018-290/2009 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu članice Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter članov mag. Nataše Jeršič in Jožefa Kocuvana kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Andraža Žvana, v postopku revizije oddaje javnega naročila "izvajanje internega transporta za potrebe Univerzitetnega kliničnega centra", začetega na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja ISS Facility Servis, d.o.o., Tržaška cesta 37a, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Zmagoslav Marovt, Rozmanova 12/1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 14.12.2009 soglasno

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 23.6.2009 sprejel sklep o začetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku. Javno naročilo je dne 26.6.2009 objavil na portalu javnih naročil (pod številko JN5118/2009), dne 30.6.2009 pa še v Uradnem glasilu ES (pod številko 2009/S 122-178050). Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb z dne 10.8.2009 je razvidno, da je naročnik prejel tri pravočasne ponudbe, izmed katerih je z dokumentom "odločitev o oddaji naročila" št. 01-460/5-08 z dne 8.9.2009 kot najugodnejšo izbral ponudbo ponudnika Celovite storitve d.o.o., Ulica Eve Lovše 19, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), medtem ko je ponudbo vlagatelja izločil kot nesprejemljivo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 24.9.2009 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da bi moral naročnik njegovo ponudbo sprejeti, ponudbo izbranega ponudnika pa izločiti kot nepravilno. Po mnenju vlagatelja bi moral naročnik preveriti, ali je njegova ponudba res presegala zagotovljena sredstva oz. tržne cene, tega pa ni bilo mogoče storiti s primerjavo ponudbene cene izbranega ponudnika, saj je le-ta neobičajno nizka. Izbrani ponudnik po mnenju vlagatelja ne bo mogel kriti niti plač zaposlenih niti ne bo mogel izvesti posla v zahtevanem obsegu. Poleg tega se naročnik sklicuje na sklep št. 37/09, katerega svoji odločitvi ni priložil, zato ga ni mogoče preveriti, navaja vlagatelj. Vlagatelj meni, da nesprejemljivost ponudbe ni odvisna od ocenjene vrednosti, temveč od zagotovljenih sredstev in tržnih cen. Pri oceni in določitvi tako ocenjene vrednosti kot zagotovljenih sredstev mora naročnik izhajati iz tržnih cen, saj morata obe vrednosti odražati vrednost posla - ocenjena vrednost zaradi obveznosti, ki jih ima naročnik glede na vrednost javnega naročila, zagotovljena sredstva pa zaradi pravočasnega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, česar pa naročnik očitno ni storil. Vlagatelj opozarja, da ga je naročnik z višino zagotovljenih sredstev seznanil šele sedaj, ne pa ob objavi razpisa, kar ni v skladu z načelom transparentnosti, pri čemer je prepričan, da je na postavki, iz katere se financira predmetni razpis, dovolj sredstev in da je njegova ponudba sprejemljiva. Vlagatelj tudi navaja, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna, ker je sestavljena v nasprotju s pravili poštene konkurence, kar naj ugotovi Državna revizijska komisija z angažiranjem izvedenca, saj naročnik vlagatelju ni omogočil vpogleda v predračun izbranega ponudnika. Če pa Državna revizijska komisija tega ne bo storila, naj, preden bo meritorno odločila, zadevo odstopi Uradu za varstvo konkurence. Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna tudi zaradi neustreznih referenc. Naročnik vlagatelju sicer ni omogočil vpogleda v referenco izbranega ponudnika, s čimer je kršil 22. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06, 16/08, 34/08; v nadaljevanju: ZJN-2) - gre namreč za referenco iz javnega sektorja, ki ne more predstavljati poslovne skrivnosti, zatrjuje vlagatelj. Vendar pa vlagatelj domneva, da je izbrani ponudnik predložil referenco Onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer opravlja le dejavnost čiščenja in urejanja okolice, pa še to le delno, kar po vsebini ne ustreza zahtevam naročnika - to naj bi po mnenju vlagatelja izhajalo tudi iz same pogodbe. Če se predložena referenca izbranega ponudnika ne nanaša na Onkološki inštitut, pa vlagatelj predlaga, naj se pridobi pogodbo ter se na njeni podlagi preveri ustreznost posla s stališča tehničnih zahtev. Če se bo izkazalo, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna, vlagatelj zahteva še, da se pristojno ministrstvo obvesti o tem, da je izbrani ponudnik predložil zavajajoče podatke. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 13.10.2009 izdal sklep št. 01-460/14-08, s katerim je zahtevek za revizijo na podlagi drugega odstavka 13. člena ZRPJN v povezavi z 9. členom ZRPJN zavrgel, saj naj vlagatelj zaradi nesprejemljive ponudbe ne bi izkazoval aktivne legitimacije.

Zoper navedeno naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj z vlogo z dne 20.10.2009 vložil pritožbo, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-253/2009-5 z dne 5.11.2009 ugodila in razveljavila odločitev naročnika o zahtevku za revizijo št. 01-460/14-08 z dne 13.10.2009.

Naročnik je dne 25.11.2009 izdal sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa navaja, da je vlagateljevo ponudbo izločil kot nesprejemljivo, ker (tako kot tudi ponudba še enega ponudnika) presega njegova zagotovljena finančna sredstva. Ker je naročnik uporabil prvega izmed obeh primerov, ko je po ZJN-2 mogoče ponudbo označiti za nesprejemljivo, se mu ne zdi potrebno razpravljati o konkurenčnosti cen na trgu. Naročnik navaja, da je sprejel sklep o začetku postopka, s katerim je na podlagi sprejetega plana in finančnega načrta opredelil višino zagotovljenih sredstev. S tem je storil prav to, kar vlagatelj navaja, da ni storil, res pa je, da višine zagotovljenih sredstev ni objavil, saj to po določbah ZJN-2 ni potrebno. Naročnik poudarja, da je pred izvedbo predmetnega postopka oddaje javnega naročila preveril cene na trgu, saj je že imel sklenjeno pogodbo z izvajalcem teh storitev in je pri oceni vrednosti naročila upošteval predviden dvig cen in povečan oz. spremenjen obseg izvajanja transportnih storitev glede na spremenjene lokacije posameznih klinik. S sklepom o začetku postopka je naročnik na tej podlagi tudi opredelil višino zagotovljenih sredstev, namenjenih za ta namen v okviru postavke plana in finančnega načrta, navaja naročnik, in dodaja, da je pri tem ugotovil, da je ponudba vlagatelja presegala zagotovljena sredstva v triletnem obdobju kar za 1.152.388,80 EUR in da je bila edina za naročnika sprejemljiva ponudba izbranega ponudnika. Predpisi o javnih naročilih ne zahtevajo, da mora naročnik pred objavo naročila raziskati trg, kakšne so ponudbene cene, pa je poslovna odločitev posameznih ponudnikov, navaja naročnik. Naročnik je v nadaljevanju presojal tudi navedbe glede referenc izbranega ponudnika z vidika 8. točke iz obrazca 1B na strani 8 razpisne dokumentacije in ugotovil, da je izbrani ponudnik v svoji ponudbi predložil dve potrjeni referenci, in sicer od Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ter Onkološkega inštituta Ljubljana. Obe referenci sta potrjevali vsebino iz razpisne dokumentacije, in sicer kvadraturo prostorov, zdravstveni status referenčnega naročnika ter dejavnost internega transporta. Ob tem naročnik opozarja, da ni določil natančnejše specifikacije internega transporta, saj je dejavnost internega transporta stranska in podrejena različnim osnovnim dejavnostim, ki potekajo v zdravstveni ustanovi. Glede reference Onkološkega inštituta naročnik navaja, da je ta potrdil, da izbrani ponudnik za njih opravlja dejavnost internega transporta perila in odpadkov, kar izhaja tudi iz specifikacije pogodbe, sklenjene med izbranim ponudnikom in Onkološkim inštitutom, referenco pa je preveril tudi naročnik sam preko kontaktne osebe. Enako je naročnik ugotovil tudi za referenco Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, iz katere je razvidno, da izbrani ponudnik opravlja dejavnost internega prevoza odpadkov in da referenca izpolnjuje zahteve iz razpisne dokumentacije.

Po prejemu vlagateljevega obvestila, da bo nadaljeval revizijski postopek (vloga z dne 27.11.2009), je naročnik z dopisom z dne 1.12.2009 Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, da je zahtevek za revizijo neutemeljen, in sicer zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagateljeve revizijske navedbe v zvezi z (ne)sprejemljivostjo njegove ponudbe je treba presojati z vidika 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki nesprejemljivo ponudbo definira kot tisto, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Ponudba, ki je nesprejemljiva, je hkrati tudi nepopolna (popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 le tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna) in jo je naročnik v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 dolžan izločiti iz postopka.

Kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila z dne 8.9.2009, je naročnik vlagateljevo ponudbo označil za nesprejemljivo zato, ker je ugotovil, da je presegla naročnikova razpoložljiva sredstva za 1.152.388,80 EUR. Naročnik je torej, kot navaja tudi sam, oceno o nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe sprejel na podlagi ugotovitve, da vlagateljeva ponudbena cena presega razpoložljiva sredstva, ne pa na podlagi primerjave s tržnimi cenami. Ker je ocena o nesprejemljivosti ponudbe alternativno odvisna bodisi od preseganja zagotovljenih sredstev bodisi od preseganja tržnih cen, je treba pri presoji pravilnosti naročnikovega ravnanja ugotoviti, ali vlagateljeva ponudbena cena res presega zagotovljena sredstva naročnika, medtem ko primerjava s tržnimi cenami glede na prej omenjeno naročnikovo ugotovitev v zvezi z vlagateljevo ponudbo ni potrebna.

Kot je razvidno iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila z dne 23.6.2009, je naročnik vrednost predmetnega naročila ocenil na 2.385.000,00 EUR z DDV za obdobje treh let. Cena, ki jo je v svoji ponudbi ponudil vlagatelj, znaša 3.537.388,80 EUR z DDV za obdobje treh let, kar pomeni, da ocenjeno vrednost presega za 48,32%. Res je sicer, kar navaja vlagatelj, da ocenjene vrednosti ni mogoče enačiti z zagotovljenimi sredstvi. Pravila glede določanja ocenjene vrednosti so namreč namenjena temu, da naročnik pravilno izbere ustrezen postopek oddaje javnega naročila. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJN-2 mora naročnik tako izračunati ocenjeno vrednost javnega naročila upoštevaje celotno skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe zaradi izbire pravilnega postopka javnega naročanja, pri čemer se ocenjena vrednost določi tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Naročnik mora torej pri izračunu ocenjene vrednosti upoštevati skupno vrednost plačil, ki jih bo izvedel za poplačilo javnega naročila, ta pa je razumljivo odvisna od cen na trgu. Ker mora naročnik plačila izvajati v skladu s predpisi s področja javnih financ, ki določajo, da mora imeti naročnik na ustrezni proračunski postavki ali postavki finančnega načrta zagotovljena sredstva za plačilo svojih obveznosti, je seveda ocenjena vrednost naročila praviloma enaka zagotovljenim sredstvom, ki jih ima naročnik na razpolago za plačilo izstavljenih računov.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila Državna revizijska komisija na podlagi preučitve navedb vlagatelja in naročnika ter predložene dokumentacije ni mogla ugotoviti, da bi imel naročnik več zagotovljenih sredstev, kot je znašala ocenjena vrednost. Vlagatelj namreč v svojem zahtevku za revizijo zgolj navaja, da je "prepričan, da je na postavki, iz katere se financira predmetni razpis, dovolj sredstev", vendar za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil. Po drugi strani je mogoče slediti naročniku, ki pojasnjuje, da je ocenjeno vrednost določil na podlagi sprejetega plana in finančnega načrta, kjer so določena zagotovljena sredstva, ter ob upoštevanju cene na trgu, saj je že imel sklenjeno pogodbo z izvajalcem teh storitev in je pri oceni vrednosti naročila upošteval tudi predviden dvig cen in spremenjen obseg izvajanja transportnih storitev. Ker ocenjena vrednost praviloma izraža tudi to, koliko ima naročnik zagotovljenih sredstev, v predmetnem postopku oddaje javnega naročila pa tudi ni okoliščin, ki bi kazale, da se ocenjena vrednost in zagotovljena sredstva razlikujeta, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni kršil pravil javnega naročanja, ko je ponudbo vlagatelja, katere ponudbena cena je za 48,32% višja od ocenjene vrednosti, označil za nesprejemljivo.

Vlagatelj sicer višino svoje ponudbene cene oz. njeno preseganje utemeljuje tudi z navedbo o neobičajno nizki ponudbi izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da so pravila v zvezi z neobičajno nizko ponudbo določena v 49. členu ZJN-2. Ta v prvem odstavku določa, da mora naročnik v primeru, če meni, da je pri določenem naročilu ponudba neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve, preden zavrne takšno ponudbo, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev tega naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb in jih je naročnik predhodno določil, ter od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. V skladu z drugim odstavkom 49. člena ZJN-2 mora naročnik preveriti te postavke ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila - če pri tem ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, tako ponudbo izloči. V zvezi z vprašanjem uporabe določbe, ki ureja neobičajno nizko ponudbo, je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah (glej npr. odločitve v zadevah 018-300/2006, 018-357/2006, 018-090/2008, 018-117/2009 itd.) zapisala, da se nanaša (le) na tiste položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje nizko ceno, zavrniti. V interesu naročnika je, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kar velja tudi za zniževanje cen. Zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa zniževanja cen ne štejeta za nelojalno ravnanje oziroma ga kot takega štejeta le v izjemnih okoliščinah. Pravni predpisi načeloma tudi ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena celo nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena. V praksi je namreč veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno (npr. konec sezone, zmanjšano povpraševanje, grozeča izguba, osvajanje novih tržišč, uvajanje novih izdelkov ali storitev, diferenciacija kupcev itd.). Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to dopuščajo predpisi.

Kot je bilo že zapisano, 49. člen ZJN-2 naročniku nalaga dolžnostna ravnanja le v primeru, kadar namerava ponudbo, ki vsebuje po njegovem mnenju prenizko ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je zagotovljeno v postopku, v katerem lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena ZJN-2 je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika ali konkurenčnih ponudnikov), ki je predložil ponudbo z nizko ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se v postopku, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepriča, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen. Nasprotno velja, da v primeru, kadar naročnik določene ponudbe nima namena zavrniti, ker ocenjuje, da njena cena ni prenizka, postopka iz 49. člena ZJN-2 ne izvede.

V predmetnem postopku ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2, saj naročnik ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, ampak jo želi sprejeti kot najugodnejšo. Iz obvestila o oddaji predmetnega javnega naročila (enako pa tudi iz odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku) namreč izhaja, da ponudba izbranega ponudnika pri naročniku ni vzbudila dvoma v sposobnost izbranega ponudnika, da za ponujeno ceno izvede predmetno javno naročilo. Ob tem gre opozoriti, da je naročnikova ocena ponudbene cene njegova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo.

Glede na zgoraj predstavljena izhodišča, in sicer da je svobodno določanje cen ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu in da je zniževanje cen mogoče šteti za nelojalno ravnanje le v izjemnih okoliščinah, tudi ni mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna, ker naj bi bila po njegovem mnenju ponudbena cena sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence. Vlagatelj namreč svoje navedbe utemeljuje zgolj z okoliščino, da je ponudbena cena izbranega ponudnika bistveno nižja od njegove ponudbene cene. Vendar pa ta objektivna okoliščina še ne zadostuje za presojo vprašanja, ali je pri oblikovanju cene izbranega ponudnika prišlo do kršitev pravil poštene konkurence v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija namreč na podlagi vlagateljevih revizijskih navedb ni mogla ugotavljati, ali obstajajo posebne oz. izjemne okoliščine, ki bi kazale na to, da je izbrani ponudnik pri določanju ponudbene cene ravnal nelojalno in da bi bilo treba posledično njegovo ponudbo označiti za nepravilno, saj jih vlagatelj niti ni zatrjeval. Po drugi strani pa tudi iz primerjave med ponudbeno ceno izbranega ponudnika in naročnikovo ocenjeno vrednostjo izhaja, da je ponudbena cena povsem v okviru ocenjene vrednosti, kot jo je določil naročnik. Pri tem je treba izhajati iz dejstva, da je predvsem naročnik tisti, ki najbolje pozna svoje potrebe in lahko, tudi na podlagi izkušenj iz preteklih pogodb za iste storitve, ustrezno oceni obseg investicije. Državna revizijska komisija zato nima razloga, da bi dvomila v pojasnila naročnika, ki navaja, da je pred izvedbo postopka preveril cene na trgu, upoštevajoč že sklenjeno pogodbo z izvajalcem teh storitev in predviden dvig cen ter povečan oz. spremenjen obseg izvajanja transportnih storitev.

Ker Državna revizijska komisija na podlagi presoje vseh okoliščin ni mogla ugotavljati, ali je ponudbena cena izbranega ponudnika sestavljena v nasprotju s pravili poštene konkurence, saj se trditvena podlaga nanaša le na objektivno dejstvo, da je cena izbranega ponudnika nižja od vlagateljeve, nizke cene pa so prepovedane le v izjemnih primerih, ki jih vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje, Državna revizijska komisija tudi ni sledila njegovemu predlogu, naj glede oblikovanja ponudbenih cen pridobi strokovno mnenje.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna tudi zaradi domnevno neustreznih referenc, ki naj ne bi bile vsebinsko skladne z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Prvi odstavek 9. člena ZRPJN določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Ob upoštevanju prvega odstavka 9. člena ZRPJN je ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nesprejemljiva oz. nepopolna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti ponudbe ni mogoče obravnavati kot sprejemljive oz. popolne, jo je treba v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 zavrniti. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nesprejemljivosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Upoštevajoč navedeno vlagatelju zato ni več mogoče priznati pravnega interesa glede tistega zahtevka za revizijo, v katerem zatrjuje neustreznost referenc izbranega ponudnika.

Ker vlagatelju ni uspelo izkazati, da je naročnik s tem, ko je njegovo ponudbo označil za nesprejemljivo, kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2, je Državna revizijska komisija v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer stroškov za plačano takso ter stroškov v zvezi z odvetniškim zastopanjem. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Ker je zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, je morala ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti tako, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 14.12.2009


predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
- Odvetniška pisarna Zmagoslav Marovt, Rozmanova 12/1, 1001 Ljubljana
- Celovite storitve, d.o.o., Ulica Eve Lovše 19, 2000 Maribor
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran