018-201/2007 RTH, Rudnik Trbovlje- Hrastnik, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana, kot predsednika senata, ter članice Vide Kostanjevec in predsednika Sama Červeka, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "nabava ločnega podporja" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Omnikom, d.o.o., šuštarjeva kolonija 7, Trbovlje, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova ulica 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RTH, Rudnik Trbovlje- Hrastnik, d.o.o., Trg revolucije 12, Trbovlje, ki ga zastopa odvetnica Breda Razdevšek, Dalmatinova 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 20.07.2007 soglasno

odločila:

1. Vlagateljev revizijski zahtevek z dne 29.03.2007 se v delu, ki se nanaša na zatrjevani neobstoj pravne podlage za začetek postopka oddaje javnega naročila "nabava ločnega podporja" po postopku iz 1. točke prvega odstavka 35. člena ZJNVETPS (postopek s pogajanji brez predhodne objave), zavrne kot neutemeljen.

V preostalem delu se vlagateljev revizijski zahtevek z dne 29.03.2007 zavrže.

2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.

3. Naročnikova zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 22.12.2006 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Javni razpis v odprtem postopku oddaje javnega naročila, pod opisom "nabava ločnega podporja", je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 1, z dne 05.01.2007, pod številko objave Ob-37369/06.

Dne 31.01.2007 je naročnik izdal odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku, iz katere izhaja, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, ponudba edinega preostalega ponudnika pa nepravilna.

V Uradnem listu RS, št. 19, z dne 02.03.2007, pod številko objave Ob-5022/07, je naročnik objavil obvestilo, da bo oddajo predmetnega javnega naročila nadaljeval po postopku s pogajanji brez predhodne objave.

Dne 16.03.2007 je naročnik izdal odločitev o oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji, iz katere izhaja, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Peca Commerce, d.o.o., Ob šumcu 9, Mežica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Edino preostalo ponudbo, ki jo je predložil vlagatelj, je naročnik označil kot nesprejemljivo.

Dne 29.03.2007 je vlagatelj na naročnika naslovil revizijski zahtevek. V njem navaja, da naročnik javnega naročila ne bi smel oddati izbranemu ponudniku, saj naj bi ta oddal nepopolno in nepravilno ponudbo. Naročnik naj bi ravno tako kršil 82. člen Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006; v nadaljevanju: ZJNVETPS), saj naj bi izbranega ponudnika pozival k dopolnjevanju ponudbe v delih, ki vplivajo na vsebino ponudbe, ter v več zaporednih fazah. Vlagatelj zatrjuje tudi, da izbrani ponudnik v času oddaje javnega naročila ni bil sposoben izvesti javnega naročila ter da je to sposobnost pridobil šele v fazi dopolnjevanja ponudbe. Kot slednje vlagatelj opozarja, da naročnik ni imel pravne podlage za začetek postopka po 1. točki prvega odstavka 35. člena ZJVETPS. Vlagatelj predlaga, da se naročnikova odločitev razveljavi in se ugotovi, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna in nepravilna; da se v celoti razveljavi predmetni postopek oddaje javnega naročila zaradi kršitev, ki naj jih ne bi bilo mogoče sanirati, ter da se predmetno javno naročilo odda v ponovljenem zakonitem postopku; da naročnik vlagatelju povrne stroške v višini plačane takse ter stroške odvetniškega zastopanja in priprave revizijskega zahtevka v protivrednosti 3000 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), povečano za 20% DDV in 3% materialnih stroškov.

Dne 03.04.2007 je naročnik po svoji pooblaščenki odvetnici Bredi Razdevšek sprejel sklep (sicer izdan dne 04.04.2007), iz katerega izhaja, da se vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 30.03.2007, zavrne kot neutemeljen, da se vlagatelju ne priznajo priglašeni stroški ter da je vlagatelj "dolžan naročniku povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, in sicer v višini 3000 odvetniških točk, kar skupno z 20% DDV znaša 1.652,40 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo".

Z vlogo z dne 12.04.2007 je vlagatelj na naročnika naslovil "Obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo". Z vlogo je zahteval, da se sklep pooblaščenke naročnika Brede Razdevšek, z dne 04.04.2007, v celoti odpravi in naročniku naloži, da o revizijskem zahtevku meritorno odloči, da se ugotovi, da prenos izvirne pristojnosti za odločanje na prvi stopnji v primeru vloženega zahtevka za revizijo s strani naročnika na tretje osebe (tudi če je ta odvetnik) ni dopusten ter da se ugotovi, da je navedeni sklep pooblaščenke naročnika Brede Razdevšek neveljaven. Subsidiarno je vlagatelj zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj je ob tem v revizijski postopek priglasil nadaljnje stroške postopka, in sicer "stroške rednega pravnega sredstva v višini 500 točk ter DDV ter 3% materialnih stroškov".

Državna revizijska komisija je dne 06.06.2007 izdala sklep št. 018-127/2007-6, v katerem je ugotovila, da je odločitev o vlagateljevem revizijskem zahtevku, kot izhaja iz sklepa, ki ga je dne 04.04.2007 izdala naročnikova pooblaščenka odvetnica Breda Razdevšek, za vlagatelja brez pravnega učinka. Naročniku je ob tem naložila, da o vlagateljevem revizijskem zahtevku, z dne 29.03.2007, odloči v skladu s 16. členom ZRPJN in svojo odločitev vroči vlagatelju.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom z dne 21.06.2007, s katerim je le-tega zavrnil, odločil pa je tudi, da se vlagatelju ne priznajo priglašeni stroški.
V obrazložitvi sklepa naročnik najprej izpostavlja, da je za oddajo predmetnega javnega naročila uporabljal ZJNVETPS in ne Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06), katerega kršitve mu očita vlagatelj. Naročnik dalje navaja, da je v navedbah, da je bila dopolnitev ponudbe izbranega ponudnika nezakonita, vlagatelj prekludiran, saj je bil z dejstvom dopustitve takšne dopolnitve v celoti seznanjen, vendar pa na morebitno nepravilnost naročnika ni opozoril in ni vložil zahtevka za revizijo do roka, ki je bil predviden za dopolnitev ponudbe izbranega ponudnika. Ne glede na to pa naročnik izpostavlja, da ne držijo očitki vlagatelja o nezakonitosti takšne dopolnitve, saj naj bi bila ta izvedena v skladu z ZJNVETPS. Naročnik zavrača tudi navedbe o favoriziranju izbranega ponudnika, saj naj bi obema ponudnikoma omogočil sodelovanje v drugem krogu pogajanj, pri čemer izpostavlja, da je bil vlagatelj opozorjen, da je njegova ponudba nesprejemljiva, kljub temu pa je ponovno oddal ponudbo, ki presega sredstva naročnika za oddajo predmetnega javnega naročila ter svoje ponudbe tudi v postopku s pogajanji ni znižal. Držale naj ne bi tudi navedbe, da izbrani ponudnik v času oddaje javnega naročila ni bil sposoben izvesti naročila. Naročnik dalje izpostavlja, da je vlagatelj v celoti prekludiran tudi s svojimi navedbami glede pravne podlage izvedbe postopka oddaje javnega naročila. Slednji je bil namreč v razpisni dokumentaciji jasno in nedvoumno seznanjen, kaj je pravna podlaga za oddajo javnega naročila, vendar pa v roku, ki ga določa ZRPJN, s tem v zvezi ni vložil revizijskega zahtevka. Naročnik kljub temu vztraja, da je uporabil pravilno pravno podlago za oddajo javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave. Naročnik kot slednje izpostavlja še, da je vlagateljeva aktivna legitimacija v konkretnem primeru sporna, saj je bila vlagateljeva ponudba označena kot nesprejemljiva, kar pomeni, da vlagatelju ne bi mogla nastati nikakršna škoda, ki je v prvem odstavku 9. člena ZRPJN določena kot kumulativni pogoj za vložitev revizijskega zahtevka. Vendar pa to odločitev naročnik v primeru, da bi vlagatelj vztrajal pri svojem revizijskem zahtevku, prepušča Državni revizijski komisiji. Izhajajoč iz zgornjih argumentov je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo slednjega po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

Z vlogo z dne 02.07.2007 je vlagatelj naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo. Ob tem je dodatno pojasnil svoja stališča v zadevi, navedel pa je tudi nekatera nova dejstva in domnevne kršitve, ki jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 29.03.2007, ni navajal. Vlagatelj je v podani vlogi priglasil še nadaljnje stroške, in sicer za pripravo zahtevka za nadaljevanje postopka, v protivrednosti 100 točk po Odvetniški tarifi, povečano za DDV.

V prilogi dopisa, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 06.07.2007, je naročnik slednji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Ob tem je dodatno pojasnil svoja stališča v zadevi, od vlagatelja pa je zahteval tudi povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, ki jih priglaša v protivrednosti 4000 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN ter na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj v svoji vlogi, z dne 02.07.2007, s katero je naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo, navajal tudi nekatera nova dejstva in domnevne kršitve, ki jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 29.03.2007, ni navajal. Tako je vlagatelj na novo navedel, da naj bi pri naročniku odpiranje ponudb vodila pooblaščenka, ki naj ne bi bila zaposlena pri naročniku in naj ne bi bila pooblaščena, da sprejema odločitve v imenu naročnika; pooblastilo za odločanje naj bi namreč imela komisija naročnika, imenovana s sklepom, ki pa naj ne bi bila v celoti navzoča na odpiranju. Vlagatelj zato predlaga, da Državna revizijska komisija ugotovi, ali je odločitev dejansko sprejela pooblaščenka naročnika in ne komisija naročnika in v primeru, da je bila odločitev sprejeta s strani nepristojne osebe, predmetno odločitev kot nično odpravi.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (npr. v zadevah št. 018-411/2006, 018-008/2007 itd.) opozorila, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva in kršitve, ki so bile navedene, dokazi, ki so bili predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, ki ga določajo 13. do vključno 16. člen ZRPJN. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik torej odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu z 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem ne more navajati novih dejstev ali kršitev, predlagati novih dokazov in postavljati novih zahtevkov, saj s temi dejstvi, kršitvami, dokazi in zahtevki ni bil seznanjen naročnik, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi bila zaobidena določba 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem.

Upoštevajoč zgoraj navedene argumente Državna revizijska komisija novih dejstev, ki jih vlagatelj navaja v svoji vlogi, z dne 02.07.2007, pa jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 29.03.2007, ni navajal, pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevala, do na novo podanih navedb o domnevnih kršitvah v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ki jih vlagatelj zatrjuje v svoji vlogi, z dne 02.07.2007, pa jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 29.03.2007, ni zatrjeval, pa se ni meritorno opredeljevala.


Državna revizijska komisija je v okviru revizijskega postopka dalje obravnavala revizijske navedbe iz vlagateljevega revizijskega zahtevka, ki se nanašajo na neobstoj pravne podlage za začetek postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku iz 1. točke prvega odstavka 35. člena ZJNVETPS (postopek s pogajanji brez predhodne objave). V primeru, če bi se s tem povezane revizijske navedbe izkazale za pravočasne in utemeljene, bi to namreč narekovalo razveljavitev celotnega predmetnega postopka oddaje javnega naročila.

Iz določil v času vložitve vlagateljevega revizijskega zahtevka veljavnega petega odstavka 12. člena ZRPJN (sedanji šesti odstavek 12. člena ZRPJN) izhaja, da vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, razen v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem trenutkom.

Z vpogledom v dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je bil vlagatelj z dejstvom, da bo naročnik predmetno javno naročilo oddal po postopku s pogajanji brez predhodne objave, seznanjen najkasneje s prevzemom razpisne dokumentacije tega postopka, ki mu je bila s strani naročnika poslana dne 15.02.2007 (že na drugi strani te razpisne dokumentacije je tako npr. podan zapis, da "naročnik oddaja javno naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave v skladu s 1. točko prvega odstavka 35. člena ZJNVETPS"). Na podlagi te razpisne dokumentacije je vlagatelj dne 22.02.2007 tudi oddal svojo ponudbo.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da so bile vlagatelju sedaj zatrjevane domnevne kršitve, ki se nanašajo na neobstoj pravne podlage za začetek postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku iz 1. točke prvega odstavka 35. člena ZJNVETPS (postopek s pogajanji brez predhodne objave), nedvoumno znane že pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb, ki je v konkretnem postopku potekel dne 23.02.2007, ob 9.00 uri. V posledici tega dejstva vlagatelj, skladno z v času vložitve njegovega revizijskega zahtevka veljavnim petim odstavkom 12. člena ZRPJN (sedanji šesti odstavek 12. člena ZRPJN), s tem povezanih domnevnih kršitev v trenutni fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila (po sprejemu odločitve o oddaji le-tega) ne more navajati. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek v na tem mestu obravnavanem delu zavrnila kot neutemeljen.


V nadaljevanju revizijskega postopka je Državna revizijska komisija pristopila k presoji preostalega dela vlagateljevega revizijskega zahtevka, ob čemer je ugotovila, da vlagatelj za obravnavo tega dela revizijskega zahtevka ne izkazuje pravnega interesa (aktivne legitimacije).

Državna revizijska komisija z vpogledom v naročnikovo "Odločitev o oddaji javnega naročila", z dne 16.03.2007, ugotavlja, da je slednji vlagateljevo ponudbo označil kot nesprejemljivo, saj naj bi presegala planirana sredstva naročnika za predmet javnega naročila. Z vpogledom v vlagateljev revizijski zahtevek gre ugotoviti, da slednji naročnikove ugotovitve o nesprejemljivosti njegove ponudbe ne napada, iz česar izhaja, da med strankama o zakonitosti takšne naročnikove ugotovitve ni spora. V preostalem delu svojega revizijskega zahtevka pa vlagatelj, kot že navedeno, zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni bila formalno nepopolna temveč nepravilna, da naročnik slednjega ne bi smel pozivati k njeni dopolnitvi, da izbrani ponudnik v prvotno predloženi ponudbi ni dokazal, da je sposoben izvesti predmetno javno naročilo, ter da je dopolnjevanje ponudbe izbranega ponudnika nezakonito potekalo v več zaporednih fazah.

ZRPJN v 1. odstavku 9. člena jasno določa, da zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
Za to, da bi se določenemu subjektu priznalo upravičenje za vodenje postopka revizije, tako zakon zahteva dvoje: (1.) (dejanski) interes za dodelitev naročila in (2.) realna stopnja verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati naročnikovemu ravnanju, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano naročnikovo kršitvijo). Vlagatelju, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nesprejemljiva, sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, vendar pa ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva (enako pa tudi v primeru, ko glede nesprejemljivosti ponudbe med vlagateljem in naročnikom sploh ni spora), vlagatelju ni uspelo izkazati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljene nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe ni mogoče obravnavati kot "popolno ponudbo" v smislu 17. točke 2. člena ZJNVETPS, jo je v skladu s 1. odstavkom 84. člena ZJNVETPS potrebno zavrniti. To pa pomeni, da vlagatelj (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila (ki se torej ne nanašajo na ugotovljeno in nesporno nesprejemljivost njegove ponudbe), ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Takšnemu vlagatelju se aktivna legitimacija za izpodbijanje ostalih ponudb tudi na podlagi argumenta, da se realna stopnja verjetnosti nastanka škode kaže predvsem v možnosti nadaljnjega sodelovanja v morebitnih kasnejših postopkih oddaje predmetnega javnega naročila ne more priznati. Potrebno je namreč poudariti, da iz zadeve Stadt Halle C-26/03 jasno izhaja, da se pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo vseh ponudb. Morebitni kasnejši postopek oddaje predmetnega javnega naročila tako predstavlja nov postopek, v katerem je potrebno obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati in ne predstavlja zgolj nadaljevanja predhodnega postopka (zadeva št. 018-285/04). Naročnik ima namreč kljub temu, da se postopek konča brez izbire (ker so npr. vse ponudbe nepopolne) možnost drugačne odločitve, in sicer da javnega naročila preprosto ne odda in njegovo izvajanje npr. prenese na notranje, na novo ustanovljene organizacijske enote. Vlagatelj, ki je predložil ponudbo, ki je bila oz. bi bila zakonito zavrnjena kot nesprejemljiva, pa prav tako ne more izkazati nastanka škode v obstoječem postopku oddaje javnega naročila celo v primeru, če bi se naročnik po nastopu pravnomočnosti odločitve iz postopka oddaje javnega naročila odločil izpeljati razpis samo za del predmeta iz tokratnega postopka oddaje javnega naročila v nekem drugem postopku oddaje javnega naročila. Z zahtevkom za revizijo namreč vlagatelj uveljavlja varstvo svojih pravic in interesov (gl. 1. člen ZRPJN, ki govori o tem, da ZRPJN ureja pravno varstvo ponudnikov), uveljavljanje kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, ki ne morejo vplivati na vlagateljev položaj, se pa nanašajo na kršitve ZJNVETPS, pa bi lahko subsumirali kot varstvo v javnem interesu, za katerega pa vlagatelj kot posameznik po ZRPJN ni aktivno legitimiran. Namreč, varstvo v javnem interesu lahko uveljavljajo zgolj subjekti iz 2. odstavka 9. člena ZRPJN.

Pri tem velja opozoriti, da ustava RS v 22. členu jasno določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, pri čemer je potrebno predvsem poudariti enako varstvo pravic v smislu, da mora biti slednje zagotovljeno vsem ponudnikom enako pod enakimi pogoji tudi v postopku revizije. Poleg tega je tudi sodišče ES je v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED) na vprašanje, ali je za začetek postopka revizije aktivo legitimirana že vsaka oseba, ki je pokazala interes za dodelitev javnega naročila, jasno odgovorilo, da države članice niso zavezane priznati aktivne legitimacije za začetek postopka revizije vsaki osebi, ki želi pridobiti javno naročilo, temveč lahko od vlagatelja zahtevajo, da mora slednji za njeno priznanje izkazati nastanek škode, ki je posledica naročnikovega protipravnega ravnanja (točke 17-19 sodbe). Prav tako pa tudi sama revizija nima namena sankcionirati vseh naročnikovih kršitev (Aleksij Mužina: Pravno varstvo v postopkih oddaje javnega naročila, Odin, 2002, str. 235). Dosedanja praksa Državne revizijske komisije je vprašanje aktivne legitimacije vlagateljev po roku za predložitev ponudb razlagala široko in tako priznavala aktivno legitimacijo ne le ponudnikom, ki so z zahtevkom za revizijo uveljavljali varstvo lastnega interesa (in ko so vsaj verjetno izkazali škodo), ampak tudi tistim ponudnikom, ki so ob ali kljub ugotovitvi nepravilnosti (nesprejemljivosti) svoje ponudbe v zahtevku za revizijo z uveljavljanjem nepravilnosti ponudb drugih ponudnikov želeli doseči razveljavitev tistih naročnikovih odločitev o oddaji javnega naročila, ki kot take ne bi mogle pomeniti niti možnosti nastanka škode v vlagateljevi sferi. Državna revizijska komisija je tako v dosedanji praksi v bistvu vlagateljem podeljevala aktivno legitimacijo tudi v smislu uveljavljanja varstva javnega interesa. Namen širšega tolmačenja aktivne legitimacije se je z uveljavljanjem izrazito partikularnih interesov vlagateljev, iz katerih pa ni bilo mogoče razbrati kakšnega (širšega ali utemeljenega) varstva javnega interesa, izrodil in omogoča, da se izraziteje izpostavljajo zasebni interesi pred javnimi interesi (in tudi interesi izbranega ponudnika). Zoženje aktivne legitimacije zgolj na primere, ko vlagatelj v konkretnem primeru izkaže nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, je po oceni Državne revizijske komisije z vidika tehtanja interesov in temeljnih načel, ki veljajo v postopkih revizije (zlasti načela hitrosti in učinkovitosti) in oddaje javnih naročil, utemeljeno. Pri tem se pravica do pravnega varstva vlagateljev ne ukinja, ampak se jo upošteva v obsegu, ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni da je taka omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Na dopustnost takšne razlage vprašanja aktivne legitimacije kaže tudi razlaga Sodišča ES, ki pravovarstvenih direktiv ne razlaga na način, da je vsakemu vlagatelju absolutno zagotovljeno pravno varstvo.

Izhajajoč iz tega, da so natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost vsakega ponudnika za oddajo popolne ponudbe, ne more vlagatelj s ponudbo, ki je bila zakonito (v konkretnem primeru pa celo nesporno) spoznana za nesprejemljivo (tako pa tudi za nepopolno), uveljavljati več pravic od tistega ponudnika, čigar ponudba je bila spoznana za popolno. Poleg tega pa tudi samo dejstvo, da so morebiti tudi ponudbe drugih ponudnikov nepopolne, na njegov položaj ne more vplivati.

Upoštevajoč zgoraj podane argumente Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj za obravnavo revizijskega zahtevka v delu, o katerem ni bilo že odločeno s 1. točko izreka tega sklepa, ne izkazuje aktivne legitimacije; vlagatelj namreč ni uspel izkazati, da mu je bila ali da bi mu lahko bila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila povzročena škoda zaradi ravnanj naročnika, ki se v na tem mestu obravnavanem delu zahtevka za revizijo navajajo kot kršitve naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek v tem delu zavrgla.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo.
Ker s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v revizijski postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo, in sicer v protivrednosti 4000 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV.

Iz določil v času vložitve vlagateljevega revizijskega zahtevka veljavnega četrtega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, vlagatelj zahtevka za revizijo na pisno zahtevo naročniku povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Iz določil petega odstavka 22. člena ZRPJN pa med drugim izhaja, da morata stranki v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahtevata povračilo.

V predmetnem postopku je naročnik domnevno nastale stroške priglasil tako, da je navedel zgolj njihovo višino, pri čemer pa le-te ni obrazložil niti ni navedel s čim (kako) naj bi mu priglašeni stroški sploh nastali. Ker naročnik domnevno nastalih stroškov tako ni opredeljeno navedel, je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, njegovo zahtevo po povrnitvi stroškov nastalih z revizijo zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 20.07.2007



Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
Član Državne revizijske komisije













Vročiti:
- Odvetnica Breda Razdevšek, Dalmatinova 11, Ljubljana,
- Odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova ulica 20, Ljubljana,
- Peca Commerce, d.o.o., Ob šumcu 9, Mežica,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran