018-288/2009 Splošna bolnišnica Celje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo dveh anestezijskih aparatov in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Dräger Slovenija d.o.o., Nadgoriška cesta 19, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Celje, Oblakova ulica 5, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.12.2009

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 2.500 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je 08.10.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki ga je na Portalu javnih naročil objavil dne 27.10.2009, pod št. objave JN 8889/09. (naročnik je dodatna pojasnila objavil dne 02.11.2009, odgovore na vprašanja potencialnih ponudnikov pa dne 09.11.2009 in 12.11.2009).

Vlagatelj je dne 18.11.2009 (še pred potekom roka za oddajo ponudb) vložil zahtevek za revizijo.
Vlagatelj ugotavlja, da naročnik zahteva od ponudnikov, da v primeru okvare zagotovijo celoten kvaliteten pooblaščeni servis v Republiki Sloveniji in ponudijo garancijsko izjavo v trajanju najmanj 24 mesecev. Naročnik tudi zahteva, da ponudnik izobrazi njegovega vzdrževalca za celoten obseg vzdrževanja z ustreznim certifikatom in da mu preda vso potrebno opremo za servisiranje s kompletno tehnično dokumentacijo. Kot zatrjuje vlagatelj, so navedene zahteve v nasprotju z načeli sorazmernosti in gospodarnosti. Skladno z naročnikovimi zahtevami, nadaljuje vlagatelj, bi moral odgovarjati za vsako napako, ki bi jo storil vzdrževalec. Vlagatelj poudarja, da je v nasprotju z načelom sorazmernosti in načeli obligacijskega prava pričakovati, da bo ponudnik prevzel tveganje in odgovornost za delo naročnikovega vzdrževalca, s katerim ni v nikakršnemu razmerju. Vlagatelj lahko naročnikovega vzdrževalca usposobi le za "First line servis", ki pa ne obsega in ne more obsegati navedenih zahtev (spuščanje v pogon, pregledi in preizkusi, verifikacije, servisi, odprava motenj in okvar, zamenjava rezervnih delov, nadgradnjaâ??). Vlagatelj zatrjuje, da bo v zameno za razkritje svoje intelektualne lastnine in tehničnih rešitev, ki so plod dolgoletnega dela, dobil zgolj kupnino za aparature, kar pa je bistveno manj, kot znaša realna oz. tržna vrednost vlagateljevega oz. proizvajalčevega znanja. V tem primeru, poudarja vlagatelj, je vprašljivo, ali ne gre za prikriti nakup servisne opreme in potrebnih znanj ter izobraževanj, saj vse navedeno presega vrednost predmeta javnega naročila.
Vlagatelj navaja, da naročnik s spornimi zahtevami neupravičeno diskriminira vlagatelja v primerjavi z drugimi ponudniki. Kot zatrjuje vlagatelj, je naročniku znano, da ne more pristati na navedene zahteve, in sicer zaradi visokih kriterijev, ki jih njegov proizvajalec opreme zahteva od svojih zastopnikov in serviserjev. Prav tako je pomembno, da gre v obravnavanemu primeru za medicinsko opremo, ki je življenjskega pomena za bolnika in pri kateri del odgovornosti za življenja nosi tudi proizvajalec opreme, ki ima tudi iz navedenega razloga zelo visoke standarde. Proizvajalec lahko jamči za nemoteno delovanje naprave le v primeru, če v napravo posega njegova pooblaščena oseba. Nesmiselno pa je pričakovati, da bi lahko vlagatelj usposobil naročnikovega vzdrževalca za servisiranje razpisane opreme v primernem času in da bi dal hkrati tudi 24-mesečno garancijsko izjavo.
Naročnik, nadaljuje vlagatelj, ne sledi načelu gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj najmanj podvaja stroške vzdrževanja naprav. Po eni strani zahteva zagotovljen servis z zelo kratkim odzivnim časom, kvalificiranim osebjem ter vso potrebno opremo, po drugi strani pa zahteva, da mu ponudniki predajo vso potrebno dodatno pripadajočo opremo in naprave, ki so potrebne za nemoteno obratovanje in vzdrževanje opreme. Takšna oprema pa so dragi in občutljivi instrumenti, s katerimi je servisiranje opreme uspešno le, če jo uporabljajo strokovnjaki s potrebno izobrazbo, ki so zaposleni bodisi pri ponudniku ali pri proizvajalcu. Slednji namreč pridobijo specifično znanje, ki je intelektualna lastnina proizvajalca in hkrati tudi njegova poslovna skrivnost. Potrebno se je zavedati, da razpisana oprema ohranja življenja ljudi, vsakršen poseg vanjo s strani nekvalificirane osebe pa lahko ogroža življenja. Proizvajalec opreme ima iz navedenega razloga sklenjeno zavarovanje odgovornosti za svoje serviserje. Tudi sicer garancijska izjava ne velja, če v opremo posega oseba, ki ni pooblaščena s strani proizvajalca opreme in ni zaposlena pri vlagatelju ali pri pooblaščenemu servisu. Vlagatelj poudarja, da na takšne pogoje ne bo pristal noben proizvajalec opreme, ki se zaveda odgovornosti in tveganja.
Vlagatelj še poudarja, da je za sporno šolanje potrebna najprej ustrezna osnovna izobrazba vzdrževalca ter nato še večletno izobraževanje na aparatih proizvajalca, šele potem je takšna oseba usposobljena in kvalificirana za obseg dela na razpisanih aparatih.
Vlagatelj še zatrjuje, da je naročnikova zahteva iz 18. točke razpisne dokumentacije (v skladu s katero mora ponudnik predati naročniku kompletno tehnično dokumentacijo oz. tehnični opis v angleškem jeziku, ki mora vsebovati podatke o montaži, priključitvi, delovanju, uporabi in vzdrževanju, navodila o odpravi motenj in okvar, servisih in verifikacijah ter risbe in sheme, opozorila na nevarnosti â??) postavljena v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Naročnik na ta način, poudarja vlagatelj, dejansko zahteva, da ponudnik preda celoten proizvajalčev "know-how", ki je v praksi označen kot poslovna skrivnost in je proizvajalčeva intelektualna lastnina. Vrednost takšnega znanja, zaključuje vlagatelj, pa je bistveno višja od cene opreme, ki je predmet tega javnega razpisa.
Vlagatelj predlaga, da se predmetno javno naročilo razveljavi in zahteva povrnitev stroškov.

Naročnik je s sklepom, z dne 24.11.2009, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. Naročnik navaja, da načelo sorazmernosti določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. S tem načelom, ugotavlja naročnik, se poudarja, naj bodo omejevalni ukrepi v skladu s cilji oziroma, da naj prepovedi ne bodo strožje, kot jih opravičuje njihov namen. Naročnik je prepričan, da ni v ničemer kršil načela sorazmernosti, saj so zahteve, ki se nanašajo na pooblaščeni servis in na izobraževanje vzdrževalca navedene v prid dviga nivoja obratovalne varnosti. V primeru vzdrževanja opreme s strani naročnikovega vzdrževalca je zato naročnik sam odgovoren za vzdrževanje opreme, proizvajalec pa je odgovoren za obseg in kakovost izobrazbe, ki jo ima naročnikov vzdrževalec. Od proizvajalca naročnik zahteva le tisto odgovornost na katero ima slednji vpliv. Naročnik pa se s takšno zahtevo zavaruje tudi v primeru statusno - pravnih sprememb ponudnika oz. pooblaščenega servisa, ki vplivajo na vzdrževanje opreme. Poleg tega, zatrjuje naročnik, je vsekakor smiselno usposobiti kader, ki je zaposlen v bolnišnici.
Naročnik še navaja, da je izobraževanje vzdrževalcev s strani proizvajalcev, pri nakupu medicinske opreme, ki ohranja paciente pri življenju, popolnoma običajna praksa. Seveda obstajajo ob tem zadržki nekaterih ponudnikov, ti pa so odsev ekonomskih posledic v organizaciji ponudnika, ne pa tveganj pri vzdrževanju opreme, na ta način pa si naročnik tudi ustvari edino možno konkurenco pri post prodajnih storitvah ponudnika. Če namreč naročnik nima izšolanega lastnega kadra za vzdrževanje opreme, je ponudnikov serviser edini usposobljeni serviser in zato lahko izkoristi monopolni položaj pri zaračunavanju vzdrževalnih storitev. Ob tem ima naročnik še druge koristi od lastnega vzdrževanja, kot so takojšnja odzivnost, razpoložljivost s kadri in z rezervnimi deli â??
Naročnik še navaja, da svobodna konkurenca in enakopraven položaj ne pomenita, da so vsi ponudniki enaki ali da imajo vsi enake možnosti pri pridobitvi posla. Pravila o javnem naročanju poskušajo zagotoviti, da posel dobi tisti, ki je na trgu dober ali najboljši oziroma najugodnejši za naročnika. V postopku oddaje javnega naročila se ne izbere ponudba, ki je enaka kot druge temveč tista, ki je za naročnika najbolj ugodna. Naročnik torej sme in mora razlikovati med ponudniki, toda s takšnimi pogoji in merili, ki so objektivno opravičljivi. Dodaten dokaz, da naročnik ni kršil načela enakopravne obravnave ponudnikov pa se kaže tudi v dejstvu, da je naročnik v predmetnem postopku prejel kar štiri ponudbe.
Kot poudarja naročnik, je s spornimi zahtevami sledil načelu gospodarnosti. Naročnik namreč z lastnim usposobljenim kadrom doseže večjo učinkovitost in uspešnost pri opravljanju zdravstvenih storitev, hkrati pa se izogne monopolnemu položaju serviserjev proizvajalca ponujene opreme. Naročnik zatrjuje, da ima zaposlenih več vzdrževalcev, ki imajo certifikate za vzdrževanje različne medicinske opreme različnih proizvajalcev. Naročnik zaključuje z ugotovitvijo, da potrebuje znanje zgolj za vzdrževanje opreme in ne za njeno proizvodnjo.

Vlagatelj je dne 27.11.2009 naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj ponavlja očitke iz revizijskega zahtevka in zatrjuje, da ni sorazmerno, če naročnik naroča dobavo in montažo dveh aparatov, poleg tega pa zahteva tudi, da ponudnik izobrazi naročnikovega vzdrževalca za celoten obseg vzdrževanja, da mu preda vso potrebno opremo za servisiranje s kompletno tehnično dokumentacijo ter da naročnikovemu vzdrževalcu omogoči šolanje in pridobitev certifikata za servisiranje proizvajalčevih naprav. Takšna zahteva, nadaljuje vlagatelj, bi morala biti posebej definirana na obrazcu OBR-4 (Obrazec predračuna) in bi se posledično upoštevala pri merilu ekonomsko najugodnejše ponudbe. Vlagatelj poudarja, da naročnik s postavljenim pogojem (da mora ponudnik naročnikovemu vzdrževalcu omogočiti šolanje in pridobitev certifikata za servisiranje proizvajalčevih naprav) od ponudnika zahteva, da prevzame odgovornost na katero nima vpliva. Kot ugotavlja vlagatelj, ponudnik nima vpliva na izbiro vzdrževalca in ne pozna pogojev, ki jih naročnik zahteva od svojih vzdrževalcev.
Vlagatelj še navaja, da sporne zahteve ne sodijo pod popolnoma običajne zahteve in navaja, da se za primerjavo lahko vzame nakup avtomobila, pri katerem bi naročnik zahteval od ponudnika, da mu nudi servis, izobrazi vzdrževalca, preda opremo za vzdrževanje in omogoči pooblaščeno izvajanje tehničnih pregledov. Vlagatelj vztraja pri trditvi, da so postavljene zahteve diskriminatorne in dajejo neupravičeno prednost ponudnikom, ki imajo nižje standarde in poudarja, da prejem štirih ponudb še ne pomeni, da naročnik ni kršil načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj ni jasno, ali so ponudbe tudi popolne in ali se ponudniki strinjajo z vsemi naročnikovimi zahtevami. Vlagatelj še navaja, da če bi naročnik sledil načelu gospodarnosti, bi razpisno dokumentacijo oblikoval tako, da bi nakup ločil od vzdrževanja.

Naročnik je dne 01.12.2009 Državni revizijski komisiji v pristojno odločanje odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo. Ker je bil del dokumentacije odstopljen v fotokopijah je Državna revizijska komisija zahtevala od naročnika originalno dokumentacijo (dopis z dne 02.12.2009). Državna revizijska komisija je zahtevano (originalno) dokumentacijo prejela dne 04.12.2009.

Po pregledu dokumentacije ter po proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 22. in 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru vlagatelj očita naročniku, da so zahteve, v skladu s katerimi mora ponudnik (poleg tega, da zagotovi pooblaščeni servis in ponudi 24-mesečno garancijo) izobraziti naročnikovega strokovnjaka za celotni obseg vzdrževanja razpisanih anestezijskih aparatov ter mu predati tudi vso potrebno opremo in naprave, ki so potrebne za nemoteno obratovanje in vzdrževanje kupljene medicinske opreme in celotno tehnično dokumentacijo, oblikovane v nasprotju z načelom sorazmernosti in načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Vlagatelj tudi zatrjuje, da ga naročnik s takšnimi zahtevami neupravičeno diskriminira v primerjavi z drugimi ponudniki.

Naročnik je v 19. točki 9. člena Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe (7. stran) zapisal:

"Ponudnik bo na svoje stroške zagotovil edukacijo uporabnikov opreme in bo v roku šestih mesecev po opravljeni montaži organiziral za enega strokovnjaka iz tehniških služb naročnika kompletno tehniško šolanje za celotni obseg vzdrževanja (spuščanje v pogon, pregledi in preizkusi, verifikacije, servisi, odprava motenj in okvar, zamenjave rezervnih delov, nadgradnja sistema idr.) za dobavljena anestezijska aparata. Strokovnjak mora pridobiti znanje (certifikate) in vso potrebno literaturo ter druge pripomočke za brezhibno vzdrževanje opreme. šolanje se izvrši pri proizvajalcu opreme v njegovem učnem servisnem centru. Ponudnik krije vse stroške poti, bivanja in šolanja. Če je za ustrezno pridobitev znanja potrebno opraviti več ločenih šolanj, je ponudnik dolžan vsa ta šolanja organizirati v smislu te točke".

Naročnik je v razpisno dokumentacijo predložil Izjavo (Obrazec 16) z identičnim tekstom, ki so jo morali ponudniki izpolniti s svojimi podatki, z oznako javnega naročila ter jo žigosati in podpisati.

Naročnik je v 17. točki 9. člena Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe (7. stran) zapisal:

"Ponudnik mora poleg spremne dokumentacije, ki se nanaša na opremo, predati tudi vso potrebno dodatno opremo in naprave, ki je potrebna za nemoteno obratovanje in vzdrževanje opreme (razna nastavitvena in kalibracijska oprema)".

Naročnik je v razpisno dokumentacijo predložil Izjavo (Obrazec 13), ki med drugim vsebuje identičen tekst, ki so jo morali ponudniki izpolniti s svojimi podatki, z oznako javnega naročila ter jo žigosati in podpisati.

Nadalje je naročnik, in sicer v 18. členu Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe (med drugim) zahteval od ponudnikov, da mu morajo po končani montaži opreme predati:

3. "Kompletno tehnično dokumentacijo oz. tehnični opis v angleškem jeziku ("Service manuel"). Dokumentacija mora biti v pisni in računalniški obliki. Vsebuje podatke o montaži, priključitvah, delovanju, uporabi in vzdrževanju, vsebuje navodila o odpravi motenj in okvar, servisih in verifikacijah, risbe in sheme, opozorila na nevarnosti pri uporabi in načine za njihovo odpravo, opozorila na nevarne lastnosti aparata, navodila za hrambo, podatke in skice rezervnih delov itd.".

Poleg zgoraj citiranih zahtev je naročnik od ponudnikov zahteval še, da mu ponudijo pooblaščen servis v Republiki Sloveniji (z odzivnim časom v dolžini štirih ur od sprejema sporočila o okvari, z dvo-dnevnim rokom, v katerem mora biti aparatura popravljena - v nasprotnem primeru pa mu morajo ponuditi v brezplačno uporabo nadomestno opremo za čas trajanja popravila) in dobavo rezervnih delov za dobo minimalno sedem let (14. točka Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe). Naročnik je od ponudnikov zahteval tudi 24 - mesečno garancijsko izjavo (6. točka 18. člena Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe).

Kot pravilno ugotavlja tudi vlagatelj, naročnik v obravnavanem primeru, poleg nakupa in montaže dveh anestezijskih aparatov, zagotovljenega pooblaščenega servisa in dve-letne garancije od ponudnikov zahteva še, da usposobijo enega izmed njegovih strokovnjakov za samostojno in kompetentno vzdrževanje obeh razpisanih aparatov in da mu ponudijo vso opremo, ki je potrebna za takšno vzdrževanje, skupaj s celotno tehnično dokumentacijo, ki se nanaša na ponujena aparata.

Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, spornih zahtev ni mogoče obravnavati ločeno od nakupa (dveh) anestezijskih aparatov, saj po volji naročnika predstavljajo del predmeta obravnavanega javnega naročila samega - torej njegovo izvedbo. Razumeti gre namreč, da si naročnik s postavljeno zahtevo poskuša zagotoviti možnost samostojnega vzdrževanja anestezijskih aparatov (tudi) v primerih, ko (če) servis s strani pooblaščenega serviserja proizvajalca medicinske opreme iz kakršnihkoli razlogov ne bi bil mogoč.

V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da ZJN-2 praviloma ne posega v določanje naročnikovih potreb, na podlagi katerih le-ta oblikuje predmet javnega naročila. Potrebe javnih naročnikov so namreč vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo tako njihovo ustanovitev, organizacijo ter obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti in/ali njihovega poslovanja. Oblikovanje potreb naročnika je tako že po naravi stvari vezano na odgovornost za pravilno in zakonito izvajanje njihove dejavnosti in je kot tako domena naročnikovih poslovnih odločitev.

Državna revizijska komisija sicer dopušča možnost, da (kot zatrjuje vlagatelj) "na takšne pogoje ne bo pristal noben proizvajalec opreme, ki se zaveda odgovornosti in tveganja s pristankom na naročnikove pogoje sodelovanja" in da "pod takšnimi pogoji tudi noben proizvajalec ne bo dal garancije". Vendar naročniku z vidika določil ZJN-2 in ob dejstvu, da le on (tudi ob upoštevanju predhodnih izkušenj, ki jih ima s pooblaščenimi serviserji proizvajalcev ponujene opreme) pozna svoje potrebe, ni mogoče prepovedati, da od ponudnikov zahteva zagotovitev takšnega usposabljanja za svojega strokovnjaka (in tozadevno potrebne opreme in tehnične dokumentacije), za kakšnega je ocenil, da ga potrebuje glede na pomen uporabe razpisane opreme. Če se je torej naročnik v obravnavanemu primeru odločil, da mu morajo ponudniki tudi usposobiti njegov kader za celoten obseg vzdrževanja ter da mu morajo v ta namen odstopiti tudi vso relevantno opremo in kompletno tehnično dokumentacijo, takšna njegova zahteva pa ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, tudi Državna revizijska komisija takšne naročnikove odločitve ne more prepovedati. Kot že zapisano v tej obrazložitvi, je identifikacija potreb v domeni naročnika (in ne v domeni potencialnih ponudnikov ali Državne revizijske komisije), pri čemer predstavlja oblikovanje samega predmeta javnega naročila zrcalno sliko naročnikovih zahtev, ki izhajajo iz potreb njegovega poslovanja ter so povezane z odgovornostjo za njegovo delovno področje.

Navedena odločitev naročnika bi lahko bila upošteven očitek zgolj v primeru, če bi imela za posledico kršitev pravil o javnem naročanju (v obravnavanemu primeru tistih določb, ki se nanašajo bodisi na blago in/ali storitve bodisi v primeru, če bi naročnik postavil sporne zahteve iz razloga, da bi se izognil postavljenim mejnim vrednostim za objave iz 12. člena ZJN-2 in posledično uporabi posamezne vrste postopka oddaje javnega naročila, ki so navedeni v 24. členu ZJN-2), česar pa v konkretnemu primeru ni mogoče ugotoviti, slednjega pa ne zatrjuje niti vlagatelj.

Obravnavana naročnikova zahteva pa ima tudi sicer enak učinek na vse potencialne ponudnike oziroma ne diskriminira nobenega izmed njih - vsi ponudniku mu morajo zagotoviti popolno izobraževanje enega njegovega strokovnjaka, ravno tako pa mu morajo vsi ponudniki ponuditi tudi vso potrebno opremo za vzdrževanje razpisane opreme in celotno tehnično dokumentacijo.

Ker je naročnik sporne zahteve postavil iz razloga, da si bo z njimi zagotovil neodvisnost pri vzdrževanju razpisane medicinske opreme (ki jo potrebuje tako iz razloga, da se bo izognil visokim stroškom, ki bi mu lahko nastali v primeru, če bi bil za servisiranje pristojen le pooblaščeni serviser proizvajalca razpisanih anestezijskih aparatov kot tudi zaradi zavarovanja rizikov v primeru statusnih sprememb in možnih posledic, ki bi vplivale na vzdrževanje opreme zaradi morebitne prekinitve "zunanjega" vzdrževanja) tudi ni mogoče ugotoviti, da zahteve niso sorazmerne z nakupom razpisanih aparatur.

Vlagatelj svoj zahtevek za revizijo utemeljuje zlasti na kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 6. člena ZJN-2. Prvi odstavek 6. člena ZJN-2 določa, da mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Iz dikcije navedenega člena je razvidno, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (ki ga, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZRPJN, varujejo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence), ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari se zato posamezen ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Pogosto pa sta si načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter interes ponudnika v neposrednem nasprotju, saj želi naročnik za posamezno javno naročilo uporabiti čim manj sredstev, medtem ko želi ponudnik za svoje blago, storitev ali gradnjo iztržiti čim višjo ceno.

Sicer pa je naročnik, kot izhaja iz sklepa, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, sporne zahteve postavil ravno iz razloga, da bi se izognil (visokim) stroškom servisiranja oziroma stroškom, ki bi lahko nastali ob eventualnih motnjah ali celo prekinitvi "zunanjega" servisiranja. Pri spornih zahtevah torej ne gre za "podvajanje stroškov vzdrževanja naprav", kot trdi vlagatelj, pač pa za racionalizacijo post-prodajnih storitev.

Državna revizijska komisija se pridružuje mnenju naročnika, ki opozarja, da bodo vse zgoraj navedene pomisleke potrdile prejete ponudbe, iz katerih bo poleg cene (v obravnavanem primeru je mogoče predvidevati, da bodo ponudniki, stroške v zvezi z izobraževanjem, opremo za servisiranje in tehnično dokumentacijo kompenzirali pri ceni ponujenih aparatov) razvidna tudi (morebitna) pripravljenost ponudnikov, da bodo, poleg obeh aparatov in njihove montaže, zagotovljenega pooblaščenega servisa in dve-letne garancijske dobe zagotovili tudi izobraževanje v zahtevanemu obsegu, skupaj z opremo in tehnično dokumentacijo. Kot je namreč razvidno iz dokumentacije iz spisa je naročnik, kljub postavljenih zahtevam, pridobil ponudbe štirih ponudnikov. Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem v tem, da navedeno še ne pomeni, da so ponudbe tudi popolne (v smislu 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), kaže pa na to, da so se ponudniki, kljub domnevno prestrogim zahtevam naročnika, vendarle pripravljeni odzvati na njegovo povpraševanje.

Državna revizijska komisija na koncu še ugotavlja, da bo naročnik v primeru, če mu bo opremo vzdrževal njegov strokovnjak, sam odgovoren zanj, saj naročnik nikjer v razpisni dokumentaciji (vključno s pogodbo) ni kakorkoli zavezal ponudnikov, da bi morali (kot navaja vlagatelj) "odgovarjati za vsako napako, ki bi jo storil naročnikov vzdrževalec".

Ob vsem zgoraj navedenem je potrebno ugotoviti, da Državna revizijska komisija ni pristojna tehtati med argumenti, ki jih vlagatelj navaja kot pomanjkljivosti razpisanih zahtev oziroma med tistimi argumenti, ki jih naročnik navaja kot prednosti postavljenih zahtev. Ker je torej odločitev o tem, kako bo organiziral servisiranje nabavljene medicinske opreme že po naravi stvari naročnikova poslovna odločitev, Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni mogla ugoditi.

Na podlagi navedenega, je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija skladno z 22. členom ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."
V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.



POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 11.12.2009



Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- Splošna bolnišnica Celje, Oblakova ulica 5, Celje
- odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova 20, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran