018-291/2007 Javni zavod Zdravstveni dom Radeče

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/2004, 61/05, 78/06 in 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po članici mag. Nataši Jeršič, ob sodelovanju svetovalke Sonje Marušič, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "izvedba nadstandardnih zobotehničnih storitev", in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Ikodent d.o.o., Slavka Rožanca 7, Krško, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnik Klakočar Bojan, Cesta krških žrtev 12 b, Krško (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Javni zavod Zdravstveni dom Radeče, Ulica OF 8, Radeče (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.01.2008

odločila:

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 16.11.2007 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora na račun številka 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo vplačati še znesek v višini 700,00 EUR.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 29.08.2007 sprejel sklep št. 8-2007-KN o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila.

Iz zapisnika o odpiranju ponudb z dne 20.09.2007 izhaja, da je naročnik pravočasno, to je do dne 10.09.2007 prejel dve ponudbi in sicer ponudbo vlagatelja in ponudbo Zasebnega zobotehničnega laboratorija Ljerka Zimšek s.p., Ulica OF 8, Radeče (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Naročnik je z dokumentom Odločitev o oddaji ponudb z dne 08.11.2007, št. 08-2007-N/P oba ponudnika obvestil, da se predmetno javno naročilo odda izbranemu ponudniku.

Vlagatelj je dne 16.11.2007 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj v svojem zahtevku predlaga razveljavitev naročnikove odločitve o izbiri ter da naročnik kot najugodnejšo izbere njegovo ponudbo, podrejeno pa, da se javno naročilo ponovi. V obrazložitvi svojega zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da je naročnik zgrešil nepravilnosti, ki so vlagatelja postavile v neenakopraven položaj v razmerju do drugih ponudnikov, saj naj bi naročnik kršil določila 6., 7., 8. in 9. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06; v nadaljevanju: ZJN-2).Vlagatelj nadalje zatrjuje, da razpisna dokumentacija ni bila jasna. V nadaljevanju zahtevka pa naročniku očita, da je zmotno ocenil, da je ponudba izbranega ponudnika cenovno najugodnejša. In sicer vlagatelj navaja razloge zaradi katerih naj bi bila ponudba izbranega ponudnika v postavki za Ivocap sistem nepravilna in izrazito dumpinška in dodaja, da bi naročnik takšno ponudbo moral v skladu z 49. členom ZJN-2 izločiti.
Vlagatelj kot slednjo navedbo navaja, da so podane tudi kršitve procesnih pravil, saj odločitev naročnika z dne 08.11.2007 nima razlogov o zgoraj navedenih dejstvih.

Naročnik je s sklepom št. 1-DIR/JN/07-139 z dne 29.11.2007 vlagateljev zahtevek v celoti zavrnil kot neutemeljen. V drugi točki izreka je naročnik odločil, da mu je vlagatelj dolžan povrniti stroške postopka v višini 150,00 EUR s pripadajočim DDV.
Glede vlagateljevega očitka, da naročnik pri izvedbi javnega razpisa ni upošteval določb 6., 7., 8. in 9. člena ZJN-2 naročnik odgovarja, da je glede na ocenjeno vrednost izvedel postopek zbiranja ponudb brez predhodne objave in oddal naročilo ponudniku, ki je ponudil najnižjo ceno ter tako sledil načelu gospodarnosti. Nadalje naročnik navaja, da je načelu zagotavljanja konkurence zadostil tako, da je k predložitvi ponudb povabil štiri ponudnike, načelo transparentosti je upošteval tako, da je pisno obrazložil in dokumentiral izbiro najugodnejše ponudbe in pri tem upošteval temeljna načela javnega naročanja. Načelu enakopravne obravnave ponudnikov pa je naročnik zadostil tako, da je na podlagi meril izbral ponudnika, ki je ponudil najnižjo ceno, ob upoštevanju referec in strokovne usposobljenosti ponudnikov.
Očitek vlagatelja, da naročnik dejstva "da je obseg potrebnih storitev okviren in se izvajajo po obsegu glede na povpraševanje" ni vključil kot merilo za oceno najugodnejšega ponudnika, naročnik zavrača in navaja, da je brez pravnega temelja. Naročnik pojasnjuje, da je nemogoče oceniti kolikšen bo obseg potrebnih storitev, nikakor pa tega ni bilo mogoče vključiti v merila za izbor najugodnejšega ponudnika.
Ugovor vlagatelja glede zmotne ocene in izbire najugodnejšega ponudnika na podlagi dumpinške cene naročnik zavrača s pojasnilom, da je v predračun (obr.2) vključil sedem nadstandardnih storitev za katero je vsak ponudnik moral vpisati njeno vrednost, ob tem pa so ponudniki morali ponujati vse storitve 100%. Naročnik dodaja, da je kot merilo za izbor bila določena skupna najnižja cena, kar pomeni, da bi lahko bila katera od storitev tudi višja od konkurenta. Naročnik navja, da je oba ponudnika zaprosil za pojasnitev strukture cene za Ivocap sistem. V pojasnilu izbranega ponudnika z dne 08.10.2007, pa mu je izbrani ponudnik pojasnil, da znaša kartuša za Ivocap 74,90 EUR z DDV ter da zadostuje za izdelavo 10 protez, kar pomeni, da znašajo materalni stroški za eno protezo 7,49 EUR ter uporabo orodja kivet. Glede očitkov neobičajno nizke cene (dumping), se naročnik sklicuje na stališča Državne revizijske komisije (018-275/03, 018-300/06...), da je oblikovanje ponudbenih cen stvar svobodne poslovne odločitve, saj je cena eden od bistvenih elementov konkurenčnosti, zagotavljanje konkurenčnosti pa omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Naročnik navaja, da pravo javnih naročil ne prepoveduje nizke cene, daje pa naročniku možnost, da takšno ponudbo zavrne (49. člen ZJN-2). Naročnik dodaja, da vlagatelj zgolj pavšalno in brez podkrepitve z dokazi zatrjuje, da je cena izbranega ponudnika za Ivocap sistem neobičajno nizka, kar po njegovem mnenju z institutom neobičajno nizke cene nima pravnorelevantne povezave.

Vlagatelj je z dopisom z dne 08.12.2007 naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dokumentacijo predmetnega postopka dostavil dne 14.12.2007. Državna revizijska komisija je naročnika še pozvala k posredovanju dodatne dokumentacije. Naročnik je dodatno dokumentacijo Državni revizijski komisiji posredoval 19. 12. 2007.

Državna revizijska komisija je dne 19.12.2007 od vlagatelja prejela potrdilo o plačilu takse za vložitev revizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je dne 21.12.2007 naročnika pozvala k posredovanju dodatne dokumentacije. Naročnik je zaprošeno dodatno dokumentacijo posredoval 31. 12. 2007.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb je Državna revizijska komisija v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj po tem, ko je naročnik že odstopil zahtevek za revizijo skupaj s celotno dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji (drugi odstavek 17. člena ZRPJN), Državni revizijski komisiji posredoval dopis z dne 19.12.2007, v katerem navaja, da mora naročnik, v kolikor se odloči, da bo za ceno za postavko Ivocap sistem štel samo doplačilo k standardni storitvi, pri vlagatelju upoštevati ceno 7,61 EUR (6,48 EUR za kartušo in 1,13 EUR za uporabo specialnih kivet), na podlagi takšne cene pa bo vlagatelj v resnici najugodnejši ponudnik. V zvezi s tem Državna revizijska komisija vlagatelja opozarja, da je že v več svojih odločitvah zapisala, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva, kršitve in dokazi, ki so bila navedeni oziroma predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, ki ga določajo 13. do vključno 16. člen ZRPJN. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu z 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem (ali v kasnejših vlogah) ne more navajati novih dejstev in kršitev, predlagati novih dokazov ali pa postavljati novih zahtevkov, saj s temi dejstvi, dokazi, kršitvami in zahtevki ni bil seznanjen naročnik, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati ali se izjaviti. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi zaobšli določbo 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem. Iz navedenih razlogov Državna revizijska komisija novih dejstev in dokazov, ki jih vlagatelj navaja v svoji vlogi z dne 19.12.2007, ni meritorno presojala oziroma jih pri odločanju v predmetnem revizijskem postopku ni upoštevala.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v 2. točki razpisne dokumentacije navedel, da je predmet javnega naročila "sukcesivna izvedba zobotehničnih storitev zobozdravstvene dejavnosti s področja nadstandardnih storitev za zdravstveni dom Radeče", iz česar je mogoče sklepati, da gre v konkretnem primeru za javno naročilo storitev. Državna revizijska komisija pa je (nasprotno naročnikovemu poimenovanju) ugotovila, da iz vsebine razpisne dokumentacije izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za javno naročilo storitev, temveč za javno naročilo blaga.

ZJN-2 v 8. točki 2. člena določa, da je javno naročilo blaga javno naročilo, katerega predmet je nakup, zakup, najem ali nakup blaga na kredit, z možnostjo odkupa ali brez te možnosti. Javno naročilo, katerega predmet je dobava blaga in vključuje storitev namestitve in inštalacije, ki je vezana na to blago, oziroma da se blago lahko uporablja v skladu z njegovim namenom, se obravnava kot javno naročilo blaga. V 9. točki istega člena pa ZJN-2 definira javno naročilo storitev kot javno naročilo, katerega predmet je izvajanje ali izvedba ene ali več storitev iz Seznama storitev. Javno naročilo, katerega predmet so blago in storitve iz Seznama storitev, se obravnava kot "javno naročilo storitev", če vrednost zadevnih storitev presega vrednost blaga, ki je zajeto v naročilu. Javno naročilo, katerega predmet so storitve iz Seznama storitev in vključujejo dejavnosti iz Seznama dejavnosti na področju gradenj, ki so samo dodatek glavnemu predmetu naročila, se obravnava kot javno naročilo storitev.

Naročnik je v 2. točki razpisne dokumentacije "Predmet javnega naročila", v tabeli Seznam nadstandardnih zobotehničnih storitev, naštel zahtevane "storitve":
-metal keramična prevleka;
-metal keramični člen;
-vlita kovinska proteza;
-zahtevnejša vlita kovinska proteza;
-Ivocap sistem;
-polna keramična prevleka;
-polni keramični člen.
V obrazcu predračuna (Obr-2) je naročnik zahteval cene za naštete "storitve". Nadalje je naročnik v 13. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (Kraj (lokacija) in terminski načrt izvedbe naročil) zapisal: "Izbrani ponudnik je dolžan dostavljati zobno protetične nadomestke v Zdravstveni dom Radečeâ??.Ponudnik je dolžan predložiti izjavo o dostavi blaga (Obr-8) in izjavo o izdelavi (Obr-9) s katero bo zagotavljal pravočasno dobavo blaga na predpisano lokacijo.".

Iz zgoraj navedenih (in drugih) določb razpisne dokumentacije nedvoumno izhaja, da je glede na določbo 8. točke 2. člena ZJN-2 predmet konkretnega javnega razpisa dobava blaga, konkretno dobava zobno protetičnih nadomestkov in ne izvedba nadstandardnih zobotehničnih storitev, kot je to (napačno) opredelil naročnik. Državna revizijska komisija se je (kljub navedeni ugotovitvi) odločila, da zaradi lažjega razumevanja in sledljivosti v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve uporabi pojem "nadstandardne zobotehnične storitve", kar pa na samo vsebinsko odločanje Državne revizijske komisije o zakonitosti naročnikovega ravnanja ne vpliva.

Kot prvo je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljevo navedbo, da je naročnik zagrešil nepravilnosti, ki so vlagatelja postavile v neenakopraven položaj v razmerju do drugih ponudnikov, kar naj bi imelo vpliv na nepravilno izbiro. Iz vlagateljevih navedb je nadalje mogoče razbrati, da naročniku očita kršitev 6., 7., 8. in 9. člena ZJN-2, torej kršitev načela gospodarnosti učinkovitosti in uspešnosti, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, načela transparentnosti javnega naročanja in načela enakopravne obravnave ponudnikov.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora vlagatelj, skladno z določili 4. in 5. alinee četrtega odstavka 12. člena ZRPJN, v revizijskem zahtevku navesti tako kršitve kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi zatrjevane kršitve dokazuje. V obravnavanem primeru vlagatelj v tem delu revizijskega zahtevka zatrjuje domnevne kršitve 6., 7., 8. in 9. člen ZJN-2, pri čemer pa ne navaja nobenih relevantnih dejstev, ki bi zatrjevane kršitve utemeljevala in ne ponudi nobenih dokazov, ki bi njegove trditve dokazovali. Na podlagi določil 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 10/04 in 52/07 ; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN, je morala Državna revizijska komisija zato upoštevati pravilo trditvenega in dokaznega bremena in spredaj opredeljene revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene. V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da je zahtevek za revizijo namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, zato mora vsebovati jasne trditve o domnevnih kršitvah naročnika. Navedbam, katerih namen je zgolj ugibanje o določenih dejstvih, v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu v revizijskem postopku ni mogoče slediti. V zahtevku za revizijo vlagatelj ne pojasni kako naj bi naročnik kršil 6., 7., 8. in 9. člen ZJN-2, temveč kršitve samo pavšalno in neobrazloženo zatrjuje, svojih navedb pa ne podkrepi z dejstvi oz. ne predlaga nikakršnih dokazov, s katerimi bi dokazal kršitve. Glede na navedeno je bilo potrebno vlagateljev zahtevek za revizijo v tem delu zavrniti kot neutemeljen.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija preverila vlagateljevo navedbo, da razpisna dokumentacija ni bila jasna. Vlagatelj v zvezi s to navedbo navaja: "Pod tč. 2 je navedeno, da je obseg potrebnih storitev okviren in se izvajajo po obsegu glede na povpraševanje. To pa pomeni, da ima povpraševanje in obseg del bistven vpliv na skupno pogodbeno vrednost, ki bo temeljila na javnem razpisu in s tem na porabo davkoplačevalskega denarja. To dejstvo pa kljub izrecni navedbi, da "je obseg potrebnih storitev okviren in se izvajajo po obsegu glede na povpraševanje" ni bilo vključeno v merila za oceno najugodnejšega ponudnika."

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je zgoraj citirana vlagateljeva navedba oz. njena utemeljitev pavšalna, v določenih delih pa celo nelogična. Vlagatelj namreč ne pojasni v katerem delu naj bi bila razpisna dokumentacija nejasna, prav tako svoje navedbe ne podkrepi niti z enim dokazom. V zvezi z zatrjevanjem nejasnosti razpisne dokumentacije vlagatelj navaja zgolj "â??da ima povpraševanje in obseg del bistven vpliv na skupno pogodbeno vrednost, ki bo temeljila na javnem razpisu in s tem na porabo davkoplačevalskega denarjaâ??" in da to dejstvo ni bilo vključeno v merila za izbor najugodnejšega ponudnika. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz takšnih navedb nikakor ne more ugotoviti, kako bi le-te lahko vplivale na (ne)jasnost razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija ponovno izpostavlja, da iz pravila o trditvenem in dokaznem bremenu izhaja, da mora vlagatelj zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti. Navedbam, katerih namen je zgolj ugibanje o določenih dejstvih, v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu v revizijskem postopku ni mogoče slediti. Državna revizijska komisija je zato ob presoji vlagateljeve navedbe upoštevala omenjeno pravilo in je vlagateljev zahtevek za revizijo tudi v tem delu zavrnila kot neutemeljen.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da odločitev naročnika temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj naj bi naročnik zmotno ocenil, da je ponudba izbranega ponudnika najugodnejša. Vlagatelj pojasnjuje, da je izbrani ponudnik v ponudbenem predračunu v postavko za Ivocap sistem vključil samo del cene, ki se nanaša na nadstandard, medtem ko je vlagatelj v isto postavko vključil tako ceno za izdelavo klasične totalne proteze, kot tudi del cene za nadstandardno izvedbo totalne proteze. Vlagatelj meni, da je ponudba izbranega ponudnika zaradi navedenih razlogov v postavki Ivocap sistem nepravilna, nerealna in izrazito dumpinška, kar je vplivalo na seštevek vrednosti vseh postavk nadstandardnih storitev. Vlagatelj še dodaja, da bi moral naročnik dumpinško ponudbo izbranega ponudnika skladno z določili 49. člena ZJN-2 izločiti.

Iz 2. točke razpisne dokumentacije izhaja, da je predmet predmetnega javnega naročila izvedba nadstandardnih zobotehničnih storitev. V prilogi Obr-2 (predračun) je naročnik zahteval, da ponudniki vpišejo cene za sedem nadstandardnih storitev po priloženi specifikaciji in skupno vrednost vseh nadstandardnih storitev po priloženi specifikaciji. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil tri merila za izbor najugodnejšega ponudnika: (1) reference ponudnika, (2) strokovna usposobljenost ponudnika in (3) najnižja cena za nadstandardne storitve.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da sta oba ponudnika izpolnila predračun in vpisala cene za vseh sedem zahtevanih nadstandardnih storitev. Skupna vrednost nadstandardnih storitev iz ponudbe izbranega ponudnika je tako znašala 530,00 EUR, cena za postavko Ivocap sistem je ob tem znašala 10,00 EUR. Skupna ponudbena vrednost nadstandardnih storitev iz vlagateljeve ponudbe je medtem znašala 547,08 EUR, cena za postavko Ivocap sistem je znašala 70,86 EUR. Ker sta oba ponudnika dosegla enako število točk po drugih dveh merilih za izbor najugodnejšega ponudnika, je naročnik na podlagi najnižje skupne cene za nadstandardne storitve, kot najugodnejšo izbral ponudbo izbranega ponudnika.

Državna revizijska komisija na tem mestu ugotavlja, da iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izbrani ponudnik res ponudil nižjo skupno ceno za nadstandardne storitve, vendar pa je v nadaljevanju morala preveriti ali je ponudbena cena izbranega ponudnika (neupravičeno) nižja od ponudbene cene vlagatelja, ker je le-ta v sporno postavko vključil samo del cene, ki se nanaša na nadstandard, kot to zatrjuje vlagatelj. Državna revizijska komisija je v nadaljevanju torej preverila ali je izbrani ponudnik ravnal pravilno, ko je v postavki Ivocap sistem ponudil samo ceno za nadstandard oz. ali je s takšnim ravnanjem ponudil nedopustno (dumpinško) neobičajno nizko ceno, ki je vplivala tudi na skupno ponudbeno ceno.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz določil razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik zahteval cene za sedem nadstandardnih storitev, ki jih je specificiral v predračunu (Obr-2). Naročnik je v 14. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe izrecno zapisal "â??Ponudnik mora ponuditi ceno za razpisane nadstandardne storitve po priloženi specifikaciji.â?? V kolikor se nadstandardne zobnoprotetične storitve ne da izvesti samostojno (brez standardne storitve) je izvajalec dolžan standardne zobnoprotetične storitve zaračunati po ceni, ki je bila izbrana v postopku zbiranja ponudb brez predhodne objave.". Iz citirane določbe razpisne dokumentacije tako izhaja, da je naročnik zahteval cene samo za nadstandardne storitve. V primerih ko nadstandardne storitve ni mogoče izvesti brez izvedbe standardne storitve, pa je naročnik določil, da si je izvajalec (izbrani ponudnik) dolžan standardno storitev zaračunati po ceni, ki je bila izbrana v drugem (ločenem) postopku javnega naročanja za izvedbo standardnih zobotehničnih storitev.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je izbrani ponudnik ponudil ceno za postavko Ivocap sistem v višini 10,00 EUR, vlagateljeva cena za isto postavko pa je medtem znašala 70,86 EUR. Na podlagi tako ugotovljene razlike v predmetni postavki je naročnik z dopisom z dne 21.09.2007 oba ponudnika pozval k obrazložitvi strukture cene za Ivocap sistem. Izbrani ponudnik v svojem pojasnilu z dne 25.09.2007 pojasnjuje, da gre pri Ivocap sistemu za sistem tlačenja ivoclarjevega capsuliranega materiala, ter da ponujena cena 10,00 EUR pomeni ceno materiala. Prav tako je izbrani ponudnik pojasnil, da so vse ostale postavke zajete v standardni osnovni storitvi. Iz vlagateljevega pojasnila z dne 24.09.2007 pa je razvidno, da je v ceno za Ivocap sistem (70,86 EUR) vključil ceno za izdelavo standardne proteze (63,25 EUR), ceno za nabavo Ivocap kartuše (6,48 EUR) in ceno za uporabo specialnih kivet (1,13 EUR). Naročnik je zaradi podrobnejše primerjalne analize z dopisom z dne 04.10.2007 od izbranega ponudnika ponovno zahteval natančno obrazložitev strukture cene za storitev Ivocap in sicer obrazložitev cene za izdelavo standardne totalne proteze (št. točk, ceno točke, v kolikor so v ceno všteti zobje po nabavni ceni), nabavne cene za Ivocap kartuše z DDV, uporabo specialnih kivet. V pojasnilu z dne 08.10.2007 je izbrani ponudnik pojasnil, da je število točk za totalno protezo določeno po Zeleni knjigi in znaša 47,56, ter da gre za standardno storitev. Izbrani ponudnik je pojasnil, da je cena točke opredeljena na predračunu ponudbe in da so zobje vedno všteti, ker so sestavni del proteze, cena le-teh pa znaša 5,11 EUR. Nadalje je izbrani ponudnik pojasnil, da znaša nabavna cena Ivocap kartuše 74,90 EUR kar zadostuje za izdelavo 10 protez (torej 7,49 EUR za eno protezo), uporaba specialnih kivet pa je uporaba orodja, kot uporaba ostalih kivet.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izbrani ponudnik v postavko za Ivocap sistem vključil samo ceno za nadstandardno storitev, kar nedvoumno izhaja tudi iz pojasnil izbranega ponudnika z dne 25.09.2007 in z dne 08.10.2008. Ob upoštevanju zgoraj ugotovljenega dejstva, t.j. da je naročnik v razpisni dokumentaciji izrecno zahteval, da ponudniki podajo cene samo za nadstandardne storitve, je potrebno ugotoviti, da je izbrani ponudnik s takšnim ravnanjem ravnal pravilno ter v skladu z zahtevami razpisne dokumentacije. Dela cene za standardno storitev namreč ponudniki (v skladu z 14. točko Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) niso bili dolžni vključiti v postavke za zahtevane nadstandardne storitve niti za nadstandardne storitve, ki jih samostojno brez standardnih ni mogoče izvesti. Izbrani ponudnik (izvajalec) si bo v takšnih primerih dolžan ceno za standardno storitev zaračunati po ceni, ki je bila izbrana v (ločenem) postopku javnega naročanja za izvedbo standardnih zobotehničnih storitev. Državna revizijska komisija na podlagi ugotovljenega ni mogla slediti vlagateljevi navedbi, da je ponudba izbranega ponudnika v postavki za Ivocap sistem nepravilna in nerealna iz razloga, ker je izbrani ponudnik v ceno za postavko Ivocap sistem vključil samo del cene ki se nanaša na nadstandard oz. ker v ceno za postavko Ivocap sistem ni vključil tudi dela cene za standardno storitev.

Ob upoštevanju zgoraj ugotovljenega je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila tudi navedbo vlagatelja, da bi naročnik moral ponudbo izbranega ponudnika izločiti v skladu z 49. členom ZJN-2. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je nepravilna in izrazito dumpinška cena v ponudbi izbranega ponudnika za postavko za Ivocap sistem, vplivala na seštevek vrednosti vseh postavk nadstandardnih storitev, ki so predmet javnega naročila, zaradi česar je celotna ponudba izbranega ponudnika dumpinška in bi jo naročnik kot tako moral, skladno z 49. členom ZJN-2, izločiti.

ZJN-2 v 49. členu (neobičajno nizka ponudba) določa: "(1) Če naročnik meni, da je pri določenem naročilu ponudba neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve, mora naročnik, preden zavrne takšno ponudbo, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev tega naročila, oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb in jih je naročnik predhodno določil in od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. â??(2) Naročnik mora preveriti te postavke ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila. V kolikor naročnik ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, tako ponudbo izloči."

Citirana določba naročniku daje možnost, da v primeru, ko mu neobičajno nizka ponudba vzbuja dvom o možnostih izpolnitve naročila, takšno ponudbo zavrne. Vendar pa mora naročnik pred zavrnitvijo takšne ponudbe pisno zahtevati podatke o elementih, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev naročila. Naročnik je tako pred zavrnitvijo neobičajno nizke ponudbe dolžan preveriti razloge za takšno ponudbo. V kolikor ponudnik naročniku obrazloži oziroma dokaže realnost svoje ponudbene cene in s tem odpravi dvom glede izvedbe javnega naročila po ponujenih cenah, ni razloga za zavrnitev takšne ponudbe. V kolikor ponudnik ne uspe pravno relevantno utemeljiti vrednosti svoje ponudbe, pa lahko naročnik takšno ponudbo zavrne. Citirana določba tako v prvi vrsti naročniku omogoča, da preveri nizko ponudbo, ki mu vzbuja dvom v uspešno izvedbo naročila. Ponudniku, katerega ponudbo naročnik ocenjuje, da je prenizka, pa postopek preverjanja neobičajno nizke ponudbe omogoča, da pojasni način oblikovanja cene oz. odpravi dvoma glede njegovega morebitnega protipravnega ali zmotnega ravnanja v postopku oddaje javnega naročila. Kršitev 49. člena ZJN-2 lahko zato v revizijskem postopku uveljavlja predvsem tisti ponudnik, katerega ponudbo je naročnik izločil, ne da bi ga prej pozval k pojasnitvi oblikovanja ponudbene cene. V primeru, ko naročnik ne oceni, da je ponudba določenega ponudnika neobičajno nizka in ga zato izbere kot najugodnejšega, pa lahko kršitev 49. člena ZJN-2 v revizijskem postopku uveljavljajo tudi konkurenčni ponudniki, vendar le v primeru, če je mogoče naročniku očitati kršitev pravil javnega naročanja v smislu nepostopanja po 49. člena ZJN-2.

Kot že predhodno ugotovljeno je skupna vrednost nadstandardnih storitev iz ponudbe izbranega ponudnika znašala 530,00 EUR, cena za postavko Ivocap sistem je ob tem znašala 10,00 EUR. Skupna ponudbena vrednost nadstandardnih storitev iz vlagateljeve ponudbe je medtem znašala 547,08 EUR, cena za postavko Ivocap sistem je znašala 70,86 EUR. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je naročnik na podlagi ugotovljene razlike v ceni za postavko Ivocap sistem, oba ponudnika pisno pozval k obrazložitvi strukture cene v sporni postavki. Naročnik je dne 08.11.2007 izdal odločitev o oddaji javnega naročila v obrazložitvi katere je pojasnil, da sta obe ponudbi izpolnjevali zahtevane pogoje, ter da je na podlagi dodatne analize ponudb ugotovil, da je najnižjo ponudbeno ceno ponudil izbrani ponudnik, na podlagi česar je naročnik javno naročilo oddal njemu. Iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da je naročnik v skladu z 49. členom ZJN-2 preveril realnost ponudbene cene izbranega ponudnika zato mu nepostopanja po 49. členu ZJN-2 na tem mestu ni mogoče očitati.

Izbrani ponudnik je s svojimi pojasnili z dne 25.09.2007 in z dne 08.10.2008 pojasnil svojo ceno v postavki za Ivocap sistem in (kot je Državna revizijska komisija že predhodno ugotovila) odpravil dvom glede morebitnega protipravnega ali zmotnega ravnanja v postopku oddaje javnega naročila. Ker vlagatelj zatrjuje le to, da je skupna ponudbena cena izbranega ponudnika neobičajno nizka, ker le-ta v postavko za Ivocap sistem ni vključil še dela cene za standardno storitev in ker v konkretnem primeru vlagatelj ni predložil drugih dokazov zaradi katerih bi se pri naročniku moral vzpostaviti dvom v zmožnost izbranega ponudnika izvesti javno naročilo, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagateljeva navedba neutemeljena. Tudi ob primerjavi ponudbenih cen gre ugotoviti, da je ponudba izbranega ponudnika le 17,08 EUR nižja od vlagateljeve cene. Državna revizijska komisija je ob zgoraj ugotovljenih dejstvih odločila, da je zgoraj obravnavano revizijsko navedbo vlagatelja potrebno v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

Državna revizijska komisija je nazadnje obravnavala navedbo vlagatelja, da odločitev naročnika št. 08-2007-N/P z dne 08.11.2007 o navedenih dejstvih ne vsebuje razlogov, zaradi česar naj bi bila podana tudi kršitev procesnih pravil. Iz te navedbe gre tako smiselno razumeti, da vlagatelj naročniku očita, da njegova odločitev o oddaji javnega naročila ne vsebuje razlogov o dejstvih, navedenih v zahtevku za revizijo, zaradi česar naj bi bile podane kršitve procesnih pravil.

79. člen ZJN-2 (odločitev o oddaji javnega naročila) določa, da mora naročnik svojo odločitev o oddaji javnega naročila obrazložiti in navesti ugotovitve in razloge zanjo. V kolikor odločitev o oddaji javnega naročila ne vsebuje razlogov za zavrnitev ponudnika, ki ni bil izbran, in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran, ima slednji v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZJN-2 možnost, da v petih dnevih od dneva prejema odločitve zahteva dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dne 08.11.2007 izdal odločitev o oddaji javnega naročila, v kateri je navedel, da je javno naročilo oddal izbranemu ponudniku, v obrazložitvi pa zapisal, da sta obe ponudbi izpolnjevali zahtevane pogoje, ter da je zaradi najnižje ponujene cene izbral ponudbo izbranega ponudnika. Iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da je naročnik navedel prednosti sprejete ponudbe v razmerju do vlagatelja (ki je oddal popolno, a cenovno manj ugodno ponudbo) in tako svojo odločitev o oddaji javnega naročila obrazložil na način, ki je skladen z 79. členom ZJN-2.

Glede na zgoraj navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da se naročnik do dejstev, ki jih je vlagatelj navedel v svojem zahtevku za revizijo, katerega je vložil po izdaji odločitve o oddaji javnega naročila z dne 08.11.2007, v slednji niti ni bil dolžan niti se do teh dejstev (kršitev) ni mogel opredeliti, saj mu le-ta ob sprejemanju odločitve o oddaji javnega naročila niso bila znana.
Državna revizijska komisija je odločila, da je tudi slednjo revizijsko navedbo vlagatelja potrebno v zavrniti kot neutemeljeno.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Iz določil 4. odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora vlagatelj v primeru, če je zahtevek za revizijo neutemeljen, naročniku povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Naročnik je v revizijski postopek priglasil administrativno-tehnične stroške v višini 150,00 EUR, nastale z obravnavo in odločitvijo o zahtevku za revizijo, povečane za 20% DDV.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v obravnavanem primeru priglašenih stroškov v smislu potrebnih stroškov ni uspel izkazati. Naročnik administrativno tehničnih stroškov namreč ni specificiral, zaradi česar je bilo potrebno naročnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov v nadaljevanju zavrniti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj stroškov, nastalih z revizijo, ni priglasil, zato Državna revizijska komisija o njih ni presojala.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena"â??, to je na ustrezen račun pri ministrstvu, pristojnem za finance, â??"vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zaradi česar je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, 11.01.2008



mag. Nataša Jeršič, univ.dipl.ekon.
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Odvetnik Klakočar Bojan, Cesta krških žrtev 12 b, Krško,
- Javni zavod Zdravstveni dom Radeče, Ulica OF 8, Radeče,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana;
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.

Natisni stran