018-039/2010 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici Sonji Drozdek šinko, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku revizije oddaje javnega naročila za nakup in pogarancijsko vzdrževanje parnega sterilizatorja in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik MOLLIER d.o.o., Opekarniška cesta 3, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 23.03.2010

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev, da javnega naročila ne odda, kot izhaja iz dokumenta Sprememba odločitve o oddaji naročila, št. 01-260/6-09, z dne 04.01.2010.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 2.500,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 30.09.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po odprtem postopku. Naročnik je predmetno javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil št. JN 8364//2009, z dne 12.10.2009. Naročnik je prejel dve ponudbi. Naročnik je dne 17.12.2009 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, št. 01-260/4-09, s katero je predmetno javno naročilo oddal v izvedbo vlagatelju.
Ponudnik Sanolabor d.d., Leskoškova 4, Ljubljana je dne 28.12.2009 zahteval vpogled v vlagateljevo ponudbo. Vpogled je bil opravljen dne 29.12.2009, o čemer je sestavljen zapisnik.

Ponudnik Sanolabor d.d., Leskoškova 4, Ljubljana je dne 29.12.2009 zahteval izdajo dodatne obrazložitve o oddaji naročila in pozval naročnika naj spremeni svojo odločitev.
Naročnik je dne 04.01.2010 sprejel novo odločitev, s katero je oba sodelujoča ponudnika obvestil, da javnega naročila ne bo oddal iz razloga, ker je vlagateljeva ponudba neprimerna, ponudba ponudnika Sanolabor d.d., Leskoškova 4, Ljubljana pa nesprejemljiva (dokument št. 01-260/8-09).
Vlagatelj je dne 11.01.2010 zahteval vpogled v ponudbo podjetja Sanolabor d.d., Leskoškova 4, Ljubljana. Vpogled je bil opravljen dne 12.01.2010, o čemer je sestavljen zapisnik.
Vlagatelj je dne 12.01.2010 zahteval izdajo dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila in pozval naročnika naj spremeni svojo odločitev.
Naročnik je dne 15.01.2010 izdal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila in obvestil vlagatelja, da ne bo spremenil svoje odločitve.
Vlagatelj je dne 01.02.2010 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj ugotavlja, da je naročnik z izpodbijano odločitvijo odločil, da javnega naročila, ki je bilo prvotno že oddano njemu (vlagatelju), ne odda. Vlagatelj se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da se je naročnik v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila delno strinjal z vlagateljem v delu, v katerem vlagatelj pojasnjuje principe ogrevanja komore (parno-električno). Kot zatrjuje vlagatelj, so strokovni kriteriji napisani tako, da se med seboj izključujejo. Vlagatelj v zvezi s tem poudarja, da je naročnik v 5. vrstici strokovnih zahtev navedel, da se sterilizator ogreva preko vgrajenega generatorja pare, v 10. vrstici pa je zapisal, da je ogrevanje komore električno. Vlagatelj v zvezi s tem pojasnjuje, da se preko električno ogretih grelcev pridobi para, kar pomeni, da se komora ogreva tako parno kot tudi električno.
Vlagatelj še navaja, da mu naročnik očita višjo priključno moč, kot je bila zahtevana v strokovnih zahtevah, kljub temu, da mu je na podlagi zastavljenih vprašanj in odgovorov dovolil ponuditi večjo ponujeno komoro z večjo priključno močjo. Vlagatelj v zvezi s tem poudarja, da ponuja parni sterilizator s komoro 160 litrske kapacitete, za optimalno ogrevanje komore oziroma za produciranje optimalne količine pare pa je potrebna skupna ogrevalna moč 24,5 kW. Vlagatelj navaja, da so bile dimenzije komore, ki jo ponuja, potrjene s strani naročnika na Portalu javnih naročil z odgovorom na vprašanje št. 1, z dne 21.10.2009. Povsem razumljivo namreč je, nadaljuje vlagatelj, da večja komora (z večjim volumnom) za pravilno delovanje, ki je v skladu z zahtevanimi standardi, potrebuje tudi več pare in posledično močnejši priključek. Vlagatelj poudarja, da je bil naročnik na navedeno opozorjen, vendar je v odgovoru na zastavljeno vprašanje napačno navedel, koliko lahko znaša maksimalna priključna moč. Vlagatelj poudarja, da je naročnik s tem, ko je (z odgovorom na postavljeno vprašanje) dovolil ponuditi večjo komoro sprejel tudi logično povečanje vseh parametrov, ki jih narekujejo zahtevani standardi na strani 13/35 razpisne dokumentacije. Odgovor naročnika, poudarja vlagatelj, bi se moral glasiti, da je lahko električni priključek tudi močnejši od 18 kW. Naročnik pa v odgovoru ni narobe zapisal le stavka temveč tudi zahtevo po moči, saj znaša razlika med zahtevano in zapisano 17,982 kW.
Vlagatelj zatrjuje, da je smisel javnega naročanja predvsem v tem, da naročnik pridobi čim več konkurenčnih ponudb, ki so funkcionalno primerljive, skladne z veljavno zakonodajo ter z evropskimi in mednarodnimi standardi, kar narekuje tudi 37. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in 16/08; v nadaljevanju: ZJN-2). Vlagatelj ugotavlja, da se je naročnik v obravnavanem primeru odločil, da poda tehnične specifikacije na podlagi točke a tretjega odstavka 37. člena ZJN-2, saj se na 13. strani razpisne dokumentacije sklicuje na standarde MMD 93/42/EEC, Machinery directive 98/37/EEC, Pressure equipment directive 97/23/EC, EN 285/EN 554 in EN-ISO 9001.
Vlagatelj citira peti odstavek 37. člena ZJN-2 in opozarja, da ponuja zmogljivejši in močnejši sterilizator kot ga zahteva naročnik, po bistveno ugodnejši ceni kot jo je ponudil drugi sodelujoči ponudnik, pri čemer je sterilizator povsem primeren za montažo in priključitev v namenjeni prostor in skladen z vsemi zahtevanimi evropskimi in mednarodnimi standardi. Vlagatelj je prepričan, da si naročnik želi takšen aparat, ki je skladen z evropskimi, mednarodnimi in zahtevanimi standardi, ki bo steriliziral več materiala z manj cikli, ki ga je možno vgraditi v predviden prostor, pri katerem je zagotovljen hiter in kvaliteten servis ter je hkrati tudi ekonomsko sprejemljiv. Vlagatelj poudarja, da vse to in še več ponuja v svoji ponudbi, za katero je naročnik ugotovil, da je neprimerna, kljub temu, da je bilo predhodno ugotovljeno, da je ponujen sterilizator ustrezen.
Vlagatelj zaključuje z ugotovitvijo, da je naročnik kršil določila 6., 9. in 37. člen ZJN-2 ter predlaga, da se naročnikova odločitev, kot izhaja iz Spremembe odločitve o oddaji naročila, št. 01-260/6-09, z dne 04.01.2010, razveljavi. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo, v višini vplačane revizijske takse (5.000,00 EUR).
Naročnik je s sklepom, št. 01-260/14-09, z dne 18.02.2010, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. Naročnik navaja, da je po prejemu pisnega opozorila ponudnika Sanolabor d.d., Ljubljana še enkrat pogledal obe prispeli ponudbi in v vlagateljevi ponudbi odkril nepravilnosti, na katere ga je opozoril neizbrani ponudnik. Naročnik zatrjuje, da je v izpodbijani odločitvi navedel, da je vlagateljeva ponudba neprimerna, ker ne izpolnjuje vseh strokovnih zahtev iz razpisne dokumentacije. Naročnik še navaja, da je na vlagateljevo zahtevo izdal tudi dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, v kateri je ponovno in še bolj obširno navedel očitne razloge, zaradi katerih vlagateljeva ponudba ni primerna, pri čemer je v tem dokumentu priznal tudi napako v tistem delu razpisne dokumentacije, ki se nanaša na zahteve v zvezi z ogrevanjem. Naročnik v zvezi s tem poudarja, da bi moral vlagatelj, v kolikor je menil, da se strokovne zahteve med seboj izključujejo, zahtevek za revizijo vložiti najkasneje v 10-ih dneh od objave razpisne dokumentacije.
Naročnik priznava, da je z odgovorom na postavljeno vprašanje dovolil večji volumen komore in ob tem poudarja, da ne drži, da je z večjim volumnom komore dopustil tudi večjo priključno moč. Kot zatrjuje naročnik, je bil prostor, v katerem se bo nahajal parni sterilizator, pregledan s strani strokovnjakov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je možna maksimalna priključna moč 18 kW, saj bodo v istem prostoru tudi drugi aparati, ki prav tako zahtevajo svoje napajanje. Naročnik še navaja, da v kolikor je vlagatelj pri odgovoru opazil očitno tipkarsko pomoto, bi ga moral nanjo opozoriti, da bi jo lahko popravil.
Naročnik še navaja, da vlagateljeve ponudbe ni zavrnil iz razloga, ker naj ne bi ustrezala standardom pač pa iz razloga, ker je ponudil komoro s priključno močjo 24,5 kW in ne s priključno močjo 18 kW kot je bilo zahtevano.
Naročnik zavrača tudi vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na kršitev načela gospodarnosti. Ker ni prejel nobene popolne ponudbe, poudarja naročnik, ni mogel opraviti izbire in zato o negospodarnem ravnanju ni mogoče govoriti. Naročnik še poudarja, da je v konkretnem primeru uporabil odprti postopek, s čimer je zagotovil tudi konkurenco med ponudniki.
Naročnik navaja, da je povsem nedopustno, da mu potencialni ponudniki vsiljujejo svoje mnenje glede ustreznosti ponujenih aparatov in pri tem navajajo vsa mogoča dejstva, ki niso predmet spora, z namenom, da bi zameglili resnična dejstva, ki govorijo v prid izpodbijani odločitvi.
Naročnik zaključuje z ugotovitvijo, da bi kršil temeljna načela javnega naročanja le v primeru, če bi vlagateljevo ponudbo obravnaval kot popolno, čeprav ne izpolnjuje strokovnih zahtev.
Vlagatelj je z dopisom, z dne 25.02.2010, naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.
Naročnik je z dopisom, z dne 02.03.2010, ki ga je Državna revizijska komisija prejela istega dne, odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.
Ker je bila vsa dokumentacija (razen obeh ponudb) odstopljena v fotokopijah, je Državna revizijska komisija od naročnika zahtevala originalno dokumentacijo (dopis št. 018-039/20120-4, z dne 10.03.2010).
Državna revizijska komisija je originalno dokumentacijo prejela dne 15.03.2010.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.
V obravnavanem primeru je med strankama spor v tem, ali je vlagateljeva ponudba primerna in popolna (v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2) oziroma ali ustreza vsem tehničnim specifikacijam, ki jih je v razpisni dokumentaciji navedel naročnik.
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da sta se naročnik in vlagatelj tekom dosedanjega revizijskega postopka, ki se je vodil pri naročniku, očitno sporazumela o tem, da je vlagateljeva ponudba v delu, ki se nanaša na ponujeno ogrevanje, primerna in popolna (naročnik je namreč v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevemu zahtevku za revizijo, izrecno navedel, "da je priznal napako v delu, ki se nanaša na zahteve za ogrevanje s paro in električno"). Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija predmetnega vlagateljevega očitka ni presojala oziroma ni ugotavljala, ali vlagateljeva ponudba v delu, ki se nanaša na ponujeno ogrevanje ustreza naročnikovim zahtevam.
Vlagateljeva ponudba je bila izločena iz razloga, ker ponujena moč električnega priključka presega 18 kW. Med strankama v tem postopku ni sporno, da je vlagatelj ponudil aparat s priključno močjo 24,5 kW, pač pa se stranki ne strinjata v tem, ali je vlagateljeva ponudba iz navedenega razloga (ne)primerna in (ne)popolna v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Medtem, ko naročnik zatrjuje, da vlagatelj v spornem delu ni ravnal v skladu z razpisno dokumentacijo, pa nasprotno, vlagatelj meni, da je njegova ponudba (ob upoštevanju naročnikovega odgovora, ki ga je podal v fazi pojasnjevanja razpisne dokumentacije) primerna in popolna.
Vlagateljeve očitke je potrebno presojati v smislu prvega odstavka 80. člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom tega zakona izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v 16. točki 2. člena ZJN-2 definirana kot tista ponudba, "ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna". Formalno nepopolna ponudba je v skladu s 17. točko "tista ponudba, ki je nepopolna v delih, ki ne vplivajo na njeno razvrstitev glede na merila", neprimerna ponudba pa je v skladu z 20. točko 2. člena ZJN-2 "tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev vezanih na vsebino predmeta javnega naročila â??". V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 mora naročnik nepopolno ponudbo izločiti, vendar šele potem, ko je ravnal po pravilih, ki izhajajo iz 78. člena ZJN-2. Slednja urejajo postopek dopustnih dopolnitev ponudb, pri čemer pa izrecno prepovedujejo spreminjanje ponudbene cene in ponudbe v okviru meril ter tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila. Če torej naročnik ob pregledu ponudbene vsebine ugotovi, da je določena pomanjkljivost takšne narave, da bi njena odprava povzročila spremembo v ponudbi navedene cene, tehničnih specifikacij in/ali tistih bistvenih elementov ponudbe, ki vplivajo na njeno uvrstitev v okviru meril, takšne ponudbe ni mogoče dopolniti pač pa jo je potrebno izločiti.
Naročnik je tehnične zahteve, ki se nanašajo na parni sterilizator podrobneje predstavil na 12. in 13. strani razpisne dokumentacije - Strokovni kriteriji za izbor parnega sterilizatorja. Državna revizijska komisija je zaradi konsistentnejše obrazložitve navedla vse tehnične specifikacije, ki se nanašajo na vprašanje enega izmed ponudnikov (ki je bilo podano v fazi pojasnjevanja in dopolnjevanja razpisne dokumentacije) in bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.
Naročnik je v drugi alineji določil kapaciteto sterilizatorja:
" kapaciteta sterilizatorja od 130 do 140 l"
Naročnik je strokovne zahteve za komoro postavil v devetih točkah šeste alineje Strokovnih kriterijev za izbor parnega sterilizatorja (Zahteve za komoro), kjer je med drugim (v prvi točki) navedel tudi njen volumen ter (v drugi točki) dimenzije, in sicer:
"volumen komore najmanj 130-140 l
dim. 450-460 x 440-460 x 650-670 mm (š x V x G)"
Naročnik je zahteve, ki se nanašajo na priključke navedel v deseti alineji Strokovnih kriterijev za izbor parnega sterilizatorja (Zahteve za priključke), kjer je med drugim (v prvi točki) zapisal:
"maximalni električni priključek 18 kW"
Zunanje dimenzije sterilizatorja je naročnik navedel v zadnji (dvanajsti alineji) Strokovnih kriterijev za izbor parnega sterilizatorja, in sicer:
"višina: 1800 - 1900 mm
širina: 700 - 750 mm
globina: 800 - 930 mm"
Eden izmed obeh sodelujočih ponudnikov je pred potekom roka za oddajo ponudb naročniku posredoval naslednje vprašanje:
"Pri pregledu strokovnih kriterijev za izbor parnega sterilizatorja smo ugotovili, da so ti napisani zalo natančno, kar seveda ne zagotavlja, da bo uporabnik dobil najboljše za optimalno ceno, pač pa omejuje možnost priprave ponudbe več ponudnikom. Smisel javnih naročil je med drugim tudi v tem, da naročnik dobi čim več ustreznih ponudb, kajti več kot je možnih ponudnikov, nižja bo cena. Na podlagi pridobljenih ustreznih ponudb pa bo lahko naročnik pretehtal, kateri dobavitelj ponuja za ponujeno ceno največ, kar je tudi skladno s temeljnim načelom gospodarnosti ZJN-2, ki ga mora naročnik upoštevati. Vsled navedenega vas prosimo, da preučite spodaj navedena vprašanja in nam na njih pritrdilno odgovorite.
Ali lahko ponudimo parni sterilizator priznanega nemškega proizvajalca z referencami po celem svetu, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi certifikati in je skladen s standardi, sicer pa minimalno odstopa od naročnikovih zahtev, in sicer:
- kapaciteta ponujenega sterilizatorja je 160
- dimenzija komore je 350 x 670 x 700 (š x V x G), kar je popolnoma skladno s standardom DIN-STE
- maksimalni električni priključek je 18 kW, vendar v primeru električnega generatorja se moč električnega priključka poveča na 24,5 kW
- zunanje dimenzije: 1918 mm, 1000 mm, 990 mm (V x š x G) ""
Naročnik je na zgoraj citirano vprašanje odgovoril (predmetni odgovor je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 21.10.2010):
"Naročnik odgovarja glede kapacitete, da je lahko 160 litrov, prav tako so dimenzije komore lahko take, kot ste jih navedli. Tudi električni priključek je lahko 18 W. Glede zunanjih dimenzij pa naročnik zaradi omejenosti s prostorom širšega aparata ne more imeti, zato zunanje dimenzije ostajajo nespremenjene".
Kot ugotavlja Državna revizijska komisije, sta bili v zvezi z zunanjimi dimenzijami razpisanega aparata v nadaljevanju postavljeni še dve vprašanji. Naročnik je z obema odgovoroma (ki sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 02.11.2009 in dne 13.11.2009) ponudnikom ponovno pojasnil, da zaradi prostorske stiske v celoti vztraja pri prvotno zahtevanih dimenzijah.
Iz zgoraj citiranega odgovora jasno izhaja, da je naročnik izrecno dopustil odstopanje od (prvotno) zapisanih tehničnih specifikacij v delu, ki se nanaša na kapaciteto ponujenega parnega sterilizatorja (naročnik je prvotno zahteval kapaciteto od 130 do 140 l, z odgovorom pa je dovolil tudi večjo kapaciteto oziroma 160 litrsko kapaciteto) in v delu, ki se nanaša na dimenzije komore (prvotna zahteva dimenzij komore znaša 450-460 x 440-460 x 650-670 mm - (š x V x G), z odgovorom pa so bile dovoljene tudi naslednje izmere: 350 x 670 x 700 mm (š x V x G). Ravno tako je mogoče iz odgovora jasno in nedvomno razbrati, da naročnik ni dopustil nikakršnih odstopanj glede zunanjih dimenzij razpisanega sterilizatorja. Naročnik je namreč navedel, da zaradi prostorske stiske zunanje dimenzije ostajajo nespremenjene.
Naročnik je bil zaprošen tudi za pojasnilo o tem, ali lahko ponudniki v konkretnem primeru ponudijo aparat z večjo priključno močjo od 18 kW (kot je bila določena v razpisni dokumentaciji) oziroma ali naročnik dovoljuje moč električnega priključka (tudi) v višini 24,5 kW. Iz naročnikovega odgovora je razvidno, da se nanaša zgolj na prvo polovico postavljenega vprašanja. Naročnik ne le, da na postavljeno vprašanje ni odgovoril v celoti pač pa je s podanim odgovorom napačno zapisal tudi zahtevano enoto priključne moči, ki se je iz prvotno dovoljenih 18 kW tako zmanjšala na vsega 18 W.
Ker je naročnik s podanim odgovorom (prvotno) jasno zapisano zahtevo spremenil tako, da ponudniki niso bili več nedvoumno seznanjeni s tem, kakšno moč električnega priključka dovoljuje razpisna dokumentacija, je Državna revizijska komisija predmetnemu očitku vlagatelja sledila. Iz tako formuliranega odgovora namreč ni mogoče razbrati (kot to zatrjuje naročnik), da morajo ponudniki ponuditi aparat z maksimalno močjo 18 kW oziroma da naročnik odstopanj v spornem segmentu ni dopustil. Navedeno velja v obravnavanemu primeru še toliko bolj, saj je naročnik izrecno dopustil tako večjo kapaciteto ponujenega sterilizatorja kot tudi večji volumen komore. Iz navedenih razlogov so lahko ponudniki (kot poudarja vlagatelj) upravičeno domnevali (zlasti ob dejstvu, da naročnik na bistveni del vprašanja sploh ni odgovoril), da je s tem posledično dovoljena tudi višja priključna moč. Naročnik je šele v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevemu zahtevku za revizijo jasno in v celoti odgovoril na postavljeno vprašanje (ter v istem dokumentu priznal tudi napako v zvezi z zapisom enote moči). šele iz navedene odločitve je mogoče razbrati, da naročnik spremembe glede priključne moči (v višini največ 18 kW) ne more dopustiti. Kot je navedel naročnik, je bil prostor, v katerem se bo nahajal parni sterilizator, pregledan s strani strokovnjakov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je možna maksimalna priključna moč 18 kW, saj bodo v isti prostor nameščene tudi druge aparature, ki prav tako zahtevajo električno napajanje.
Ob upoštevanju opisanega dejanskega stanja je potrebno ugotoviti, da naročnikova razpisna dokumentacija (del katere so, skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZJN-2, postala tudi vsa naročnikova pojasnila) v spornem segmentu ne dopušča enoznačne interpretacije o tem, kakšna priključna moč je dovoljena. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, mora biti razpisna dokumentacija oblikovana jasno, koncizno in nedvoumno oziroma na takšen način, da dopušča možnost oddaje popolnih ponudb (v smislu zgoraj predstavljenih zakonskih določb) ter hkrati tako, da izključuje vsakršen dvom v naročnikovo objektivnost pri presoji izpolnjevanja posameznih zahtev. Ker izključujočih, nejasnih in nekonsistentnih zahtev ni mogoče razlagati v škodo ponudnikov, je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila.
Ob vsem opisanem je Državna revizijska komisija, v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, razveljavila naročnikovo odločitev, ki je vsebovana v Spremembi odločitve o oddaji naročila, št. 01-260/6-09, z dne 04.01.2010.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je z revizijskim zahtevkom uspel, zato mu Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN priznava stroške takse za revizijski zahtevek v višini 2.500,00 EUR.
Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.500,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.
Državna revizijska komisija je ob obravnavanju zadeve ugotovila, da je vlagatelj očitno preplačal takso iz prvega odstavka 22. člena ZRPJN, ki se določa glede na ocenjeno vrednost javnega naročila. V obravnavanem primeru je vrednost javnega naročila (blaga) ocenjena na 60.000,00 EUR (brez DDV), zato znaša pravilno izračunan znesek takse 2.500,00 EUR (in ne 5.000,00 EUR, kot jo je plačal vlagatelj). Vlagatelj naj za povračilo preveč plačane revizijske takse v višini 2.500,00 EUR zaprosi Ministrstvo za finance.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 23.03.2010



Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije










Vročiti:

- Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana
- MOLLIER d.o.o., Opekarniška cesta 3, Celje
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran