018-001/2010 Univerzitetni klinični center Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici mag. Nataši Jeršič, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku revizije oddaje javnega naročila za izgradnjo in vzdrževanje lokalnih mrež in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje BiroNet d.o.o., Krpanova 9 A, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 18.01.2010

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 700 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je 13.11.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je s Povabilom k oddaji ponudbe, št. 30/09, z dne 13.11.2009, k oddaji ponudbe povabil tri ponudnike. Naročnik je dne 01.12.2009 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila po postopku zbiranja ponudb, št. JNPPZ - 30/09, s katero je predmetno javno naročilo oddal v izvedbo podjetju Bavaria - IT d.o.o., Pernica 14 A, Pernica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Vlagatelj je dne 07.12.2009 zahteval od naročnika, da mu omogoči vpogled v predračun izbranega ponudnika. Vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je bil opravljen dne 09.12.2009, o čemer je sestavljen zapisnik (dokument št. SR-46/09).


Vlagatelj je dne 11.12.2009 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je poimenoval "Pritožba na cenovno ovrednotenje specifikacije izbranega ponudnika, oddane v ponudbi za Izgradnjo in vzdrževanje lokalnih mrež na osnovi JNPZ-30/09, z dne 13.11.2009". Vlagatelj je zahtevek za revizijo dopolnil dne 13.12.2009. Po naročnikovemu pozivu (dne 14.12.2009) je vlagatelj predložil potrdilo o vplačilu revizijske takse (dokument, z dne 15.12.2009).
Vlagatelj navaja, da je iz vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika ugotovil, da se cenovno ovrednotenje komponent R&M (Reichle & De-Massari), ki se vgrajujejo pri naročniku, ne ujema z evropskimi nabavnimi cenami materiala podjetja R&M. Kot zatrjuje vlagatelj, je tudi letos pripravil specifikacijo zahtev in oblikoval ponudbo. Iz ponudbe izbranega ponudnika, poudarja vlagatelj, je razvidno, da je njihova ponudba zahtevanih komponent za 47% nižja od nabavne cene R&M. Iz navedenega razloga vlagatelj sklepa, da ponujene komponente izbranega ponudnika ne dosegajo standarda, ki ga zahteva naročnikova lokalna mreža. Vlagatelj zatrjuje, da mu ni jasno, kako lahko izbrani ponudnik ponudi nižjo ceno kot jo je ponudil sam, ki kot dolgoletni avtoriziran partner podjetja R&M dosega najvišje možne popuste, prav tako pa mu slednji, in sicer za material in komponente nudi tudi časovno neomejeno garancijo s pridobljenim certifikatom.
Vlagatelj še navaja, da daje 20 letno garancijo na opravljeno delo in vgrajene materiale podjetja R&M, kar prispeva še dodatni pečat k kvaliteti in strokovnosti njegovega poslovanja.
Kot navaja vlagatelj, je bila že pri prvi izvedbi lokalne mreže v letih 1993-1994, ki jo izvedel IBM Slovenija s poslovnimi partnerji, uporabljena oprema, ki je bila proizvedena za IBM. Vlagatelj navaja, da je z razvojno strategijo in v smislu dviga kakovosti leta 2000 pridobil mednarodni certifikat IBM ACS Certified System Instalater Training for R&M and T&B. Vlagatelj še poudarja, da si je pri novih investicijah objektov prizadeval, da se morajo vgrajevati enako kvalitetni materiali, saj se čuti odgovornega za brezhibno delovanje lokalne mreže. Vlagatelj kot primer navaja objekta Psihiatrije in novega ORL, v katera se je vgradil neadekvaten material. Kot zatrjuje vlagatelj, je moral iz navedenega razloga zamenjati več kot polovico vgrajenega materiala, izvesti pa je moral tudi dodatna popravila. Vlagatelj še navaja, da je sodeloval tudi pri objektu nove Dialize (naveden projekt, poudarja vlagatelj, je bil uspešno zaključen in prevzet), pri katerem je bilo dogovorjeno, da se vloženo delo kompenzira v naslednjem projektu, vendar kljub dogovoru do realizacije plačila ni prišlo.
Vlagatelj zatrjuje, da je prejemal klice naročnikovega delavca, ki mu je ponudil, da se razpisana storitev prepusti izbranemu ponudniku v zameno za drugo delo, kot je nabava 40 KW UPS. Neprimerno in provokativno, nadaljuje vlagatelj, pa je bilo tudi komuniciranje predstavnika izbranega ponudnika, ki ga je obvestil o sklenjeni pogodbi z naročnikom in o namenu, da želijo od vlagatelja kupiti material R&M.
Vlagatelj poziva naročnika, da naj ponovno prouči razloge za sprejem ponudbe izbranega ponudnika, saj meni, da je bil zaveden in celo zakonsko sporno obravnavan, izbrani ponudnik pa je bil favoriziran.
Vlagatelj še navaja, da je najmilejša sankcija, ki jo pričakuje od Državne revizijske komisije, da se izbranega ponudnika izloči iz predmetnega postopka.
Kot dolgoletni poslovni partner, še zatrjuje vlagatelj, si prizadeva za kvalitetno opravljene storitve, kar potrjuje dosedanja funkcionalnost lokalnih mrež in vsestransko zadovoljstvo naročnikovih strokovnih služb. Vlagatelj še navaja, da z naročnikom uspešno sodeluje že 18 let in odlično pozna bolnišnično infrastrukturo, zato se sprašuje kje so razlogi za nastalo situacijo. Vlagatelj je prepričan, da naročnik ne želi zavreči dolgoletnega obojestranskega zadovoljstva in priporoča naročniku (v kolikor bo podano ponovno povabilo k oddaji ponudb), naj v razpisni dokumentaciji jasno opredeli, ali gre za nabavo kvalitetnih produktov, ki jih je do sedaj vgrajenih že 98 % , ali pa lahko ponudniki ponudijo ponudbo z najugodnejšo ceno.
Naročnik je s sklepom, z dne 23.12.2009, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov (dokument št. IV-896/12-09). Naročnik navaja, da vlagatelj napačno sklepa, da se vgrajujejo izključno komponente R&M in poudarja, da naroča in vgrajuje komponente in instalacijski material, ki ustreza zahtevanemu standardu. Naročnik poudarja, da je pri pripravi razpisne dokumentacije oz. tehničnih specifikacij upošteval standard za izvedbo strukturnega ožičenja CAT 6a. Naročnik še zatrjuje, da z nobeno navedbo v razpisni dokumentaciji ni zahteval opreme določenega proizvajalca. Tudi vlagateljeva trditev o tem, da ima naročnik v svojih objektih vgrajenega 98 % materiala podjetja R&M, ni resnična. Naročnik še zatrjuje, da je v Povabilu k oddaji ponudbe št. 30/09, z dne 13.11.2009 (ki mu je bila med drugim priložena tudi Specifikacija zahtev naročnika - OBR-D1), jasno navedeno, da je merilo za izbiro ponudbe najnižja končna vrednost ponudbe. Naročnik ugotavlja, da vlagatelj na naročnika ni naslovil nobene zahteve za pojasnilo razpisne dokumentacije, kar dodatno pojasnjuje dejstvo, da je bila razpisna dokumentacija pripravljena tako, da je omogočala pripravo ponudbe, vlagatelj pa pri tem ni bil v ničemer zaveden.
Naročnik nadalje navaja, da trditev vlagatelja o tem, da ponujene komponente izbranega ponudnika ne dosegajo standarda naročnikove lokalne mreže ne držijo, saj je bilo v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ugotovljeno, da je ponudba izbranega ponudnika popolna in glede na postavljeno merilo najugodnejša. Izbrani ponudnik pa je dne 09.12.2009 podal tudi dodatno pojasnilo, da so vsi elementi omrežja v skladu z zahtevanimi standardi za izvedbo strukturnega ožičenja CAT 6a, kar je bila naročnikova zahteva.
Naročnik še navaja, da se določilo 49. člena Zakonu o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/08 in 34/08; v nadaljevanju: ZJN-2) nanaša na tiste položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje nizko ceno, zavrniti, v konkretnem primeru pa naročnik ponudbe izbranega ponudnika ni želel zavrniti pač pa jo je izbral kot najugodnejšo.
Naročnik še navaja, da je pri analizi in ocenjevanju ponudb dolžan upoštevati zgolj zahteve iz razpisne dokumentacije. Ker naročnik v razpisni dokumentaciji ni zahteval 20 - letne garancije na vgrajene materiale (zahteval je le 12 - mesečno garancijo za vsako popravilo - 6. člen vzorca pogodbe), je od ponudnikov tudi ni pričakoval. Naročnik še ugotavlja, da je na spletni strani podjetja R&M razvidno, da znaša garancija za kable, ki jih ponuja vlagatelj, pet let. Naročnik na koncu še navaja, da se do preostalih vlagateljevih navedb ni opredelil, ker se ne nanašajo na predmetni postopek oddaje javnega naročila.
Vlagatelj je z dopisom, z dne 07.12.2009, naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj ponavlja očitke iz revizijskega zahtevka in še navaja, da gre pri predmetnemu javnemu naročilu za koncesijo gradnje in javno naročilo storitve. Iz navedenega razloga, poudarja vlagatelj, je mogoče sklepati, da gre za očitno procesno in materialno kršitev določil ZJN-2, saj razpis ni bil objavljen na predpisan način v delu, ki se nanaša na gradnje in na storitve. Vlagatelj v zvezi s tem opozarja, da že iz prakse odločanja Državne revizijske komisije, kot tudi iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti izhaja ločenost postopkov in s tem tudi ločenost pravil. Vlagatelj predlaga Državni revizijski komisiji, da se zahtevku za revizijo ugodi tako, da se postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi. Vlagatelj zahteva povračilo vseh nastalih stroškov.
Naročnik je z dopisom, z dne 04.01.2010, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 05.01.2009, odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.
V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika bodisi neprimerna ter posledično nepopolna (v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2) ali pa je izbrani ponudnik za ponujene komponente ponudil (pre)nizko ceno. Kot ugotavlja vlagatelj, je izbrani ponudnik zahtevane komponente proizvajalca R&M ponudil po cenah, ki so za 47% nižje od nabavnih cen, iz česar lahko sklepa, da ponujene komponente ne dosegajo standarda, ki ga zahteva naročnikova lokalna mreža.
Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom v tem, da razpisna dokumentacija ni zahtevala ponudbe komponent avstrijskega proizvajalca R&M - Reichle & De-Massari (ravno tako naročnik ni postavil zahteve niti po tem, da morajo ponujeni materiali in komponente dosegati standarde njegove lokalne mreže) pač pa so lahko ponudniki ponudili (da se je njihova ponudba štela kot primerna in popolna v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), kakršnekoli komponente od kateregakoli proizvajalca, pod pogojem, da so v celoti ustrezale tehničnim specifikacijam naročnika, ki jih je navedel tako v Specifikaciji zahtev naročnik (OBR-D1), v Predračunu (OBR-D2) kot tudi v 2. členu Vzorca pogodbe o izvajanju storitev (OBR-G). Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, niti Ponudbeni predračun niti drugi deli razpisne dokumentacije niso zahtevali od ponudnikov (kar je sicer v nasprotju z običajno prakso naročnikov), da bi vanj(o) vpisali ponujene tipe materialov in komponent z oznako proizvajalca.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, zakaj meni, da se morajo tudi pri novih investicijah (in v obravnavanem primeru) vgrajevati enako kvalitetni materiali - torej materiali in komponente proizvajalca R&M (Reichle & De-Massari), ki naj bi po njegovem mnenju edini dosegali parametre, ki jih potrebuje naročnik. Ob opisanem dejanskem stanju je vlagatelj sicer imel možnost na naročnika nasloviti zahtevo po dodatnem pojasnilu razpisne dokumentacije ali vložiti zahtevek za revizijo, vendar je bil dolžan to storiti še pred potekom roka za oddajo ponudb (šesti odstavek 12. člena ZRPJN). Po poteku tega roka namreč vsebinska presoja zahtev iz razpisne dokumentacije ni več dopustna, zaradi česar lahko Državna revizijska komisija le še preveri, ali ponudbe izpolnjujejo naročnikove zahteve na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj bi torej moral skrbno in temeljito preučiti naročnikovo razpisno dokumentacijo ter (v kolikor je bil mnenja, da naročnikove zahteve v spornem segmentu niso določene v skladu s pravili javnega naročanja) vložiti zahtevek za revizijo najkasneje do poteka roka za oddajo ponudb.
Državna revizijska komisija sicer dopušča možnost, da s strani izbranega ponudnika ponujene komponente ne dosegajo standarda, ki ga zahteva naročnikova lokalna mreža in/ali da standardu naročnikove lokalne mreže ustrezajo zgolj proizvodi proizvajalca R&M. Ker pa je izbrani ponudnik v zvezi s tem ponudil vse kar je od njega terjala vnaprej pripravljena razpisna dokumentacija, predmetnemu očitku ni mogla slediti. Ker torej naročnik na nobenem mestu v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da morajo ponudniki ponuditi zgolj material in komponente proizvajalca R&M - Reichle & De-Massari, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ponudbe izbranega ponudnika iz obravnavanega razloga ni mogoče označiti kot neprimerno in nepopolno v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Kot je zapisala Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah, od ponudnikov ni mogoče zahtevati več (ali drugače) kot je od njih terjala vnaprej pripravljena razpisna dokumentacija. Ker so vsi povabljeni ponudniki (naročnik je k oddaji ponudbe povabil tri ponudnike) prejeli enako razpisno dokumentacijo (torej dokumentacijo, s katero naročnik ni zahteval materialov in komponent proizvajalca R&M - Reichle & De-Massari), Državna revizijska komisija vlagateljevim očitkom o tem, da je bil s tem v zvezi zaveden oziroma, da je bil tozadevno preferiran izbrani ponudnik, ni mogla slediti. Izbrani ponudnik je bil v obravnavanem primeru izbran iz razloga, ker je ravnal v skladu z vsemi naročnikovimi zahtevami iz razpisne dokumentacije in je ponudil najnižjo ceno (naročnik je kot edino merilo za ocenitev ponudb določil zgolj najnižjo ceno - 1. stran Povabila k oddaji ponudb - OBR-B).
Ne glede na navedeno, pa Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da je naročnik po prejemu vlagateljevega zahtevka za revizijo od izbranega ponudnika prejel dokument, z dne 09.12.2009 (ki v razpisni dokumentaciji sicer ni bil zahtevan), iz katerega je razvidno, da ponujene elemente izdeluje nemški proizvajalec BTR v skladu z vsemi standardi, ki so predpisani za izvedbo strukturnega ožičenja CAT 6a.
Iz enakih razlogov je bilo potrebno zavrniti tudi vlagateljev očitek, ki se nanaša na garancijo za opravljeno delo in vgrajene materiale. Ker naročnik od ponudnikov niti za opravljeno delo niti za ponujeni material in komponente ni zahteval (20 - letne) garancije (naročnik od ponudnikov za opravljeno delo in dobavljeni material sploh ni zahteval garancije pač pa zgolj 12 - mesečno garancijo za vsako izvršeno popravilo - 6. člen Vzorca pogodbe o izvajanju storitev), mu je ponudniki tudi niso bili dolžni ponuditi. Sicer pa je izbrani ponudnik naročniku izrecno zatrdil (čeprav ob upoštevanju obstoječe razpisne dokumentacije tega ni bil dolžan storiti), da mu za celoten asortiman izdelkov proizvajalca BTR nudi sistemsko 15 - letno garancijo (dokument izbranega ponudnika, z dne 09.12.2009).
Državna revizijska komisija ni obravnavala vseh tistih vlagateljevih očitkov, za katere je ocenila, da so s stališča šestega odstavka 12. člena ZRPJN že prepozni, to pa so vsi tisti očitki, ki se nanašajo na (domnevna) dogovarjanja naročnika z vlagateljem v fazi pred oddajo ponudb. Vlagatelj je bil namreč z vsemi navedenimi dejstvi seznanjen že na samem začetku postopka oziroma še preden je prejel povabilo k oddaji ponudbe. Vlagatelj prej navedenih dejstev tekom postopka oddaje predmetnega javnega naročila ni problematiziral, temveč je oddal ponudbo, z njimi povezane očitke naročniku pa je podal šele v zahtevku za revizijo - vse nesporno po poteku roka za oddajo ponudb oziroma šele potem, ko so bile ponudbe že oddane, naročnik pa je tudi že sprejel odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila po postopku zbiranja ponudb. Državna revizijska komisija je ob spoštovanju procesnega pravila iz šestega odstavka zato dolžna zaključiti, da je imel vlagatelj možnost in dolžnost, da vloži zahtevek za revizijo iz navedenega razloga čim prej oziroma najkasneje do poteka roka za oddajo ponudb. Ker tega ni storil, je potrebno šteti, da so predmetne vlagateljeve navedbe v smislu določil ZRPJN formalno prepozne oziroma, da je njegov zahtevek v tem delu zamujen in ga v tej smeri ni več mogoče obravnavati.
Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, gre pri očitkih v zvezi z objekti Psihiatrije, nove ORL in nove Dialize za spore iz razmerji med naročnikom in vlagateljem, ki izvirajo iz že sklenjenih pogodb (oziroma iz predhodno opravljenih poslov) in se ne nanašajo na predmetno javno naročilo. Ker se razmerja, ki izvirajo iz pogodb, sklenjenih med naročniki in izvajalci javnih naročil, presojajo po splošnih pravilih civilnega prava, razreševanje tovrstnih sporov ne sodi v pristojnost Državne revizijske komisije. Za spore, ki izvirajo iz pogodbenih razmerij med pravnimi subjekti je pristojno redno sodišče, zato se Državna revizijska komisija o njih ni pristojna izrekati.
Državna revizijska komisija je že v več odločitvah zavzela stališče, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva in dokazi, ki so bili navedeni oziroma predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, torej do izdaje odločitve naročnika o revizijskem zahtevku. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko v skladu z 17. členom ZRPJN zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem (ali v kasnejših vlogah) ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov ali pa postavljati novih zahtevkov, saj s slednjimi naročnik ni bil seznanjen, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati ali se izjaviti. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi zaobšli določbo 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem. Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija novih dejstev, domnevnih kršitev in dokazov, ki jih vlagatelj navaja in predlaga v zahtevi za nadaljevanja postopka pred Državno revizijsko komisijo, pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevala (ti očitki pa bi bili tudi sicer, v smislu določila šestega odstavka 12. člena ZRPJN, že prepozni).
Na podlagi navedenega, je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija skladno z 22. členom ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."
V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 18.01.2010



mag. Nataša Jeršič, univ.dipl.ekon.
Članica Državne revizijske komisije





Vročiti:

- UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, Maribor
- BiroNet d.o.o., Krpanova 9 A, Maribor
- Bavaria - IT d.o.o., Pernica 14 A, Pernica
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran