018-125/2009 Republika Slovenija, Državni zbor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) v senatu članice Sonje Drozdek šinko, kot predsednice senata, ter predsednice Vesne Cukrov in članice mag. Nataše Jeršič, kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava grafičnega materiala in tonerjev za fotokopirne stroje (po sklopih)", v sklopu A: "Grafični material", in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj DZS, d.d., Dalmatinova ulica 2, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik doc. dr. Aleksij Mužina, Dunajska cesta 160, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Državni zbor, šubičeva ulica 4, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 30.6.2009 soglasno

odločila:

1. Vlagateljev revizijski zahtevek z dne 21.5.2009 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 5.3.2009 sprejel sklep o začetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila, in sicer po odprtem postopku. Naročilo naročnik oddaja za obdobje dveh let.

Javni razpis je naročnik objavil na Portalu javnih naročil, in sicer pod objavo številka JN1676/2009 z dne 5.3.2009, ter v Uradnem listu EU, in sicer pod objavo št. 2009/S 45-065363 z dne 6.3.2009.

Dne 7.5.2009 je naročnik izdal dokument "Obvestilo o oddaji javnega naročila po odprtem postopku", iz katerega med drugim izhaja, da se predmetno javno naročilo (v obravnavanem sklopu) odda ponudniku Contal, d.o.o., Peričeva ulica 29, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Z vlogo z dne 21.5.2009 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem vlagatelj najprej opozarja na domnevno neustrezno poimenovanje predmeta javnega naročila, pojasnjuje pa tudi, da je naročnik predhodni postopek oddaje istega javnega naročila prekinil, zelo kmalu zatem pa je začel s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila. Vlagatelj dalje navaja, da je bilo že iz specifikacije zahtev naročnika očitno, da je dobava artikla pod št. 12 (Kimoto montažerska folija 40x50 cm) v ocenjeni letni količini (500 škatel po 100 kosov) povsem nerealna. V nadaljevanju vlagatelj pojasnjuje uporabo omenjenega artikla, pri čemer izpostavlja, da se že uporabljena folija pogosto ponovno uporabi, ob tem pa ponovno izpostavlja tudi, da naročnik naroča kar 50.000 takšnih folij. Vlagatelj ob tem pojasnjuje, da bi bila vložitev zahtevka za revizijo zoper količino artikla št. 12 neuspešna, in sicer zato, ker naj bi iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije izhajalo, da je poznavanje lastnih potreb ter izbira predmeta javnega naročila in drugih zahtev razpisne dokumentacije v postopkih javnega naročanja avtonomna pravica naročnika. Zato je vlagatelj že v svoji ponudbi naročnika opozoril na izjemno visoko in nerealno količino omenjenega artikla glede na razpisane ostale repromateriale. Vlagatelj dalje poudarja, da v tem postopku ne izpodbija določil razpisne dokumentacije, pač pa obvestilo o oddaji javnega naročila, s katerim naj bi naročnik v nasprotju z določili Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06, 16/08; v nadaljevanju ZJN-2) spoznal ponudbo izbranega ponudnika za najugodnejšo. Hkrati pa vlagatelj izrecno izpodbija tudi domnevno neresnično ugotovitev naročnika v obvestilu o oddaji javnega naročila, ki se nanaša na določitev količine artiklov pri postavki 12 (ki naj bi bila izračunana na podlagi povprečne porabe naročnika v zadnjih treh letih) in na odstopanja v ceni med obema ponudnikoma pri postavkah 1 in 12, ki naj bi jih naročnik preveril, pri čemer pa naj ne bi ugotovil neobičajno nizke cene (cena razpisanih artiklov naj bi bila skladna s tržnimi cenami in tudi ceno, po kateri naročnik sedaj kupuje navedene artikle). V nadaljevanju revizijskega zahtevka vlagatelj navaja cene spornega artikla pod št. 12, kot so bile podane v njegovi in v ponudbi izbranega ponudnika, pri čemer zatrjuje, da je ponujena cena izbranega ponudnika neobičajno nizka in povsem nerealna, ne krije lastne cene artikla, po navedeni ceni pa artikla nikakor ni mogoče dobaviti. Navedeno naj bi bilo jasno razvidno iz priloženega dopisa podjetja Grafik d.o.o., Ljubljana, ki je uradni zastopnik podjetja Kimoto LTD švica za Slovenijo. Vlagatelj dalje izpostavlja, da je naročnik v postopku oddaje javnega naročila dolžan analizirati prejete ponudbe. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in dolžnost skrbnega poslovanja zahtevata, da se v primeru, ko je pri določenih postavkah v ponudbah kar trikratna razlika v cenah, z uporabo instituta dopolnjevanja oziroma pojasnjevanja ponudbe (78. člen ZJN-2) oziroma s preveritvijo ponudbe (77. člen ZJN-2), predvsem pa z uporabo 49. člena ZJN-2 (neobičajno nizka ponudba), ugotovi oziroma razjasni dejansko stanje. V vsakem primeru že načelo primerljivosti (ki izhaja iz načela enakopravne obravnave ponudnikov), ko gre za uporabo enakih pravnih položajev za bistveno različne dejanske položaje, zahteva, da se artikulirajo razlogi opustitve postopanja po navedenih določilih ZJN-2. Takšna ponudba je po vlagateljevem mnenju tudi nepravilna, saj naj bi bila ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence. Vlagatelj dodaja, da ob vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika ter drugo dokumentacijo v postopku javnega naročanja ni bilo najti nikakršnih dokumentov glede preverjanj odstopanj ali neobičajno nizke cene med ponudbama vlagatelja in izbranega ponudnika za artikla št. 1. in 12, na katere se v obvestilu o oddaji javnega naročila sklicuje naročnik. Prav tako naj bi bile neresnične ugotovitve naročnika v obvestilu o oddaji javnega naročila, da je razpisna količina za artikel št. 12 izračunana na podlagi povprečne porabe naročnika v zadnjih treh letih. Podjetje Grafik d.o.o., Ljubljana, je v dopisu z dne 18.5.2009 namreč izrecno navedlo količine, ki so jih v letih 2007 in 2008 prodali na slovenskem trgu, in sicer naj bi v letu 2007 prodali 63 škatel, v letu 2008 pa 46 škatel omenjenega artikla. Iz zgoraj navedenega je po vlagateljevem mnenju očitno, da je bila naročnikova zahteva po dobavi spornega artikla v količini 500 škatel povsem fiktivna in tam samo zato, da lahko ponudnik, katerega izbira je predvidena, ponudi neobičajno nizko ceno za tak artikel, naročnik pa ga v resnici ne bo nikoli naročil. Poraba količine 500 škatel naj bi bila namreč predvidena za vso Slovenijo za naslednjih 10 let. Vlagatelj navaja tudi, da izbrani ponudnik kupuje Kimoto montažerske folije izključno pri podjetju Grafika d.o.o., v letu 2008 pa naj bi pri njem nabavil 5 škatel. Navedeno po vlagateljevem prepričanju potrjuje tudi vsebina vzorca pogodbe, iz katerega je razvidno, da dobava po takšnih količinah, kot so bile v razpisni dokumentaciji predvidene, nikakor ni tudi nujno predvidena. Naročnik naj bi se torej v postopku javnega naročanja odločil javno naročilo oddati z določitvijo fiktivnih količin za artikel št. 12, katerega vrednost samo v ponudbi vlagatelja zavzema 26,12% skupne ponudbene vrednosti. Pri tem je v pogodbi izrecno izključil svojo obveznost, da bo takšne količine tudi dejansko naročal. Če bi izbrani ponudnik za artikel št. 12 ponudil realno ceno, bi bila ponudba vlagatelja najugodnejša. Vlagatelj dalje izpostavlja, da je varstvo zoper domnevno povpraševanje po artiklih z navideznimi količinami v pravu javnega naročanja mogoče samo preko instituta neobičajno nizke cene. Vlagatelj ugotavlja, da je v tem postopku revizije dokazal, da je cena artikla št. 12 v ponudbi izbranega ponudnika nenormalno nizka, prav tako pa naj bi dokazal, da so količine, ki predstavljajo koeficient za izračun cene posamezne postavke (količina 500) povsem nerealne. Skupaj naj bi navedeno torej predstavljalo obid pravil javnega naročanja, katerih namen je zagotoviti vsem gospodarskim subjektom na trgu enake pogoje za sklepanje poslov z javnim sektorjem, ter naj bi očitno nasprotovalo predpisom in vsem temeljnim načelom javnega naročanja. Vlagatelj navaja še, da je izbrani ponudnik tudi za artikel št. l ponudil neobičajno nizko ceno, in sicer naj bi bila cena izbranega ponudnika za naveden artikel dvajsetkrat nižja od cene vlagatelja. Kljub temu, se naročniku ni zbudil dvom v možnost dobave tega artikla po tej ceni in ni pristopil k pojasnjevanju neobičajno nizke cene v tej ponudbi. Iz navedenih razlogov vlagatelj predlaga, da se odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila (v obravnavanem sklopu) razveljavi, njegova ponudba pa izbere kot najugodnejša. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Na naročnikov poziv je vlagatelj z vlogo z dne 5.6.2009 svoj revizijski zahtevek dopolnil s predložitvijo potrdila o plačilu takse za revizijski postopek.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil z dokumentom št. 044-04/09-03/13 z dne 9.6.2009, s katerim je tega zavrnil kot neutemeljenega, ravno tako pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo. V obrazložitev odločitve je naročnik navedel, da je postopek oddaje javnega naročila za dobavo grafičnega materiala in tonerjev po neuspelem prvem javnem razpisu za ta dva sklopa ponovil, razloge za to pa naj bi utemeljil v Odločitvi o prekinitvi postopka oddaje javnega naročila z 20.2.2009, ki naj bi jo prejel tudi vlagatelj. Iz odločitve naj bi bilo razvidno, da je naročnik ugotovil, da je bila razpisna dokumentacija na več postavkah za posamezne artikle nenatančno definirana in je zato za ponovljen razpis dokumentacijo bistveno dopolnil. še posebej skrbno naj bi preučil svoje zahteve v zvezi s količinami in merskimi enotami. Razpis je bil izveden ponovno po odprtem postopku, torej povsem javno in transparentno. Naročnik pojasnjuje tudi, da nima vpliva na metodologijo določanja naziva naročila, ki se kot povzetek pojavi na portalu javnih naročil, zato vsekakor ni bil naročnik tisti, ki je definiral naziv naročila kot "Toner za fotokopirne stroje". Naročnik pa izpostavlja tudi, da je vlagatelj pravočasno oddal svojo ponudbo in je torej bil obveščen o razpisu. Vlagateljeve trditve o tem, da je naročnik želel prikriti pravi predmet naročila, naj tako ne bi držale. V zvezi z očitki o razpisanih količinah in neobičajno nizki ceni za artikel pod zaporedno številko 12 naročnik ugotavlja, da je že v obvestilu o oddaji javnega naročila zapisal, da je obravnaval pripombo vlagatelja na obrazcu predračuna (ne glede na to, da take pripombe niso formalno predvidene) in še enkrat preveril ocenjene potrebne količine artikla in tudi ceno za ta artikel. Naročnik v podkrepitev resničnosti svoje trditve prilaga fotokopije treh računov iz leta 2008, iz katerih naj bi bilo razvidno, da mu je bilo samo do maja 2008 dobavljenih 75 škatel spornih Kimoto montažerskih folij in to po ceni 10,43 EUR za škatlo. Torej količinsko bistveno več, kot vlagatelj revizije skuša dokazati, da je bila celotna prodaja tega artikla v Sloveniji v celem letu (po njegovih trditvah 46 škatel v letu 2008 v celotni Sloveniji). Izbrani ponudnik je v svoji ponudbi ponudil artikel št. 12 po ceni, ki je povsem primerljiva z dosedanjo ceno za ta artikel, zato naročnik ni imel nobenega razloga, da bi dvomil o ponujeni ceni oziroma o tem, da gre za neobičajno nizko ponudbo. Enaka ugotovitev velja tudi za artikel št. 1, ki ga je naročnik prav tako že do sedaj kupoval po ceni, ki je primerljiva ponujeni. Zato tudi ne drži trditev vlagatelja, da naročnik ni preverjal ponujenih cen. Ne nazadnje je treba ugotoviti še, da ponudba z nizko ceno ni prepovedana, saj je prav nizka cena naročnikov cilj. Samo v primeru, ko ponujena cena zbuja dvom o možnosti izpolnitve, naročnik tako ponudbo zavrne, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Naročnik še ugotavlja, da vlagatelj revizije ni uporabil možnosti, ki mu jih daje zakon o javnem naročanju, do oddaje ponudbe (zahtevati pojasnilo razpisne dokumentacije ali vložiti zahtevek za revizijo), če je menil, da razpisna dokumentacija ni pripravljena v skladu s pravili javnega naročanja. Prav tako vlagatelj ni dosleden v svojih trditvah. V svojem zahtevku za revizijo na eni strani ugotavlja in trdi, da so razpisane količine prevelike, na koncu pa predlaga, naj naročnik razveljavi obvestilo o oddaji javnega naročila in vlagatelja izbere kot najugodnejšega ponudnika za ta sklop. Razpisane količine ga torej ne bi motile, če bi bil sam izbran za najugodnejšega ponudnika. V skladu z navedenim je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen.

Vlagatelj je z vlogo z dne 15.6.2009 naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo. Ob tem je podal tudi pripravljalno vlogo, v kateri je dodatno pojasnil svoja stališča v zadevi, priglasil pa je tudi nadaljnje stroške, nastale z revizijo.

V prilogi dopisa, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 19.6.2009, je naročnik tej odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo v zvezi z vodenim revizijskim postopkom. Naročnik se je ob tem odzval tudi na navedbe iz vlagateljeve pripravljalne vloge.


Po pregledu dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila ter proučitvi navedb strank je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN in na podlagi četrtega in šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede popolnosti ponudbe izbranega ponudnika, ki je po mnenju vlagatelja za artikla pod številkama 1 in 12 obravnavanega sklopa javnega naročila ponudil neobičajno nizki ceni.

V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj najprej zatrjuje, da naj bi naročnik z namenom, da bi vlagatelj spregledal objavo razpisa predmetnega postopka oddaje javnega naročila, naročilo objavil kot "Toner za fotokopirne stroje", čeprav navedene tonerje nabavlja samo v sklopu B.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je vlagatelj s tekom predmetnega postopka oddaje javnega naročila in z v postopku objavljenim javnim razpisom očitno pravočasno seznanil, kar izhaja iz dejstva njegove predložitve ponudbe in sodelovanja v tem postopku. Ker v posledici zatrjevane kršitve naročnika tako tudi v primeru, če je do nje prišlo (česar Državna revizijska komisija ni preverjala), vlagatelju ni bila in mu ni mogla biti povzročena nikakršna škoda, vlagatelj za obravnavo s tem povezanih revizijskih navedb ne izkazuje interesa.


V nadaljevanju revizijskega zahtevka vlagatelj opisuje potek predhodnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila (pri čemer kršitev ne navaja), nato pa zatrjuje nerealnost razpisanih količin artikla št. 12 v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj sicer poudarja, da z revizijskim zahtevkom ne izpodbija s tem povezanih določil razpisne dokumentacije, temveč neresnično ugotovitev naročnika iz obvestila o oddaji predmetnega javnega naročila, ki se nanaša na razpisane količine artikla pod zaporedno št. 12 in razlike v ponudbenih cenah za ta in artikel pod zaporedno št. 1 obravnavanega sklopa. Vlagatelj v sledečih točkah revizijskega zahtevka zatrjuje še "fiktivnost" in "nerealnost" naročnikove določitve zahtevanih količin artikla pod zaporedno št. 12, pojasnjuje domnevno dejansko porabo omenjenega artikla za celotno Slovenijo itd.

Iz določil šestega odstavka 12. člena ZRPJN izhaja, da vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, razen v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem trenutkom.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj navkljub izrecni navedbi, da ne izpodbija določb razpisne dokumentacije, to dejansko na več mestih svojega revizijskega zahtevka izpodbija, in sicer v delu, ki se nanaša na opredelitev zahtevane količine artikla pod zaporedno št. 12 obravnavanega sklopa predmetnega javnega naročila (artikel "Kimoto montažerska folija 40x 50 cm, FX-55sk debelina 0,125 mm ali podobno v isti kvaliteti in dimenziji").

Državna revizijska komisija s tem v zvezi ugotavlja, da je bila za vlagatelja sedaj sporna razpisana količina artikla pod zaporedno št. 12 temu znana že s prevzemom razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, zato bi moral revizijski zahtevek, v katerem bi zatrjeval morebitne s tem povezane kršitve, vložiti najkasneje do poteka roka za oddajo ponudb v tem postopku. V trenutni fazi postopka oddaje javnega naročila (t.j. po poteku roka za oddajo ponudb) pa vlagatelj s tem povezanih domnevnih kršitev ne more več navajati (oziroma obravnava takšnih navedb ni dopustna).

Ne glede na zgornjo ugotovitev Državna revizijska komisija na tem zgolj pripominja, da je naročnik v revizijskem postopku prepričljivo izkazal vlagateljevo nepoznavanje njegovih dejanskih potreb po spornem artiklu št. 12, saj je izkazal, da mu je bilo zgolj v prvi tretjini leta 2008 dobavljenih 75 škatel artikla "Kimoto montažerska folija" (t.j. artikla, ki je sledeč naročniku identičen, sledeč vlagateljevi razlagi uporabe artikla pod zaporedno pod št. 12 pa vsaj povsem primerljiv temu artiklu). Pritrditi pa gre tudi naročnikovi ugotovitvi o tem, da je količina omenjenega artikla za vlagatelja očitno sporna zgolj v primeru, če bi artikel v razpisani količin dobavil izbrani ponudnik, ne pa tudi v primeru, če bi ga dobavil sam - vlagatelj v revizijskem zahtevku namreč predlaga, da se predmetno javno naročilo v obravnavanem sklopu odda njemu.
V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj dalje zatrjuje, da je izbrani ponudnik za artikla pod zaporednima št. 1 in 12 ponudil neobičajno nizki ceni.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (glej npr. odločitve v zadevah 018-300/2006, 018-357/2006, 018-090/2008 itd.) zapisala, da je v interesu naročnika, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje grozečo izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanje cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno (zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni /mešani/ izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek ali storitev ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine) ipd. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

V številnih odločitvah (glej npr. odločitve v zadevah 018-480/2006, 018-028/2007, 018-100/2007, 018-005/2008 itd.) je Državna revizijska komisija že zavzela tudi stališče, da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen. Nasprotno velja, da če naročnik določene ponudbe, ki naj bi bila neobičajno nizka, nima namena zavrniti, postopka iz 49. člena ZJN-2 ne izvede.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, v konkretnem primeru ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2, saj naročnik ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, ampak jo želi sprejeti kot najugodnejšo izmed popolnih ponudb. Iz obvestila o oddaji predmetnega javnega naročila (enako pa tudi iz odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku) namreč izhaja, da ponudba izbranega ponudnika (ne glede na razlike v ponudbenih cenah za artikla pod zaporednima št. 1 in 12) pri naročniku ni vzbudila dvoma v sposobnost izbranega ponudnika, da za ponujene cene izvede javno naročilo (t.j. dobavi razpisano blago). Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnikova ocena njegova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljevo sklicevanje na naročnikovo neupravičeno opustitev uporabe instituta neobičajno nizke ponudbe v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika neutemeljeno.

Ne glede na zgoraj navedeno gre zgolj pripomniti, da je naročnik v revizijskem postopku s predložitvijo dokazil, ki se nanašajo na dobavo artikla "Kimoto montažerska folija" v prvi tretjini leta 2008 prepričljivo izkazal, da je ponudbena cena izbranega ponudnika za artikel pod zaporedno št. 12 povsem primerljiva cenam, ki jih je za isti (sledeč naročniku) ali pa vsaj temu povsem primerljiv artikel (sledeč predstavitvi uporabe tega artikla s strani vlagatelja) naročnik plačeval doslej.

V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj navaja še, da je ponudba izbranega ponudnika tudi nepravilna, saj naj bi bila ponudbena cena (za artikel pod zaporedno št. 12) neskladna s pravili poštene konkurence.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj tako podane revizijske navedbe v ničemer ne konkretizira niti s tem v zvezi ne navaja nikakršnih dejstev ali dokazov. Iz navedenih razlogov na tem mestu obravnavanim revizijskim navedbam vlagatelja, v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in nasl. členi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 2/2004 (10/2004 - popr.), 52/2007; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN), ni mogoče priznati utemeljenosti.


V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati razlogov za predlagano razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila (v obravnavanem sklopu). Državna revizijska komisija ja zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek z dne 21.5.2009 zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v revizijskem zahtevku z dne 21.5.2009 in v vlogi z dne 15.6.2009 zahteval povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Iz določil tretjega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi njegovo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
Iz določil četrtega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka 22. člena ZRPJN vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

V obravnavanem primeru je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, tega pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija. Ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija posledično odločila, da mora vlagatelj v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 30.6.2009



Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl .prav.,
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Republika Slovenija, Državni zbor, šubičeva ulica 4, Ljubljana,
- odvetnik doc. dr. Aleksij Mužina, Dunajska cesta 160, Ljubljana,
- Contal, d.o.o., Peričeva ulica 29, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana.

Natisni stran