018-154/2008 Mestna občina Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članice mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata, predsednika Sama Červeka in članice Sonje Drozdek-šinko kot članov senata, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "gradnjo nove ceste med Opekarsko in Barjansko cesto v Ljubljani", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba GP KAT d.o.o., Jelša 19, šmartno pri Litiji, ki jo po pooblastilu zastopa odvetniška pisarna Zmago Marovt, Rozmanova 12/1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 30.10.2008 soglasno

odločila:

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 19.9.2008, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, znesek v višini 5.000,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 10.9.2008 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi. Naročnik je predmetno naročilo dne 11.9.2008 objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN7750/2008 Obvestilo o naročilu "Gradnja nove ceste med Opekarsko in Barjansko cesto v Ljubljani".

Vlagatelj je zoper razpisno dokumentacijo naročnikovo odločitev dne 19.9.2008, vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je razpisna dokumentacija na večih mestih nejasna, nezakonita in neustrezna, s čimer mu je kot ponudniku onemogočeno, da pripravi pravilno, primerno, sprejemljivo ponudbo.
Vlagatelj ugovarja, da "svetle ure dneva" v gradbeni pogodbi, ki je del razpisne dokumentacije, ni pravno opredeljen pojem, zato ga je mogoče brati na različne načine. Vlagatelj poudarja, da je naročnikova zahteva dejansko nedoločena, zaradi česar ne more pripraviti ponudbe, ki bi upoštevala načelo gospodarnosti, konkurenčnosti in uspešnosti. Nadalje vlagatelj opozarja na 8. člen Obligacijskega zakonika. Če bi določen izvajalec v skladu s terminskim planom izpolnil naročilo v pogodbeno določenem roku in to kljub temu da bi naročnik arbitrarno presodil, npr. da v 20 dneh izvajalec ni delal ob svetlih urah dneva, bi naročnik obračunal 100.000 EUR pogodbene kazni. Navedeno po 14. členu predmetne pogodbe pomeni, da bi naročnik prejel nesorazmerno dajatev v vzajemnem pogodbenem razmerju, zaradi česar je takšna pogodba nična. Vlagatelj v nadaljevanju ugovarja tudi določbi 13. člena gradbene pogodbe, ki določa, da se obračunane pogodbene kazni za zamujanje vmesnih rokov pri končnem obračunu ne vrnejo, tudi v primeru če izvajalec doseže končni pogodbeni rok, kar je po vlagateljevem mnenju v nasprotju z načelom gospodarnosti v javnih naročilih. Vlagatelj prav tako opozarja na določbo 17. člena gradbene pogodbe, ki določa, da se končni prevzem del izvede po pridobitvi gradbenega dovoljenja, s čimer je naročnik po vlagateljevem mnenju kršil načelo sorazmerja v obligacijskih razmerjih. Poleg tega ta določba krši 641. člen OZ, saj naročnik prevaljuje svoje obveznosti na izvajalca, pri čemer izvajalec te obveznosti niti ne more izpolniti, saj kot stranka ne more pridobiti gradbenega dovoljenja. Vlagatelj ponovno poudarja, da je predpogoj za vložitev pravilne ponudbe dejstvo, da naročnik pripravi razpisno dokumentacijo in pogoje, ki so skladni z veljavnimi predpisi. V obravnavanem primeru je naročnik zaradi neskladnosti razpisne dokumentacije z Obligacijskim zakonikom in Zakonom o delovnih razmerjih vlagatelju onemogočil pripravo pravilne ponudbe. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da naročnik revizijskem zahtevku ugodi in spremeni razpisne pogoje, tako da v vzorcu, ki je priloga Vabilu k ponudbi spremeni 29. alinejo 10. člena, zadnji stavek 1. odstavka 13. člena, 14. člen in v 17. členu črta določbo o pridobitvi uporabnega dovoljenja, kot pogoj za prevzem del in povrne stroške revizijskega postopka.

