018-002/2008 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Republika Slovenija, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list Republike Slovenije, številka 78/1999, 90/1999 - popravek, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 in 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka, kot predsednika senata, ter člana Jožefa Kocuvana in mag. Nataše Jeršič, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka za "Javno naročilo za oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj, št. 430-453/2007" in na podlagi zahtevka za revizijo ki sta ga vložili družbi KIG d.d., Zagorica 18, Ig pri Ljubljani in 3M (East) AG, Indistriestrasse 21, CH-6343 Rotkreut, švica, ki ju obe po pooblastilu zastopa Odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 23. 1. 2008 soglasno

odločila:

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja z dne 1. 12. 2007 se delno ugodi in se delno razveljavi razpisna dokumentacija postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku "Javno naročilo za oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj, št. 430-453/2007", objavljenega na Portalu javnih naročil dne 21. 11. 2007, pod št. objave JN3675/2007 in v Uradnem glasilu Evropske skupnosti dne 23. 11. 2007, pod št. 2007/S 226-275862, in sicer:

- določba 2. odstavka točke 4.11 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, ki določa: "Ponudnik mora imeti v navedenem obdobju najmanj 2 tovrstni referenci";

V preostalem delu se zahtevek za revizijo vlagatelja zavrne kot neutemeljen.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale z revizijo, v višini 2.001,23 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem javnem naročilu objavil na Portalu javnih naročil dne 21. 11. 2007, pod št. objave JN3675/2007 in v Uradnem glasilu Evropske skupnosti dne 23. 11. 2007, pod št. 2007/S 226-275862.

Vlagatelj je z vlogo z dne 1. 12. 2007 vložil zahtevek za revizijo zaradi neupravičeno omejujočega in protipravno postavljenega pogoja v zvezi z referencami, ki ga je naročnik postavil v razpisni dokumentaciji in zaradi prekratkega roka za oddajo ponudbe, zaradi katerega je vlagatelju onemogočena kvalitetna priprava popolne ponudbe. Vlagatelj meni, da je naročnik s postavljenim pogojem v zvezi z referencami kršil temeljna načela javnega naročanja, predvsem načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov ter načelo sorazmernosti. Vlagatelj nasprotuje referenčnemu pogoju v točki 4.11 razpisne dokumentacije, v kateri naročnik zahteva seznam dveh najpomembnejših dobav v zadnjih treh letih s področja izdelave in personalizacije vozniških dovoljenj v obliki polikarbonatne kartice ali s področja osebnih izkaznic, biografske strani potnih listin v obliki polikarbonatne kartice, personaliziranih z laserskim graviranjem. Predmetna naročnikova zahteva je po mnenju vlagatelja nesorazmerna s predmetom javnega naročila, ker naročnik zahteva reference za točno določen material iz polikarbonata in tehniko personaliziranja z laserskim graviranjem. Vlagatelj meni, da je pomembno, da ponudnik pozna postopek in tehnologijo ter personalizacijo in izdajanje kartičnih dokumentov. Naročnik s postavljeno zahtevo diskriminira vlagatelja, ki je sicer v celoti usposobljen za izvedbo naročila, saj ima potrebno znanje in izkušnje. Vlagatelj ima več referenc kot izdelovalec kartičnih dokumentov v različnih materialih (tudi v polikarbonatnem - referenca UK Tachograph-Driver Licence) in z uporabo različnih tehnologij personaliziranja, kot izhaja iz predloženega seznama referenc. Vlagatelj je tudi dobavitelj tehnologije za personalizacijo in potrebne programske opreme za izdajo osebnih dokumentov. Vlagatelj dalje nasprotuje zahtevi naročnika v tem delu, da zahteva najmanj dve referenci, saj meni, da ponudnik že z eno referenco izkaže svojo usposobljenost. Vlagatelj zatrjuje tudi prekratek rok za predložitev ponudb. Naročnik je sicer rok določil v okviru minimalnega zakonskega roka iz 51. člena ZJN-2, vendar bi po mnenju vlagatelja moral upoštevati tudi 50. člen ZJN-2, ki določa, da mora naročnik pri določanju rokov za prejem prijav in ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene s tem zakonom. Vlagatelj zatrjuje, da potrebuje za izdelavo referenčnih vzorcev zaradi predstavitve zaščitnih elementov ter zasedenosti proizvodnje vlagatelja 30 delovnih dni časa. Vlagatelj 3M ima za svoje delavce določen kolektivni dopust od 21. 12. 2007 do 3. 1. 2008, kar pomeni, da ima vlagatelj efektivno le 35 dni časa za pripravo ponudbe, kar pa ne zadostuje za pripravo referenčnih vzorcev, niti za pripravo popolne, pravilne in kvalitetne ponudbe. Naročnik bi moral podaljšati rok za oddajo ponudb vsaj za 14 dni. Vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Naročnik je s sklepom, št. 430-453/2007/12 (17142-02), izdanim dne 19. 12. 2007 zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasni, da morajo biti pogoji vezani na sam predmet naročila in ne na konkretnega ponudnika; pogoje je treba oblikovati glede na konkretne potrebe, upoštevaje tudi informacije o relevantnem trgu ponudnikov. Naročnik postavi pogoje na tako raven, ki mu zagotavlja, da bi lahko vsak ponudnik, ki doseže to raven, izpolnil vsebino predmeta javnega naročila in ustrezno izvedel posel. V konkretnem primeru gre za kompleksno, zahtevno in interdisciplinarno javno naročilo, predvidene so velike količine blaga. Predmet naročila, vozniška dovoljenja, so osebni dokument, s katerim lahko imetnik dokazuje svojo identiteto. Vozniško dovoljenje je tudi javna listina, saj ga izda pristojni državni organ po natančno predpisanem postopku. Predpisi natančno določajo vsebino in obliko vozniškega dovoljenja, ki se izda za obdobje 10-ih let. Je tudi mednarodno priznan dokument, ki pospešuje prosto gibanje oseb med državami članicami EU, pa tudi širše. Pravila o vozniškem dovoljenju pa zagotavljajo tudi izvrševanje določene prometne politike. Vse navedeno izkazuje pomembnost dokumenta. Direktiva 2006/126/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih izrecno določa, da morajo biti vozniška dovoljenja izdelana iz polikarbonata z lasersko gravuro, kakor je tudi naročnik zapisal v tehničnih specifikacijah predmetne razpisne dokumentacije. Naročnik meni, da ponudnik ne more dokazati svoje usposobljenosti, če referenčne dokumente izdeluje na kateremkoli drugem materialu in s kakršnokoli drugo tehniko personalizacije. Za usposobljenost ni dovolj zgolj poznavanje postopkov in tehnologij, pač pa tudi obvladovanje le-teh, kar se dokazuje z ustrezno referenco. Prav tako so izkušnje z izdajanjem kartičnih dokumentov v primeru tega javnega naročila nerelevantne, saj polikarbonat zahteva drug način personalizacije in določene zaščite, ki npr. na plastični kartici ali na papirju niso mogoče. Naročnik še poudarja, da se od ponudnika ne zahteva seznam dobav le naštetih dokumentov, ampak kateregakoli dokumenta, izdelanega iz polikarbonata in personaliziranega z laserskim graviranjem. Naročnik dalje navaja, da je pomembnost sporne reference izkazana tudi s tem, da je naročnik postavil predmetno dokazilo na prvo mesto v seznamu zahtevanih dokazil, kot to izhaja iz IV. dela razpisne dokumentacije. Zakon omogoča naročniku zahtevati dve ali več referenčnih dobav in naročnik je v konkretnem primeru navedeno zakonsko možnost minimiziral z zahtevo le dveh referenc, pri čemer naročnik razume, da dve referenci ne moreta predstavljati seznama. Naročnik referenc tudi ni pogojeval z referenčnimi vrednostmi. Z vidika javnega naročila je po mnenju naročnika zagotovo pomembna pridobitev usposobljenega izvajalca, zato naročnik zahteva dve referenci. Najmanj dve referenci izkazujeta, da je ponudnik res usposobljen za izdelovanje predmeta naročila. Zgolj ena referenca pa lahko pomeni, da izvajalec ne uspe pridobiti več naročil prav zaradi svoje nezadostne usposobljenosti za izdelavo takšnih dokumentov. Naročnik želi z zahtevo po dveh referencah pridobiti verodostojnega poslovnega partnerja z vrhunskim tehničnim znanjem in izkušnjami pri izdelavi zahtevanih dokumentov, ki bo zagotavljal stabilno, kvalitetno in tehnično dovršeno izdelavo in dobavo predmeta naročila za celotno obdobje pogodbenega odnosa. Naročnik želi, da bodo vozniška dovoljenja izdelana kvalitetno in iz materiala kot ga določajo predpisi. Naročnik še pripominja, da države članice EU že izdajajo vozniška dovoljenja v obliki polikarbonatne kartice, na katerih je personalizacija izvedena z laserskim graviranjem. Naročnik v zvezi z revizijsko navedbo vlagatelja o prekratkem roku za oddajo ponudb navaja, da je rok oblikoval skladno s 50. in 51. členom ZJN-2 in je podaljšal minimalni zakonski rok. Naročnik meni, da za pripravo ponudbe v obravnavanem naročilu niso potrebne obsežne in dolgotrajne aktivnosti ponudnikov, saj gre za standardne zaščitne elemente, ki jih pogojevani referenčni izdelki praviloma že imajo. Vlagateljevi razlogi v tem delu so nerelevantni, saj bi se vlagatelj na zasedenost proizvodnje lahko skliceval v kateremkoli času, po naročnikovem poznavanju pa ima vlagatelj 3M svoje lastne razvojne laboratorije, kar pomeni, da predstavitev zaščitnih elementov ni vezano na proizvodne procese in ne bi smelo predstavljati težav.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 3. 1. 2008 naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z vlogo, z dne 8. 1. 2008, odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo in dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je vlagatelja na podlagi 2. odstavka 21. člena ZRPJN s pozivom, št. 018-2/2008-2 z dne 15. 1. 2008 pozvala k predložitvi dodatnih dokazil, ki naj pojasnijo, ali vlagatelj izpolnjuje pogoj iz točke 4.11 razpisne dokumentacije.

Vlagatelj je z vlogo, posredovano Državni revizijski komisiji dne 21. 1. 2008, pojasnil, da razpolaga z eno ustrezno referenco v smislu zahteve naročnika iz točke 4.11 razpisne dokumentacije, in sicer z referenco UK Tachograph - Driver Licence. Sicer pa ima vlagatelj več izkušenj s področja dela v polikarbonatu, ki pa se nanašajo na druge predmete. Vlagatelj je pojasnilu priložil Funkcionalni certifikat in pripadajočo tehnično specifikacijo, iz katere naj bi izhajalo, da ima izkušnje za izdelavo polikarbonatnih kartic in laserskim personaliziranjem. Vlagatelj še navaja, da razpolaga s kapacitetami, zmogljivostmi in izkušnjami, ki omogočajo takojšnjo izdelavo kartičnih dokumentov tudi v polikarbonatu ter v želeni tehniki personaliziranja.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. členom in prvim odstavkom 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

1.
Državna revizijska komisija je najprej presodila utemeljenost revizijskih navedb vlagatelja v II. točki zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj zatrjuje, da je naročnikova zahteva v točki 4.11 razpisne dokumentacije neupravičeno omejujoča in protipravna, ker naročnik zahteva reference v povezavi s točno določenim materialom in tehniko personaliziranja ter najmanj dve takšni referenci, zaradi česar je po mnenju vlagatelja takšna zahteva v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, in sicer načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom enakopravne obravnave ponudnikov ter načelom sorazmernosti.

Iz vpogleda v II. del razpisne dokumentacije, Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, izhaja, da je naročnik v točki 4.11 določil naslednji pogoj:

"4. 11. SEZNAM NAJPOMEMBNEJšIH DOBAV

Ponudnik mora na obrazcu iz priloge št. II/4 podati seznam najpomembnejših dobav v zadnjih treh letih s področja izdelave in personalizacije vozniških dovoljenj v obliki polikarbonatne kartice ali s področja osebnih izkaznic, biografske strani potnih listin v polikarbonatu, dovoljenja za prebivanje ali drugih dokumentov v obliki polikarbonatne kartice, personaliziranih z laserskim graviranjem.
Ponudnik mora imeti v navedenem obdobju najmanj 2 tovrstni referenci.
Naročnik si pridržuje pravico preverjanja podatkov in od ponudnika zahtevati naknadno predložitev ustreznih dokazil."

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sporna referenca v obravnavanem primeru predstavlja pogoj v smislu tehnične sposobnosti po 45. členu ZJN-2 (IV. poglavje ZJN-2: Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in merila za izbor). ZJN-2 v 45. členu (Tehnična in/ali kadrovska sposobnost) določa načine (in dokazila), s katerimi naročnik preveri tehnično in/ali kadrovsko sposobnost gospodarskih subjektov. V skladu z 2. odstavkom 45. člena lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti med drugim tudi s seznamom najpomembnejših dobav blaga v zadnjih treh letih (2. alineja točke a), kakor je to naročnik zapisal tudi v obravnavani razpisni dokumentaciji.
ZJN-2 načelno prepušča naročnikom, da določijo pogoje po lastni presoji, vendar pa pogoji ne smejo biti nejasni ali neupravičeno diskriminatorni. Tako načelo enakopravne obravnave ponudnikov v 9. členu ZJN-2 zahteva, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Načelo sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2 pa določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Ker naročnik torej z določitvijo pogojev kot izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja na določenem razpisu, je pomembno, da so pogoji v vsakem posameznem primeru jasno določeni, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Vendar že zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi samega pogoja oziroma zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot pravilno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje pogoje in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. V zvezi s presojo posamezne zahteve gre še opozoriti, da je lahko morebitna njena diskriminatornost vedno le konkretna oziroma povezana s konkretnimi okoliščinami posameznega primera.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da naročniku pri postavitvi navedenega pogoja ni mogoče očitati njegovega oblikovanja na način, ki bi bil nesorazmeren glede na konkreten predmet naročila. Kot je razvidno iz vsebine točke 4.11 razpisne dokumentacije, je sporna zahteva v zvezi z referenčnim poslom nedvomno vsebinsko povezana s predmetom obravnavanega javnega naročila, ki je opisan v VI. delu razpisne dokumentacije ("Vrsta, tehnične značilnosti, kvaliteta, opis in predvidene količine blaga ter ostale zahteve naročnika"). Iz opisa predmeta javnega naročila tako nesporno izhaja, da morajo biti vozniška dovoljenja skladno z Direktivo 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih izdelana v obliki polikarbonatne kartice z vgrajenimi zaščitnimi elementi, ki so personalizirani z laserskim graviranjem (točka 2.1.2. Oblika in tehnične značilnosti obrazcev vozniških dovoljenj). Naročnik zahteva referenco s seznamom dobave kateregakoli dokumenta, v (enaki) obliki polikarbonatne kartice, ki so personalizirani z (enako) tehniko laserskega graviranja. Naročnikovo zahtevo je tako potrebno šteti za potrebno in primerno načinu za dosego cilja, to je ugotovitve, da je ponudnik v zadnjem času že kvalitetno dobavil (enakovrstno) blago, ki je predmet naročila. Ker je naročnik pri predmetu dobave zahteval obliko polikarbonatne kartice in tehniko laserskega graviranja, ni mogoče potrditi, da je sporen pogoj, presojan v mejah navedb vlagateljevega zahtevka za revizijo, določen pretirano oziroma da ni (smiselno) povezan s predmetom javnega naročila. Državna revizijska komisija v tem delu pritrjuje naročniku, da za ugotavljanje usposobljenosti ponudnika ne zadostuje zgolj poznavanje postopkov in tehnologij (kot to zatrjuje vlagatelj), ampak je pomembno, da ponudnik izkaže že (kvalitetno) opravljene dobave enakovrstnega blaga. Pri tem tudi ne gre prezreti, da naročnik zahteva seznam dobav kateregakoli dokumenta, izdelana v zahtevani obliki in tehniki in da je predmetno javno naročilo kompleksno, zahtevno in se bo izvajalo v daljšem časovnem obdobju v velikih količinah. Nenazadnje pa ne gre spregledati niti dejstva, da je vlagatelj v vlogi z dne 21. 1. 2008 sam izjavil, da razpolaga z eno ustrezno referenco v smislu (vsebinske) zahteve naročnika iz 1. odstavka točke 4.11 razpisne dokumentacije, in sicer z referenco UK Tachograph - Driver Licence.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju ugotovljenega ocenila, da je potrebno zahtevek za revizijo vlagatelja v delu, v katerem le-ta zatrjuje nesorazmernost reference v povezavi s točno določenim materialom in tehniko personaliziranja, in posledično tudi kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki in načela enakopravne obravnave ponudnikov, zavrniti kot neutemeljenega.

Državna revizijska komisija pa ni mogla upoštevati naročnikove argumentacije o potrebnosti (objektivni upravičenosti) najmanj 2 tovrstnih referenc, kakor je to zahtevano v 2. odstavku točke 4.11 razpisne dokumentacije. Tako je povsem irelevantno navajanje naročnika, da pomembnost zahteve izhaja iz dejstva, da je naročnik zahtevo uvrstil na prvo mesto v seznamu zahtevanih dokazil in podatkov (IV. del razpisne dokumentacije, stran 50). Neutemeljeno je tudi tolmačenje naročnika zakonske določbe 2. odstavka 45. člena (2. alineja a) točke), da ob upoštevanju, da zakon govori o "seznamu" najpomembnejših dobav, "seznama" po pojasnilu naročnika ne moreta predstavljati manj kot dve referenci. Naročnik navaja, da ena sama referenca ne dokazuje sposobnosti ponudnika, vendar tega ne dokaže, prav tako ne pojasni, zakaj pa dve referenci (že) izkazujeta, da je ponudnik res usposobljen za izvedbo predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija verjame naročniku, da želi zagotoviti, da bodo vozniška dovoljenja izdelana kvalitetno in iz materiala, kot ga določa direktiva, vendar naročnikova utemeljitev po najmanj dveh referencah ni prepričljiva. Nenazadnje je potrebno opozoriti na dejstvo, da naročnik (kot tudi sam izrecno navaja) referenc ni pogojeval z referenčnimi vrednostmi, kljub dejstvu, na katerega večkrat sam opozarja (zahtevnost in kompleksnost naročila), kar lahko pomeni, da bi ponudnik, ki bi izkazal dve referenci (tudi z minimalnimi vrednostmi) bil po mnenju naročnika lahko bolje usposobljen kot ponudnik, ki bi izkazal zgolj eno referenco, vendar pa bi slednja bila v primerljivi vrednosti z vrednostjo obravnavanega javnega naročila. Takšnemu stališču pa je po oceni Državne revizijske komisije težko ali celo nemogoče pritrditi.

Ker naročnik v tem delu ni uspel navesti prepričljivih razlogov za postavitev sporne zahteve, je Državna revizijska komisija revizijski navedbi vlagatelja ugodila in razveljavila sporno določilo 2. odstavka točke 4.11 razpisne dokumentacije, v katerem naročnik zahteva "najmanj dve" tovrstni referenci.

2.
Državna revizijska komisija je kot neutemeljeno ocenila revizijsko navedbo vlagatelja v III. točki zahtevka za revizijo, da je naročnik določil prekratek rok za oddajo ponudb, ob upoštevanju 50. in 51. člena ZJN-2.

Skladno z določbo 50. člena ZJN-2 mora naročnik pri določanju rokov za prejem prijav in ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene s tem zakonom. Če je obvestilo o javnem naročilu objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, šteje rok za oddajo ponudbe od dneva, ko je naročnik odposlal Uradu za uradne objave Evropskih skupnosti zahtevo za objavo v Uradnem listu Evropske unije. Po določbi 51. člena ZJN-2 mora biti rok za prejem ponudb v odprtem postopku najmanj 40 dni od datuma pošiljanja obvestila o javnem naročilu v objavo Uradnem listu Evropske unije.

Iz vpogleda v Obvestilo o naročilu v Uradnem listu EU z dne 23. 11. 2007, št. 2007/S 226-275862 izhaja, da je naročnik obvestilo poslal v objavo dne 21. 11. 2007. Rok za predložitev ponudb je bil določen do dne 9. 1. 2008, do 15.00 ure, torej je bilo na voljo 49 dni za pripravo in predložitev ponudbe.

Državna revizijska komisija kot nesporno ugotavlja, da je naročnik zadostil minimalnemu zakonskemu roku 40 dni za prejem ponudb v odprtem postopku (51. člen ZJN-2) in določil daljši rok od minimalnega 49 dni. Ne glede na navedeno mora naročnik po določbi 50. člena ZJN-2 pri določitvi roka poleg minimalnega roka upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb. Načeloma ni možno izključiti situacije, da določen ponudnik zaradi prekratkega roka za prejem ponudb začne revizijski postopek (četudi bi bil rok npr. enak minimalnemu), vendar pa je v tem primeru dokazno breme na ponudniku, da dokaže, da zahtevnost naročila pogojuje upravičenost zahteve po daljšem roku od minimalnega (Zakon o javnem naročanju s komentarjem, Ur. l. RS, Ljubljana 2007, str. 248).

Vlagatelj v obravnavanem primeru sicer zatrjuje, da je rok 49 dni (sicer daljši od minimalnega) prekratek, pri tem pa ne dokaže, da zahtevnost naročila zahteva daljši čas za prejem ponudb, kot je sicer določen. Vlagatelj se sklicuje zgolj na izdelavo referenčnih vzorcev v povezavi z zasedenostjo proizvodnje vlagatelja, torej gre za subjektivne razloge na strani samega vlagatelja in ne za razloge, ki bi bili povezani z zapletenostjo naročila in časom, potrebnim za pripravo ponudbe, ki bi v obravnavanem primeru opravičevali daljši rok, kot ga je določil naročnik.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in nasl. členi Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN) revizijsko navedbo vlagatelja v tem delu zavrnila kot neutemeljeno.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ocenila, da so revizijske navedbe utemeljene le v določenem delu, je vlagateljevemu zahtevku za revizijo delno ugodila in razveljavila sporno določilo razpisne dokumentacije v 2. odstavku točke 4.11. Ni pa sledila zahtevi vlagatelja, da se postopek javnega razpisa v celoti razveljavi, saj ugotovljene kršitve naročnika ne predstavljajo takšnih kršitev, zaradi katerih bi bila razveljavitev celotnega razpisa potrebna in utemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Iz določil 3. odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da je dolžan naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v predmetnem postopku priglasil stroške za takso v višini 5.000 eurov, stroške sestave zahtevka za revizijo v višini 3.000 eurov in za konferenco s stranko v višini 100 točk in 20% DDV ter 2% materialnih stroškov ter stroške priprave obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v višini 23 eurov.

Ker je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom delno uspel, pri čemer Državna revizijska komisija uspeh vlagatelja po temelju ocenjuje na 30%, je Državna revizijska komisija na podlagi 3. odstavka 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrne 30% potrebnih stroškov, nastalih z revizijo. Ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala kot potrebne stroške za plačano takso za revizijo v višini 5.000 eurov, stroške sestave zahtevka za revizijo v višini 3000 točk (Tar. št. 18 OT), kar znaša v višini 1.377 EUR, povečano za 20% DDV (275,40 EUR), skupaj v višini 1.652,40 EUR ter materialne stroške v višini 2% do vrednosti 1000 točk, kar znaša 9,18 EUR in v višini 1% od vrednosti 2000 točk, kar znaša 9,18 EUR (13. člen OT). Skupaj znašajo stroški v višini 6.670,76 EUR, in glede na 30% uspeh v višini 2.001,23 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov za konferenco s stranko, saj so ti stroški vključeni že v nagrado za sestavo zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo vlagatelja kot neutemeljeno zavrnila.

Naročnik je tako vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 2.001,23 EUR, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, 23. 1. 2008


Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.
Predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana
- Odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran