018-288/2007 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Republika Slovenija, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 11. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05, 78/06 in 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po Samu Červeku, predsedniku Državne revizijske komisije, in ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku revizije oddaje javnega naročila po odprtem postopku za "Javno naročilo za oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj, št. 430-453/2007", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga vložili družbi KIG d.d., Zagorica 18, Ig pri Ljubljani in 3M (East) AG, Indistriestrasse 21, CH-6343 Rotkreut, švica, ki ju obe po pooblastilu zastopa Odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) ter na podlagi predloga vlagatelja z dne 7. 12. 2007, za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN, dne 17. 12. 2007

odločila:

1. Predlogu vlagatelja z dne 7. 12. 2007 za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN z dne 7. 12. 2007 se ugodi. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 3. 12. 2007, v celoti zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila po odprtem postopku za "Javno naročilo za oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj, št. 430-453/2007", do dokončne odločitve (naročnika oziroma Državne revizijske komisije) o zahtevku za revizijo.

2. Odločitev o stroških vlagatelja zaradi vložitve predloga iz prejšnje točke izreka tega sklepa se pridrži do odločitve o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem javnem naročilu objavil na Portalu javnih naročil dne 21. 11. 2007, pod št. objave JN3675/2007 in v Uradnem glasilu Evropske skupnosti dne 23. 11. 2007, pod št. 2007/S 226-275862.

Vlagatelj je z vlogo z dne 3. 12. 2007 vložil zahtevek za revizijo zaradi neupravičeno omejujočega in protipravno postavljenega pogoja v zvezi z referencami, ki ga je naročnik postavil v razpisni dokumentaciji in zaradi prekratkega roka za oddajo ponudbe, zaradi katerega je vlagatelju onemogočena kvalitetna priprava popolne ponudbe. Vlagatelj meni, da je naročnik s postavljenim pogojem v zvezi z referencami kršil temeljna načela javnega naročanja, predvsem načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov ter načelo sorazmernosti.

Vlagatelj je z vlogo z dne 7. 12. 2007 vložil predlog za izdajo sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo vlagatelja v celoti zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj je prepričan, da škodljive posledice zadržanja aktivnosti v konkretnem postopku oddaje javnega naročila ne bodo nastale iz razlogov, ki jih utemeljuje v nadaljevanju. Naročnik na strani 4. razpisne dokumentacije med drugim določa, da pojem oblikovanja v opredelitvi predmeta javnega naročila pomeni izdelavo predloga in dokončne oblikovne rešitve ter implementacijo zaščitnih elementov v grafično podobo, kar mora biti tudi v skladu z Direktivo 2006/126/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih (v nadaljevanju: direktiva), ki v 3. odstavku 3. člena določa, da "države članice zagotovijo, da do 19. januarja 2033 vsa izdana vozniška dovoljenja in vozniška dovoljenja v obtoku izpolnjujejo vse zahteve te direktive". Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1E (ki je usklajen s citirano direktivo), katerega naročnik navaja na 5. strani razpisne dokumentacije kot temelj za obveznost izdaje vozniških dovoljenj, v 101. členu določa, da morajo vsi imetniki vozniških dovoljenj najpozneje v 10-ih letih od uveljavitve tega zakona zamenjati vozniška dovoljenja. Posredno je citirana novela skrajšala rok iz direktive (do 19. januarja 2033) na 10 let od uveljavitve novele ZVCP-1E. Ne glede na to, ali bo novela sprejeta v zakonodajnem postopku, je vlagatelj prepričan, da škodljivih posledic v primeru zadržanja aktivnosti naročnika v konkretnem primeru ne bo. Roki za odločitev o revizijskem zahtevku so namreč kratki, saj mora naročnik o njem odločiti v 15-ih dneh, Državna revizijska komisija pa, kolikor se postopek nadaljuje, prav tako v 15-ih dneh. Glede na okoliščine konkretnega primera gre pričakovati, da bi se o predmetnem revizijskem zahtevku odločilo v 30-ih dneh, izjemoma v 50-ih dneh; vendar ne glede na navedeno v konkretnem postopku ne bo prišlo do škodljivih posledic, saj bo še vedno na voljo dovolj časa za pripravo novih vozniških dovoljenj. Vlagatelj še poudarja, da zadržanje tudi ne bo v ničemer ogrozilo imetnike vozniških dovoljenj, da v obdobju 10-ih let od uveljavitve ZVCP-1E zamenjajo vozniška dovoljenja, da bodo skladna z direktivo. Ker pa navedena novela v zakonodajnem telesu še ni bila sprejeta, to dodatno dokazuje, da ne obstajajo nikakršne škodljive posledice zadržanja aktivnosti, hkrati pa naročnik ne more skleniti pogodbe z izbranim ponudnikom, saj zato pred uveljavitvijo novele nima pravne podlage. Vlagatelj nadalje navaja, da je na strani 84. razpisne dokumentacije v Tabeli 1 za leto 2008 predvidena izdaja 100.000 vozniških dovoljenj oziroma 5,26% celotne količine, pri čemer vlagatelj navaja, da je sposoben izdelati takšno število dovoljenj tudi ob zadržanju aktivnosti naročnika, zato tudi iz tega vidika ne bo škodljivih posledic zadržanja aktivnosti naročnika. Na drugi strani vlagatelj poudarja, da bi v primeru ugodenega predloga za zadržanje aktivnosti naročnika nastale pozitivne posledice in koristi za javni interes, saj bi se omogočilo uresničitev temeljnih načel javnega naročanja (načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki in enakopravne obravnave ponudnikov). Upoštevanje vseh treh načel pomeni izvedbo najbolj gospodarne porabe javnih sredstev in izbor najboljšega ponudnika, ki bo javno naročilo opravil najbolj kakovostno in za najbolj ugodno ceno. Naročnik je zaradi neupravičeno omejujočega in protipravno postavljenega pogoja v zvezi z referencami predmetno javno naročilo priredil enemu ponudniku in tako neupravičeno omejil konkurenco med ponudniki. Vlagatelj na koncu še poudarja, da sodna praksa Sodišča ES kaže, da je v javnem interesu predvsem zakonita oddaja javnih naročil. Takojšnja oddaja javnih naročil izbranemu ponudniku (ne glede na morebitne kršitve) pa jr opravičljiva le v tistih primerih, v katerih sta ogrožena življenje in zdravje ljudi (sodba v primeru Dundalk, C-45/87 in v primeru Wallonia Buses, C-87/94). Navedeni okoliščini v obravnavanem primeru nista podani, hkrati pa tudi ne bo nastala nobena škoda, zaradi česar je potrebno dati prednost javnemu interesu, to je zakoniti oddaji naročila. V primeru nezadržanja aktivnosti naročnika pa bo vlagatelju odvzeta aktivna legitimacija za morebitni revizijski zahtevek po oddaji naročila, saj zaradi prekratkega roka za pripravo ponudbe le-te ne bo mogel sestaviti.

Naročnik je z vlogo, št. 430-453/2002/11 (17142-02) z dne 12. 12. 2007, v smislu 6. odstavka 11. člena ZRPJN, podal svoje obrazloženo mnenje o predlogu vlagatelja, ki je po mnenju naročnika neutemeljen. Naročnik poudarja, da so roki iz direktive z vidika predmetnega javnega naročila nepomembni, saj določajo le skrajni datum, do katerega je potrebno vsa vozniška dovoljenja v obtoku zamenjati. Skrajni rok, do katerega morajo države članice EU začeti izdajati vozniška dovoljenja, je 19. 1. 2013; roke za obvezno zamenjavo že izdanih vozniških dovoljenj pa lahko določi vsaka država članica po svoje, vendar v rokih, ki jih določa direktiva. Odločitev Vlade RS za uvedbo vozniškega dovoljenja v obliki polikarbonatne kartice sledi temeljnemu cilju direktive o vozniških dovoljenjih, da se čimbolj uskladijo predpisi v zvezi s periodičnostjo podaljševanja vozniških dovoljenj, da se poenotijo kategorije vozniških dovoljenj, obstoječi različni vzorci dovoljenj pa se nadomestijo z enotnim vzorcem. Poleg tega je izdaja novih dovoljenj v obliki polikarbonatne kartice za RS nujna kot ukrep proti ponarejanju vozniških dovoljenj. Slovensko vozniško dovoljenje se trenutno izdaja na obrazcu, ki je tiskan na posebnem papirju (neobond) in vsebuje minimalne zaščite, kot jih določa Direktiva Sveta 1991/439/EC o vozniških dovoljenjih. Navedeni obrazec je mogoče zelo enostavno ponarediti, saj so tehnologije izdelave in tiskanja zelo dostopne morebitnim ponarejevalcem. Pri tem naročnik opozarja, da mora vsaka država članica EU uvesti vse ukrepe proti ponarejanju in prenarejanju omenjenih obrazcev, sicer se lahko proti taki državi uvedejo najbolj drastični ukrepi, med katere sodi tudi ukrep nepriznavanja vozniških dovoljenj s strani držav članic EU. Posledice takega ukrepa bi bile za RS zelo negativne, saj bi s tem omejili prosti pretok oseb na omenjenem območju. Glede na navedeno je vsekakor v javnem interesu, da se vozniška dovoljenja v obliki polikarbonatne kartice pričnejo izdajati čim prej, vendar še vedno v okviru, ki jih določajo predpisi, pri čemer naročnik poudarja stališče, da zadržanje aktivnosti naročnika v predmetnem postopku ne bi imelo pozitivnih učinkov, ampak bi zaradi števila ponarejenih dovoljenj na sedanjem obrazcu imelo kvečjemu negativne posledice. Naročnik še poudarja, da vlagatelj ne more določati rokov za izdajo dovoljenj, ki bodo v skladu z direktivo, niti roka pričetka izdaje ne more določiti naročnik, ampak ga lahko določi le zakonodajalec, ki bo obravnaval in sprejel novelo ZVCP-1E. Naročnik v nadaljevanju utemeljuje razloge, ki utemeljujejo postavitev spornega pogoja (referenc) v razpisni dokumentaciji, ki je predmet revizijskega zahtevka vlagatelja ter postavitev dovolj dolgega roka za predložitev ponudb. Naročnik na koncu še navaja, da je vlagatelj nedosleden v predlogu, saj na večih mestih govori o "prometnih" dovoljenjih, kar kaže na neresnost potencialnega ponudnika. Vsekakor pa revizijski zahtevek in predlog nista v skladu s trditvijo vlagatelja, da ima 3M kot mednarodni proizvajalec dokumentov v obliki kartic več referenc kot izdelovalec kartičnih dokumentov v različnih materialih, tudi polikarbonatnem materialu in z uporabo različnih tehnologij personaliziranja. Zato naročnik ne razume, zakaj bi vlagatelju, pri vseh naštetih referencah, nastale škodljive posledice, saj je določeni rok za oddajo ponudb skladen z zakonom in glede na zatrjevane reference vlagatelja tudi za njega povsem primeren.

Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter vpogledu v razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila, direktivo ter predlog novele ZVCP-1E, je Državna revizijska komisija na podlagi 11. in 22. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

ZRPJN v 1. odstavku 11. člena (Posledice vloženega zahtevka za revizijo) med drugim določa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži postopka oddaje javnega naročila. Določba 2. odstavka 11. člena ZRPJN določa, da lahko naročnik ne glede na vložen zahtevek za revizijo nadaljuje z izvedbo postopka oddaje javnega naročila, ne sme pa skleniti pogodbe, in da sme naročnik skleniti pogodbo o oddaji javnega naročila skladno z odločitvijo Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. Določba 3. odstavka 11. člena ZRPJN dopušča možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo odloči, da se ne glede na 1. odstavek 11. člena ZRPJN izvajanje postopka oddaje javnega naročila zadrži do odločitve Državne revizijske komisije in o tem najpozneje v treh dneh obvesti vse udeležene v postopku oddaje javnega naročila. Določba 4. odstavka 11. člena ZRPJN določa, da lahko Državna revizijska komisija na predlog vlagatelja zahtevka za revizijo sprejme sklep, da vloženi zahtevek za revizijo zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila v celoti ali jih zadrži le deloma, da pri odločanju o predlogu vlagatelja Državna revizijska komisija upošteva razmerje med škodljivimi posledicami zadržanja aktivnosti v postopku in koristmi za vse, ki bi lahko bili oškodovani, ter javnim interesom za izvedbo postopka oddaje javnega naročila, in če Državna revizijska komisija predlogu ugodi, mora naročnik o tem obvestiti vse udeležene v postopku oddaje javnega naročila.

Iz besedila 1. in 2. odstavka 11. člena ZRPJN je razvidno, da ZRPJN kot osnovno pravilo določa nesuspenzivnost zahtevka za revizijo, pri čemer pa velja prepoved sklenitve pogodbe o oddaji naročila. Temeljno pravilo zakona torej je, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v zvezi z oddajo konkretnega naročila oziroma zadrži le sklenitev pogodbe o oddaji naročila, medtem ko je možnost za morebitno odločitev o zadržanju nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje naročila (torej aktivnosti pred sklenitvijo pogodbe o oddaji naročila) pridržana za primer, ko se naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo sam odloči, da bo zadržal nadaljnje aktivnosti (3. odstavek 11. člena ZRPJN), oziroma za primer, ko vlagatelj Državni revizijski komisiji predlaga zadržanje nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje naročila v celoti ali le deloma (4. odstavek 11. člena ZRPJN). Iz besedila 11a. člena ZRPJN je razvidno, da je možnost nezadržanja sklenitve pogodbe o oddaji naročila pridržana za primer, ko naročnik to predlaga Državni revizijski komisiji (1. odstavek 11a. člena ZRPJN) in ob hkratnem izpolnjevanju pogojev za dovolitev sklenitve pogodbe.

Tako možnost zadržanja nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje naročila v celoti ali le deloma po 4. odstavku 11. člena ZRPJN, kot tudi možnost dovolitve sklenitve pogodbe o oddaji naročila po 1. 11a. členu ZRPJN sta pridržani le za izjemne (v danih okoliščinah posameznega primera posebej utemeljene) primere. Bodisi zadržanje nadaljnjih aktivnosti naročnika v celoti ali le deloma v postopku oddaje naročila na predlog vlagatelja bodisi dovolitev sklenitve pogodbe o oddaji naročila na predlog naročnika predstavljata odmik od zakonskega pravila iz 1. in 2. odstavka 11. člena ZRPJN. Zakon torej v osnovi preprečuje sklenitev pogodbe o oddaji javnega naročila, ne preprečuje pa nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila (npr. odpiranje ponudb, sprejem in izdaja odločitve o oddaji naročila, ipd.). Z načelno prepovedjo sklenitve pogodbe o oddaji javnega naročila je preprečena možnost nastanka morebitne škode neizbranemu ponudniku zaradi morebitne nezakonite odločitve o oddaji posla, ki je predmet naročila, izbranemu ponudniku.

ZRPJN ne pojasnjuje, katere okoliščine opravičujejo, da se zahtevku za revizijo odvzame t. i. nesuspenzivni učinek v smislu 4. odstavka 11. člena ZRPJN, ampak določa le, da Državna revizijska komisija pri odločanju o predlogu vlagatelja upošteva razmerje med škodljivimi posledicami zadržanja aktivnosti v postopku in koristmi za vse, ki bi lahko bili oškodovani, ter javnim interesom za izvedbo postopka oddaje naročila. Odločitev o tem, da vloženi zahtevek za revizijo zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje naročila v celoti ali jih zadrži le deloma, je torej prepuščena Državni revizijski komisiji, ki pa mora v vsakem posameznem primeru presoditi, ali obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo takšno odločitev.

V zvezi z zapisanim Državna revizijska komisija izpostavlja, da pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN ne odloča o utemeljenosti vloženega zahtevka za revizijo (ali v njem podanih revizijskih navedb), za njeno odločitev o takšnem predlogu pa so tako irelevantna tudi (morebitna) stališča naročnika do revizijskega zahtevka. Odločanje o utemeljenosti (pred tem pa še dopustnosti, pravočasnosti, â??) zahtevka za revizijo je namreč predmet ločenega - revizijskega postopka, v katerem, skladno z določili ZRPJN, najprej odloča naročnik, šele v primeru zahteve za nadaljevanje postopka revizije pred tem organom pa tudi Državna revizijska komisija. Upoštevajoč zapisano je treba tudi ugotoviti, da odločitev Državne revizijske komisije o predlogu za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN v ničemer ne prejudicira njene morebitne kasnejše odločitve o utemeljenosti (dopustnosti, pravočasnosti, â??) zahtevka za revizijo, kolikor pride do nadaljevanja revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo.

To pa pomeni tudi, da predstavljajo podlago odločitve Državne revizijske komisije o predlogu za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN zgolj argumenti (dejstva, dokazi), ki jih v prid ugoditvi takšnemu predlogu navaja (predloži) vlagatelj, in argumenti (dejstva, dokazi), ki jih v odgovor na predlog vlagatelja morebiti navaja (predloži) naročnik. Zgolj na podlagi teh Državna revizijska komisija opravi tudi tehtanje, kot ga predvideva 4. odstavek 11. člena ZRPJN.

Izhajajoč iz navedenega, da:
- predstavlja institut iz 4. odstavka 11. člena ZRPJN izjemo glede na določbo 1. in 2. odstavka 11. člena ZRPJN, izjeme pa je treba interpretirati ozko (exceptiones non sunt extendae),
- sprejem ukrepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN predlaga vlagatelj,
- mora Državna revizijska komisija upoštevati razmerje med posameznimi elementi,

je na vlagatelju dokazno breme, da izkaže argumente, ki bodo podlaga Državni revizijski komisiji pri presoji, da je uporaba tega instituta v konkretnem primeru upravičena.

V obravnavanem primeru vlagatelj utemeljuje predlog z dejstvom, da v primeru zadržanja aktivnosti naročnika v postopku predmetnega javnega naročanja škodljive posledice ne bodo nastale, iz razloga, ker predpisi (direktiva in predlog novele ZVCP-1E) določajo dovolj dolge skrajne roke za izdajo oziroma zamenjavo vozniških dovoljenj, ki bodo izpolnjevala zahteve po direktivi. Vlagatelj tudi podarja, da novela ZVCP-1E še ni sprejeta, kar dodatno dokazuje, da ne obstajajo nikakršne škodljive posledice zadržanja aktivnosti naročnika, vendar ne glede na to, so roki za odločitve o revizijskem zahtevku kratki in bo tako tudi v primeru zadržanja aktivnosti naročnika dovolj časa za pripravo novih vozniških dovoljenj oziroma izpolnitve predmeta javnega naročila. Prav tako zadržanje aktivnosti ne bo ogrozilo imetnike vozniških dovoljenj, da v roku zamenjajo vozniška dovoljenja. Vlagatelj na drugi strani zatrjuje pozitivne posledice in koristi za javni interes v primeru zadržanja aktivnosti naročnika, saj se bo tako omogočilo uresničitev temeljnih načel javnega naročanja in zagotovila izbira najboljšega ponudnika. V primeru nadaljevanja aktivnosti pa bo vlagatelju odvzeta aktivna legitimacija za morebitni revizijski zahtevek po oddaji naročila, saj zaradi prekratkega roka ne bo mogel pripraviti ponudbe.

Naročnik v svojem mnenju poudarja, da je rok, ki ga določa direktiva, zgolj skrajni rok, do katerega je potrebno vsa vozniška dovoljenja v obtoku zamenjati, sicer pa je skrajni rok za pričetek izdaje vozniških dovoljenj 19. 1. 2013. Naročnik se predvsem sklicuje na nujnost ukrepov proti ponarejanju vozniških dovoljenj, zaradi česar bi lahko zadržanje aktivnosti naročnika imelo kvečjemu negativne posledice ter na neutemeljenost revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotavlja, da je razlog za pričetek predmetnega postopka oddaje javnega naročila uskladitev vozniških dovoljenj skladno z zahtevami direktive; navedeno obveznost naj bi določil tudi zakonodajalec s predlogom novele ZVCP-1E. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da direktiva v 3. odstavku 3. člena določa, da morajo države članice zagotoviti, da do 19. januarja 2033 vsa izdana vozniška dovoljenja in vozniška dovoljenja v obtoku izpolnjuje vse zahteve te direktive. Rok 19. 1. 2013, na katerega se sklicuje naročnik, pa predstavlja rok, od katerega bodo države članice pričele uporabljati svoje predpise, s katerimi bodo uskladile zahteve iz direktive (16. člen direktive). Glede na navedene roke je zato pritrditi vlagatelju, da z zadržanjem aktivnosti naročnika v postopku ne bi mogle nastati škodljive posledice v smislu prekoračitve navedenih rokov. Tudi naročnik sam poudarja, da gre za roke, ki so z vidika predmetnega javnega naročila nepomembni, saj določajo zgolj skrajne datume. Naročnik sicer v nadaljevanju navaja, da roke za obvezno zamenjavo že izdanih vozniških dovoljenj lahko določi vsaka država članica po svoje (v rokih, ki jih določa direktiva), vendar slednja navedba ne vpliva na morebitne škodljive posledice zadržanja aktivnosti naročnika v obravnavanem postopku, saj, kot je nesporno med strankama, je predlog novele ZVCP-1 (ki bo določil rok), še v zakonodajnem postopku. Prav tako nastanek morebitnih škodljivih posledic v primeru zadržanja aktivnosti naročnika v konkretnem postopku ne morejo povzročiti okoliščine, na katere se naročnik sklicuje v nadaljevanju, to je nujen ukrep proti ponarejanju vozniških dovoljenj, saj dokler zakonodajalec ne bo sprejel predlagane novele ZVCP-1E, naročnik sploh nima pravne podlage za pričetek izdajanja novih vozniških dovoljenj. Pri tem je potrebno poudariti, da so vsi razlogi, ki jih navaja naročnik v tem delu (poenotenje dovoljenj v državah članicah, ukrep proti ponarejanju), bili podlaga prav za sprejem direktive, ki se nanje tudi izrecno sklicuje v preambuli in je tako že direktiva naložila potrebne ukrepe državam članicam, ki jih morajo le-te uresničiti preko uskladitve svojih predpisov z zahtevami direktive. Tako je povsem neutemeljeno sklicevanje naročnika, da bi zaradi zadržanja aktivnosti naročnika v tem postopku zaradi števila ponarejenih vozniških dovoljenj na sedanjem obrazcu prišlo kvečjemu do negativnih posledic (v končni fazi ukrep nepriznavanja vozniških dovoljenj s strani držav članic EU). Naročnik namreč ne pojasni, zakaj bi lahko zgolj zaradi števila ponarejenih vozniških dovoljenj (pa država članica ne krši obveznosti, naloženih v direktivah) v povezavi z zadržanjem aktivnosti naročnika v tem postopku, bil izrečen takšen ukrep. Na drugi strani je potrebno pritrditi vlagatelju v dejstvu, da zadržanje ne bo imelo škodljivih posledic niti za imetnike vozniških dovoljenj, saj bodo le-ti v (dovolj dolgem) roku lahko zamenjali vozniška dovoljenja, pri čemer bodo omejeni zgolj s skrajnim rokom in se bodo znotraj roka prostovoljno odločali, kdaj bodo opravili zamenjavo, nikakor pa jih ne bo mogoče prisiliti v predčasno zamenjavo dovoljenj. Tudi iz navedenega razloga je naročnikovo sklicevanje na nujnost ukrepa proti ponarejanju vozniških dovoljenj v povezavi z nujnostjo nadaljevanja predmetnega postopka oddaje javnega naročila brezpredmetno.

Državna revizijska komisija glede na navedeno zaključuje, da je vlagatelj prepričljivo navedel in izkazal, da zaradi zadržanja aktivnosti naročnika v obravnavanem postopku škodljive posledice ne bodo nastale, oziroma, naročnik na drugi strani ni dokazal, da bi zaradi zadržanja lahko nastale kakršnekoli škodljive posledice, oziroma, da obstaja javni interes za izvedbo (oziroma nezadržanje) postopka oddaje javnega naročila.

Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v predlogu zatrjeval utemeljene koristi v primeru, da se zadržijo aktivnosti naročnika, slednje so tako v javnem interesu, katerega namen je predvsem izbor najboljšega ponudnika na podlagi zakonito izvedenega postopka z upoštevanjem temeljnih načel javnega naročanja, kot tudi v interesu oziroma koristih vlagatelja, ki bo v primeru zadržanja in po zaključenem revizijskem postopku lahko pripravil in oddal ponudbo in mu ne bo odvzeta kasnejša aktivna legitimacija po oddaji naročila (kolikor ne bo mogel pripraviti ponudbe zaradi določenih, po vlagateljevem mnenju, spornih določil razpisne dokumentacije).


Državna revizijska komisija ob upoštevanju ugotovljenega zaključuje, da je vlagatelj v obravnavanem primeru uspel izkazati, da njegove koristi (in javna korist) za zadržanje aktivnosti naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila pretehtajo nad škodljivimi posledicami zadržanja aktivnosti naročnika v postopku oziroma nad javnim interesom za nezadržanje postopka.

Ker je vlagatelj uspel izkazati upravičenosti uporabe predlaganega ukrepa po 4. odstavku 11. člena ZRPJN, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v predlogu uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih z vložitvijo tega predloga, in sicer za sestavo predloga v višini 3.000 odvetniških točk, konferenca s stranko v višini 100 točk, vse povečano za 20 % DDV ter 2% materialnih stroškov.

ZRPJN posebej ne opredeljuje povrnitve stroškov zaradi vložitve predloga vlagatelja za izdajo sklepa po 4. odstavku 11. členu ZRPJN, vendar je mogoče ugotoviti, da 22. člen ZRPJN govori o "stroških revizijskega postopka", omenjeni predlog pa je bil vložen ravno v postopku revizije postopka oddaje naročila. V skladu z 22. členom ZRPJN o stroških, nastalih z revizijo, odločita naročnik oziroma Državna revizijska komisija ob sprejemu odločitve o zahtevku za revizijo, zato je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 17. 12. 2007

Samo Červek, univ. dipl. prav.
Predsednik Državne revizijske komisije









Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana
- Odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran