018-170/2010 Občina Kočevje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s spr.; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu Sonje Drozdek šinko kot predsednice senata ter mag. Maje Bilbija in Miriam Ravnikar šurk kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za prenovo in revitalizacijo mestnega jedra in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SL inženiring Boršt, d. o. o., Boršt 12b, Cerklje ob Krki, ki ga zastopa Mitja Lamut, odvetnik v Ljubljani (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Kočevje, Ljubljanska cesta 26, Kočevje (v nadaljevanju: naročnik), 6. 8. 2010

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev, kot izhaja iz dokumenta "Izločitev vseh ponudb" št. 411-1/2010/0003/1-4 z dne 29. 6. 2010.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5.480 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je postopek oddaje javnega naročila za razpisano gradnjo (objava 19. 1. 2010 na portalu javnih naročil pod št. objave JN453/2010) zaključil, ne da bi javnega naročila oddal v izvedbo (dokument "Izločitev vseh ponudb" št. 411-1/2010/0003/1-4 z dne 29. 6. 2010), pri čemer je pojasnil, da je vse ponudbe izločil kot nepopolne. To odločitev je naročnik sprejel po tem, ko je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010 razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila vlagatelju.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 8. 7. 2010 in predlagal njeno razveljavitev. Vlagatelj izpostavlja, da se je naročnik zmotno oprl na sklep Državne revizijske komisije št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010, saj bi moral razčistiti, ali vlagatelj razpolaga z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti. Vlagatelj zatrjuje, da je njegova ponudba popolna in da je predložil ustrezno izjavo na obrazcu D/8. Vlagatelj obsežno utemeljuje, da ima in je imel registrirano dejavnost, ki se zahteva za to javno naročilo (42.110 gradnja cest in drugih površin za cestni promet), in zavrača naročnikovo sklicevanje na obrtno zakonodajo. Vlagatelj navaja, da za dejavnost, ki je predmet javnega naročila, ne rabi obrtnega dovoljenja.

Naročnik je s sklepom št. 411-1/2010-27-0003/1-4 z dne 13. 7. 2010 zahtevek za revizijo zavrnil, stroškovni zahtevi pa ni ugodil. Naročnik navaja, da se z vlagateljevimi revizijskimi navedbami strinja, zaradi česar mu je pred izdajo sklepa Državne revizijske komisije št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010 priznal sposobnost, in da je od vlagatelja že 1. 6. 2010 izvedel, da ta nima obrtnega dovoljenja, ker da ga ne rabi. Po izdaji tega sklepa Državne revizijske komisije, navaja naročnik, ni preverjal, ali vlagatelj razpolaga z obrtnim dovoljenjem, saj je s tem dejstvom že seznanjen. Naročnik navaja, da iz tega sklepa Državne revizijske komisije izhaja, da vlagatelj mora imeti obrtno dovoljenje, kar je naročnik upošteval pri sprejemu nove odločitve.

Z obvestilom z dne 14. 7. 2010 je vlagatelj naročnika obvestil, da želi nadaljevati postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Z dopisom št. 411-1/2010-0003/1-5 z dne 19. 7. 2010 je naročnik Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija na podlagi 22. in 23. člena ZRPJN sklenila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Ker je bilo obvestilo o javnem naročilu objavljeno pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 19/2010; v nadaljevanju: ZJN-2B), se skladno s prvim odstavkom 58. člena ZJN-2B postopek oddaje konkretnega javnega naročila izvede po dosedanjih predpisih, tj. po ZJN-2, ne da bi upoštevali ZJN-2B.

Iz dokumenta "Izločitev vseh ponudb" št. 411-1/2010/0003/1-4 z dne 29. 6. 2010 je razvidno, da je naročnik vse predložene ponudbe označil za nepopolne, zaradi česar jih je izločil. Glede vlagateljeve ponudbe je naročnik kot edini argument uveljavljal: "Za ponudbo ponudnika SL INŽENIRING BORšT d.o.o., Cerklje na Krki, je Državna revizijska komisija s sklepom, številka 018-130/2010 odločila, da je njegova ponudba nepravilna, zaradi nepredložitve obrtnega dovoljenja v ponudbeni dokumentaciji." Vlagatelj med drugim navaja, da je naročnik napačno tolmačil sklep Državne revizijske komisije št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010, čemur Državna revizijska komisija tudi pritrjuje.

Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Popolnost ponudbe torej sestavlja pet elementov, ki morajo biti podani kumulativno. Če eden izmed teh elementov ni podan, je ponudba nepopolna, zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Vendar pa mora naročnik pred izločitvijo katere izmed ponudb upoštevati še pravila o dopolnitvi ponudb iz 78. člena ZJN-2. Iz teh pravil izhaja, da vsaka pomanjkljivost ponudbe še ne predstavlja podlage za njeno neposredno izločitev. Če je ponudba le formalno nepopolna, mora naročnik dopustiti in omogočiti njeno dopolnitev, do ugotovitve, da je ponudba formalno nepopolna, pa lahko naročnik pride sam ali na predlog gospodarskega subjekta (prvi odstavek 78. člena ZJN-2). Pri tem mora naročnik upoštevati še omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZJN-2.

Ponudba je med drugim nepravilna, če ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010 na podlagi navedb tedanjega vlagatelja pojasnila, da 43. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2) opredeljuje sposobnost za opravljanje poklicne dejavnosti. Državna revizijska komisija je ugotovila, da je naročnik v Navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe, 2. točka, podtočka 2.3.5. (str. 17 razpisne dokumentacije) zahteval, da "ponudnik ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet naročila, v kolikor je za opravljanje take dejavnosti posebno dovoljenje zahtevano s posebnim zakonom", pri čemer je kot dokazilo predvidel izjavo na obrazcu D/8. Državna revizijska komisija je po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika ugotovila, da je izbrani ponudnik predložil izjavo, da ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila. Ker je tedanji vlagatelj zatrjeval, da izbrani ponudnik nima dovoljenja po obrtni zakonodaji za dejavnost št. 42.110, je zaključil, da je podana izjava lažna. Ker je tedanji vlagatelj dejansko zatrjeval, da je izbrani ponudnik s podano izjavo postavljeni pogoj izkazoval samo formalno, ne pa tudi vsebinsko, je Državna revizijska komisija po ugotovitvi, da je skladno z obrtno zakonodajo za dejavnost št. 42.110 potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, ne glede na pravnoorganizacijsko obliko subjekta, naročnika dejansko napotila, naj na ustrezen način preveri, ali vlagatelj (tedaj izbrani ponudnik) glede na podano izjavo na obrazcu D/8 pogoj iz Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, 2. točka, podtočka 2.3.5. (str. 17 razpisne dokumentacije) pogoj izpolnjuje tudi vsebinsko in ne le formalno. Naročnik bi torej moral razčistiti, ali je vlagateljeva ponudba res pravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik zmotno navaja, da je vlagateljeva ponudba nepravilna zaradi "nepredložitve obrtnega dovoljenja v ponudbeni dokumentaciji", saj:
1. Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010 ni navedla, da bi morali gospodarski subjekti (in torej vlagatelj) v ponudbo predložiti obrtno dovoljenje,
2. naročnik ni zahteval, naj gospodarski subjekti v ponudbo predložijo še kakšno drugo dokazilo poleg izjave, kot jo je predvidel na obrazcu D/8, ugotovitev Državne revizijske komisije v sklepu št. 018-130/2010-4 z dne 23. 6. 2010 pa je le napotilo, kako bi lahko naročnik preveril vsebino izjave, ki jo je podal vlagatelj (bodisi s pridobitvijo dokazila bodisi s preveritvijo v javno dostopnih evidencah),
3. zgolj nepredložitev dokazila v ponudbo bi bila sicer pomanjkljivost ponudbe, ki pa bi bila odpravljiva v okviru uporabe instituta formalne dopolnitve ponudbe (drug odstavek 78. člena ZJN-2), kar onemogoča neposredno izločitev ponudbe kot nepopolne.

Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo navedel, da vlagatelj obrtnega dovoljenja nima, pri čemer je pojasnil, kako je to dejstvo ugotovil in kako je izvajal preverjanje podatkov oziroma tega preverjanja ni izvedel, vendar Državna revizijska komisija teh naročnikovih argumentov v tej fazi postopka ni mogla upoštevati. Namreč, zaradi zagotovitve učinkovitega pravnega varstva ponudnikom in tudi upoštevajoč 79. člen ZJN-2 mora naročnik razloge, na katerih utemeljuje svojo odločitev o ravnanju z določeno ponudbo (npr. izločitev ponudbe), predstaviti ponudniku že v postopku oddaje javnega naročila in ne šele v postopku revizije. Zato Državna revizijska komisija argumentov, ki jih naročnik uveljavlja šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, ni mogla upoštevati pri presoji zakonitosti odločitve o izločitvi vlagateljeve ponudbe.

Razlog, s katerim naročnik utemeljuje odločitev, da izloči vlagateljevo ponudbo kot nepopolno (ker naj bi bila nepravilna), glede na predhodno podana pojasnila torej ni izkazan. Ker naročnik v dokumentu, s katerim sporoča svojo odločitev, da izloči vse ponudbe, ne navaja drugih razlogov, zakaj je vlagateljeva ponudba nepravilna in s tem nepopolna ter da jo je treba izločiti, Državna revizijska komisija ni mogla zaključiti, da je naročnik uspel izkazati, da je upravičeno izločil vlagateljevo ponudbo in da je ravnal skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2. Navedeno pa ne pomeni, da bi naročnik ne bil upravičen izločiti vlagateljeve ponudbe, ampak pomeni zgolj to, da naročnik s svojimi argumenti, ki izhajajo iz postopka oddaje javnega naročila, ni uspel utemeljiti svojega ravnanja po prvem odstavku 80. člena ZJN-2, zato je Državna revizijska komisija skladno s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev, kot izhaja iz dokumenta "Izločitev vseh ponudb" št. 411-1/2010/0003/1-4 z dne 29. 6. 2010. S tem dejanjem se postopek oddaje javnega naročila vrne pri naročniku v fazo pred sprejemom razveljavljene odločitve, naročnik pa mora storiti predpisana ravnanja pred sprejemom nove odločitve, s katero zaključi postopek oddaje javnega naročila.

Drugih vlagateljevih revizijskih navedb, ki se ne nanašajo na razlog, ki ga je naročnik uveljavljal v izpodbijani odločitvi glede izločitve vlagateljeve ponudbe, Državna revizijska komisija ni obravnavala, saj za rešitev konkretne zadeve niso relevantni. Navedeno pa ne pomeni, da se s tem Državna revizijska komisija opredeljuje, da so (ne)utemeljeni.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo (tretji odstavek 22. člena ZRPJN).

Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo, mu Državna revizijska komisija na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009), s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: ZOdvT) in tarifno številko 6007 po ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 5.000 eurov in stroške za nagrado za postopek revizije v višini 400 eurov, povečane za 20 % DDV, kar znese 480 eurov.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5.480 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Državna revizijska komisija ni priznala povračila "materialnih stroškov", saj ta postavka ni po vsebini specificirana skladno s 6. delom Tarife ZOdvT (Izdatki) in niti petim odstavkom 22. člena ZRPJN. Ker je vlagatelj upravičen le do povrnitve potrebnih stroškov (tretji odstavek 22. člena ZRPJN), specificirani stroški, priglašeni nad priznanim zneskom, pa po oceni Državne revizijske komisije niso potrebni, je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 6. 8. 2010

Predsednica senata
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- Občina Kočevje, Ljubljanska cesta 26, 1330 Kočevje,
- odvetnik Mitja Lamut, Pražakova ulica 10, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana.

Natisni stran