Naročnik je dne 8.10.2008 sprejel sklep, s katerim je zahtevku za revizijo delno ugodil. V svoji obrazložitvi naročnik pojasnjuje, da pojem "svetli del dneva" res ni pravno definiran, zato je v tem delu zahtevku za revizijo, ki se nanaša na 29. alinejo 10. člena vzorca pogodbe ugodil. Glede pogodbene kazni naročnik pojasnjuje, da v OZ ni nikjer določbe, da bi bila v pogodbi prepovedana določba, ki bi določala, da se obračunane pogodbene kazni za zamujanje vmesnih rokov ne vrnejo tudi v primerih, če je izvajalec dela dokončal v pogodbeno dogovorjenem roku. Navedeno je prepuščeno avtonomiji oseb pri urejanju obligacijskih razmerij, ki je urejeno v 2. členu OZ. Poleg tega 36. člen Posebnih gradbenih uzanc določa, da se kot roki za izvajanje del štejejo tudi roki za dovršitev posameznih faz, ki so določeni v načrtu del. V takšnem primeru pa ima zamuda vmesnega roka za dokončanje posamezne faze del po naročnikovem mišljenju, enake posledice kot zamuda roka za dokončanje del in zato naročnik ob pravočasnem končanju del ni dolžan izvajalcu vrniti obračunanega pogodbenega zneska. Uporaba navedenih uzanc pa je dovoljena na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Glede višine pogodbene kazni je naročnik ugodil revizijskem zahtevku in pogodbeno kazen omejil na zgornjo mejo 10% končne cene. Naročnik glede pridobitve uporabnega dovoljenja zavrača vlagateljeva zatrjevanja. Saj če želi uporabljati objekt, mora biti izpolnjen tudi pravni pogoj, in sicer mora pridobiti uporabno dovoljenje. Skladno z določbo 89. člena Zakona o graditvi objektov naročnik ne more zavlačevati s prevzemom objekta, zaradi česar bi izvajalec trpel finančne posledice v nedogled, temveč lahko izvajalec tudi sam vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Naročnik pri tem še opozarja, da vlagatelj ni izkoristil pravic, ki mu jih dajeta 1. in 2. odstavek 65. člena ZJN-2. Na podlagi navednega je naročnik v preostalem delu zahtevek za revizijo zavrnil.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 9.10.2008, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.

Vlagatelj je dne 11.10.2008 vložil pripravljalno vlogo, v kateri dodatno ugovarja 14. členu pogodbe oz. pogodbeni kazni in njeni višini. Vlagatelj se ne strinja z omejitvijo končne pogodbene kazni na skupno vrednost 10%. Po vlagateljevem mnenju je s tem naročnik kršil 252. člen OZ, ki zahteva, da je višina kazni sorazmerna glede na vrednost in pomen predmetnega naročila. V postopku revizije, se sprememba končne višine ni zahtevala, zato se je tudi ne sme spreminjati. Glede pridobitve uporabnega dovoljenja se vlagatelj ponovno sklicuje na Rdečo knjigo Fidic.

Naročnik je z dopisom, z dne 15.10.2008, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 15.10.2008, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu celotne dokumentacije o predmetnem javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru presojala zgolj tiste dele zahtevka za revizijo, ki so ostali še sporni in jim naročnik kot takim v nadaljevanju ni sledil. Pri tem je sporne določbe gradbene pogodbe, ki kot take predstavljajo del razpisne dokumentacije, presojala zgolj iz vidika pravil javnih naročil in drugih predpisov. Kajti na podlagi določbe 4. odstavka. 3. člena ZRPJN mora biti vsakemu, ki je zainteresiran za dodelitev naročila, pod enakimi pogoji dostopno pravno varstvo, s katerim se varujejo interesi, zagotovljeni s predpisi, ki urejajo oddajo javnih naročil in z drugimi predpisi. Ni pa Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru presojala veljavnost in neveljavnost celotne gradbene pogodbe, saj za to ni pristojna, poleg tega pa slednja še ni sklenjena, da bi bila takšna presoja sploh lahko mogoča.

Zakon o javnem naročanju (Ur.l. št. 128/06 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZJN-2) pojem nepravilne ponudbe definira v 19. točki 1. odstavka 2. člena, v katerem nepravilno ponudbo določa kot tisto ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona. Na drugi strani pa načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) naročniku nalaga, da mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja (prvi odstavek 9. člena ZJN-2). Kar pomeni, da mora naročnik zagotoviti jasnost in določnost razpisne dokumentacije, saj v primeru če določbe dokumentacije omogočajo več različnih razlag postavljajo v neenakopraven položaj tiste ponudnike, ki določbe razpisne dokumentacije razumejo drugače, kot je mislil naročnik. Seveda pod pogojem, da jezikovni znaki določbe razpisne dokumentacije takšno različno razlago sploh omogočajo.

Državna revizijska komisija je tako najprej presojala med strankama sporen del 13. člena vzorca gradbene pogodbe, ki določa:"â??.V primeru, da izvajalec, kljub zamudi vmesnih rokov, pogodbena dela dokonča v pogodbeno dogovorjenem roku, se mu že obračunana pogodbena kazen za zamudo vmesnih rokov ne povrne. â??". Vlagatelj takšni dikciji pogodbe nasprotuje in ugovarja, da je obračunavanje pogodbene kazni za vmesne roke v nasprotju z gradbeno prakso in s samim spoštovanjem temeljnega načela gospodarnosti. Državna revizijska komisija takšnemu vlagateljevemu zatrjevanju ni sledila. Kajti sama gradbena pogodba oz. pogodba o izvedbi javnega naročila gradnje je po svoji naravi obligacijskopravna pogodba, ki ureja razmerja med dvema udeležencema v obligacijskem razmerju. To razmerje sicer primarno urejajo predpisi s področja javnega naročanja, za vprašanja, ki niso urejena v slednjih, pa se uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07, z nadaljnjimi spremembami v nadaljnjem besedilu: OZ). Vendar pa za obligacijska razmerja velja, da jih udeleženci prosto urejajo, vendar jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). V zvezi z navedenim je po presoji Državne revizijske komisije naročnik prepričljivo pojasnil, da se je pri določitvi pogodbene kazni zaradi zamude vmesnih rokov naslonil na uporabo 36. člena Posebnih gradbenih uzanc (Uradni list SFRJ št. 18/77), ki pod roke za izvajanje šteje tudi roke za dovršitev posameznih gradbenih faz, ki so določeni v načrtu dinamike del. Ravno iz tega razloga je nato naročnik tudi za vmesne roke predvidel enake pravne posledice, kot so pri zamudi končnih del. Državna revizijska komisija v takšnem besedilu ne vidi nobene kršitve z vidika kogentnih določb obligacijskega prava, javnega naročanja in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Ravno nasprotno takšne pogodbene določbe ponudnike silijo k čim prejšnji izpolnitvi predmeta javnega naročila, ozirom k spoštovanju vmesnih rokov in končnih izpolnitvenih rokov, kar v nasprotju z vlagateljevim zatrjevanjem ravno pripomore k učinkovitejši porabi javnih sredstev in s tem spoštovanju načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2). Poleg tega je naročnik v 7. členu vzorca pogodbe jasno predvidel tudi možnost podaljšanja takšnih vmesnih rokov, če izvajalec iz objektivnih razlogov zamuja glede na terminski plan iz razlogov, ki določenih v 42. členu Posebnih gradbenih uzanc, zato o nezmožnosti priprave pravilne ponudbe v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti.
Enako je Državna revizijska komisija presodila sporno določbo 17. člena v delu, ki se nanaša o pridobitvi dovoljenja, kot pogoju za prevzem del. Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj ni uspel dokazati, da bi takšna določba kakorkoli onemogočala pripravo pravilne ponudbe. Prav tako določba 641. člena OZ, na kršitev katere se sklicuje vlagatelj, ne konkretizira, kdaj mora naročnik točno prevzeti delo, oz. kdaj šteti delo za izvršeno. Določba govori le o tem, da mora naročnik prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in posla. Državna revizijska komisija je presodila, da vlagatelj ni uspel izkazati nezmožnost izpolnitve takšne zahteve iz vzorca pogodbe, ki je del razpisne dokumentacije. Kajti 3. odstavek 89. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list št. 110/2002 z nadaljnjimi spremembami) jasno določa, da zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja lahko vloži tudi izvajalec, kar zavrača vlagateljeve trditve, da izvajalec kot stranka ne more pridobiti uporabnega dovoljenja. Vlagateljev ugovor in sklicevanje na nejasnost razpisne dokumentacije oz. predmetne pogodbe glede na pravila FIDIC, ki se nanaša na ločevanje med končnim prevzemom in prevzemom del, Državna revizijska komisija ni obravnavala, marveč je takšno navajanja po 286 členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) štela kot ius novorum. Vlagatelj je namreč takšna zatrjevanja prvič uveljavljal šele v prvi pripravljalni vlogi, z dne 11.10.2008, ni pa z ničemer izkazal, da taka nova dejstva in dokaze v zvezi s tem (neskladje razpisne dokumentacije s pravili FIDIC), brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že ob vložitvi samega revizijskega zahtevka oz. njegovega obravnavanja pred naročnikom.

Glede samega 14. člena in ugoditvi revizijskemu zahtevku v zvezi s tem, pa Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevemu zatrjevanju, da je naročnik prekoračil meje revizijskega zahtevka in določil višjo višino končne pogodbene kazni, kot je veljala pred tem.
Naročnik je sprva v vzorcu gradbene pogodbe, ki je del razpisne dokumentacije, v 14. členu določil:" Če naročnik oz. od njega pooblaščena oseba ugotovi, da izvajalec pogodbenih del ne izvaja vse dni v tednu (razen ob nedeljah in dela prostih dnevih, določenimi s predpisi), ves svetli del dneva, je izvajalec za vsak dan, ko naročnik oz. od njega pooblaščena oseba ugotovi, da izvajalec ne izvaja pogodbenih del ves svetli del dneva, za kršitev te pogodbene obveznosti dolžan naročniku plačati pogodbeno kazen v višini 5.000 EUR, brez omejitev. â??"
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo poudaril, da v primeru, če izvajalec v dvajsetih dnevih ne bi delal ob svetlih dneh, bi naročnik pridobil 100.000 EUR pogodbene kazni, kar pomeni nesorazmerno dajatev v pogodbenem razmerju. Vlagatelj je zato v svojem končnem predlogu zgolj na splošno zahteval spremembo 14 člena predmetne pogodbe, čemur je naročnik v nadaljevanju tudi sledil in pogodbeno kazen, ki je bila sprva določena brez omejitev, omejil na višino 10% končne pogodbene cene. Na podlagi navedenega gre tako ugotoviti, da naročnik ni prekoračil meje zahtevka za revizijo, kot navaja vlagatelj v svoji prvi pripravljalni vlogi. Vlagatelj si namreč napačno razlaga, da je bila pogodbena kazen pred spremembo navedenega člena pogodbe po višini omejena na 5% skupne pogodbene cene del, kakor je to določeno v 52. členu Posebnih gradbenih uzanc. Posebne gradbene uzance se za posamezna vprašanja uporabljajo le v primeru, če jih stranke nista uredili s samo gradbeno pogodbo (24. člen gradbene oz. predmetne pogodbe). V 14. členu predmetne pogodbe pa je pred samo spremembo jasno pisalo, da pogodbena kazen ni omejena, tako da jo je naročnik šele z ugoditvijo zahtevka dejansko omejil. Pri tem gre prav tako zavrniti vlagateljeve trditve, da vlagatelj spremembam naročnika v revizijskem zahtevku ne more ugovarjati, ravno nasprotno 4. odstavek 286. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN, dopušča možnost navajanja novih dejstev in dokazov na poznejših narokih, vendar le ob pogoju, da jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti že na prvem naroku. Poleg tega lahko tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi stranke povzročijo obrat v procesu, ki ga ni mogoče predvidevati, zato se je mogoče brez krivde odzvati tudi še po prvem naroku. Takšno možnost pa je potrebno stranki tudi kasneje dopustiti (Lojze Ude, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukič, Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 600).
Glede same določitve višine kazni pa določba 247. člena OZ določa, da se stranki lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Predmet pogodbene kazni je bodisi plačilo določenega denarnega zneska bodisi druga premoženjska korist (npr. izročitev določene količine drugi nadomestnih stvari), ki jo mora dolžnik priskrbeti drugi pogodbeni stranki. Pogodbena kazen je instrument, ki je namenjen utrditvi izpolnitve obveznosti in olajša položaj upnika v primeru kršitve obveznosti.
Po oceni Državne revizijske komisije višina pogodbene kazni v 14. členu pogodbe ni v nasprotju z OZ, saj pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni (248. člen OZ). Poleg tega je namen pogodbene kazni v tem, da stranko sili k izpolnitvi pogodbe, zato je ta po navadi višja, kot pa znaša škoda, ki jo stranki pričakujeta. Načelo enake vrednosti dajatev iz 8. člena, na katero se sklicuje vlagatelj, določa, da udeleženci pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki je konkretizirano ravno v 252. členu OZ (tako tudi OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003). Prav navedeni člen pa daje možnost oz. pravico dolžniku (ponudniku), da pred sodiščem uveljavlja znižanje pogodbene kazni, kolikor je ta nesorazmerno visoka. Zato določitev takšne višine pogodbene kazni v pogodbi, ki še ni niti sklenjena, sama po sebi ni neveljavna oz. v nasprotju z zakonom, ampak oceno o nesorazmernosti poda šele sodišče po sklenitvi pogodbe na ugovor prizadete stranke, pri čemer upošteva vrednost in pomen predmeta obveznosti. Pri tem pa je potrebno še upoštevati dejstvo, da je naročnik višino pogodbene kazni na predlog vlagatelja že sam omejil na 10% končne pogodbene cene. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik kršil načelo enake obravnave ponudnikov in da mu je onemogočena priprava pravilne ponudbe. Je pa potrebno poudariti, da so javna naročila vsekakor specifično področje in da je naročnik vsekakor močnejša stranka, vendar je slednji na podlagi ZJN-2 obligiran vnaprej pripraviti razpisno dokumentacijo, seveda pa se navedeno dejstvo lahko omili z medsebojno komunikacijo med naročnikom in ponudniki na podlagi pravil iz 7. poglavja ZJN-2. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija odločila tako, kakor izhaja iz prve točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN in ugotovljene višine že vplačane takse za revizijo v višini 5.000 EUR odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 30.10.2008

Predsednica senata
mag. Nataša Jeršič,
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- pisarna Zmago Marovt, Rozmanova 12/1, Ljubljana,
- Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne, službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana.

Natisni stran