018-223/2007 Snaga, javno podjetje, d. o. o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 26/2007 - ZRPJN-UPB4 in 53/2007; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članice Vide Kostanjevec kot predsednice senata, članice mag. Nataše Jeršič kot članice senata in člana Jožefa Kocuvana kot člana senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in vgradnjo podzemnih zbiralnic ter dobavo smetarskega vozila za praznjenje podzemnih zbiralnic in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Vigrad, d. o. o., Kocbekova 30a, Ljubečna (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Snaga, javno podjetje, d. o. o., Povšetova 6, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 10. 8. 2007 soglasno

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000 eurov kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

4. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je 11. 5. 2007 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila št. JR B 3/07, obvestilo o javnem naročilu pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 45/2007 z dne 25. 5. 2007, pod številko objave Ob-14841/07, kot tudi uradnem glasilu Evropskih skupnosti z dne 22. 5. 2007, pod številko objave 2007/S 96-117873.

Vlagatelj je pred rokom, določenim za predložitev ponudb (10. 7. 2007 do 12. ure), vložil zahtevek za revizijo z dne 9. 7. 2007, v katerem predlaga, da naročnik "ugodi zahtevku za revizijo in nemudoma v celoti razveljavi javni razpis". Vlagatelj tudi zahteva, da mu naročnik "povrne vse stroške revizijskega postopka". Vlagatelj navaja, da je zastopnik in ponudnik družbe Sulo Gmbh in da je po objavi javnega razpisa svojemu zastopancu poslal povpraševanje za predmet javnega naročila. Zastopanec, navaja vlagatelj, je po natančni in podrobni analizi ugotovil, da je javni razpis napisan oziroma specificiran tako, da dopušča možnost oddaje ponudbe izključno in le za sistem KTZ, zaradi česar zastopniku ne morejo dati ponudbe. Vlagatelj tako navaja, da ni mogel predložiti ponudbe. Vlagatelj tudi pojasnjuje, da je skušal ponudbo oddati že februarja 2007, ko je naročnik izvajal postopek oddaje javnega naročila za izbiro dobavitelja za pet kosov podzemnih zbiralnic za odpadke, in da je zoper prejšnjo razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo iz razloga kot v tokratnem zahtevku za revizijo, naročnik pa je postopek oddaje javnega naročila razveljavil. Vlagatelj nadalje navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji podal takšne zahteve za predmet javnega naročila (tehnologija izdelave, izbira materialov, dimenzije, električno napajanje, način praznjenja ipd.), ki jim po vlagateljevih informacijah in preverjanju svojega principala zadovoljuje le konzorcij enega ponudnika v Evropi. Vlagatelj poudarja, da zahteve po določenih tehnologijah, materialih ipd. ne predstavljajo nobene dokazljive tehnološke, okoljske, ekonomske ali kakršnekoli druge prednosti pred konkurenčnimi primerljivimi izdelki, ki bi jih naročnik izločil iz obravnavanja v skladu s 3. delom razpisne dokumentacije. Vlagatelj navaja, da je ponudba, ki jo je treba priložiti v celoti po razpisnih pogojih, lahko le ena tehnologija enega konzorcija, ki je tudi edina popolnoma nezdružljiva s tehnologijami konkurenčnih proizvajalcev. Vlagatelj zatrjuje, da bi zaradi izbora dobavitelja, ki bi dobavil zaščiteno tehnologijo, ki je edina popolnoma nezdružljiva s tehnologijami konkurenčnih proizvajalcev, le dobavitelj enega in istega konzorcija dobavljal ne le vse nadaljnje podzemne kontejnerje na področju Mestne občine Ljubljana, temveč tudi vso logistično podporo, vključno z nadgradnjami vozil za odvoz odpadkov, s čimer bi naročnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena ZJN-2. Vlagatelj tudi navaja, da so podzemne zbiralnice v dimenzijah po razpisni dokumentaciji tudi v popolnem nasprotju z javnim interesom oziroma je ta ogrožen, vprašljive pa so tudi z okoljskega vidika. Vlagatelj namreč navaja, da je zaradi njihove velikosti pričakovati, da bi se tako velike zbiralnice praznile bolj poredko, kar bi povzročalo ne le širjenje smradu v okolico, pač pa tudi povečalo možnost razmnožitve malih glodavcev in zvišalo tudi verjetnost raznih epidemij, ki jih ti glodavci prenašajo. Glede na navedeno vlagatelj očita naročniku kršitev 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 37. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006; v nadaljevanju: ZJN-2), določil Direktive 2004/18/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (v nadaljevanju: Direktiva 2004/18/ES), 74. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006; v nadaljevanju: Ustava RS) in 47. člena Zakona o preprečevanju omejevanja onkurence (Uradni list RS, št. 64/2007 âˆ" ZPOmK-UPB2; v nadaljevanju: ZPOmK).

Naročnik je 2. 8. 2007 sprejel sklep št. JR B 3/07, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, vlagatelju ni priznal priglašenih stroškov, določil pa je tudi, da mu je vlagatelj dolžan povrniti stroške pravnega svetovanja pri pripravi odgovora na vložen zahtevek za revizijo v višini 1.500 eurov, povečanih za 20 % DDV. Naročnik navaja, da so vlagateljeve navedbe kršitev splošne in pavšalne, vlagatelj pa jih ni uspel argumentirati, niti ni predložil dokazov, s katerimi bi potrdil njihovo resničnost. Kljub navedenemu naročnik podaja argumente, ki po njegovem mnenju opravičujejo izbor načina praznjenja podzemnih zbiralnic, kot je opredeljena v razpisni dokumentaciji. Naročnik pojasnjuje, da je v fazi priprave razpisne dokumentacije podrobno in natančno analiziral prednosti in slabosti tako načina praznjenja podzemnih zabojnikov s pomočjo hidravličnega kamionskega dvigala kot njihovega bočnega praznjenja. Naročnik navaja, da nikjer v razpisni dokumentaciji ni navajal znamk, tehnologije ali tehničnih rešitev, ki bi jih lahko izpolnil samo en proizvajalec, prav tako pa tudi ni z ničimer neupravičeno omejeval konkurence med ponudniki. Naročnik navaja, da bočno praznjenje razvijajo proizvajalci Kliko (Nizozemska), Tarberg (Velika Britanija), OMB International (Italija), praznjenje podzemnih zabojnikov s pomočjo hidravličnega kamionskega dvigala pa Sulo (Nemčija), Willinger (švica) itd. Naročnik v nadaljevanju našteva prednosti bočnega praznjenja (minimalizacija manipulativnega prostora, večja zaščita mimoidočih in voznika, tehnološka naprednost, hitrejša manipulacija, vodotesnost zabojnikov, manjša hrupnost, nižji stroški vzdrževanja opreme) in se opredeljuje do navedb glede električnega napajanja, dimenzij, ter ekoloških, ekonomskih in varnostnih razlogov. Naročnik pojasnjuje prednosti, ki jih ima bočno praznjenje glede teh parametrov. Naročnik kot zadnje zavrača kot pavšalne in neutemeljene vlagateljeve navedbe, da z izbranim načinom praznjenja podzemnih zbiralnic ogroža javni interes.

Vlagatelj je naročnika z dopisom z dne 6. 8. 2007 obvestil, da zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj se v tem dopisu tudi podrobno opredeljuje do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. JR B 3/07-5551 z dne 7. 8. 2007 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija na podlagi 22. in 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med strankama spor o tem, ali je naročnik ravnal skladno s predpisi s področja javnega naročanja, ko je v razpisno dokumentacijo vključil âˆ" po vlagateljevem mnenju âˆ" sporne tehnične zahteve, ki naj bi jim zadostil le konzorcij enega ponudnika v Evropi.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik s postavitvijo specifičnih tehničnih zahtev storil več kršitev v postopku oddaje javnega naročila. Izmed očitanih kršitev nekatere posegajo v vlagateljev pravni položaj oziroma ekonomski interes, saj naj bi bilo vlagatelju onemogočeno uspešno potegovanje za pridobitev razpisanega posla, nekaj pa je tudi takih kršitev, s katerimi naj bi bil po vlagateljevem prepričanju prizadet javni interes, kar vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer tudi izrecno izpostavlja (zadnji odstavek II. točke obrazložitve zahtevka za revizijo), ko navaja, da "so podzemne zbiralnice ... v dimenzijah po razpisni dokumentaciji tudi v popolnem nasprotju z javnim interesom oziroma je le ta ogrožen, vprašljive pa so tudi z okoljskega vidika".

V zvezi s prej ugotovljenim je treba upoštevati prvi in drugi odstavek 9. člena ZRPJN, ki določata:
"(1) Zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
(2) V primeru, če je bil ali bi lahko bil, zaradi ravnanja naročnika ogrožen javni interes, lahko vložijo zahtevek za revizijo tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence. Organi iz prejšnjega stavka lahko zahtevek za revizijo vložijo kadarkoli med potekom postopka, vendar najkasneje do dokončnosti odločitve o dodelitvi javnega naročila oziroma priznanju sposobnosti."

Kot izhaja iz 9. člena ZRPJN, imajo le osebe iz drugega odstavka 9. člena ZRPJN procesno upravičenje (aktivno legitimacijo) za uveljavljanje varovanja javnega interesa. Le osebe iz drugega odstavka 9. člena ZRPJN imajo torej možnost zahtevati uvedbo (in nato vodenje) postopka revizije zaradi domnevnih naročnikovih kršitev, če je bil ali bi lahko bil zaradi ravnanja naročnika ogrožen javni interes. Vlagatelj kot posameznik lahko, kot izhaja iz prvega odstavka 9. člena ZRPJN, ščiti le svoj pravni položaj oziroma ekonomski interes. Ker vlagatelj glede revizijskih navedb, ki jih uveljavlja v zadnjem odstavku II. točke obrazložitve zahtevka za revizijo (dimenzije v nasprotju z javnim interesom, okoljski vidik, pričakovanje širjenja smradu v okolico, možnost razmnožitve malih glodavcev, zvišanje verjetnosti raznih epidemij zaradi razmnoženih malih glodavcev), ni (niti verjetno) izkazal, da bi naročnik zaradi domnevno spornega ravnanja posegel v vlagateljev pravni položaj oziroma ekonomski interes (oziroma kako naj bi to storil), se Državna revizijska komisija do navedenih revizijskih navedb ni vsebinsko opredeljevala. Ravno tako se Državna revizijska komisija iz smiselno enakih razlogov ni vsebinsko opredeljevala do vlagateljevih očitkov glede domnevnih kršitev določb prvega odstavka 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti), ker naj bi "le dobavitelj enega in istega konzorcija, ki ob vsem tem ne velja niti za srednjega dobavitelja oz. proizvajalca opreme za ravnanje z odpadki", "dobavljal ne le vse nadaljnje podzemne kontejnerje na področju Mestna občina Ljubljana, temveč tudi vso logistično podporo, vključno z nadgradnjami vozil za odvoz odpadkov", kolikor je treba vlagateljevo revizijsko navedbo razumeti, da naročnikovo ravnanje posega v javni interes (javnofinančni izdatki), saj vlagatelj tudi v zvezi s temi revizijskimi navedbami ni (niti verjetno) izkazal, da bi oziroma je naročnik zaradi domnevno spornega ravnanja posegel v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes (oziroma kako naj bi to storil). Je pa to vlagateljevo revizijsko navedbo Državna revizijska komisija obravnavala v sklopu obravnave kršitve drugih temeljnih načel, predvsem načel enakopravne obravnave ponudnikov in zagotavljanja konkurence med ponudniki.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala utemeljenost tistih vlagateljevih revizijskih navedb, ki jih vlagatelj uveljavlja zaradi zaščite svojega pravnega položaja oziroma ekonomskega interesa.

V drugem odstavku 37. člena ZJN-2 je določeno, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki.

Naročnik je v skladu z zakonom pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer popolnoma avtonomen, vendar pri tem ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila.

Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov pri ponujanju blaga, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, je pa dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj sicer izpostavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji podal takšne zahteve za predmet javnega naročila (tehnologija izdelave, izbira materialov, dimenzije, električno napajanje, način praznjenja ipd.), ki jih po vlagateljevih informacijah (za katere pa sicer ne ponuja nobenih dokazov) in preverjanju principala zadovoljuje le konzorcij enega ponudnika v Evropi. Vlagatelj je v zvezi s tem predložil izjavo svojega principala (Sulo GmbH) âˆ" dopis z dne 5. 7. 2007, vendar iz tega dopisa ne izhaja, da naj bi bil le proizvajalec Kliko, Nizozemska edini proizvajalec, ki ponuja rešitev bočnega praznjenja. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo zapisal, da tehnologijo bočnega praznjenja razvijata tudi Tarberg (Velika Britanija) in OMB International (Italija). Vpogled na npr. spletno stran http://www.ombinternational.com/ita/home/OMBItalia.pdf (proizvajalec OMB International, Italija) naročnikovo navedbo tudi potrjuje.

Vlagatelj navaja tudi, da "zahteve po določenih tehnologijah, materialih ipd. ne predstavljajo nobene dokazljive tehnološke, okoljske, ekonomske ali kakršnekoli druge prednosti pred konkurenčnimi primerljivimi izdelki, ki bi jih naročnik izločil iz obravnavanja v skladu s 3. delom razpisne dokumentacije", iz česar je mogoče razumeti, da zatrjuje enakovrednost svoje rešitve (praznjenje z dvigalom) v primerjavi z rešitvijo, ki naj bi jo naročnik preferiral (bočno praznjenje). Vendar vlagatelj [tudi upoštevajoč pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP-UPB2, 69/2005 - odl. US: U-I-145/03, 90/2005 - odl. US: Up-258/03, 43/2006 âˆ" odl. US: U-I-55/04, 69/2006 âˆ" odl. US: Up-236/04; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN], po presoji Državne revizijske komisije, ni uspel izkazati, da bi bile naročnikove zahteve iz razpisne dokumentacije za izbiro rešitve (oziroma tehnologije) bočnega praznjenja objektivno neupravičene ali diskriminatorne, s tem pa vlagatelj ni izkazal, da je naročnikovo ravnanje v nasprotju s predpisi s področja javnega naročanja. Nasprotno pa Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik uspel izkazati, da ne ravna v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja in tudi ne diskriminatorno pri postavitvi tehničnih zahtev, saj je tako v postopku (priprave) oddaje javnega naročila kot tudi v postopku revizije prepričljivo pojasnil obstoj objektivno opravičljivih prednosti zahtevane tehnične rešitve.

Kot ugotavlja Državna revizijska komisija je naročnik navedel, v čem vidi prednosti bočnega praznjenja, poleg tega pa je predložil tudi primerjavo med vlagateljevo tehnično rešitvijo in tehnično rešitvijo domnevno preferiranega proizvajalca, pripravljeno po terenskem ogledu 3. in 4. 4. 2007. Iz vseh teh podatkov je mogoče razbrati, da sta si ti tehnologiji v določenih elementih popolnoma enakovredni (kar sicer tudi ugotavlja naročnik; npr. le ena oseba za upravljanje z vozilom, možnost menjave zabojnikov za različne frakcije), v določenih pa se razlikujeta. Tako naročnik navaja, da ima tehnična rešitev bočnega praznjenja prednosti glede npr. manjšega manipulativnega prostora, večje zaščite mimoidočih ali voznika, primernejšega delovnega okolja za voznika, ustreznejših delovnih pogojev v primeru slabih vremenskih razmer. Prej primeroma navedene prednosti so po oceni Državne revizijske komisije v povezavi s funkcionalnimi zahtevami predmeta javnega naročila in je izkazano, da so v okoliščinah danega primera tudi objektivno opravičene.

Izhajajoč iz prej zapisanega Državna revizijska komisija povzema, da v domnevno spornem naročnikovem ravnanju ni mogoče ugotoviti kršitev, ki jih zatrjuje vlagatelj kot kršitev določb ZJN-2 in Direktive 2004/18/ES.

Vlagatelj tudi zatrjuje, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZPOmK. V zvezi s tem Državna revizijska komisija pojasnjuje, da Državna revizijska komisija v skladu s 1. in. 4. členom ZRPJN zagotavlja pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil, ki se izvaja z revizijo postopkov oddaje javnih naročil, opredeljenih v predpisih o javnih naročilih, ni pa pristojna za ugotavljanje skladnosti naročnikovega ravnanja z ZPOmK. Za opravljanje nalog po ZPOmK je bil v skladu s 4. členom ZPOmK ustanovljen Urad za varstvo konkurence.

Glede na zapisano Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni izkazal utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je na podlagi prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je zahteval, povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer povrnitev stroškov pravnega svetovanja pri pripravi odgovora na vložen zahtevek za revizijo v višini 1.500 eurov, povečanih za 20 % DDV.

V prvem stavku četrtega odstavka 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo.", v petem odstavku 22. člena ZRPJN pa je določeno: "Stranki morata v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahtevata povračilo."

V prvem odstavku 155. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN je določeno: "Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin."

Državna revizijska komisija naročniku ne priznava priglašenih stroškov, nastalih z revizijo. Po presoji Državne revizijske komisije gre za stroške, ki so povezani z opravili, ki sodijo v okvir naročnikovih rednih pristojnosti, določenih z zakonom, in ki jih je naročnik dolžan opraviti na podlagi 16. člena ZRPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 10. 8. 2007

Predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Snaga, javno podjetje, d. o. o., Povšetova 6, 1000 Ljubljana,
- Vigrad, d. o. o., Kocbekova 30a, 3202 Ljubečna,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.

Natisni stran