018-076/2009 Radiotelevizija Slovenija

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici Sonji Drozdek šinko, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za sukcesivno dograditev strukturiranega ožičenja Systimax in dobavo pasivne mrežne opreme za dobo enega leta, glede na potrebe in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj ELCOS d.o.o. Vodmatska 3, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Janez šurk, Hacquetova 8/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Radiotelevizija Slovenija, Kolodvorska 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18.05.2009

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi Odločitev o oddaji javnega naročila JN-G0042, z dne 03.04.2009.

2. Naročnik je dolžan plačati vlagatelju zahtevka za revizijo stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 1.400,00 EUR, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 02.03.2009 sprejel sklep o začetku postopka za sukcesivno dograditev strukturiranega ožičenja Systimax in dobavo pasivne omrežne opreme za dobo enega leta, glede na potrebe, po postopku zbiranja ponudb. Naročnik je dne 03.04.2009 sprejel Odločitev o oddaji naročila JN-G0042, s katero je predmetno javno naročilo oddal v izvedbo ponudniku PERFTECH d.o.o., Pot na Lisice 4, Bled (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je dne 10.04.2009 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj navaja, da je bil neutemeljeno, zaradi nepravilne uporabe 49. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/08 in 34/08; v nadaljevanju: ZJN-2), izločen iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj navaja, da naročnik njegove ponudbe ni izločil zato, ker je neobičajno nizka v celoti, pač pa zato, ker naj bi bili nizki le dve od stoosemindvajsetih (128) postavk. Vlagatelj zatrjuje, da je na poizvedbe naročnika, glede ponujene cene za dve sporni postavki podal zelo konkreten odgovor. Vlagatelj je prepričan, da ima ponudnik pravico ponuditi posamezno postavko po znižani ceni, če je takšna poslovna politika družbe. Kljub nižji ceni dveh postavk, zagotavlja vlagatelj, pa bo delo še vedno izvedel z minimalnim dobičkom, pri čemer bo izpolnil vse zakonske obveznosti do zaposlenih, kakor tudi vse obveznosti iz naslova plačila davkov in prispevkov. Vlagatelj še navaja, da je v odgovoru, z dne 30.03.2009, podal zagotovilo, da bo izpolnil javno naročilo tudi v delu obeh spornih postavk, za kar je ponudil tudi bančno garancijo.
Smisel 49. člena ZJN-2, nadaljuje vlagatelj, je v tem, da se naročniku omogoči izločiti ponudbo, glede katere obstaja utemeljen sum, da jo bo ponudnik lahko izpolnil. V konkretnem primeru, nadaljuje vlagatelj, pa ni nobenega razloga za niti najmanjši dvom, da ponudbe ne bi mogel izpolniti. Brez utemeljenega razloga za dvom o izpolnitvi ponudbe, pa le-te na podlagi 49. člena ZJN-2, ni mogoče izločiti.
Vlagatelj še navaja, da je dejanski razlog za izločitev njegove ponudbe v preferenci naročnika, ki vedno izbere izbranega ponudnika. Naveden ponudnik, nadaljuje vlagatelj, je bil izbran tudi leta 2008. V letu 2008 je bil vlagatelj izločen tako, da je naročnik postopek razpisa razveljavil in razpis ponovil, v ponovljenem postopku pa je izbrani ponudnik podal minimalno ugodnejšo ponudbo. Naročnik, poudarja vlagatelj, vedno najde oziroma si izmisli nov razlog za izločitev njegove ponudbe. V primeru, da bo o zahtevku za revizijo odločala tudi Državna revizijska komisija, še navaja vlagatelj, bo tako potrebno opraviti revizijo razpisnih postopkov tudi v preteklih letih.
Vlagatelj predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi tako, da se razveljavi izpodbijana odločitev in se ga izbere kot najugodnejšega ponudnika. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov v višini vplačane revizijske takse ter povrnitev stroškov za sestavo revizijskega zahtevka po odvetniški tarifi.

Naročnik je s sklepom, z dne 22.04.2009, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. Naročnik uvodoma ugotavlja, da je predmet javnega naročila dograditev strukturiranega ožičenja in dobava pasivne mrežne opreme Systimax. Javno naročilo se ponavlja vsako leto, vedno pa sta v razpisni dokumentaciji postavljena dva pogoja, in sicer mora imeti ponudnik ustrezen kader s certifikatom proizvajalca, ki dokazuje usposobljenost za inštalacijo in vzdrževanje ponujene opreme Systimax, ponudnik pa mora prevzeti tudi garancijo za obstoječe ožičenje Systimax, skupaj z garancijskim vzdrževanjem pasive. Naročnik se zatrjuje, da mora biti tudi ponujeno blago originalno Systimax, v nasprotnem primeru bi izgubil pravico do 20 letne garancije s strani tega proizvajalca.
Naročnik navaja, da je v obravnavanem primeru prejel ponudbe treh ponudnikov in da imajo vsi trije ustrezen kader in lahko prevzamejo garancijo za obstoječe ožičenje Systimax, skupaj z garancijskim vzdrževanjem pasive.
Naročnik zatrjuje, da je pri pregledu ponudb ugotovil, da je vlagatelj pri dveh postavkah (št. 48 in št. 49) ponudil nenormalno nizki ceni, saj naj bi v obeh primerih šlo za originalno opremo Systimax. Naročnik je iz navedenega razloga vlagatelja, skladno z določili iz 49. člena ZJN-2, pozval k obrazložitvi cen v obeh spornih postavkah. Ker vlagateljeva obrazložitev ni vsebovala vrednostne obrazložitve cene, vlagatelj pa je navedel, da postavljeni ceni zagotavljata vrhunski izdelek, je naročnik kontaktiral še uradnega zastopnika proizvajalca Systimax, pri čemer mu je njihov predstavnik na vprašanje, ali ponudniki lahko originalno blago ponudijo po tako nizki ceni odgovoril, da niti vlagatelj niti katerikoli drug kupec po takšnih cenah ne more kupiti proizvodov iz obeh spornih postavk in da gre za cene, ki niso realne.
Naročnik ugotavlja, da gre sicer res le za dve postavki, vendar pa slednji pri izbranem ponudniku (in pri ponudniku ADVANT d.o.o., Ljubljana) predstavljata cca. 25% celotne ponudbene vrednosti, slednja pa sta za obe postavki ponudila tudi realni ceni (kar je potrdil tudi predstavnik uradnega zastopnika proizvajalca Systimax).
Naročnik še ugotavlja, da so bile cene v ponudbenem predračunu zahtevane na eno enoto in da v razpisni dokumentaciji ni predvidel količin, kar pomeni, da bi lahko potreboval tudi več takšnih kosov opreme. Naročnik še navaja, da v razpisni dokumentaciji ni zahteval garancije za resnost ponudbe niti garancije za dobro izvedbo posla.
Glede na vse navedeno, zatrjuje naročnik, obstaja utemeljen dvom, da bi vlagatelj lahko izpolnil predmet javnega naročila, pri katerem je potrebno prevzeti garancijo za obstoječe ožičenje Systimax, ki se lahko izpolni le z vgradnjo originalnega blaga Systimax.
Naročnik še ugotavlja, da z vlagateljem pri predmetnih javnih naročilih sodeluje že od leta 2002, ko mu je bila za Systimax priznana usposobljenost za dobo treh let. Naročnik še dodaja, da vlagatelj ni nikoli izkoristil pravnega varstva, ki mu ga omogoča ZRPJN.
Naročnik navaja, da je edini, ki je imel informacije o cenah konkurenčnih ponudnikov, prav vlagatelj, saj je leta 2007 in leta 2008 vpogledal v obe konkurenčni ponudbi in si izpisal cene za vsako posamezno postavko iz obeh ponudb.

Vlagatelj je dne 25.04.2009 naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je dne 29.04.2009 Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo z dokumentacijo.

Državna revizijska komisija je dne 08.05.2009 od naročnika zahtevala originalno dokumentacijo in ponudbo ponudnika Advant d.o.o., Ljubljana. Državna revizijska komisija je vso zahtevano dokumentacijo prejela dne 13.05.2009.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Med strankama v predmetnem revizijskem postopku je spor o tem, ali je naročnik ravnal zakonito, ko je vlagateljevo ponudbo izločil, ker naj bi bila ta neobičajno nizka.

ZJN-2 ureja institut neobičajno nizke ponudbe v 49. členu. Ta naročniku omogoča, da zavrne ponudbo, za katero meni, da je neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve. Vendar mora naročnik, preden takšno ponudbo zavrne, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb in jih je naročnik predhodno določil, in od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. Te podrobnosti se lahko nanašajo zlasti na ekonomičnost načina gradnje, proizvodnega procesa ali ponujene storitve, izbrane tehnične rešitve in/ali izjemno ugodne pogoje, ki jih ima ponudnik pri izvedbi gradnje, dobavi blaga ali opravljanju storitev, izvirnost gradenj, blaga ali storitev, ki jih predlaga ponudnik, skladnost s predpisi o zagotavljanju zaposlovanja in pogoji za delo, ki veljajo v kraju izvedbe gradenj, storitev ali dobav blaga, in možnost, da ponudnik pridobi državno pomoč.

Z institutom neobičajno nizke ponudbe zakon varuje ponudnika, ki je oddal neobičajno nizko ponudbo (ponudbo, v zvezi s katero obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila), pred samovoljno oceno naročnika o nezmožnosti izpolnitve naročila s takšno ponudbo, ne da bi imel ponudnik predhodno možnost dokazati, da tudi takšna ponudba zagotavlja uspešno izvedbo naročila. Če ponudniku to uspe, naročnik njegove ponudbe ne sme izločiti. Nasprotno pa lahko naročnik v primeru, da ponudnik s svojimi pojasnili njegovega dvoma o možnosti izpolnitve naročila ne odpravi, kakor tudi, če se na naročnikov poziv sploh ne odzove, tako ponudbo izloči.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik vlagatelju poslal dopis, v katerem je zapisal, da naj ponovno preveri oziroma obrazloži cene za postavki št. 48 (iPatch System Manager Software Standard) in št. 49 (iPatch Rack Manager Plus). Kot je zapisal naročnik, je pri navedenih pozicijah ugotovil, da je vlagateljeva ponudba popolnoma drugačna od konkurence, saj je pri postavki št. 48 za več kot šestnajstkrat nižja, pri postavki št. 49 pa za več kot petkrat nižja od cen, ki sta jih ponudila ostala dva ponudnika. Naročnik je še navedel, da znaša priporočljiva cena za software pod 49. točko 9.000,00 EUR. Naročnik je tako ugotovil, da obstaja dvom o možnosti izpolnitve predmetnega naročila glede na ponujeno blago in opozoril vlagatelja, da bo v primeru, če obrazložitve ne bo prejel oziroma, če prejeta obrazložitev ne bo oprta na objektivno podlago, njegova ponudba, skladno z določili iz 49. člena ZJN-2, izločena.

Vlagatelj je v dopisu, z dne 30.03.2009 potrdil ceni v obeh spornih postavkah oziroma pojasnil, da je ceno izdelkov določil izključno na podlagi njegove usmeritve v dejavnosti, v kateri deluje in na podlagi njegove konkurenčne sposobnosti, ki mu med drugim zagotavlja obstoj na trgu in poslovno korist z vidika dolgoročnih ciljev, ki jih ima v prihodnosti. Vlagatelj je hkrati zagotovil naročniku, da mu je ponudil kvalitetno storitev v kombinaciji z vrhunskimi izdelki in pri tem določil takšne cene, ki mu omogočajo kvalitetno izvedbo del po vseh veljavnih standardih in v skladu z vsemi razpisnimi pogoji, ki jih je določil naročnik.

Predmet obravnavanega javnega naročila v konkretnem primeru je "dograditev strukturnega ožičenja in dobava pasivne mrežne opreme". Storitve, material in oprema (ponudniki so morali ponuditi tudi cene urnih postavk za KV delavce), ki so potrebni za izvedbo predmetnega javnega naročila so podrobneje predstavljeni v Predračunu za predmetno javno naročilo, pri čemer je naročnik izrecno zahteval, da morajo cene vsebovati stroške materiala, stroške transporta (vštevši vsa nakladanja, razkladanja in dviganja), stroške sprotnega grobega čiščenja, odstranitev embalaže in nevarnih ovir vsak dan po končanem delu, stroške inštalacije vgradnje in preizkušnje ter vsa druga dela in stroške, ki so potrebni za kvalitetno izvedbo del po pogodbi.

Naročnik je od ponudnikov zahteval, da vpišejo ceno na posamezno enoto (bodisi v enemu metru, enemu kosu ali v eno - urni postavki), in sicer za 128 različnih postavk. Naročnik je vsaki posamezni enoti/postavki določil utež (od 0,7 do 8), s katero je pomnožil ceno podano za konkretno postavko, ob siceršnji odločitvi, da je najnižja cena edino merilo za ocenitev prejetih ponudb - točka 5.1 razpisne dokumentacije (oziroma kot je zapisal naročnik "bo izbran ponudnik, ki bo predložil ponudbo z najnižjo skupno ceno na obrazcu predračuna, upoštevajoč utež").

Naročnik je po pridobitvi vlagateljevih pojasnil zaključil, da je njegova ponudba zaradi (pre)nizkih oziroma nerealnih cen v postavkah št. 48 in št. 49 neobičajno nizka v smislu 49. člena ZJN-2. Naročnik torej vlagateljeve cene ni obravnaval kot celote oziroma ni ugotavljal, ali je za podano (skupno) ceno mogoče izvesti konkretno javno naročilo. Kljub temu, da mu je vlagatelj s pojasnilom, z dne 30.03.2009, izrecno zatrdil, da mu ponujene še vedno omogočajo kvalitetno izvedbo del po vseh veljavnih standardih in v skladu z vsemi razpisnimi pogoji, ki jih je določil naročnik, je namreč naročnik ob ugotovitvi, da je vlagateljeva cena v dveh segmentih/postavkah (od skupaj 128 različnih postavk) bistveno nižja od cen, ki sta jih ponudila ostala dva ponudnika (kar mu je potrdil tudi proizvajalec opreme za obe sporni postavki) zaključil, da obstaja dvom o možnosti izpolnitve predmetnega naročila glede na ponujeno blago preostalih dveh ponudnikov in posledično vlagateljevo ponudbo izločil. Naročnik torej v obravnavanem primeru ni ugotovil, da je (celotna) ponudbena cena vlagatelja (ki znaša 12.974,51 EUR brez DDV oziroma 15.569,41 EUR z DDV) tako nizka, da ne omogoča izpolnitve razpisanega naročila oziroma, da bi moral iz navedenega razloga prevzeti rizik neuspešne izpolnitve predmetnega javnega naročila (v kar ga ni mogoče prisiliti).

Kot že zapisano v tej obrazložitvi je naročnik kot (edino) merilo za ocenitev ponudb določil najnižjo skupno ponudbeno ceno, predmetno javno naročilo pa je bilo razpisano kot celota (brez opredelitve sklopov). Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem v tem, da je ob upoštevanju navedenih dejstev pri ponudbah, danih za predmetno javno naročilo, lahko relevantna le ponudbena cena kot celota. Končna skupna ponudbena cena, podana s strani sodelujočih ponudnikov v posameznem postopku oddaje javnega naročila je namreč praviloma najbolj resen indikator oziroma pokazatelj trenutnih tržnih razmer na relevantnem trgu, upoštevajoč vse zahteve in pogoje naročnika, ki jih je v zvezi s tem postavil naročnik (v konkretnem primeru je zlasti pomembna ponudba originalne opreme Systimax). Končna skupna ponudbena cena vlagatelja pa je v obravnavanem primeru, kot že zapisano v tej obrazložitvi, dana za celoto predmetnega javnega naročila (isto velja tudi za ostali dve ponudbi), podrobnejša struktura večine postavk (oblikovanje cen teh postavk z izjemo npr. DDV ipd.) znotraj le-te pa je stvar poslovne politike posameznega sodelujočega ponudnika.

Na zgoraj navedeno ne more vpliva niti naročnikova bojazen (ki jo je izpostavil sicer šele tekom revizijskega postopka), in sicer, da so bile cene v ponudbenem predračunu zahtevane za enoto in da v razpisni dokumentaciji ni predvidel količin, kar pomeni, da bi lahko potreboval tudi več takšnih (spornih) kosov opreme. Dejstvo je, da so bili s pogoji predmetnega postopka oddaje javnega naročila seznanjeni vsi trije ponudniki. Vsi ponudniki so bili tako (med drugim) seznanjeni tudi z ocenjeno vrednostjo javnega naročila (naročnik je ocenjeno vrednost v višini 79.500,00 EUR navedel v 3. točki razpisne dokumentacije - Predmet javnega naročila), z naročnikovo odločitvijo, da se bo predmet javnega naročila izvajal sukcesivno in glede na naročnikove potrebe, da znaša končna pogodbena 79.500,00 EUR ter da se bo pogodba sklenila za čas do porabe teh sredstev oziroma za dobo enega leta oziroma do izvedbe novega javnega naročila za izvajanje del, ki so predmet tega javnega naročila (kar pomeni, da so morali ponudniki pri pripravi ponudb upoštevati tudi možnost, da bo naročnik morebiti "potreboval več takšnih kosov opreme").

Kot že zapisano v tej obrazložitvi, predstavlja konkretno javno naročilo izvedbo dograditve strukturiranega ožičenja, pri čemer se izvedba del prepleta tudi z nakupom posebej definirane opreme (opreme Systimax), dobava katere edino omogoča naročniku, da obdrži pravico do 20 letne garancije s strani proizvajalca Systimax. V zvezi s tem je naročnik celo izrecno navedel, da vsi trije sodelujoči ponudniki razpolagajo z ustreznim kadrom in lahko prevzamejo garancijo za obstoječe ožičenje Systimax, skupaj z garancijskim vzdrževanjem pasive, vlagatelj pa je ponudil tudi zahtevano originalno opremo. V nasprotnem primeru bi moral namreč naročnik vlagateljevo ponudbo obravnavati kot neprimerno in nepopolno v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in jo kot takšno, skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, izločiti.

V zvezi z vlagateljevim predlogom, naj se ga izbere kot najugodnejšega ponudnika, ga je potrebno opozoriti, da ima Državna revizijska komisija zgolj kasatorična pooblastila, ne pa tudi reformatoričnih pooblastil, zaradi česar je odločitev o oddaji javnega naročila v primeru razveljavitve odločitve o oddaji javnega naročila še vedno v domeni naročnika. Državna revizijska komisija zato ni pristojna odločati o (novi) oddaji naročila dejanskemu najugodnejšemu ponudniku (v konkretnem primeru vlagatelju).

O trditvah vlagatelja, ki se nanašajo na predhodne postopke oddaje istovrstnih javnih naročil, Državna revizijska komisija v tem revizijskem postopku ni mogla razpravljati, saj gre za razpisne postopke, ki so že pravnomočno zaključeni. Vlagatelj se na pretekle naročnikove razpisne postopke sklicuje v povezavi s trditvijo, da naj bi naročnik vedno našel razlog za izbiro izbranega ponudnika oziroma za izločitev njegove ponudbe. Vlagateljeve trditve so (zlasti ob upoštevanju zgoraj navedenega) sicer smiselne in logične, vendar pa jih Državna revizijska komisija ne more (in tudi ne sme) več presojati, saj ji ne ZJN-2 ne ZRPJN ne dajeta takšne pristojnosti. Državna revizijska komisija je namreč dolžna upoštevati, da gre pri sklicevanju vlagatelja na pretekle razpisne postopke za postopke oddaje javnih naročil, ki so formalno pravno neodvisni drug od drugega in ki predstavljajo samostojne ter pravnomočno že zaključene celote, zaradi česar v njihovo vsebino ni (več) mogoče posegati.

Ker je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotovila, da naročnikovo ravnanje predstavlja kršitev 49. člena ZJN-2, je na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil stroške za povračilo takse za zahtevek za revizijo v višini 1.400,00 SIT ter povračilo odvetniških stroškov po odvetniški tarifi.
Skladno z določilom tretjega odstavka 22. člena ZRPJN mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Stranki morata v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahtevata povračilo (peti odstavek 22. člena ZRPJN). Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v konkretni zadevi odvetniških stroškov ni podrobneje specificiral pač pa je zgolj zapisal, naj se mu slednji povrnejo "po odvetniški tarifi". Ker je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom uspel, stroške pa specificiral le v delu, ki se nanašajo na plačilo revizijske takse, je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala (zgolj) stroške v višini plačane revizijske takse (1.400,00 EUR).

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 1.400,00 EUR, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.





POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 18.05.2009




Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije








Vročiti:

- Radiotelevizija Slovenija, Kolodvorska 2, Ljubljana
- odvetnik Janez šurk , Hacquetova 8/I, Ljubljana
- PERFTECH d.o.o., Pot na Lisice 4, Bled
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran