018-070/2008 Univerza v Ljubljani

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 94/2007 - ZRPJN-UPB5; v nadaljevanju: ZRPJN) in na podlagi 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3, 101/2007 âˆ" odl. US: Up-679/06-66, U-I-20/07, 102/2007 âˆ" odl. US: Up-2089/06-31, U-I-106/07; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata, predsednika Sama Červeka in članice Sonje Drozdek šinko kot članov senata, ob sodelovanju svetovalke Metke Čretnik, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Izbira operaterjev za fiksno in mobilno telefonijo za obdobje dveh let" - sklop 1 (fiksna telefonija), vodenega na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ga vložila vlagatelj In.Life, d.d., Dunajska 22, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.n.o.-o.p., Tavčarjeva 6, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in vlagatelj Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova 15, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 6. 2008

odločila:

1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

3. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se v delu, ki se nanaša na razveljavitev naročnikove odločitve o izločitvi vlagateljeve ponudbe, zavrne kot neutemeljen.

V preostalem delu se revizijski zahtevek drugega vlagatelja zavrže.

4. Zahtevi prvega in drugega vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrneta.

5. Prvi in drugi vlagatelj morata vsak v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je 18.12.2007 izdal sklep o začetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku, in obvestilo o javnem naročilu 28.12.2007 objavil na portalu javnih naročil, pod št. JN4488/2007, ter 3.1.2008 v uradnem glasilu ES, pod št. obvestila 2007/S 242-295571. Popravke predmetnega razpisa je naročnik objavil na portalu javnih naročil 17.1.2008 in 28.1.2008, pod št. objav JN319/2008 in JN565/2008.

Naročnik je 7.4.2008 z Obvestilom o izidu javnega naročila št. 11/2007, ki ga je izdal 26.3.2008, vse ponudnike obvestil, da je v sklopu 1 (fiksna telefonija) kot najugodnejšega ponudnika izbral ponudnika AMIS d.o.o., Tržaška cesta 85, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), v sklopu 2 (mobilna telefonija) pa ponudnika SIMOBIL d.d., šmartinska cesta 134b, Ljubljana. Iz Obvestila o izidu javnega naročila je še razvidno, da je v sklopu 1 prvi vlagatelj oddal popolno ponudbo, vendar ta glede na razpisana merila ni bila najugodnejša, ponudba drugega vlagatelja pa je bila v sklopu 1 izločena kot nepravilna, nesprejemljiva in neprimerna.

Po tem, ko je naročnik 16.4.2008 zavrnil pravočasni predlog prvega vlagatelja o spremembi odločitve o oddaji javnega naročila, je prvi vlagatelj 17.4.2008 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija v sklopu 1 razveljavi postopek pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb, vključno z odločitvijo o oddaji naročila št. 11/2007 JN, oziroma podrejeno, da se v sklopu 1 predmetni postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi. Prvi vlagatelj navaja, da je naročnik kršil temeljna načela javnega naročanja, določena v 6., 7. in 8. členu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06; v nadaljevanju: ZJN-2) in 19. točko 2. člena ZJN-2 ter 38. in 49. člen ZJN-2. Prvi vlagatelj meni, da je izbrani ponudnik v okviru postavke T4 dal cene, s katerimi ne bi mogel pokriti stroškov, ki bi jih z zagotavljanjem teh storitev imel. Če bi naročnik ravnal v skladu z določbo 49. člena ZJN-2 in bi za mnenje zaprosil Agencijo za pošto in telekomunikacije (APEK), bi prišel do podatka, da ponujena cena ne zadošča niti za kritje stroškov, vendar tega ni storil. Prvi vlagatelj še poudarja, da so cene, ki jih je ponudil izbrani ponudnik, dumpinške in so v nasprotju z določbo 19. točke 2. člena ZJN-2. Naročnik je, kot to poudarja prvi vlagatelj, ravnal tudi v nasprotju z 38. členom ZJN-2, saj je upošteval ponudbo izbranega ponudnika, čeprav je ta pri postavkah, vključenih v točko T4, v nasprotju z razpisno dokumentacijo podal variantno ponudbo. Zaradi vsega navedenega prvi vlagatelj naročniku očita tudi kršitev temeljnega načela gospodarnosti in učinkovitosti (6. člen ZJN-2), saj naročnik ni izbral najugodnejšega ponudnika, in načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), saj je naročnik omogočil, da je eden od ponudnikov uspel s tem, da je dal dumpinške cene.

Po prejemu naročnikove dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila z dne 16.4.2008 je drugi vlagatelj 23.4.2008 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik prejel 25.4.2008. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naročnik ni ravnal v skladu z ZJN-2, ko je nesprejemljivost ponudbe drugega vlagatelja vezal na ocenjeno vrednost javnega naročila, saj ocenjene vrednosti ni mogoče enačiti z zagotovljenimi sredstvi naročnika in s tem povezanim presojanjem (ne)sprejemljivosti ponudbe. Naročnik je tudi nepravilno ugotovil, da je ponudba drugega vlagatelja nepravilna zaradi neobičajno nizke cene ter da je ponudbena cena podana v nasprotju z veljavnimi predpisi. Drugi vlagatelj pojasnjuje, da se je na predmetno javno naročilo prijavil s poslovnim modelom, prilagojenim naročniku, ki predvideva podpis pogodbe za dve leti z določenimi začetnimi stroški in zelo ugodnimi cenami pogovorov za naročnika v nadaljevanju, le-te pa so naravnane tako, da zagotavljajo določeno varnost pri izvedbi celotnega posla. Ker se posel sklepa za celoten sklop storitev in so cene utemeljeno umeščene v poslovni model, cene niso neobičajno nizke. Vlagatelj še pojasnjuje, da glede na razpisne pogoje predmetnega naročila, kjer je za sklop 1 jasno definirano, da je predmet IP telefonija, on ni podvržen pravilom APEK-a za operaterje z večinskim tržnim deležem, ponujene cene prometa pa niso podvržene regulativi APEK-a in se svobodno oblikujejo na trgu. Zato njegova ponudba tudi ni v nasprotju s sektorsko zakonodajo na področju elektronskih komunikacij. Z omenjenim razlogom pa naročnik krši načelo enakopravne obravnave vseh ponudnikov (9. člen ZJN-2) in drugega vlagatelja postavlja v neenakovreden položaj glede na ponudbe drugih ponudnikov, saj vsi ponudniki v določenih postavkah navajajo cene, ki so neobičajno nizke oziroma so celo brezplačne in tako nimajo nobene povezave z realnimi stroški po posameznih postavkah. Drugi vlagatelj še pojasni, da je objektivne stroške, ki so sestavljeni iz stroškov terminacije klicev in stroškov ponudnika, razdelil med točko T1 in T4, pri čemer so v T4 navedeni minimalni stroški, ki zagotavljajo ponudniku varnost pri izvedbi celotnega posla. V nadaljevanju zahtevka za revizijo drugi vlagatelj še pojasnjuje, da njegova ponudba ni variantna, saj ne dopušča različnih tolmačenj. Vlagatelj s svojimi navedbami napada tudi ponudbo izbranega ponudnika in ponudbe ostalih ponudnikov ter predlaga, da naročnik zahtevku za revizijo v celoti ugodi, spremeni odločitev o oddaji naročila in sprejme novo odločitev o oddaji naročila.

Po pozivu naročnika za dopolnitev zahtevka za revizijo (poziv z dne 21. 4. 2008) je prvi vlagatelj z vlogo z dne 23. 4.2008 zahtevek za revizijo ustrezno dopolnil s potrdilom o vplačilu takse.

Izbrani ponudnik je z vlogama, z dne 28.4.2008 in 7.5.2008, podal svoje stališče glede posameznih revizijskih navedb prvega in drugega vlagatelja.

Naročnik je s sklepom, izdanim 5.5.2008, zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnil kot neutemeljenega. Naročnik navaja, da posamezne postavke cene pri izbranemu ponudniku ne odstopajo bistveno od ostalih popolnih ponudb, zato naročniku skupna cena izbranega ponudnika ni vzbudila dvoma v sposobnost izvedbe posla, prvi vlagatelj pa z listinami Zvezne Omrežne agencije in Komisije tudi ni uspel dokazati, da bi naročnik moral podvomiti v sposobnost izbranega ponudnika izvesti posel. Glede očitkov prvega vlagatelja o dopustitvi variantne ponudbe naročnik odgovarja, da navedba izbranega ponudnika pri postavki T4 v ponudbi ne predstavlja variantne ponudbe, temveč zgolj opozorilo ponudnika naročniku, in navedba prvega vlagatelja, da izbrani ponudnik zaradi navedbe pri postavki T4 ni podal cene za 5.000 zaposlenih in 60.000 študentov, ne drži. Navedbe prvega vlagatelja glede nesorazmernega uteževanja naročnik zavrača kot prepozne na podlagi 6. odstavka 12. člena ZRPJN.

S sklepom, izdanim 14.5.2008, je naročnik v celoti zavrnil zahtevek za revizijo drugega vlagatelja. V obrazložitvi svojega sklepa naročnik navaja, da je ocenjeno vrednost naročila oblikoval v skladu s preteklimi stroški ob upoštevanju okvirnih cen na trgu in v tem okviru predvidel višino razpoložljivih finančnih sredstev in enakomerno porabo sredstev sorazmerno skozi dveletno časovno obdobje. Ker ponudba prvega vlagatelja presega višino predvidenih sredstev za sklop 1 in zajema kar 77% celotne ocenjene vrednosti naročila za dveletno obdobje, je nesprejemljiva. Po mnenju naročnika je ponudba prvega vlagatelja nesprejemljiva tudi iz razloga, ker je cena višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Naročnik nadaljuje, da so cene posameznih storitev drugega vlagatelja toliko nižje od ponujenih cen preostalih ponudnikov, da je upravičeno podvomil v sposobnost izvedbe posla za navedeno ceno, zato je zahteval dodatna pojasnila v smislu 49. člena ZJN-2 in za mnenje zaprosil tudi APEK. Čeprav drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da na področju IP telefonije zanj ne veljajo pravila APEK, pa naročnik odgovarja, da dolžnost spoštovanja pravil APEK niso vplivale na naročnikovo presojo o neobičajno nizki ceni, pač pa bistveno nižje cene pri posameznih postavkah. Drugi vlagatelj je sam potrdil, da je v postavkah T4 namenoma postavil minimalno ceno, ki naj bi predstavljala le strošek ponudnika, stroške zaključevanja klicev pa naj bi upošteval pri postavkah T1, s čimer je ponudbo oblikoval na način, ki ni v skladu s pravili poštene konkurence. Naročnik tudi vztraja pri svoji odločitvi, da je drugi vlagatelj ponudil variantno ponudbo. Drugi vlagatelj je v postavko T1 vnesel tudi stroške pogovorov po predvideni kvoti za naročnika po rednih cenikih teh mesečnih stroškov, kar je naročnik izrecno predvidel v drugih postavkah. S tem je drugi vlagatelj oblikoval variantno ponudbo, ki je neprimerna, saj odstopa od zahtev naročnika in je zaradi drugačnih rešitev oblikovanja cen ter zaračunavanja storitev ni mogoče primerjati z drugimi ponudbami. Očitke drugega vlagatelja, ki se nanašajo na izbranega ponudnika in prvega vlagatelja, naročnik v celoti zavrača.

Po prejemu pravočasno oddanih obvestil, da bosta prvi in drugi vlagatelj nadaljevala revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, je naročnik z dopis z dne 19. 5. 2008 in 22.5.2008 Državni revizijski komisiji odstopil oba zahtevka za revizijo skupaj z dokumentacijo. Slednjo je po pozivu Državne revizijske komisije z dne 28.5.2008 dopolnil 3.6.2008.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu z določilom prvega odstavka 300. člena ZPP (v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN) se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

V obravnavanem primeru sta prvi in drugi vlagatelj v istem postopku oddaje javnega naročila vložila zahtevka za revizijo zoper ravnanje istega naročnika, zato je zaradi pospešitve obravnavanja Državna revizijska komisija obravnavanje zahtevkov za revizijo obeh vlagateljev združila v en revizijski postopek, v katerem je odločila z enim, to je tem sklepom.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, pri čemer je najprej presojala njegove revizijske navedbe o nepravilnosti ponudbe izbranega ponudnika (v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), saj naj bi ta v okviru postavke T4 dal ceno, s katero ne bi mogel pokriti stroškov, ki bi jih z zagotavljanjem teh storitev imel. Naročnik bi po mnenju prvega vlagatelja moral ravnati v skladu z 49. členom ZJN-2 in ugotoviti, da ponujena cena ne zadošča niti za kritje stroškov in je dumpinška.

V zvezi z institutom neobičajno nizke ponudbe, ki ga ZJN-2 ureja v 49. členu, je Državna revizijska komisija že večkrat zavzela stališče, da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen. Nasprotno velja, da če naročnik določene ponudbe, ki naj bi bila neobičajno nizka, nima namena zavrniti, postopka iz 49. člena ZJN-2 ne izvede.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, v konkretnem primeru ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2, saj naročnik ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, ampak jo želi sprejeti kot najugodnejšo izmed ostalih popolnih ponudb. Kot je naročnik prvemu vlagatelju pojasnil že v vlogi, s katero je zavrnil njegov predlog o spremembi odločitve o oddaji javnega naročila, enako stališče pa je naročnik zavzel tudi v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja, v postopku ocenjevanja ponudb skupna cena ponudbe izbranega ponudnika kot tudi razlika v posameznih cenah znotraj postavke T4 naročniku ni vzbudila dvoma v sposobnost izbranega ponudnika, da za ponujene cene ne bi bil sposoben izvesti posel. Zato je naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot sprejemljivo. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnikova ocena vsekakor njegova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo. V konkretnem primeru naročnik ponudbe izbranega ponudnika nima namena izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, temveč jo želi akceptirati. Njegova namera izhaja tudi iz vseh njegovih argumentov, ki jih je predstavil tekom obravnavanega revizijskega postopka. Na podlagi doslej navedenega in nesporno ugotovljenega Državna revizijska komisija ocenjuje, da je neutemeljeno sklicevanje prvega vlagatelja na neupravičeno opustitev uporabe instituta neobičajno nizke ponudbe.

V zvezi s cenami v ponudbi izbranega ponudnika prvi vlagatelj tudi navaja, da so v nasprotju z določbo 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki določa, da je nepravilna tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence. Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v konkretnem primeru ne zatrjuje, da je izbrani ponudnik z oblikovanjem svoje ponudbene cene kršil katerega od predpisov, ki bi lahko posegli v svobodno oblikovanje cen. V zvezi s svojimi očitki, s katerimi zatrjuje, da je ponudbena cena izbranega ponudnika sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence (in posledično nepravilna v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), pa se sklicuje zlasti na svoje izračune nabavnih stroškov za klice, po katerim naj bi nabavni stroški za klice znašali 0,7xx EUR na minuto. Slednje podkrepi s sporočilom nemške Zvezne omrežne agencije (Federal Network Agency), iz katerega naj bi izhajalo, da že znižana odobrena cena za klice znaša 7,92 centov na minuto, in Sporočilom Komisije o napredku enotnega evropskega trga za elektronske komunikacije v letu 2007, v katerem je zapisano, da je tudi po trendu padanja cen povprečna cena klica 9,67 centov na minuto. Državna revizijska komisija je vpogledala v obe sporočili, ki ju je kot dokazilo zahtevku za revizijo priložil prvi vlagatelj, in ocenila, da zgolj na njuni podlagi ni mogoče ugotoviti, da je izbrani ponudnik oddal nepravilno ponudbo v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija se strinja s pojasnilom naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ko ta navaja, da gre Sporočilo Komisije šteti le kot sporočilo informativne narave, s katerim Komisija Evropskemu parlamentu in ostalim evropskim institucijam poroča o razvoju v sektorju elektronskih komunikacij v letu 2007 in ga ni mogoče šteti kot predpis, ki določa minimalno ceno zaključevanja klicev in bi ga moral prvi vlagatelj pri postavljanju svoje ponudbene cene upoštevati. Ravno nasprotno. Komisija v sporočilu zapiše, da z regulativnimi posegi teži k znižanju cen zaključevanja klicev, povprečno ceno zaključevanja klicev v mobilna omrežja v EU v višini 9,67 centov na minuto (ki predstavlja zgolj povprečno ceno v oktobru 2007, upoštevajoč cene vseh držav članic EU) pa izpostavi kot uspešen korak k temu cilju, ki ga ovira predvsem neusklajeni pristop s strani držav članic. V posameznih državah članicah se namreč cene zaključevanja klicev precej razlikujejo, saj do določene "od 1,93 centa na Cipru do 22,37 centa v Estoniji". Podobno gre ugotoviti tudi za sporočilo nemške Zvezne omrežne agencije, iz katerega je razvidno, da je slednja s štirimi odločbami določila zgornjo mejo, do katere smejo nemški mobilni operaterji zaračunati stroške zaključevanja klicev drugim operaterjem pri klicih v njihova omrežja. Pri tem Državna revizijska komisija sledi naročnikovi razlagi, da je iz celotnega sporočila razvidno, da si Zvezna omrežna agencija prizadeva znižati višino stroškov zaključevanja klicev. Prav tako pa iz sporočila Zvezne omrežne agencije ni mogoče razbrati, da cena za klice, kot jo je odobrila Zvezna omrežna agencija, predstavlja fiksno ceno, ki zavezuje tudi izbranega ponudnika pri pripravi ponudbene cene v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Glede na povezavo trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN) je vlagatelj tisti, ki zatrjuje kršitve naročnika v postopku oddaje javnega naročila in mora za zatrjevane kršitve navesti tudi dejstva in dokaze, s katerimi te kršitve dokazuje (5. alinea četrtega odstavka 12. člena ZRPJN). Vendar pa prvi vlagatelj v konkretnem sporu s predloženimi dokazi (Sporočilo Komisije in Zvezne omrežne agencije) ni uspel dokazati, da je izbrani ponudnik oddal nepravilno ponudbo v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 oziroma da bi moral naročnik postopati v skladu z 49. členom ZJN-2 in ponudbo izbranega ponudnika kot nepravilno izločiti, zato je Državna revizijska komisija navedbe prvega vlagatelja v tem delu zavrnila kot neutemeljene.

Med prvim vlagateljem in naročnikom je spor tudi o tem, ali je izbrani ponudnik oddal variantno ponudbo kljub temu, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da variante niso dopustne.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je naročnik že v obvestilu o predmetnem javnem naročilu na portalu javnih naročil in v uradnem glasilu ES označil, da variante niso dopustne. To prepoved je naročnik ponovil tudi v točki 6.5 Navodil ponudnikom (Variantne ponudbe). To dejstvo med naročnikom in prvim vlagateljem niti ni sporno.

Si pa naročnik in prvi vlagatelj nasprotujeta v tem, ali je izbrani ponudnik kršil razpisno dokumentacijo in podal variantno ponudbo s tem, ko je v svoji ponudbi na obrazcu P-5 Specifikacije, za sklop 1: Storitve fiksne telefonije, pri postavkah od T4.a do T4.o navedel, da "cenik velja izključno za Univerzo v Ljubljani in v nobenem primeru ne more biti predmet nadaljnje prodaje in preprodaje drugim poslovnim ali rezidenčnim uporabnikom", saj naj bi izbrani ponudnik s tem dodal omejitev, ki je naročnik ni postavil. Po mnenju prvega vlagatelja naj bi taka dikcija tudi pomenila, da takšne cene niso zagotovljene 5.000 zaposlenim in 60.000 študentom, temveč le Univerzi v Ljubljani. Naročnik pa je nasprotno prepričan, da navedba izbranega ponudnika pri točki T4 ne predstavlja variantne ponudbe, temveč zgolj opozorilo ponudnika naročniku, ki na samo ponudbo nima nikakršnega vpliva. Iz razpisne dokumentacije pa je jasno razvidno, da je pod izrazom "uporabniki naročnika" mišljeno 5.000 zaposlenih in 60.000 študentov in je kakršnakoli drugačna interpretacija pravno nevzdržna.

Kot je razvidno iz ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, je ta na obrazcu P-3 (Podatki, predračun in podpis), v 5. členu Pogodbe o zagotavljanju fiksne/mobilne telefonije, izpolnil tabelo za sklop 1 in podal ponudbeni predračun na način, kot je to v Navodilih ponudnikom predvidel naročnik. V obrazcu P-5 (Specifikacije), ki je v skladu z razpisno dokumentacijo štel kot sestavni del Pogodbe o zagotavljanju fiksne/mobilne telefonije in ga je ponudnik moral izpolniti v skladu z Navodili za izpolnitev obrazca P-5, pa je izbrani ponudnik sporne postavke od T4-a do T4-o izpolnil tako, da je pri vseh zapisal: "Klicanje v â?? omrežje â??po sekundnem obračunskem intervalu. (cena klica je na obrazcu P-3, cenik velja izključno za Univerzo v Ljubljani in v nobenem primeru ne more biti predmet nadaljnje prodaje in preprodaje drugim poslovnim ali rezidenčnim uporabnikom)".

V ZJN-2 so variantne ponudbe urejene v 38. členu ZJN-2, kjer je v drugem odstavku določeno: "Naročnik mora v obvestilu o javnem naročilu navesti, ali dopušča predložitev variant ali ne: v kolikor variantne ponudbe niso dopuščene, jih naročnik ne sme upoštevati."

Nesporno je, da naročnik v obvestilu o javnem naročilu predložitev variant ni dopustil, iz naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja pa tudi izhaja, da je naročnik navedbo izbranega ponudnika pri postavkah T4-a do T4-o štel le kot opozorilo, ki na ponudbo nima nikakršnega vpliva. Iz navedenega gre zaključiti, da naročnik pri pregledovanju in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika besedila, ki ga je izbrani ponudnik dopisal pri postavkah od T4-a do T4-o, ni upošteval. To pa pomeni, da naročnik tudi v primeru, da bi dodatno opozorilo oziroma omejitev morali šteti kot nedopustno variantno ponudbo (Državna revizijska komisija se v presojo tega vprašanja ni spuščala, saj to za razrešitev spora ni bilo potrebno), ni kršil 38. člena ZJN-2, saj spornega besedila pri postavkah od T4-a do T4-o pri pregledu in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika niti ni upošteval, s čimer je zadostil zahtevi iz drugega odstavka 38. člena ZJN-2.

Ker je Državna revizijska komisija že ugotovila, da sporno besedilo na samo odločitev naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika ni imelo nobenega vpliva oziroma ga naročnik pri pregledu in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika ni upošteval, se tudi ni spuščala v presojo utemeljenosti ostalih navedb prvega vlagatelja, ki se nanašajo na samo sporno besedilo.

Zaradi vseh zgoraj opisanih domnevnih kršitev prvi vlagatelj naročniku očita tudi kršitev temeljnega načela gospodarnosti in učinkovitosti (6. člen ZJN-2) in načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2).

Ker prvi vlagatelj kršitev temeljnih načel ZJN-2 veže na kršitve posameznih določil ZJN-2, ki naj bi jih naročnik storil v postopku oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija pa je predhodno že ugotovila, da naročniku v predmetnem postopku oddaje javnih naročil na podlagi revizijskih navedb prvega vlagatelja ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev posameznih določil ZJN-2, mu na ugotovljeni dejanski podlagi tudi kršitve temeljnih načel ZJN-2 ni mogoče pripisati.

Na podlagi vsega navedenega je Državna revizijska komisija zaključila, da prvi vlagatelj ni uspel izkazati, da je zahtevek za revizijo utemeljen, zato je v skladu z 2. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka tega sklepa.


Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala zahtevek za revizijo drugega vlagatelja, v katerem slednji izpodbija vse naročnikove argumente za izločitev njegove ponudbe kot nesprejemljive, nepravilne in neprimerne, prav tako pa izpodbija popolnost ponudb vseh ostalih ponudnikov.

Pri tem je Državna revizijska komisija najprej preverila revizijske navedbe drugega vlagatelja v zvezi z nepravilnostjo in neprimernostjo njegove ponudbe. Iz naročnikovega Obvestila o izidu javnega naročila št. 11/2007 z dne 7.4.2008 gre namreč razbrati, da je naročnik svojo odločitev o tem, da ponudbo drugega vlagatelja izloči kot nepravilno in neprimerno, oprl na isti element ponudbe drugega vlagatelja, tj. na ponudbeno ceno oziroma njene posamezne postavke.

V zvezi z neprimernostjo ponudbe drugega vlagatelja gre ugotoviti, da je naročnik njegovo ponudbo označil za neprimerno zato, ker naj bi slednji ponudil variantno ponudbo. Naročnik je v Obvestilu o izidu javnega naročila št. 11/2007 navedel, da iz dodatnega pojasnila glede posameznih postavk ponudbenih cen (pojasnilo ponudbe št. 33/03-01-00013-2008/PK, z dne 14.2.2008) izhaja, da je drugi vlagatelj v postavki T1, ki je predvidevala navedbo stroškov preselitve obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi in začetni strošek vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS, vnesel tudi stroške pogovorov po predvideni kvoti za naročnika po rednih cenikih ter mesečnih stroškov, kar je naročnik sicer izrecno predvidel v drugih postavkah. S tem, ko je drugi vlagatelj stroške, ki jih je naročnik sicer predvidel kot mesečno obveznost na podlagi dejanske porabe, prerazporedil v začetne stroške, je glede na določbo 38. člena ZJN-2 oblikoval variantno ponudbo, ki je bila nedovoljena.
V dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila z dne 16.4.2008 je naročnik drugemu vlagatelju še pojasnil, da je ta v dodatnem pojasnilu z dne 14.2.2008 sam zapisal, da je strukturo cene opredelil v nasprotju z zahtevami naročnika, in je s tem, ko je ponudil model, ki po naravi ustreza "predplačniškemu" modelu, ki ga naročnik ni dovolil, ponudil variantno ponudbo.

Skladno z določilom 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je "neprimerna ponudba" tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji. Če je ponudnik predložil ponudbo, ki ne izpolnjuje vseh naročnikovih zahtev, določenih v tehničnih specifikacijah, je táko ponudbo torej mogoče označiti kot neprimerno. Če ponudba ni primerna, je nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa mora po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb po 78. členu ZJN-2 izločiti vse ponudbe, ki niso popolne (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Pri zahtevi glede dopolnitve ponudb po 78. členu ZJN-2 (dopustne dopolnitve ponudbe) je treba upoštevati tudi drugi odstavek 78. člena ZJN-2, ki ponudnikom ne omogoča spremeniti tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije. Če torej predložena ponudba ne izpolnjuje v celoti naročnikovih zahtev, določenih v tehničnih specifikacijah, ponudnik ponudbe glede na zakonske omejitve ne sme spremeniti. Naročnik táko ponudbo v postopku oddaje javnega naročila torej neposredno izloči.

Kot je razvidno iz naročnikovih Navodil za izpolnitev obrazca: Specifikacije (Obrazec P-5), je naročnik v razpisni dokumentaciji, v Obrazcu P-5 (Specifikacije), v stolpcu ZAHTEVANO opredelil: "â??vrsto, lastnosti, kakovost in izgled predmeta javnega naročila po posameznih postavkah, s katerimi mora biti skladna tudi ponudba, ki jo ponudnik opredeli po postavkah v stolpcu PONUJENO. Posamezna postavka opredeljena s strani ponudnika v stolpcu PONUJENO mora biti zato najmanj take kvalitete in lastnosti, kot je določena v stolpcu ZAHTEVANO pod isto številkoâ??".

V tabeli Obrazca P-5 (Specifikacije) je naročnik specifikacije razdelil na štiri temeljne postavke (T1, T2, T3 in T4.a - T4.o). V postavki T1 je naročnik zahteval:
"Preselitev obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi.
Začetni strošek vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS.
Ponudnik v tej postavki v obrazcu P-3 navede stroške preselitve in vzpostavitve, kot je navedeno zgoraj."
V postavkah od T4.a do T4.o pa je naročnik zahteval, da ponudnik za vsako od postavk v obrazcu P3 navede stroške pogostih pogovorov - telefonskih klicev v fiksno ali mobilno omrežja doma oziroma v tujini v času med 7:00 in 17:00 uro.
V dodatnem opisu Obrazca P-5 je bilo pojasnjeno dejansko stanje pri naročniku in naloge izvajalca storitev fiksne telefonije.

Obrazec P-3 (Podatki, predračun in podpis) razpisne dokumentacije predstavlja vzorec Pogodbe o zagotavljanju fiksne/mobilne telefonije, katere sestavni del je tudi Obrazec P-5 (Specifikacije). V 5. členu (količine, cene in izvedbeni pogoji) te pogodbe so morali ponudniki (v skladu z navodili za izpolnitev obrazca P-3) izpolniti tabelo predračuna tako, da: "V primeru celovitega naročila se vnesejo v tabelo cene za vse postavke, ki jih obsega javno naročilo (postavke so opredeljene v obrazcu A-10: Specifikacije) (gre za očitno pomoto naročnika, saj so specifikacije opredeljene v obrazcu P-5; opomba Državne revizijske komisije). Če je javno naročilo razdeljeno na sklope, ponudnik izpolni podatke za vsak sklop, ki ga ponuja. V stolpec cena na enoto brez DDV ponudnik vpiše ceno posamezne postavke, kot je opredeljena v obrazcu A-10 (popravek: P-5): Specifikacije (v specifikacijah je opis postavk po posameznih številkah, tako da se v predračunu navajajo le številke postavk brez opisa)â??"

Tabela iz 5. člena pogodbe je bila tako kot tabela Obrazca P-5 (Specifikacije) razdeljena na štiri temeljne postavke (T1, T2, T3 in T4.a - T4.o), ki so se ujemale s postavkami iz tabele Obrazca P-5.

Kot merilo za izbiro najugodnejše ponudbe za sklop 1 je naročnik v točki 10.1 Obrazca N-1 določil največji seštevek točk T1+T2+T3+T4. Za vsako od postavk T1, T2, T3 in T4 je naročnik določil formulo za točkovanje glede na cene, ki so jih v obrazcu 3 pri posameznih postavkah ponudili ponudniki.

Ob vpogledu v ponudbeno dokumentacijo drugega vlagatelja je Državna revizijska komisija ugotovila, da je drugi vlagatelj v Obrazcu P-5 stolpec PONUJENO izpolnil tako, da je pri vseh postavkah zapisal: "Kot je zahtevano, cena je navedena v obrazcu P-3". Ceno za vsako od postavk je drugi vlagatelj navedel v obrazcu P-3, v tabeli predračuna (5. člen Pogodbe o zagotavljanju fiksne/mobilne telefonije).

Naročnik je drugega vlagatelja 12.2.2008 v skladu z 49. členom ZJN-2 pozval k dodatnemu pojasnilu ponudbe. Drugega vlagatelja je prosil za obrazložitev ponujenih cen v njegovi ponudbi za predmetno javno naročilo, in sicer v postavkah:
" - T1: Prosimo vas, da obrazložite strukturo cene in stroške posameznih elementov, ki so osnova za tako ceno v navedeni postavki glede na opis del v postavki T1 obrazca P-5 specifikacije.
- T.4a do vključno T4.o: Prosimo, da vrednostno utemeljite strukturo cene v posamezni postavki, opirajoč se na objektivne stroškeâ??"

Drugi vlagatelj je 14.2.2008 podal pojasnilo ponudbe št. 33/03-01-00013-2008/PK, v katerem je glede točke T1 pojasnil:
"Glede strukture cene točke T1 vam sporočamo, da smo v točko T1 zajeli predvidene stroške celotnega sistema za obdobje dveh let s predvidenimi kvotami pogovorov po formuli:
T1= stroški priključitve sistema + stroški pogovorov po predvideni kvoti za naročnika po rednih cenikih ponudnika + ocena stroškov vs prihodki za 65.000 odjemnikov + vsi mesečni stroški za zagotovitev 120 sočasnih kanalov - predvideni skupni stroški pogovorov dveh let po točki T4 â??".
Glede točke T.4a do T4.o je drugi vlagatelj pojasnil, kot sledi:
"Objektivni stroški v točki T4 so razdeljeni med točko T1 in T4. Objektivni stroški so sestavljeni iz stroškov terminacije klica ter stroškov ponudnika. V točki T4 smo navedli minimalne stroške, ki nam zagotavljajo določeno varnost pri izvedbi celotnega posla."

V povzetku relevantnih določb razpisne dokumentacije gre ugotoviti, da je naročnik ponujene cene storitev (Obrazec P-3) vezal na opis ponujenih storitev iz Obrazca P-5. To pomeni, da so morali ponudniki najprej ponuditi storitve, ki so sledile specifikacijam iz Obrazca P-5, in to na način, kot je bilo zahtevano, nato pa opis ponujenih storitev (iz Obrazca P-5) po posameznih postavkah upoštevati tudi pri določitvi cene za vsako postavko (T1, T2, T3 in T4.a - T4.o). Ali drugače povedano: ponudniki so zadostili specifikacijam naročnika tako, da so npr. v Obrazcu P-5 v postavki T1 ponudili storitev preselitve obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi in vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS, za to ponujeno storitev pa so morali v tabeli predračuna (5. člen Pogodbe o zagotavljanju fiksne/mobilne telefonije) pri postavki T-1 navesti ceno. Tak način podajanja cen glede na opis ponujenih storitev je veljal tudi za ostale postavke (T2, T3 in T4a - T4o).
Ob vpogledu v ponudbo drugega vlagatelja se na prvi pogled zdi, da je ta skladna z zahtevami naročnika tako glede specifikacij ponujenih storitev kot tudi cen, za katere je bilo določeno, da morajo slediti opisu (specifikacijam) ponujenih storitev. Vendar pa je drugi vlagatelj v pojasnilu ponudbe št. 33/03-01-00013-2008/PK z dne 14.2.2008 pojasnil, da je del stroškov iz postavke T4 razdelil med postavki T1 in T4, s tem pa v postavki T1 poleg stroškov preselitve obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi in začetnega stroška vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS vključil tudi nekatere stroške pogovorov, ki bi jih moral upoštevati pri ceni, dani v postavki T4. Zaradi navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku v delu, kjer navaja, da je vlagatelj s takim ravnanjem oddal neprimerno ponudbo, ki odstopa od zahtev naročnika, saj je naročnik stroške pogovorov izrecno predvidel v postavki T4, drugi vlagatelj pa je kljub temu del teh stroškov vnesel v postavko T1. Čeprav se dodatno pojasnilo ponudbe drugega vlagatelja nanaša na pojasnilo cen v postavkah T1 in T4 in ne na specifikacije ponujenih storitev v teh postavkah, pa je zaradi direktne povezanosti cen z specifikacijami ponujenih storitev iz pojasnila mogoče razbrati, ali je drugi vlagatelj dejansko ponudil tiste storitve, ki so bile v posameznih postavkah Obrazca P-5 zahtevane. Tako je drugi vlagatelj z dodatnim pojasnilom ponudbe sam priznal, da kljub jasnim zahtevam naročnika iz razpisne dokumentacije v obrazcu P-5 pri postavki T1 ni ponudil samo tistega, kar je bilo zahtevano (Preselitev obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi, začetni strošek vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS), temveč tudi nekaj drugega (stroški pogovorov), kar pa bi moral ponuditi v postavki T4 in tam tudi obračunati. S tem pa je oddal neprimerno ponudbo (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), saj je predložil ponudbo, ki ni izpolnjevala vseh naročnikovih zahtev, določenih v tehničnih specifikacijah. V tehničnih specifikacijah v Obrazcu P-5 je bila zahteva, da mora ponudnik v postavki T1 ponuditi zgolj storitev preselitve obstoječih telefonskih številk naročnika k sebi in vzpostavitve dveh IP-povezav za potrebe delovanja UTS, ne pa tudi stroške pogovorov, za katere je bila izrecno predvidena postavka T4, jasna, a je drugi vlagatelj kljub temu ni upošteval.
Zato je naročnik ravnal pravilno, ko je njegovo ponudbo izločil kot neprimerno in posledično nepopolno, ne da bi mu dopustil spremeniti ponudbo v tem delu, saj to glede na zakonsko dikcijo drugega odstavka 78. člena ZJN-2 ni dopuščeno, in mu mi pri tem ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z ZJN-2. Na tem mestu je treba dodati tudi, da zgolj dejstvo, da se je naročnik pri odločitvi o neprimernosti ponudbe drugega vlagatelja skliceval na 38. člen ZJN-2, Državna revizijska komisija pa je ugotovila, da je ponudba drugega vlagatelja dejansko neprimerna zaradi neizpolnjevanja tehničnih specifikacij iz razpisne dokumentacije na način, kot je bilo to zahtevano, to na samo odločitev naročnika, da je ponudbo drugega vlagatelja kot neprimerno izločil, nima nobenega vpliva.

Ker je Državna revizijska komisija že na tej točki presoje revizijskih navedb ugotovila, da drugi vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik ravnal v neskladju z določili ZJN-2, ko je njegovo ponudbo izločil kot nepopolno, se ni spuščala v presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja, ko je vlagateljevo ponudbo izločil tudi kot nesprejemljivo in nepravilno. Namreč, niti morebitna ugotovitev njihove utemeljenosti ne bi mogla doseči razveljavitve naročnikove odločitve o izločitvi njegove ponudbe. Drugi vlagatelj namreč ne bi uspel izpodbiti vseh naročnikovih razlogov za izločitev njegove ponudbe.

Zaradi navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi 2. alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN vlagateljev revizijski zahtevek delu, ki se nanaša na razveljavitev naročnikove odločitve o izločitvi vlagateljeve ponudbe, zavrnila kot neutemeljen.

V svojem zahtevku za revizijo drugi vlagatelj tudi zatrjuje, da so pri vseh ostalih ponudnikih pomanjkljivo izpolnjeni obrazci za reference.

V zvezi s tako podanimi revizijskimi navedbami vlagatelja Državna revizijska komisija poudarja, da odloča na podlagi zahtevka za revizijo in v njegovih mejah, zato so lahko predmet njene meritorne presoje le konkretizirane kršitve. Navedbam, iz katerih ni mogoče jasno razbrati kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila oziroma katerih namen je zgolj ugibanje o določenih dejstvih, v revizijskem postopku ni mogoče slediti. Vlagatelj mora, skladno z določili 7. in 212. člena ZPP, v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti. Gre za t.i. pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati.

V konkretnem primeru drugi vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku zgolj pavšalno zatrjuje, da so pri vseh ostalih ponudnikih "pomanjkljivo izpolnjeni obrazci za reference", ne da bi konkretneje opredelil, na katere obrazce se zatrjevana kršitev nanaša ali v čem se kaže pomanjkljivost. Državna revizijska komisija ugotavlja, da na podlagi tako splošno formuliranih navedb v zahtevku za revizijo (v tem delu), ni mogoče ugotoviti kršitev naročnika pri ravnanju v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Ker torej vlagatelj domnevnih kršitev v tem delu ni konkretiziral, je morala Državna revizijska komisija na tem mestu obravnavane revizijske navedbe zavrniti kot neutemeljene.

Drugi vlagatelj izpodbija tudi popolnost ponudbe izbranega ponudnika in ponudbe prvega vlagatelja zaradi domnevno spornih referenc pri obeh, izbrani ponudnik pa naj bi po mnenju drugega vlagatelja ponudil tudi neobičajno nizke cene. Glede teh navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi tudi v primeru, če bi glede teh argumentov sledila drugemu vlagatelju in bi to narekovalo izločitev tako ponudbe izbranega ponudnika kot ponudbe prvega vlagatelja, bi naročnik razpolagal še s ponudbama dveh sodelujočih ponudnikov, T-2 d.o.o. in Tuš Telekom d.d., ki ju je naročnik označil za popolni. Torej, tudi morebitna ugotovitev utemeljenosti razlogov, ki jih navaja drugi vlagatelj in ki bi imela za posledico izločitev tudi ponudbe izbranega ponudnika in ponudbe prvega vlagatelja, drugemu vlagatelju ne bi uspela izboljšati položaja v postopku oddaje javnega naročila. Naročnik bi namreč v tem primeru lahko izbral ponudbo ponudnika T-2 d.o.o., čigar ponudba je bila spoznana za popolno in je glede na postavljena merila bila tretja najugodnejša.

Drugi vlagatelj zato skladno s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN ne izkazuje enega izmed kumulativno določenih elementov, ki tvorijo aktivno legitimacijo (v tem primeru se ta element nanaša na škodo oziroma možnost škode), zaradi česar je Državna revizijska komisija v preostalem delu zahtevek za revizijo na podlagi prve alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavrgla.

Državna revizijska komisija drugega vlagatelja še opozarja, da ima v revizijskem postopku pri odločanju o revizijskem zahtevku zgolj kasatorična in ne reformatična pooblastila. Navedeno pomeni, da lahko Državna revizijska komisija na podlagi 23. člena ZRPJN o zahtevku odloči zgolj tako, da zahtevek za revizijo bodisi zavrže ali zavrne bodisi zahtevku ugodi tako, da postopek oddaje javnega naročila v celoti ali delno razveljavi. Državna revizijska komisija s svojim sklepom ne more nadomestiti naročnikove odločitve o izbiri najugodnejšega ponudnika ali druge odločitve v postopku oddaje javnega naročila. Revizija postopka tako zgolj preprečuje nezakonito izbiro pogodbene stranke, medtem ko odločitev o izbiri še vedno ostaja v rokah naročnika (Mužina, Aleksij: Pravno varstvo v postopkih oddaje javnih naročil, Odin 2002, str. 309). Državna revizijska komisija zatorej ne more sprejeti nove odločitve o oddaji naročila, kot to v zahtevku za revizijo zahteva drugi vlagatelj.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Prvi in drugi vlagatelj sta uveljavljala tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker ne prvi ne drugi vlagatelj z zahtevkoma za revizijo nista uspela, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo, tako prvega kot drugega vlagatelja.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevka za revizijo tako prvega kot drugega vlagatelja zavrnil kot neutemeljena, zahtevka za revizijo prvega in drugega vlagatelja pa je kot neutemeljena zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN, tako glede prvega kot glede drugega vlagatelja odločiti, kot izhaja iz 4. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 5. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 13. 6. 2008

Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.
član Državne revizijske komisije























Vročiti:

- Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.n.o.-o.p., Tavčarjeva 6, Ljubljana
- Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova 15, Ljubljana
- Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana
- AMIS d.o.o., Tržaška cesta 85, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva ulica 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, Ljubljana.

Natisni stran