati le toliko uporabnikov kot je kupljenih licenc.
Vlagatelj poudarja, da se s trditvijo izbranega ponudnika o tem, da sta potrebni za dostop do programskega paketa za arhiviranje licenci API in DF podjetja Easy iz Nemčije (navedeno podjetje v Sloveniji zastopa izbrani ponudnik), v osnovi ne strinja in navaja, da obstajajo tudi druge tehnične rešitve za povezavo z arhivsko - dokumentacijskim sistemom. Kot zatrjuje vlagatelj, v njegovi ponudbi ni zneska 5.000,00 EUR za licenco API in zneska 3.000,00 EUR za licenco DF, kar pomeni, da ju je naročnik neupravičeno prištel. Vlagatelj v zvezi s tem še dodaja, da ponudniku Eranova d.o.o., Ljubljana licence za DF ni prištel, kar pomeni, da naročnik samovoljno ustvarja napačen in nepravilen vrstni red med ponudniki. Vlagatelj še navaja, da izbrani ponudnik ni edini zastopnik družbe Easy in navaja, da ima morebiti drugi zastopnik te družbe drugačne oziroma nižje cene.
Vlagatelj še navaja, da je naročnik tudi šolanje, ki mu ga je ponudil zgolj opcijsko, prištel le k njegovi ponudbi. Vlagatelj zatrjuje, da bi lahko naročnik izbral šolanja le na eni lokaciji, v tem primeru pa bi strošek šolanja znašal le 480,00 EUR.
Vlagatelj zatrjuje, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje zahteve po izkazani vsaj eni referenčni stranki, ki ima integriran vzdrževalni podsistem in podsistem dokumentacije - arhiviranja (točka 3.1.3 - Obvladovanje dokumentacije). Vlagatelj zatrjuje, da iz razloga, ker izbrani ponudnik nima izdelanega programa za obvladovanje vzdrževanja, kar je osnovni segment javnega naročila, ne more pokazati integracije z dokumentacijskim sistemom. Kot še zatrjuje vlagatelj, izbrani ponudnik ne more dokazati povezave - integriranosti dveh enot, saj nima izdelane niti ene enote. Navedeno, nadaljuje vlagatelj, še toliko bolj potrjuje njegovo ugotovitev o tem, da API in DF vmesnika nista potrebna. Če pa izbrani ponudnik takšno referenco ima, poudarja vlagatelj, naj naročnik navede ime stranke.
Vlagatelj še zatrjuje, da v skladu z naročnikovim pravilnikom javna naročila malih vrednosti v postopkih oddaje storitev ne smejo presegati zneska 40.000,00 EUR, naročnik pa je izbral ponudnika s ceno 40.800,00 EUR (brez DDV). Vlagatelj še dodaja, da je Povabilo k oddaji ponudbe, z dne 08.04.2010, prejel (šele) 15.04.2010.
Vlagatelj še zatrjuje, da je ponudil najnižjo ceno in da z naročnikom na tem področju, brez kakršnih koli bistvenih težav, sodeluje že 20 let.
Vlagatelj zahteva povrnitev vseh revizijskih stroškov.

Vlagatelj je dne 21.07.2010 naročniku posredoval dopis Dopolnitev zahteve za revizijski postopek. Vlagatelj navaja, da je po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika ugotovil, da znaša vrednost njegove ponudbe 58.000,00 EUR in ne 40.800,00 EUR kot je navedel naročnik. Kot ugotavlja vlagatelj, je ponudba izbranega ponudnika sestavljena iz 3 točk (A, B in C). Seštevek točk A in B daje skupno vrednost 40.800,00 EUR, točka C (ki predstavlja vzdrževanje programske opreme) pa je ovrednotena s 17.200,00 EUR. Kot poudarja vlagatelj, je točka C obvezujoča, dokaz temu pa sta predložena in podpisana pogodba o vzdrževanju, v kateri je znesek natančno specificiran in točka 7 ponudbe izbranega ponudnika, kjer je navedeno, da znaša skupna cena (A+B+C) 58.000,00 EUR.
Vlagatelj še navaja, da ponudba izbranega ponudnika ne določa obveznosti šolanja, zaradi česar bi ga bilo potrebno plačati dodatno. Vlagatelj poudarja, da je naročnik k njegovi ponudbi stroške šolanja prištel, pri izbranemu ponudniku pa tega ni storil.
Vlagatelj še navaja, da je izbrani ponudnika v točki 3.8 navedel, da programska rešitev za vzdrževanje ni omejena s številom uporabnikov, v naslednji točki pa je zapisal, da ponudba ne zajema morebitnih dodatnih licenc za programsko opremo, če to ni eksplicitno navedeno".
Vlagatelj še navaja, da naročnikovo telefonsko zagotovilo o tem, da bo izbrani ponudnik predmetno javno naročilo izvedel do konca meseca oktobra nima trdnih osnov, saj je izbrani ponudnik jasno zapisal, da ga bo izvedel v 6 (šestih) mesecih. To pa pomeni, zaključuje vlagatelj, skoraj enak rok (oziroma en mesec razlike), kot ga je ponudil sam.

Naročnik je s sklepom, z dne 12.07.2010, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. Naročnik uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj aktivno legitimiran za presojo kršitev, ki se nanašajo na vrednost njegove ponudbe in za presojo očitka, ki se nanaša na (ne)zakonito izbiro postopka. Naročnik hkrati ugotavlja, da vlagatelj nima aktivne legitimacije za očitke, ki se nanašajo na (ne)popolnost ponudbe izbranega ponudnika, ker se je uvrstil šele na tretje (oziroma) zadnje mesto. Kljub temu, še navaja naročnik, je meritorno odločil o vseh vlagateljevih očitkih.
Naročnik navaja, da je od ponudnikov zahteval določitev skupne cene za celoten obseg storitev. Iz navedenega razloga, poudarja naročnik, tudi ni specificiral, koliko licenc bo potreboval, specificiral pa je obseg uporabe naročene programske opreme. Naročnik poudarja, da je vlagatelj oddal ponudbo v obliki cene na licenco. Čeprav je vlagatelj oddal nepopolno ponudbo, zatrjuje naročnik, ga je skladno s 95. členom povabil k pogajanjem. Naročnik poudarja, da je na pogajanjih jasno navedel, naj ponudniki oddajo ponudbo za neomejeno število uporabnikov. Vlagatelj je ponovno oddal ponudbo, v skladu s katero je število uporabnikov ključno za njeno skupno vrednost, saj je ponudil 10 licenc za RADIX 7 brezplačno, za vsako nadaljnjo licenco pa ponudil ceno v višini 450,00 EUR. Zaradi upoštevanja načela gospodarnosti, nadaljuje naročnik, je vlagateljevo ponudbo kljub nepopolnosti ovrednotil. Ob upoštevanju 30 potrebnih referenc, navaja naročnik, je skladno s postavkami 1, 2 in 3 iz vlagateljeve ponudbe dobil ceno za programsko opremo RADIX 7 z dodatnimi zahtevami funkcionalnostmi v višini 34.430,00 EUR. Naročnik še navaja, da je število licenc (30 licenc) ocenil glede na svoje potrebe. Naročnik še zatrjuje, da sta preostala dva ponudnika ponudila neomejeno število licenc in svoji ponudbi uspela tudi ovrednotiti.
Naročnik še navaja, da je iz razloga, ker je v točki 3.2.12 zahteval, da ponujena programska oprema omogoča prenos podatkov na dlančnik in iz dlančnika, skupni vrednosti vlagateljeve ponudbe prištel tudi postavki 4 in 7, vsako v vrednosti 1.650,00 EUR.
V zvezi z vlagateljevimi očitki, ki se nanašajo na prišteta zneska za licenci API in DF v vrednosti 5.000,00 EUR in v vrednosti 3.000,00 EUR, naročnik navaja, da je pod postavko 5 vlagateljeve ponudbe (Licenca API in DF) mogoče najti navedbo "po ceniku Mikrografija". Ker znaša cena po ceniku družbe Mikrografija d.o.o., Novo mesto 5.000,00 EUR za licenco API in 3.000,00 EUR za licenco DF, poudarja naročnik, je ti dve vrednosti prištel k skupni vrednosti ponudbe. Ker naročnik navedeno storitev potrebuje, saj je usklajenost naročenih storitev z DMS sistemom Easy (ki se že uvaja pri naročniku, izvaja pa jo družba Mikrografija d.o.o., Novo mesto) nujna, kar izhaja tudi iz projektne dokumentacije (točka 3.1.3), je vrednost licenc prištel k skupni vrednosti ponudbe. Naročnik ob tem navaja, da je enako vrednost licenc API in DF prištel tudi k preostalima ponudbama. Glede očitka, da ponudniku Eranova d.o.o., Ljubljana licenca DF ni bila prišteta, naročnik ugotavlja, da je ta licenca že všteta v ceni 40.00,00 EUR. Naročnik v zvezi s tem še navaja, da vlagatelj tudi sicer ni navedel katere druge tehnične rešitve je imel v mislih in jih tudi ni ponudil, naročnik pa je prepričan, da tudi v kolikor bi obstajale, ne bi bile brezplačne.
Naročnik še navaja, da znaša ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila 60.000,00 EUR in da je vlagatelj Povabilo k oddaji ponudbe prejel 09.04.2010 (in ne 15.04.2010 kot zmotno trdi). Ker je novela ZJNVETPS pričela veljati dne 11.04.2010, poudarja naročnik, je njegova odločitev o tem, da izvede postopek zbiranja ponudb zakonita. Naročnik še navaja, da je za seznanitev bodočih uporabnikov z novo programsko opremo bistvena, zato je šolanje prištel k vlagateljevi ponudbi, prav tako pa je šolanje upošteval tudi v vrednostih preostalih ponudnikov (ponudnik Eranova d.o.o., Ljubljana je navedel, da je šolanje vključeno v vrednost ponudbe, pri ponudbi izbranega ponudnika pa je zajeto pod točko 9 - Kalkulacija cene). Ker je vlagatelj ponudil trikratno šolanje (vsako po 480,00 EUR), poudarja naročnik, je očitno menil, da je trikratno šolanje potrebno.
Naročnik nadalje navaja, da ni z razpisom na nobenem mestu zahteval, da mora imeti ponudnik že nameščen informacijski sistem za vodenje vzdrževanja, zato so vlagateljevi očitki o tem, da nima reference za integrirani vzdrževalni podsistem in podsistem dokumentacije neutemeljeni.
Naročnik še navaja, da ni naročil vzdrževanja programske opreme, kolikor to ni zajeto v ponujeno garancijo, zato je vlagateljev očitek o tem, da bi moral k ceni izbranega ponudnika prišteti še vrednost v višini 17.200,00 EUR, neutemeljen.
Naročnik zaključuje z ugotovitvijo, da iz ponudbe izbranega ponudnika izrecno izhaja, da obsega neomejeno število licenc.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 16.07.2010, naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.
Vlagatelj je z dopisom, z dne 16.07.2010 naročniku posredoval dopis "Utemeljitev nadaljevanja postopka revizije JNMV št. P/JNMV/50/2010/TS-SV". Kot poudarja vlagatelj, je pod 2. točko ponudbe navedel "Povezava s podsistemom za upravljanje z dokumenti in arhiviranjem Easy Archive" in poudarja, da je v zahtevku za revizijo jasno navedel, da dodatno plačilo za to povezavo ni potrebno. Vlagatelj navaja, da pozna načine, orodja in postopke, s katerimi je mogoče povezati dve relacijski bazi oziroma dva programska podsistema (Radix 7.ASP.NET in DMS Easy Archive). Vlagatelj opozarja, da se navedena rešitev razlikuje od opcijske 5. točke njegove ponudbe, ki omenja povezavo preko Easy Archive licence API in DF. Zaradi upravičenih dvomov, poudarja vlagatelj, je ovrednotenje te točke namenoma izpustil, naročnik pa mu je ravno to opuščeno vrednost prištel k ponudbi.
Vlagatelj še navaja, da je naročnik na pogajanjih dodatno določil le zahtevo po povezavi z DMS sistemom, ne pa tudi načina povezave. Kot navaja vlagatelj, je naročnik na pogajanjih devet dodatnih zahtev postavil samo njemu. Vlagatelj dodaja, da o tem sicer nima dokaza, saj ne pozna zapisnikov iz pogajanj in poziva Državno revizijsko komisijo naj jih preveri.
Vlagatelj še navaja, da so njegove domneve o nepotrebnosti nakupa licenc realne in da javno naročilo temelji na napačnih predpostavkah.
Vlagatelj naproša Državno revizijsko komisijo, naj pri odločanju upošteva tudi nenatančnost naročnikovih zahtev v projektni nalogi pri uporabi terminov: uporabnik, licenca, namestitev, aktivni in sodelujoči uporabnik, saj je bil ravno zaradi teh nejasnosti obravnavan slabše od ostalih ponudnikov.

Naročnik je z dopisom, z dne 19.07.2010, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 20.07.2010, odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj je Državni revizijski komisiji dne 21.07.2010 posredoval dopis Dodatne ugotovitve pri reviziji JNMV št. P/JNMV/502010/TS-SV. Vlagatelj navaja, da se večji del spora vrti okoli potrebnosti dveh licenc nemškega proizvajalca Easy software AG za dokumentni sistem (DMS) Easy Archive. Ti dve licenci, zatrjuje vlagatelj, se prvič pojavita šele v obrazloženem obvestilu. Do oddaje ponudb, poudarja vlagatelj, so veljale samo naročnikove zahteve, da se je potrebno povezati, ne pa tudi kako in s katerimi licencami. Vlagatelj navaja, da se je navedenima licencama izognil z načinom povezave baz Oracle, česar pa naročnik ni sprejel in mu je svojevoljno prištel obe licenci. Vlagatelj še navaja, da se je spornima licencama izognilo tudi podjetje Eranova d.o.o., Ljubljana, in sicer s ponudbo licence Easy Enterprise XML Server SDK. Vlagatelj še ugotavlja, da je pri primerjavi njegovega zapisnika o opravljenih pogajanjih z zapisnikom ponudnika Eranova d.o.o., Ljubljana prišlo do razlik, in sicer pri pogojih plačil, pogojih vzdrževalne pogodbe in pri tekstu povezave z DMS sistemom. Vlagatelj naproša, da se v postopek vključi tudi družba Eranova d.o.o., Ljubljana in poudarja, da ponudniki niso bili enakopravno obravnavani in da je zaradi slabo pripravljene razpisne dokumentacije prišlo do napak.

Državna revizijska komisija je dne 22.07.2010 od naročnika zahtevala, naj ji odstopi Akt o postopkih oddaje javnih naročil v družbi Geoplin Plinovodi, z dne 29.07.2010, na katerega se sklicuje v Povabilu k oddaji ponudb, z dne 08.04.2010. Naročnik je Državni revizijski komisiji zahtevano dokumentacijo odstopil še istega dne.

Državna revizijska komisija je zaradi razjasnitve dejanskega stanja, dne 26.08.2010 opravila sestanek s predstavniki naročnika in vlagatelja (Državna revizijska komisija je obe stranki povabila na sestanek dne 17.08.2010, vendar je po prejemu pisne prošnje naročnika sestanek preložila na dan 26.08.2010). Predmet obravnavanega sestanka je bila točka 3.1.3 Projektne naloge naročnika, ki se nanaša na zahtevano referenco. Naročnik je na sestanku pojasnil, da se zahteva iz točke 3.1.3 nanaša na integracijo katerega koli sistema z dokumentnim sistemom, vlagatelj pa je zatrdil, da je s sporno zahtevo mišljena povezava vzdrževalnega in dokumentacijskega sistema.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Državna revizijska komisija pri svoji odločitvi ni upoštevala dejstev in predlaganih dokazov, ki jih je vlagatelj dodatno navajal v vlogah, z dne 16.07.2010 in z dne 21.07.2010 (Utemeljitev nadaljevanja postopka revizije JNMV št. P/JNMV/50/2010/TS-SV in Dodatne ugotovitve pri reviziji JNMV št. P/JNMV502010). Vlagatelj je šele v vlogi, z dne 16.07.2010, navedel, da je naročnik na pogajanjih dodatne zahteve postavil samo njemu. Vlagatelj je še dodal, da o tem sicer nima dokaza in pozval Državno revizijsko komisijo, naj preveri vse zapisnike iz opravljenih pogajanj. Vlagatelj je tudi pozval Državno revizijsko komisijo, naj upošteva nenatančnost naročnikovih zahtev pri uporabi terminov (uporabnik, licenca, namestitev, aktivni in sodelujoči uporabnik), saj naj bi bil ravno zaradi teh nejasnosti obravnavan slabše od ostalih ponudnikov. V vlogi, z dne 21.07.2010, pa je zapisal, da se je ponudnik Eranova d.o.o., Ljubljana izognil spornima licencama in da se njegov (vlagateljev) zapisnik in zapisnik o pogajanjih družbe Eranova d.o.o., Ljubljana razlikujeta.
Kot je Državna revizijska komisija zapisala že večkrat, podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva in dokazi, ki so bili navedeni oziroma predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, torej do izdaje odločitve naročnika o revizijskem zahtevku. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu s 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem (ali v kasnejših vlogah) ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov ali pa postavljati novih zahtevkov, saj s slednjimi naročnik ni bil seznanjen, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati ali se izjaviti. Z navedenim določilom se udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka, kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi zaobšli določbo 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem.
V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni popolna. Vlagatelj tudi zatrjuje, da je naročnik izbral napačen postopek oddaje predmetnega javnega naročila in da v skladu z naročnikovim pravilnikom oddaje storitev ne smejo presegati 40.000,00 EUR. Vlagatelj pa zlasti očita naročniku, da je število uporabnikov razpisanega programa navedel šele v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila in da je k njegovi ceni samovoljno prištel več zneskov, s čimer je (v škodo vlagatelja) vplival na končni vrstni red med ponudniki.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da aktivna legitimacija vlagatelja v predmetnem revizijskem postopku ni sporna. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj zahtevka za revizijo mora torej za to, da bi se mu priznalo procesno upravičenje za vodenje revizijskega postopka, kumulativno izkazati tako interes za dodelitev naročila kot tudi realno stopnjo verjetnosti, da bi mu zaradi zatrjevanih naročnikovih nepravilnosti v postopku lahko nastala škoda, ki se za ponudnika kaže kot domnevno nezakonito onemogočanje pri pridobitvi konkretnega javnega naročila. V predmetnem revizijskem postopku vlagatelj izpolnjuje oba kriterija. Kot dosedanji izvajalec je s predložitvijo pravočasne ponudbe nedvomno izkazal interes za pridobitev predmetnega javnega naročila. Vlagatelj je, kot izhaja iz poročila o ocenjevanju ponudb, izmed vseh treh sodelujočih ponudnikov sicer res ponudil najvišjo ceno (edino merilo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila je ponudbena cena) in hkrati ni zatrjeval, da je tudi ponudba drugo uvrščenega ponudnika nepopolna. Ker pa je jedro spora med njim in naročnikom v vlagateljevem zatrjevanju, da naj bi naročnik šele tekom ocenjevanja spremenil razpisno dokumentacijo ter da naj bi njegovi ceni neupravičeno prištel več zneskov in bi se v primeru, če bi se očitki izkazali kot utemeljeni, uvrstil na prvo mesto (tudi po izračunih, ki jih je s tem v zvezi opravila Državna revizijska komisija), je izkazana tudi verjetna možnost nastanka škode, ki se za vlagatelja kaže v nezmožnosti pridobitve tega javnega naročila.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo oddal po postopku zbiranja ponudb in da znaša ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila 60.000,00 EUR (brez DDV). Novela ZJNVETPS v prehodnih določbah sicer ne ureja (prehodne) uporabe zakona (tudi) v primeru postopka zbiranja ponudb. Ker pa je bil sklep o začetku postopka izdan pred uveljavitvijo novele (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev - ZJNVETPS-B je pričel veljati dne 11.04.2010) in ker so ponudniki povabilo k oddaji ponudb ravno tako prejeli pred začetkom veljavnosti zakonskih sprememb (kot izhaja iz dokumentacije iz spisa, je naročnik sklep o začetku postopka sprejel dne 18.03.20210, ponudniki pa so prejeli povabila dne 09.04.2010), je naročnik, glede na ocenjeno vrednost, predmetno javno naročilo pravilno oziroma zakonito oddal po postopku zbiranja ponudb (iz drugega odstavka 32. člena ZJNVETPS namreč izhaja, da naročnik izvede javno naročanje, v primeru, če je vrednost naročanja blaga in storitev enaka ali višja od 20.000,00 EUR in nižja od 80.000,00 EUR po postopku zbiranja ponudb).
Ker naročnikov Akt o postopkih oddaje javnih naročil v družbi Geoplin Plinovodi, z dne 29.07.2009, tudi sicer ne določa (kot zmotno navaja vlagatelj), da "javna naročila malih vrednosti v postopkih oddajanja storitev ne smejo presegati zneska 40.000,00 EUR", je Državna revizijska komisija vlagateljev očitek, da je naročnik izbral napačen postopek oziroma, da javnega naročila ne bi smel oddati ponudniku, čigar cena presega 40.000,00 EUR, zavrnila.

Vlagatelj tudi očita naročniku, da je število uporabnikov programske opreme navedel šele v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila.

Naročnik je (kot že izhaja iz te obrazložitve) obravnavano javno naročilo oddal po postopku zbiranja ponudb. Naročnik je s Povabilom k oddaji ponudbe, z dne 08.04.2010, k oddaji ponudbe povabil štiri ponudnike. Naročnik je v povabilo med drugim zapisal, da bo morebiti izvedel tudi pogajanja, in sicer o vseh elementih ponudbe. Naročnik je pogajanja opravil dne 18.05.2010 in z vsakim ponudnikom podpisal Zapisnik pogajanj. Iz zapisnikov o opravljenih pogajanjih izhaja, da je naročnik vse ponudnike pozval, da morajo ponudbo dopolniti z dodatnimi zahtevami in jo predložiti do 21.05.2010. Naročnik je med drugim zahteval od ponudnikov, "da mora ponudba veljati za neomejeno število uporabnikov".

Iz same strukture razpisne dokumentacije (ki jo sestavljajo Povabilo k oddaji ponudb s prilogami, Projektna naloga, Uporabniške zahteve in Zapisnik(i) o opravljenih pogajanjih) izhaja, da je naročnik od ponudnikov zahteval ponudbo skupne cene za celoten obseg storitev, ne glede na potrebno število licenc za zahtevano programsko opremo oziroma, da mora ponudba veljati za neomejeno število uporabnikov. Naročnik torej v razpisni dokumentaciji ni specificiral potrebnega števila licenc za razpisano programsko opremo, pač pa je specificiral oziroma navedel le obseg uporabe programske opreme (v Projektni nalogi in v Uporabniških zahtevah) ter ob tem opozoril ponudnike, da mora ponudba vsebovati skupno ceno za celoten obseg storitev oziroma, da mora veljati za neomejeno število uporabnikov. Z naročnikovo zahtevo o tem, da mora ponudba vsebovati skupno ceno za celoten obseg storitev oziroma, da mora veljati za neomejeno število uporabnikov, so se sodelujoči ponudniki seznanili že s Povabilom k oddaji ponudb in (kasneje) še na pogajanjih dne 18.05.2010. Naročnik torej ni (kor navaja vlagatelj) "na enem izmed opravljenih sestankov govoril o neomejenem številu uporabnikov", pač pa je navedeno zahtevo jasno zapisal v vse tri zapisnike o opravljenih pogajanjih ("ponudba mora veljati za neomejeno število uporabnikov"), predstavnik vlagatelja pa je zapisnik (brez vsakršnih pripomb) tudi podpisal.

Ob takšnem dejanskem stanju Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bil vlagatelj (jasno in pravočasno) seznanjen z dejstvom, da se mora ponudba nanašati na neomejeno število uporabnikov. Ker pa je iz zahtevka za revizijo mogoče razbrati, da vlagatelj nasprotuje sporni zahtevi (vlagatelj navaja, da "neomejenega števila v realni ekonomiji oziroma pri vrednotenju ni"), je Državna revizijska komisija ob spoštovanju procesnega pravila iz šestega odstavka 12. člena ZRPJN dolžna zaključiti, da je imel vlagatelj možnost in dolžnost, da v kolikor je menil, da bi moral naročnik določiti končno število uporabnikov, zahtevek za revizijo vložiti najkasneje do poteka roka za oddajo ponudb. Po poteku roka za predložitev ponudb lahko namreč Državna revizijska komisija le še preveri, ali ponudnik izpolnjuje zahteve, ki in kakor so bile določene v razpisni dokumentaciji.

Pregled vlagateljeve ponudbe pokaže, da ni oddal ponudbe za neomejeno število uporabnikov. Vlagatelj torej ni sledil naročnikovi zahtevi, saj je ponudil 10 licenc (za 10 uporabnikov) brezplačno, za vsako nadaljnjo licenco (oziroma nadaljnjega uporabnika) pa je postavil ceno v višini 450,00 EUR. Ob dejstvu, da je naročnik zahteval, da se mora ponudba nanašati na neomejeno število uporabnikov, iz vlagateljeve ponudbe torej skupne ponudbene vrednosti sploh ni mogoče ugotoviti (oceniti).

Čeprav je naročnik vlagateljevo ponudbo iz navedenega razloga označil kot nepopolno, pa jo je (kot je zapisal v sklep, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo), v skladu z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člen ZJNVETPS), vseeno uvrstil v ocenjevanje. Kot izhaja iz dokumentacije iz spisa, je naročnik v spornem segmentu vlagateljevo ponudbo ocenil tako, da je naknadno (in torej izven obstoječe razpisne dokumentacije) določil, da potrebuje 30 licenc. Na ta način je vlagateljevo ponudbo ocenil tako, da je ponujeni ceni prištel ceno za 20 licenc (ker je vlagatelj ponudil 10 licenc brezplačno, za vsako nadaljnjo pa ponudil ceno v višini 450,00 EUR, je naročnik vlagateljevi ponudbi prištel znesek v višini 9.000,00 EUR). Državna revizijska komisija se s takšnim ravnanjem naročnika ne more strinjati. Iz prvega odstavka 84. člena ZJNVETPS namreč izhaja, da mora naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 82. členom tega zakona izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Naročnik je z opisanim ravnal v nasprotju z lastnimi navodili iz razpisne dokumentacije, oziroma je s tem posegel v jedro vlagateljeve ponudbe oziroma v tisti del, v katerega v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZJNVETPS v nobenem primeru ni dovoljeno posegati. Navedeno velja v obravnavanem primeru še toliko bolj, saj je edino merilo za ocenjevanje ponudb zgolj najnižja cena (3. točka Povabila k oddaji ponudbe). Naročnik je z navedenim posegel tudi v načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), saj je ocenjeval ponudbo kljub temu, da jo je označil kot nepopolno oziroma ponudbo, ki (za razliko od ponudb ostalih dveh sodelujočih ponudnikov) ni bila pripravljena v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami, po drugi strani pa je prišteti znesek odločilno vplival na končni vrstni red med ponudniki (vlagatelj se je uvrstil na tretje oziroma na zadnje mesto).

Državna revizijska komisija poudarja, da ugotovljene pomanjkljivosti vlagateljeve ponudbe v nobenem primeru ni (bilo) mogoče sanirati. Katerikoli prišteti znesek bi namreč lahko pomenil neenakopravno obravnavo ponudnikov, oziroma bi takšno naknadno prilagajanje razpisne dokumentacijo zgolj enemu ponudniku kazalo zlasti na njegovo privilegiranost. Po drugi strani pa je naročnik lahko razpisno dokumentacijo spremenil tudi tako, da je vlagateljevi ponudbi prištel nerealno visok znesek (kar ga je uvrstilo na zadnje mesto) oziroma določil previsoko število potrebnih licenc (naročnik je namreč tekom ocenjevanja ugotovil, da potrebuje 30 licenc, iz vlagateljevega zahtevka za revizijo pa izhaja, da naj bi naročnik v preteklih petih letih hkrati uporabljal le deset licenc). Ravno iz navedenih razlogov ZJNVETPS po poteku roka za oddajo ponudb ne dopušča več spreminjanja razpisne dokumentacije ter hkrati prepoveduje vsakršni poseg v ponujene cene.

Ker vlagateljeve ponudbe iz navedenega razloga ni mogoče šteti kot popolne, so vsi njegovi očitki, ki se nanašajo na ostale prištete zneske brezpredmetni. Morebitne ugotovitve o (ne)pravilnosti teh naročnikovih ravnanj namreč ne bi mogle vplivati na status vlagateljeve ponudbe in s tem na njegov drugačen položaj v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Presoja vsaj nekaterih izmed navedenih ostalih očitkov bi tudi sicer terjala strokovno presojo ponudbe izbranega ponudnika (oziroma strokovno primerjavo le-te z zahtevami iz razpisne dokumentacije), kar pa bi lahko ugotovil le strokovnjak z ustreznim znanjem Ker pa (kot že zapisano) navedeno ne bi spremenilo ugotovitve o tem, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna, Državna revizijska komisija, upoštevajoč načelo hitrosti (3. člen ZRPJN) in v izogib nepotrebnim stroškom, strokovnjaka ni angažirala.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je nepopolna tudi ponudba izbranega ponudnika. Kot zatrjuje vlagatelj, je vlagateljeva ponudba nepopolna v delu, ki se nanaša na ponujene licence in na zahtevano referenco. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne vključuje šolanja uporabnikov ter da znaša ponudbena vrednost izbranega ponudnika 58.000,00 EUR in ne 40.800,00 EUR, kot je navedel naročnik. Vlagatelj tudi ugotavlja, da je izbrani ponudnik zapisal, da bo predmetno javno naročilo izvedel v 6 mesecih (kar pomeni skoraj enak rok kot ga je ponudil vlagatelj).

Ker vlagatelj med drugim očita naročniku istovrstno kršitev v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika oziroma iz razloga, ker zatrjuje, da (tudi) ponudba izbranega ponudnika ni podana za neomejeno število uporabnikov, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju meritorno obravnavala vse očitke, ki se nanašajo na (ne)popolnost ponudbe izbranega ponudnika.

Vlagateljevemu očitku o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni podana za neomejeno število uporabnikov Državna revizijska komisija ni mogla slediti. Pregled ponudbe izbranega ponudnika namreč pokaže, da je oddal ponudbo za neomejeno število uporabnikov, kar izhaja iz točke 3 (Predmet ponudbe), kjer je izbrani ponudnik izrecno zapisal, da programska rešitev za vzdrževanje ni omejena s številom uporabnikov.

Ravno tako je Državna revizijska komisija zavrnila očitek vlagatelja, ki se nanaša na referenco. Naročnik je v točki 3.1.3. (Obvladovanje dokumentacije) Projektne naloge Izdelava programske opreme za vodenje vzdrževanja zapisal: "Za potrebe nemotenega izvajanja nalog je nujno obvladovanje celotne dokumentacije z opisi procesov vzdrževanja, kar mora bit usklajeno in povezano z DMS sistemom Easy, ki se uvaja na ravni družbe. Povezava s sistemom Easy naj se izvaja preko XML vmesnika, dostopnega preko REST spletne storitve. Zaradi pomembnosti te priključitve mora ponudnik imeti integracijo že razvito in v uporabi vsaj pri eni referenčni stranki".

Zgoraj citirana naročnikova zahteva je dvoumna in nejasna. Iz nje namreč ni mogoče nedvoumno ugotoviti ali se nanaša na integracijo katerega koli sistema z dokumentacijskim sistemom (kot zatrjuje naročnik) ali na povezavo vzdrževalnega in dokumentacijskega sistema (kot zatrjuje vlagatelj). Logična je namreč tako interpretacija vlagatelja, ki trdi, da se referenčna zahteva iz razloga, ker je predmet obravnavanega javnega naročila "izdelava programske opreme za vodenje vzdrževanja" lahko nanaša (le) na povezavo takšnega, torej vzdrževalnega sistema z dokumentacijskim sistemom. Ker pa se besedilo naročnikove zahteve nanaša zlasti na "že razvito integracijo" (torej na že obstoječo integracijo dveh enot oziroma na že delujočo povezavo med dvema programskima okoljema), je mogoče zgoraj citirano besedilo interpretirati tudi na način, ki ga zagovarja naročnik, in sicer, da morajo imeti ponudniki izkazano vsaj eno povezavo med dokumentnim in kakršnim koli drugim sistemom. Ker nejasne razpisne dokumentacije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnikov, Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku o tem, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje zahteve po vsajeni referenčni stranki, ki ima integriran vzdrževalni podsistem in podsistem dokumentacije-arhiviranja, ni mogla slediti.

Vlagatelj tudi očita naročniku, da izbrani ponudnik v ponujeno ceno ni vključil šolanja uporabnikov. Ker iz ponudbe izbranega ponudnika (kot pravilno ugotavlja tudi naročnik) izhaja, da vključuje tudi šolanje uporabnikov - iz točke 7 (Kalkulacije cene) namreč izhaja, da je v ponujeno storitev oziroma v ceno v višini 32.800 EUR vključeno tudi "šolanje ključnih uporabnikov", vlagateljev očitek v tem delu revizijskega zahtevka ravno tako ni utemeljen. Nenazadnje pa se je lahko vlagatelj o navedenem dejstvu prepričal tudi sam, saj je vpogledal v ponudbo izbranega ponudnika.

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da obravnavano javno naročilo, razen v garancijskem roku, ne zahteva tudi ponudbe vzdrževanja razpisane programske opreme. Ker je izbrani ponudnik sicer sledil naročnikovi zahtevi in ponudil eno leto brezplačnega vzdrževanja (v dobi garancije), Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku o tem, da bi moral naročnik k njegovi ponudbi prišteti tudi stroške tri-letnega vzdrževanja, ni mogla slediti.

Vlagatelj tudi ugotavlja, da je izbrani ponudnik zapisal, da bo razpisano javno naročilo izvedel v šestih mesecih oziroma v skoraj enakem roku kot ga je ponudil sam. V zvezi s predmetno navedbo je potrebno ugotoviti, da vlagatelj z njo zgolj ugotavlja v kakšnem časovnem obdobju bo izbrani ponudnik izvedel naročilo oziroma s strani izbranega ponudnika ponujen izvedbeni rok primerja s svojim. Če pa je predmetno navedbo šteti kot očitek o domnevni prekoračitvi izvedbenega roka, pa je potrebno ugotoviti, da ga naročnik v razpisni dokumentaciji sploh ni določil (čeprav iz vzorca pogodbe izhaja, da mora izvajalec spoštovati predvidene roke - 3. člen, da se o morebitnih spremembah pogodbeno dogovorjenih rokov stranki dogovorita pisno - 6. člen in da se pogodbeni roki podaljšajo najmanj za trajanje višje sile - 11. člen, pa naročnik roka, v katerem naj bi bilo javno naročilo izvedeno, niti v vzorcu pogodbe niti v drugih delih razpisne dokumentacije ni določil). Nenazadnje pa vlagatelj sam priznava, da ponuja skoraj takšen izvedbeni rok kot ga je ponudil izbrani ponudnik (pregled obeh ponudb pokaže, da je izbrani ponudnik v zvezi s tem zapisal, da projekt lahko zaključi v roku petih mesecev ter da potrebuje nadaljnji mesec za dodatna izobraževanja, uskladitev dokumentacije in za končna testiranja, iz vlagateljeve ponudbe, z dne 21.05.2010, pa izhaja, da znaša končni rok razpisane storitve konec marca 2011).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov nastalih z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.



POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 01.09.2010


Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
Članica državne revizijske komisije









Vročiti:

GEOPLIN PLINOVODI d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana
TASK d.o.o., Linhartova 70, Ljubljana
Mikrografija d.o.o., Foersterjeva ulica 10, Novo mesto
Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva 2, Ljubljana
Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran